Naš župljan Aleš Čerin na Radijskem misijonu na Radio Ognjišče o preizkušnjah in veselju.

Dve logiki

Se smemo v teh dneh, ko nas koronavirus zapira v samoto naših domov, ko se nam je življenje obrnilo na glavo, ko ljudje tudi umirajo, … spraševati, če si upamo živeti v veselju? Se to danes sploh spodobi? Da niso na Radiu Ognjišče malo usekali mimo s tole današnjo temo?

Če bi presojali le z našega – torej s človeškega vidika – so prav gotovo udarili mimo. A obstaja še drug pogled – Božji. Ta je pa čisto drugačen. Namreč, kot beremo v preroku Izaiju, Njegove misli niso naše misli in Njegove poti niso naše poti (prim. Iz 55,8) in kot pravi Pavel v pismu Korinčanom, to kar je za nas ljudi modrost je za Boga norost (prim. 1 Kor 3,19).

Ha, torej moramo obrniti logiko – od človeške k Božji logiki. Pa dajmo. Tokrat na primeru veselja v preizkušnjah.

Zmeraj se veselite …

V Svetem pismu nas Sveti Pavel uči, da naj se zmeraj veselimo, naj tudi neprenehoma molimo in se v vsem zahvaljujemo (prim. 1 Tes 5, 16-18). Pa kaj se je svetemu Pavlu malo zmešalo zaradi vseh bičanj, kamnanja in zaporov, vsega hudega kar je doživel? Mož je, kot rečeno mnogokrat tepen, pogosto v velikih stiskah, z zelo skrajnimi izrazi kot so: zmeraj se veselite, neprenehoma molite, v vsem se zahvaljujte, izrazil Božja navodila za naše obnašanje. V vseh življenjskih situacijah. Da bi le razumeli.

Ali si sploh upamo danes reči takole: veselimo in zahvaljujmo se ob pojavu korona virusa. Glede na Pavlovo naročilo bi morali. Kaj pa drugega pomeni besedica zmeraj, kot brez izjeme, vedno ali kot je zapisano v Slovarju slovenskega knjižnega jezika: ob vseh primerih in ob vseh priložnostih (SSKJ). Torej tudi na primer ob pojavu zahtevnega virusa.

Veseliti se tudi ob levkemiji?

In tudi ko te zadane levkemija, ki sem jo imel priložnost skusiti pred kratkim. Spomnim se, ko sva v bolniški sobi z ženo razpravljala prav o teh Pavlovih besedah – namreč o nenehnem veselju in zahvaljevanju v vsem – in se kar nisem mogel veseliti ob levkemiji, nisem mogel biti zanjo hvaležen. Kako naj bi se veselil hude bolezni, kako naj bi se veselil kemoterapije, ki me je vedno izmučila, kako naj bi se veselil večmesečne izolacije in kako naj bi bil hvaležen za izkušnjo hoje med življenjem in smrtjo?

Pa me je žena opomnila, da naj se za začetek veselim in naj bom hvaležen za to kar trenutno imam: za dostop do učinkovitih zdravil, za odlične zdravnike, za prijazne sestre, za tak zdravstveni sistem, ki deluje. V resnici sem se tega začel veseliti in se za to zahvaljevati – Bogu in tudi konkretnim ljudem. Česa se pa lahko zdaj veselimo ob pojavu kornavirusa?

Kadar prideš v preizkušnje, imej to za čisto veselje. Zakaj že?

Če je sveti Pavel govoril bolj na splošno, pa Sveti Jakob na začetku svojega pisma pojasni takole: Moji bratje, kadar pridete v razne preizkušnje, imejte to za čisto veselje, saj spoznavate, da preizkušenost vaše vere ustvarja stanovitnost. (Jak 1,2-3)

Tole se mi izlušči iz povedanega: Imaš preizkušnjo – bodi vesel, ker ti preizkušnja omogoča testiranje tvoje vere, ki bo potem bolj stanovitna. Sem pogledal še angleški prevod, ki namesto besede stanovitnost uporablja besedo vzdržljivost (endurance).

Torej, preizkušnje dajejo mojo vero – kakopak – na preizkušnjo in tako postane bolj vzdržljiva. Torej je ne bo zamajal vsak veter in težje jo bom izgubil. In pa, več kot je preizkušenj, bolj bo vera vzdržljiva. Evo, to je razlog za veselje.

Bog je dober. Vedno.

Vera nas – kot se prebere v YOUCAT, Katekizmu katoliške cerkve za mlade – vodi k osebnemu stiku z Bogom in zato sem pripravljen Bogu verjeti vse kar pove o sebi (YOUCAT 22).

Kje pa Bog govori o sebi? V Svetem pismu. In ko ga beremo, ko Božjo besedo po veri vzamemo zares, ko se učimo in spoznavamo kaj je Bog povedal o sebi, kaj je Jezus oznanjal in delal, si s tem dajemo možnost, da to spravljamo v vsakodnevno življenjsko prakso in da se ob težkih življenjskih situacijah, odločimo PRAV. Tako nam resnica pomaga, da postopoma postajamo boljši ljudje, tako izboljšujemo odnose s svojimi bližnjimi – z ženo, otroki, starši, prijatelji, sodelavci. Še en dober razlog za veselje!

Sam sem v veri prepričan, da je Bog dober, da je vse – prav vse – kar dela in dopušča, dobro, da ima torej dober načrt zame – tudi v bolezni. In da se bo bolezen dobro končala, pa ne glede na to kako gledam s človeškimi očmi na končni izid. V veri namreč gledam preko konca zemeljskega življenja.

In v veri lahko vse kar sem, izročim v Božje roke. Takrat pa se v človeka naseli mir. Tudi v težki preizkušnji. Spet dober razlog za veselje.

Tole moje logično utemeljevanje veselja v preizkušnji bi lahko morda koga zavedlo v to, da je verovati v preizkušnji čisto lahko. Ni. In ne gre avtomatsko. Izmoliti je treba in si pomagati z zakramenti, ki nam jih Cerkev daje.

Dva vira veselja

Pa še nekaj je, začeti moramo ločevati dva osnovna vira veselja:

• veselje, ki ga daje ta svet in
• veselje, ki ga daje Bog.

Veselje, ki ga daje ta svet, je recimo veselje ob dobri hrani, dobri pijači, luksuznem bivanju, z dragimi avtomobili, ob pohajkovanju v oddaljene kraje, …. Saj z veseljem ob vseh teh rečeh ni nič narobe. Da je le pridobljeno na boguvšečen način.

Pa vendarle – ne daje gotovosti. Pogosto je kratkotrajno – pride in tudi gre. In če kakšna od dobrin gre, nismo več veseli. Recimo, sedaj ko ne moremo svobodno pohajkovati naokoli, smo že nesrečni. Ni veselja. Na veselje, ki ga daje svet se tudi ne moremo zanesti, ko pridejo težke preizkušnje – recimo izguba ljubljene osebe, težka bolezen.

Povzetek večernega pogovora na Radiu Ognjišče. Skupaj z ženo Marinko. Tema: veselje.

Na veselje, ki ga daje Bog pa se vedno lahko zanesemo. Namreč, veselja, ki ga daje Bog in je – kot pravi Pavel v pismu Galačanom en od sadov Duha (prim. Gal 5,22-23), ne more zmanjkati in nič nam ga ne more vzeti. Ker nam je bilo obljubljeno. Jezus nam ga je namreč obljubil, ko je rekel: Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. 11 To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno. (Jn 15,10-11).

Veselje, ki nam ga Bog daje, tudi ni minljivo. Jezus ni nič govoril o minljivosti tega veselja, samo dva pogoja je postavil:

• da se držimo Njegovih zapovedi in
• da ostajamo v Njegovi ljubezni.

Pod tema dvema pogojema bo Jezusovo veselje v nas! Še enkrat: nič nam ga ne more vzeti. Si predstavljate: Njegovo veselje bo v nas! Vedno.

Ati, mami hvala za vero.

A tudi za to potrebujemo – vero. Vsaj majhno, morda veliko le kot gorčično zrno (Mt 17,20) tisto navadno, tradicionalno, magari le tisto, ki smo jo prinesli iz naših družin.

Potem pa bo Bog že poskrbel, da bo naša vera zrasla. Pogosto za to uporabi preizkušnje.

Pa smo spet na začetku. Veselimo se torej ob preizkušnjah in se zanje zahvaljujmo! Tudi ob levkemiji in tudi ob koroni.

Prispevek za Radijski misijon na Radiu Ognjišče, ki je potekal pred veliko nočjo v začetku aprila 2020.

Foto: Marinka Čerin