In memoriam: Pavel Pogačar

Pokojni Pavle je svoje otroštvo je preživel na kmetiji, v verni družini v Ljubljani, zaselku Hrušica. V hiši so živeli stari oče, oče Janez, mama Marija in 6 otrok. Pavel pa je bil ker je bil najmanjši, marsikdaj oproščen težjih in zahtevnejših del. Bil je vedre narave, že mlad je imel motor in pilotiral jadralna letala.

Pri »Oretovih« je bilo vedno polno dvorišče otrok. Delali so od jutra do večera, saj je bila kmetija velika, a lačnih ust še več. Najbolj ga je zaznamovala vojna. Pa krivice. Rastel je ob mami, ki je za veliko stvari skrbela sama, ker je bil oče po vojni zaprt. Težko je bilo.

Šola, delo in družina

Končal je osnovno šolo in nekaj gimnazije. Potem šole ni smel več obiskovati. Zasramovali so jih, da niso ta pravi … in je ostal doma. Pri Maksu na Fužinah, v mali delavnici, se je priučil za orodjarja. In ta žilica mu je ostala celo življenje.

Kasneje je bil šofer tovornjaka pri Tehniki v Ljubljani in se skozi življenje priučil in izobrazil na različnih delovnih področjih. Pred upokojitvijo je bil eden izmed vodij v še takratnem podjetju SCT. Bil je vsepovsod priden, zaželen in iznajdljiv delavec ter ponosen na svoje delo. Z svojim znanjem je rad pomagal vsem ljudem.

V mladih letih je Pavel spoznal Zorko. V takrat krhko dekle se je zaljubil in skupaj sta ustvarila družino. Kmalu sta se poročila in bila skupaj več kot 60 let. Zelo rad je imel svoje otroke. Rodila sta se jima Roman in Karmen. Dočakal je štiri vnuke in enega pravnuka, ki so mu bili zelo dragoceni. Zelo rad je pel in plesal, se smejal in bil za družbo. Dokler je še lahko govoril, je imel vedno pripravljeno šalo za sogovornika. Za vsak slučaj.

Z ženo sta tudi rada potovala. Po vsem svetu. In kasneje domačim pripovedovala prigode, ki sta jih doživljala. Ko je bil v penziji, je bil še vedno rad zaposlen. Z veseljem je delal in pomagal, dokler je lahko. Aktiven je bil, dokler se ni bolezen zarezala v njegovo življenje, v njegov vsakdan. Bil je borec, močan človek tudi po duši, večkrat je povedal, da trpeti zna in dolgo časa se ni vdal.

Zvesto in predano služenje v župniji

Pokojni Pavle je v naši župniji s svojim predanim, zvestim in veselim služenjem pustil neizbrisen pečat. Br. Metod Benedik je ob njegovi smrti zapisal: “Pavle Pogačar! Zelo dobro mi je v spominu, mislim, da vsem, ki smo krajši ali daljši čas preživeli v Štepanji vasi. Mož, pokončen kristjan, globoko veren. Vsak čas vidi, kaj je v župniji potrebno storiti, v duhovnem in materialnem pogledu, ne besediči, ampak se stvari loti. V dolgih letih je veliko dobrega storil za štepanjsko farno občestvo.”

Pavletovo delo v župniji je bilo zelo pestro. Aktivno je sodeloval v času, ko se nekateri niso niti upali pogledati na cerkveni zvonik. Pavle pa je čutil z župnijo in je bil vedno pripravljen pomagati, kjer je bilo treba.

+ PAVEL POGAČAR, Hruševska cesta 22, rojen 29. 6. 1935. Pokojni Pavle je dolga leta predano sodeloval na različnih področjih v naši župniji. Pogreb bo v ponedeljek 30. 11. 2020 ob 14. uri v Štepanji vasi. Od 12. ure dalje bo ležal v vežici v Štepanji vasi. Pogrebna sveta maša preko spletne strani župnije Ljubljana Štepanja vas bo v ponedeljek 30. 11. ob 18. uri.

Bil je član župnijskega pastoralnega sveta, zelo dolgo obdobje tudi aktiven član v gospodarskega sveta. Dolga leta je bil ključar v Štepanjski cerkvi. Pomagal je pri številnih vzdrževalnih delih v župniji. Zvesto je pomagal pri gradnji župnijskega doma. Daljše obdobje je kot ceremonjer pomagal voditi velikonočne in telovske procesije. Bil je vodja redarjev ob najrazličnejših praznikih v župniji. Še lani je naredil rezervni ključ za tabernakelj, ker ga nismo imeli.

O Pavletovem sodelovanju v župnijski Karitas je Miro Meden zapisal naslednje misli: “Pavle je eden od ustanovnih članov naše Župnijske Karitas, ki je bila ustanovljena 1. decembra 1991. Vse od takrat, pa dokler je lahko, je v njej aktivno sodeloval. V Karitas je bil zadolžen za tehnične stvari, tega je bilo na začetku, ko smo se organizirali izredno veliko. Njemu se imamo zahvaliti, da smo uredili kopalnico za brezdomce na dveh lokacijah, ureditev vseh prostorov, katere je uporabljala Karitas, saj pred tem niso bili namenjeni za to dejavnost. V programu “socialno ogroženi” v župniji je sodeloval pri manjših popravilih pri ljudeh, ki si niso mogli urediti – plačati obrtniških del. Kasneje, ko je bila ustanovljena Ambulanta s posvetovalnico za brezdomce na Mislejevi, je ravno tako sodeloval pri vzdrževanju kopalnice. Pomagal je tudi pri vzdrževanju hiše “Pelikan” na Litijski cesti, ki je pod okriljem Škofijske Karitas Ljubljana. Sodeloval je tudi pri delu v Domu starejših pri organizaciji in prevozu ljudi, ko smo jim omogočili ogled Arboretuma Volčji Potok.”

Pavle je pomagal tudi v kapucinskem samostanu. Med drugim je pomagal, ko se je sredi devetdesetih let prekrivala streha na samostanu. Na različnih področjih je pomagal tudi v samostanu Marijinih sester. Za vse njegovo požrtvovalno služenje se mu iskreno zahvaljujemo.

Iz njegovega sodelovanja v župniji pa še tale anekdota: Pavel je bil redar na eni od birm. Kot vedno je bilo določeno, da je le en uraden fotograf. Neki gospod pa je kljub temu ves čas fotografiral. Pavel je stopil do njega in ga je opozoril, naj preneha fotografirat, pa se ni dal prepričat. In Pavle mu je rekel: »Prav, grem pa po varnostnika«. In šel je poklicat drugega redarja gospoda Puškariča, ki ni bi varnostnik. In ko ju je gospod, ki je fotografiral opazil, je takoj prenehal s fotografiranjem.

Slovo

Zadnjih nekaj mesecev svojega življenja je Pavel preživel v Domu starejših občanov Kolezija. V torek popoldan, 22. novembra, v 85 letu starosti, pa je zaprl oči in zaspal. Rešil se je trpljenja na zemlji in njegova duša je odpotovala k Zveličarju.

Domači so mu v slovo zapisali

Srečni smo, da smo bili lahko del tvojega življenja.
Poskrbel si za vse…tudi za Božje načrte. In zaradi tebe smo, takšni kot smo.
Slovo od tebe je zares težko.
Za popotnico ti vsak izmed nas daje košček svojega srca.
To čuvaj do takrat, ko se spet srečamo.
Ker ti si del nas in za nas ne boš nikoli umrl.

Zapisali: Karmen Pogačar Zadravec, Miro Meden, br. Matej Štravs

Foto: Karmen Pogačar Zadravec