Papež Frančišek: Prosim vas, ne živimo »zakristijske« vere

Papež Frančišek je ob začetku izrednega misijonskega meseca vernike povabil, da bi se ta mesec vprašali, kakšno je naše pričevanje ter spomnil, da nihče ni izključen iz poslanstva Cerkve. Poudaril je, da nas Gospod kliče, da bi postali dar tam, kjer smo.

Ne notarji vere in varuhi milosti, ampak misijonarji

V priliki, ki smo jo slišali, se Gospod kaže kot človek, ki pred potovanjem pokliče služabnike, da bi jim izročil svoje premoženje (prim. Mt 25,14).

Bog nam je zaupal svoje največje darove: naše življenje, življenje drugih, mnogo različnih darov za vsakogar. In te dobrine, ti talenti, ne predstavljajo nečesa, kar se hrani v sefu, ampak predstavlja klic: Gospod nas kliče k pogumnemu in ustvarjalnemu prizadevanju, da bi talenti obrodili sadove.

Bog nas bo vprašal, če smo tvegali, tudi če smo se  celo osramotili. Ta izredni misijonski mesec želi biti premik, ki bi nas spodbudil, da bi postali dejavni v dobrem. Ne notarji vere in varuhi milosti, ampak misijonarji.

Ta mesec se vprašajmo: kakšno je moje pričevanje?

Misijonar se postane tako, da živimo kot priče: da z življenjem pričujemo, da poznamo Jezusa. Življenje je tisto, ki govori.

Priča je ključna beseda, beseda, ki ima isti koren kot beseda mučenec. In mučenci so prvi pričevalci vere: ne z besedami, ampak z življenjem. Vedo, da vera ni propaganda ali prozelitizem, je spoštljiv dar življenja. Živijo tako, da širijo mir in veselje, ljubijo vse, tudi sovražnike, iz ljubezni do Jezusa.

Kako bi potem lahko mi, ki smo odkrili, da smo otroci nebeškega Očeta, zamolčali veselje nad tem, da smo ljubljeni, gotovost, da smo vedno dragoceni v Božjih očeh? To je oznanilo, ki ga pričakuje toliko oseb. In to je naša odgovornost. Ta mesec se vprašajmo: kakšno je moje pričevanje?

Življenje smo prejeli, da bi ga podarili

Ob koncu prilike Gospod reče »dober in zvest« služabnikoma, ki sta bila podjetna; »hudoben in len« pa služabniku, ki se je branil.

Zakaj je Bog tako strog do tega služabnika, ki se je bal? Kaj je storil slabega? Njegova krivda je bila, da ni storil dobrega, greh opustitve. In to je lahko greh, ki traja vse življenje, saj smo prejeli življenje ne zato, da bi ga zakopali, ampak da bi ga tvegali; ne zato, da bi ga zadržali, ampak podarili.

Kdor je z Jezusom, ve, da se ima tisto, kar se da, da se poseduje to, kar se daruje; in skrivnost tega, da bi imeli življenje, je, da ga darujemo. Živeti opustitev pomeni zanikati svojo poklicanost: opustitev je nasprotno od poslanstva.

Greh opustitve je greh proti poslanstvu

Greh opustitve (v izvirniku omissione, op. prev.), to je proti poslanstvu (v izvirniku missione, op. prev.), storimo tedaj, ko se namesto da bi širili veselje, zapiramo v žalostno samopomilovanje in mislimo, da nas nihče ne ljubi in ne razume.

Proti poslanstvu grešimo tedaj, ko podležemo vdanosti v usodo: »Ne morem več, nisem sposoben.« Kako vendar? Bog ti je dal talente in ti misliš, da si tako ubog, da ne moreš nikogar obogatiti?

Proti poslanstvu grešimo tedaj, ko se pritožujemo in še naprej govorimo, da gre vse narobe, tako v svetu kot v Cerkvi. Proti poslanstvu grešimo tedaj, ko smo sužnji strahov, ki hromijo in nas paralizirajo z »vedno se je delalo tako«.

In proti poslanstvu grešimo tedaj, ko živimo življenje kot težo in ne kot dar; ko smo v središču mi s svojimi napori, ne pa bratje in sestre, ki čakajo, da bi bili ljubljeni.

Moč Cerkve: ponižna in zastonjska ljubezen

»Bog ljubi veselega darovalca« (2 Kor 9,7). Ljubi Cerkev v izhodu. Bodimo pozorni, če ni v izhodu, ni Cerkev.

Cerkev v izhodu, misijonska, je Cerkev, ki ne izgublja časa s tem, da joka nad stvarmi, ki ne gredo, nad verniki, ki jih nima več, nekdanjih vrednot, ki jih ni več. Cerkev, ki ne išče varovanih oaz, da bi bila mirna; želi biti le sol zemlje in kvas za svet.

Ta Cerkev ve, da je to njena moč, ista Jezusova moč: ne družbena ali institucionalna pomenljivost, ampak ponižna in zastonjska ljubezen.

Zgled treh služabnikov ta mesec

Danes nas ob vstopu v misijonski mesec oktober spremljajo trije »služabniki«, ki so obrodili obilo sadu.

Pot nam kaže sv. Terezija Deteta Jezusa, ki je iz molitve naredila gorivo za misijonarsko dejavnost v svetu. To je tudi mesec rožnega venca: koliko molimo za širjenje evangelija, da bi se spreobrnili od opuščanja k poslanstvu?

Potem je sv. Frančišek Ksaverij, eden izmed velikih misijonarjev Cerkve. Tudi on nas predrami: ali izstopamo iz svojih oklepov, smo sposobni pustiti svoje lagodnosti zaradi evangelija?

Prav tako častitljiva Pauline Jaricot, delavka, ki je s svojim vsakdanjim delom podpirala misijone: z darovi, ki jih je odtegovala od plače, je začela ustanove, iz katere so nastale današnje Papeške misijonske družbe.

In mi, ali storimo iz vsakega dneva dar, da bi presegli prelom med evangelijem in življenjem? Prosim vas, ne živimo »zakristijske« vere.

Ponovno najdi svojo rodovitnost v veselju poslanstva

Spremljajo nas redovnica, duhovnik in laikinja. Pravijo nam, da nihče ni izključen iz poslanstva Cerkve. Da, v tem mesecu Gospod kliče tudi tebe. Kliče tebe, družinski oče in mama; tebe, mlad človek, ki sanjaš velike stvari; tebe, ki delaš v tovarni, v trgovini, na banki, v restavraciji; tebe, ki si brez dela; tebe, ki si na bolniški postelji …

Gospod te vabi, da postani dar tam, kjer si, tako, kot si, s tistim, ki je ob tebi; da ne bi zgolj prenašal življenja, ampak ga podarjal; da se ne bi smilil samemu sebi, ampak bi dopustil, da bi te izdolble solze tistih, ki trpijo.

Pogum, Gospod od tebe veliko pričakuje. Prav tako pričakuje, da bi kdo imel pogum oditi, da bi šel tja, kjer najbolj manjkata upanje in dostojanstvo, tja, kjer preveč ljudi še vedno živi brez veselja evangelija.

»Ali moram iti sam?« Pojdi, Gospod te ne bo pustil samega; s tem ko boš pričeval, boš odkril, da je Sveti Duh prišel pred teboj, da bi ti pripravil pot. Pogum, bratje in sestre; pogum, Mati Cerkev: ponovno najdi svojo rodovitnost v veselju poslanstva.

Vir: Slovenska oddaja Radia Vatikan

Foto: Wikipedija