Marko Rijavec o problemu obsojanja, o ljuljki med žitom in o Njem, ki je Sodnik.

Morda je kriv tolikšen strah, ki nas je nedavnoma tesno zaprl v lastne hiše, morda pa kaj drugega, da je po stiski z epidemijo, ko se je vse skupaj vendarle malce odprlo in zrahljalo, vsa frustracija, ki smo jo občutili ob strogo zatajevanem vedenju, kakor cunami butnila v naš svet in z rušilnim valom besa pred seboj začela podirati bolj ali manj vse, kar je v njem neznanega, vprašljivega, drugačnega, nasprotnega, skratka vse, kar si nam še upa biti v strah in nelagodje. Vedno je tako. Ljudje čutimo strašansko potrebo po tem, da najdemo in obsodimo grešne kozle, ki potem nosijo krivdo za stvari, ki so v našem svetu in življenju narobe, in to so ponavadi ljudje, ki jih ne poznamo, ki se jih bojimo ali s katerimi se ne strinjamo.

Problem obsojanja

Problem takšnih »kozlovskih sodb« je, da so posebno rade črno-bele. Naenkrat je vse ali dobro ali slabo, ali črno ali belo, in je seveda takšno zato, ker se s tem tako zlahka operemo vsake krivde. Tako enostavno je, kadar so za zlo na svetu odgovorni koruptivni politiki, komunisti, tajkuni, rasisti in kaj vem še kateri dežurni krivci, če ne pa vsaj kdo od sosedov ali sodelavcev, pa tudi med rjuhami iste postelje hitro najdemo izvor vsega zla.

Vendar zlo ne prihaja od tam. Zlo v naše življenje vstopa preko naših sodb, takšnih in drugačnih sodb, ki ne dopuščajo drugega mnenja, drugačnega pogleda na isto stvar. Prav z njimi se na njivi našega življenja naredi prostor za zlo, za ljuljko med žitom (preberite priliko o ljuljki med žitom), ki zrase tako, da preplete svoje korenine z žitnimi.

Največja ukana zla je namreč v tem, da je bilo posejano prav zato, da bi začutili željo po tem, da bi ga izruvali. Da bi začeli obsojati. Da bi postali sodniki in začeli ločevati dobre od slabih ljudi. In da bi tako skupaj s slabim izruli iz njih tudi dobro. Kajti obsojanje človeka, ki je slab ali ki se nam tak samo zazdi, v nas zbudi sovraštvo do njega, v njem pa odpor do samega sebe in nasilje, s katerim se želi pred nami pokazati močnejšega. In tako se zlo širi. In bolj kot ga rujemo, več ga je.

Bog je Sodnik

Zato Gospodar polja pravi, naj pustimo rasti dobro in zlo skupaj do žetve, do konca. Ker je prav in dobro in normalno, da na istem polju rasteta pšenica in ljuljka, tudi zato, ker se ne ve vedno, katera je katera. In da se morata zato naučiti živeti druga z drugo. Tako izkoreninjamo zlo: ko se odpovemo obsojanju, ker je vedno napačno. Saj je človekovo srce vendar globok vodnjak, ki mu nikdar ne bomo videli dna in zato tisto, kar vidimo plavati na njegovem površju, ni nujno tudi nekaj, kar leži v njegovih globinah.

Zato Gospodar tudi pravi, naj pustimo ljuljko pri miru, naj gledamo raje pšenico. Naj se borimo proti zlu tako, da mu ne verjamemo. Da tako pogledamo polje in rečemo, da je to pšenično polje, četudi je na njem nekaj plevela. Da pogledamo človeka in mu rečemo brat, sestra.

(misel ob 16. navadni nedelji, leto A)

Vir: Blog Marka Rijavca, Beseda za srce

Foto: Holger Dieterich, FreeImages

Po avdio posnetku zapisan prevod drugega dela homilije p. Marka Rupnika, 31. 5. 2020.

Apd 2,1-11; Jn 20,19-23

Različnost v občestvu – to je naš Bog. Poslušati Besedo in jo izraziti v svojem mesu – to so binkošti. Binkošti so bile praznik izročitve Postave, toda postava je ostala vedno zunanja. Dovolj je pomisliti, kako se prerok trudi, ko sporoča: Bog želi, da bi Postava prešla notri, v srce, ljudje pa jo imajo raje na kamnih. Kako je težko, da bi postava prešla v srce! Ustvarja edinost, ki pa ni svobodna, saj manjka ljubezen. Medtem ko pa postava Duha, ne samo, da združuje, ampak usposablja, da ji privoliš iz ljubezni, z ljubeznijo in v ljubezni, kot pravi Pavel. Postava Duha ustvarja edinost od znotraj, ko vse nagiblje proti istemu izviru, ki postane cilj. Ne gre namreč za to, da se ta izvir doseže, ampak, da se ga izrazi. Preko nas se bo izvir pokazal za cilj. Brez Svetega Duha tega ni mogoče razumeti. Ljudje ne morejo razumeti, da nekdo služi drugemu zaradi istega življenja in iste ljubezni, pri kateri sta udeležena in ju združuje. Tega ni mogoče razumeti.

Solovjov v svojih razmišljanjih pravi, da smo z zunanjimi strukturami, s katerimi smo hoteli ustvariti enotnost Cerkve, naredili ogromno škodo. Kaj pomeni cerkvena enotnost vere, ki je vsiljena s strukturo zunanjega predpisa, norme? Ni mogoče. V zadnjih stoletjih smo to počeli. Evangelij smo postavili nazaj v staro Postavo in smo popačili, pokvarili tudi staro Postavo. Postaviti krščenega v zunanjo strukturo edinosti pomeni popačiti evangelij, pokvariti evangelij. To ni mogoče. Vendar se je prav to zgodilo: stari mehovi in novo vino, oboje se pokvari. Dejansko, poglejte, bodimo resni pri Besedi: če ni prostora, da uresničimo edinost kot različnost in različnost kot občestvo, smo preprečili Bogu, da bi obstajal na tej zemlji. Kajti Bog je to. Skušnjava prisilne edinosti je zares delo za ateizem, kot so dokazala zadnja stoletja. Če pomislimo, da so morali priti ljudje in začeti bitko osvobajanja od religioznega kalupa! Se zavedate, kam smo prišli?! Zadnja stoletja lahko beremo kot: zdaj propada krščanstvo. Toda 2. vatikanski koncil nam odpira neko drugo okno: pomlad Svetega Duha, osvobajanje evangelija in človeka od kalupa, ki mu je naložen. Ni tako preprosto, kot se zdi. Religiozno smo lahko tudi zelo popolni, toda, kaj izražajo naša človeška dejanja? Kaj smo šli delat na druge celine? Ni tako preprosto.

Lahko mislimo na to, da živimo veliko pomlad. Toda pot bo dolga in ne bo lahka. Kajti od tega kalupa, ki nas je hotel narediti vse enake, da bi vsi govorili enako, mislili enako … kot pri Babilonskem stolpu, smo prešli na drugi breg: moraš biti ti sam! Gre za dve plati ene realnosti. In zdaj smo pod tem drugim bičem. In je težko razumeti edinost iz ljubezni, da se nekdo podredi drugemu – kakor je govoril Ignacij za predstojnike, da bi morali biti tako popolni v ljubezni, da bi v drugemu prebujali svobodno privolitev, še preden bi spregovorili – tega ni mogoče razumeti, če ne pripadaš istemu izviru. Brez tega se ne da razumeti, kako živeti eden v drugem.

Toda, kako se zaključi dogodek v Apd 2? Ne ravno dobro, kakor tudi ne nekateri Kristusovi čudeži, ko so mu dejali, da dela z Belzebulom … Tukaj pa, da so se napili, da so bili prestrašeni in zaprti zaradi tragedije in so se nekoliko potolažili s pijačo … Vedno se najde racionalna razlaga, znanstvena razlaga, ki je neizpodbitna. Če se nekdo napije, je pijan in počne čudne stvari. To je znanost, tega ni moč izpodbiti. Tako počnemo tudi mi, komaj se nekje v Cerkvi pojavi kje kakšno občestvo … to zavrnemo … Špidlik je nekoč v Velehradu dejal: »Vsakič, ko se v Cerkvi dotaknemo svobode, kot izraza občestva, se hudič prebudi. Kajti tega se ne sme dotakniti.«

V binkoštih umre vase zaverovano bivanje in se rodi bivanje, v katerem se preko nas pokaže, da smo Njegovo delo. »Njegova stvaritev smo« (Ef 2,10), nismo samouresničenje, nismo uresničenje od zunaj, ampak smo njegova stvaritev, kajti On nas pozna, nas posluša in se potem izrazi preko nas.

Foto: Gerd AltmannPixabay

Poglejte si (lahko skupaj z otroki in jim spotoma malo razlagajte) krasno risanko, narejeno po knjižni predlogi avtorja Jeana Gionoja, o možu, ki je sadil drevesa.

Vsebina

Zgodba govori o možu srednjih let, ki se je po izgubi žene, odločil za tiho, samotno življenje pastirja v zapuščeni, vetrovni, suhi, skoraj puščavski pokrajini Provanse.

Nekoč je bila ta pokrajina naseljena, polna življenja, a ker so se prebivalci redko posejanih vasi preživljali z ogljem, ki so ga vozili v oddaljena mesta, so izsekali gozd. Življenje je bilo trdo in neprijazno, celo najbolj trdni značaji so se zlomili in zapili. Med ljudi, ki so se zaprli vase, se je naselilo sovraštvo. Tudi hiše in vasi so spremenili v trdnjave, znotraj katerih je bilo veliko nasilja, umorov in samomorov. Pokrajina je opustela in se izpraznila.

V to pokrajino je zašel popotnik – pripovedovalec zgodbe, ki je, več dni oddaljen od civilizacije, prenočil pri tem pastirju. Pozornost popotnika je pritegnila nenavadna dejavnost pastirja. Ta je zvečer, preden je šel spat, začel ločevati semena želoda – na dobre in slabe. Slabe je zavrgel, dobre pa razdelil v skupine po deset in jih še enkrat izjemno pozorno pregledal ter odstranil premajhne, počene ali kako drugače poškodovane. Naslednji dan je teh sto izvrstnih semen, enega za drugim, z neskončno skrbnostjo, pravi avtor, posadil v pusto zemljo.

Čez več let se je popotnik vrnil v pokrajino in opazil na tisoče mladih dreves, ki so v pokrajino vrnila življenje. Osamljeni pastir je tudi spremenil poklic: namesto ovc, ki so škodile drevesom, se je, v nekoč pusti pokrajini, posvetil čebelarstvu in nadaljeval s sajenjem dreves. Pastir, sedaj čebelar, je popeljal popotnika skozi mlad gozd, poln življenja, enajst kilometrov dolg in tri kilometre širok. Vse to je bilo delo rok in duše, pravi avtor, enega vztrajnega človeka, brez kakršnekoli mehanske pomoči.

Zaradi dreves se je v pokrajino vrnila voda in počasi tudi druge rastline. Lovci, ki so občasno zahajali v pokrajino, so ponovni razcvet pokrajine pripisali kapricam narave in ne plemenitosti moža. Celo vladna delegacija se je pripeljala občudovat to neverjetno čudo narave, ter gozd zaščitila.

Popotnik se je še večkrat vrnil v pokrajino, ki se je popolnoma spremenila; nekoč opustele vasi so ponovno naselili prijazni ljudje. Več kot deset tisoč ljudi se je vrnilo. Suhega in močnega vetra ni bilo več, pač pa lahna sapica, ki je prinašala prijetne vonjave z dišečih travnikov, polnih življenja. Vse to je bil rezultat, kot dobesedno pravi avtor, enega moža, enega telesa in enega duha.

Priporočam ogled odlične risanke (pripoved v angleščini)

Komentar

Rad bi se ustavil pri tem možu, preprostem pastirju, ki se je odločil, da bo naredil nekaj, da v opustelo pokrajino vrne življenje. Za skupno dobro.

Ni najprej prosil za sredstva in jamral, da jih dobi premalo, pač pa iz oddaljenih pokrajin vztrajno nosil semena, jih skrbno prebral, celo dvakrat je pogledal vsakega in jih vztrajno sadil. Vsak dan sto, dan za dnem, štiri desetletja. Nihče, razen pripovedovalca zgodbe, ni poznal skrivnosti oživljanja pokrajine. Mož je tudi umrl v samoti. Zgled ponižnosti.

Zdi se, da je tudi Slovenija, kljub naravnim lepotam ob katerih tujcem zastaja dih, opustela pokrajina. Ljudje malodušni, zlomljeni, popadljivi, se zapirajo v svoje male, z ograjami obdane parcele ali med stene svojih stanovanj.

Očetje in matere se borijo za življenje in svoj košček potrošniškega raja. Otroci pa, prepuščeni sami sebi, preživljajo mladost v omami računalniških iger, seksa in drog. Alkohol, naše tradicionalno zatočišče pred resničnostjo življenja, razdira odnose, povzroča ločitve in nasilje. Z njim in z divjanjem po cestah, morimo mlade ljudi in se, razen da zakolnemo v svoj rokav, ne zganemo. Mlada dekleta se, ob polni mizi, izstradajo do smrti. Po številu samomorov smo v svetovnem vrhu.

Kdo so naši sadilci upanja?

Kljub vsemu verjamem, da se med nami skrivajo možje in žene, ki – tako kot Elzéard Bouffier iz zgodbe o sajenju dreves – vsak večer tiho, brez medijskega pompa, skrbno izbirajo semena, jih ločujejo na dobra in slaba, ter dobra naslednje jutro posadijo v suho zemljo. Rasti mladih dreves sicer še ne vidimo. Tudi zato, ker je veter malodušja, ki neprestano buči iz naših medijev, tako močan in razdiralen.

  • Sadilce upanja najdem v mladih, ki se zavzeto in veliko bolj kakovostno kot včasih, pripravljajo na zakon, na težavnost odnosov med možem in ženo.
  • Sadilce upanja najdem v stoterih zakonskih skupinah, kjer se ljudje učijo skrivnosti kakovostnega skupnega življenja.
  • Sadilci upanja so velike družine, ki vzgajajo otroke v realnosti življenja in jih opremljene pošljejo v svet.
  • Sadilce upanja najdem v stotinah tihih in predanih duhovnikov po naših župnijah, ki prinašajo tolažbo in vero v naša življenja.
  • Sadilci upanja so bolni in trpeči, tihi vsakodnevni molivci, ki morda, priklenjeni na bolniške postelje ali invalidske vozičke, darujejo svoje trpljenje za svet.
  • Sadilce upanja najdem tudi v pogumnih podjetnikih, ki s finančnimi sredstvi podpirajo dobre, up vzbujajoče projekte. Tudi, če jih mediji, pod vplivom vsemogočih aktivistov, vlečejo po zobeh.

Kljub trenutni opustelosti slovenske pokrajine sem prepričan, da bomo, sicer čez več desetletij, na teh tleh in med prebivalci te pokrajine uzrli “mlad gozd, cvetoče travnike in vasi, polne življenja”. Zaradi vztrajnih sadilcev upanja, ki tiho, brez blišča medijskih luči, živijo med nami in vsakodnevno posadijo svojih sto semen.

Članek objavljen na Preprostost.si.

Foto: Aleš Čerin

DEVETDNEVNICA BOŽJEGA USMILJENJA od velikega petka do druge velikonočne nedelje

To devetdnevnico, lahko molimo ob vsakem času, vendar je posebno pomembno, če jo molimo od velikega petka osmega dne po osmem dnevu”, kot pripravo na praznik Božjega usmiljenja.

“Osmi dan” je že za prve kristjane pomenil dan, v katerega smo iz “ujetosti sedmih dni” prestopili s svetim krstom. Kristus je vstal dan po “sedmem dnevu”, to je bil starozavezni Gospodov dan, dan ko je Bog sklenil stvarjenje in izpeljal izvoljeno ljudstvo iz Egipta. Bog je stvarjenje dopolnil, ko ga je iztrgal smrti. Zato se je resnično stvarjenje zgodilo na velikonočno jutro, zato je to “osmi dan”. Praznovanje velikonočne nedelje je raztegnjeno na osem dni. V tem času so novokrščeni nosili bele obleke. Janez Pavel II. je nedeljo velikonočne osmine, belo nedeljo preroško imenoval za praznik Božjega usmiljenja.

Osmi dan, je dan vstajenja, za nas je osmi dan krst, začetek večnega življenja. Teden po veliki noči je »en sam dan«.

Natisni devetdnevnico …


VSAK DAN MOLIMO:

– Molitev dneva
– Rožni venec Božjega usmiljenja

– Vzklike Božjemu usmiljenju

*  * *

PRVI DAN (veliki petek, če molimo pred nedeljo Božjega usmiljenja)

»Danes mi privedi vse človeštvo, posebej grešnike, in jih potopi v morje mojega usmiljenja. Tako boš potolažila mojo bridko žalost, ki me prevzema zaradi izgube duš.«

Neizmerno usmiljeni Jezus, tvoja lastnost je usmiljenje do nas in odpuščanje. Ne glej na naše grehe, temveč na naše zaupanje v tvojo neskončno dobroto, ter nas vse sprejmi v bivališče svojega nadvse usmiljenega Srca, in ne dovoli, da bi ga kdaj zapustili.
Neizmerno usmiljeni Jezus, od tebe prihaja vse, kart je dobrega, pomnoži nas v milost, da bomo dostojno izvrševali dela usmiljenja. Tako bodo tisti, ki gledajo na nas, hvalili Očeta usmiljenja, ki je v nebesih.
Goreče te prosimo zaradi tvoje ljubezni, po kateri si zedinjen z Očetom in Svetim Duhom.

        O vsemogočnost usmiljenega Boga,
rešitev za grešnega človeka,
ti si usmiljenje in morje sočutja,
pomagaš tistemu, ki te vdano prosi.

Večni Oče, usmiljeno poglej na uboge grešnike in na vse človeštvo, ki je v neizmerno usmiljenem Jezusovem Srcu; in po njegovem bridkem trpljenju nam izkaži svoje usmiljenje, da bomo slavili vsemogočnost tvojega usmiljenja vekomaj. Amen.


DRUGI DAN (velika sobota)

»Danes mi privedi duhovnike in redovnike ter jih potopi v moje brezmejno usmiljenje. Ti so mi dali moč, da sem vzdržal v bridkem trpljenju; po njih se kakor po pretočnih napravah izliva na človeštvo moje usmiljenje.«

Neizmerno usmiljeni Jezus, od tebe prihaja vse, kar je dobrega, pomnoži v nas milost, da bomo dostojno izvrševali dela usmiljenja. Tako bodo tisti, ki gledajo na nas, hvalili Očeta usmiljenja, ki je v nebesih.

        Vir božje ljubezni,
V čistih srcih si gost.
Potopljena v morje usmiljenja
Žarijo kakor zvezde, jasne kakor zarja.

Večni Oče, usmiljeno poglej na družbo izvoljenih v svojem vinogradu, na duhovnike in redovnike, ter jih obdari z močjo svojega blagoslova. Po sočutnem Srcu svojega Sina, v katerem so zaobjeti, jim podeli svojo moč in razsvetljenje, da bodo mogli druge voditi po poteh odrešenja in z njimi prepevati hvalnico tvojemu nepojmljivemu usmiljenju vekomaj. Amen.


TRETJI DAN (velikonočna nedelja)

»Danes mi privedi pobožne in zveste vernike ter jih potopi v morje mojega usmiljenja. Ti so me tolažili na križevem potu; bili so kaplja tolažbe v morju bridkosti.«

Neizmerno usmiljeni Jezus, ki iz zakladnice svojega usmiljenja deliš obilje milosti, sprejmi nas v bivališče svojega nad vse usmiljenega Srca in ne dopusti nam nikoli iz njega oditi.

Goreče te za to prosimo po tvoji neizmerni ljubezni, s kakršno se tvoje Srce vnema do nebeškega Očeta.

        Skrivnostni so čudeži usmiljenja;
niti grešnik niti pravičnik jih ne dojame.
Na nas gledaš z očesom usmiljenja
in vse priteguješ k svoji ljubezni.

Večni Oče, milostno poglej na zveste vernike kot na dediščino svojega Sina in jim po njegovem bridkem trpljenju podeli svoj blagoslov; obdaj jih s svojim trajnim varstvom, da ne bodo izgubili ljubezni in zaklada svete vere, marveč bodo z vso množico angelov in svetnikov slavili tvoje brezmejno usmiljenje vekomaj. Amen.


ČETRTI DAN

»Danes mi privedi pogane in tiste, ki me še ne poznajo. V svojem bridkem trpljenju sem mislil tudi nanje in njihova prihodnja gorečnost je tolažila moje Srce. Potopi jih v morje mojega usmiljenja.«

Neizmerno usmiljeni Jezus, ki si luč vsega sveta, sprejmi v bivališče svojega nadvse usmiljenega Srca vse tiste, ki te še ne poznajo. Naj jih razsvetlijo žarki tvoje milosti, da bodo tudi oni skupaj z nami slavili tvoje čudovito usmiljenje, in ne dopusti jim oditi iz bivališča svojega nadvse usmiljenega Srca.

Naj luč tvoje ljubezni
razsvetli temino duš.
Daj, da bi te duše spoznale
In z nami slavile tvoje usmiljenje
.

Večni Oče, usmiljeno poglej na tiste, ki ne verujejo v tvojega Sina, in na one, ki te še ne poznajo, saj so zaobjeti v neizmerno usmiljenem Jezusovem Srcu. Pritegni jih k luči evangelija. Vsi ti ne vedo, kako velika sreča je ljubiti tebe. Stori, da bodo slavili radodarnost tvojega usmiljenja vekomaj. Amen.«


PETI DAN

»Danes mi privedi ločene brate ter jih potopi v morje mojega usmiljenja. V bridkem trpljenju so trgali moje telo in srce, to je, mojo Cerkev. Če se vrnejo v edinost Cerkve, se zacelijo moje rane in se mi s tem olajšajo muke.«

Za tiste, ki so trgali oblačilo tvoje edinosti,
priteka iz tvojega Srca studenec usmiljenja.
Vsemogočnost tvojega usmiljenja, o Bog,
lahko tudi te duše izpelje iz zmot.

Neizmerno usmiljeni Jezus, ki si dobrota sama, ti ne odrekaš razsvetljenja tistim, ki te prosijo. Sprejmi v bivališče svojega neizmerno usmiljenega Srca naše ločene brate ter jih s svojo lučjo pritegni v edinost Cerkve.
Ne dopusti jim oditi iz bivališča svojega nadvse usmiljenega Srca, temveč stori, da bodo tudi oni poveličevali velikodušnost tvojega usmiljenja.
Večni Oče,  usmiljeno poglej na naše ločene brate, ki so zapravili tvoje darove in zlorabili tvoje milosti s trdovratnim vztrajanjem v svojih zmotah. Ne glej na njihove zmote, marveč na ljubezen svojega Sina in na njegovo bridko trpljenje, ki ga je zanje vzel nase, saj so tudi oni vključeni v nadvse usmiljenem Jezusovem Srcu, da bodo tudi oni slavili tvoje veliko usmiljenje vekomaj. Amen.


ŠESTI DAN

»Danes mi privedi krotke in ponižne vernike in otročiče ter jih potopi v moje usmiljenje. Ti so najbolj podobni mojemu Srcu; tolažili so me v bridkem smrtnem trpljenju. Gledal sem nanje kakor na zemeljske angele, ki bodo čuvali moje oltarje. Nanje izlivam potoke milosti. Mojo milost more sprejeti samo ponižen človek; ponižne obdarjam s svojim zaupanjem. «

Neizmerno usmiljeni Jezus, ti sam si dejal: »Učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen,« sprejmi v bivališče svojega nadvse usmiljenega Srca krotke in ponižne vernike in otročiče. Ti navdušujejo vsa nebesa in so posebno zadovoljstvo nebeškega Očeta, so dišeč šopek pred božjim prestolom, so vonj, ki  opaja samega Boga. Ti imajo trajno bivališče v tvojem nadvse usmiljenem Srcu in nenehno pojejo hvalnico ljubezni in usmiljenja.

Resnično ponižna in krotka
duša že tu na zemlji uživa raj.
Vonj njenega ponižnega srca
navdušuje samega Stvarnika.

Večni Oče, usmiljeno poglej na krotke in ponižne vernike ter na otročiče, ki so zaobjeti v bivališču nadvse usmiljenega Jezusovega Srca: Ti so najbolj podobni tvojemu Sinu; njihov vonj se z zemlje dviga vse do tvojega prestola. Oče usmiljenja in vse dobrote, po ljubezni in veselju, ki ju gojiš do njih, te goreče prosim, blagoslovi ves svet, da bomo vsi skupaj prepevali slavo tvojemu usmiljenju  vekomaj. Amen.


SEDMI DAN

»Danes mi privedi vernike, ki posebej častijo in slavijo moje usmiljenje, ter jih potopi v moje usmiljenje. Ti so najbolj občutili moje trpljenje in so najgloblje razumeli mojega duha. So živi odsev mojega usmiljenega Srca. V prihodnjem življenju bodo blesteli v posebnem sijaju, nobeden ne pride v peklenski ogenj, vsakega bom ob smrtni uri posebej branil.«

Neizmerno usmiljeni Jezus, tvoje Srce je ljubezen sama, sprejmi v bivališče svojega nadvse usmiljenega Srca tiste vernike, ki posebej častijo in slavijo veličino tvojega usmiljenja. Ti so močna sila samega Boga; sredi vseh stisk in nasprotovanj vztrajajo, zaupajoč v tvoje usmiljenje. Združeni s teboj na svojih ramenih nosijo vse človeštvo.
Po smrti ne bodo strogo sojeni, temveč jih bo ob smrtni uri objelo tvoje usmiljenje.

Dušo, ki slavi dobroto svojega Gospoda,
on posebej ljubi.
Vedno je blizu živemu izviru
in črpa milosti iz božjega usmiljenja,

Večni Oče, usmiljeno poglej na tiste vernike, ki častijo in slavijo tvojo največjo lastnost, to je tvoje nepojmljivo usmiljenje, in so zaobjeti v nadvse usmiljenem Jezusovem Srcu. Ti so živi evangelij, njihove roke so polne del usmiljenja, srce pa prepolno veselja, Najvišjemu prepeva pesem usmiljenja.
O Bog, goreče te prosim, izkaži jim svoje usmiljenje zaradi   upanja in zaupanja, ki so ga imeli do tebe. Naj se nad njimi izpolni Jezusova obljuba, saj je dejal: »Tiste, ki bodo častili to moje nepojmljivo usmiljenje, bom kakor svojo čast sam branil v življenju, posebej ob smrtni uri.«


OSMI DAN

Danes mi privedi duše, ki so v ječi vic, in   jih potopi v globine mojega usmiljenja; naj potoki moje krvi pogasijo njihov ogenj. Vse te duše neizmerno ljubim, saj zadoščujejo moji pravičnosti; ti jim moreš prinesti olajšanje.

Zajemi iz zaklada moje Cerkve vse odpustke in jih daruj zanje. Ko bi poznala njihovo trpljenje, bi zanje neprestano darovala duhovno miloščino in poravnavala dolgove moji pravičnosti.«
Neizmerno usmiljeni Jezus, ti sam si dejal, da hočeš usmiljenja; glej, v bivališče tvojega neizmerno usmiljenega Srca vodim vse verne rajne, ki jih tako ljubiš, a se vendar morajo odkupiti tvoji pravičnosti.
Naj studenca krvi in vode, ki sta privrela iz tvojega Srca, pogasita ognjeni plamen vic, da bodo tudi tam slavili moč tvojega usmiljenja.

Iz strašne vročine ognja v vicah
se dviga vzdihovanje k tvojem usmiljenju.
Duše okusijo osvežitev, uteho in olajšanje
v izlitem potoku krvi in vod
e.

Večni Oče, usmiljeno poglej na vse trpeče verne rajne v vicah, ki so zaobjeti v nadvse usmiljenem Jezusovem Srcu. Zaradi bridkega trpljenja Jezusa, tvojega Sina, in bridkosti, ki je preplavljala njegovo presveto dušo, izkaži svoje usmiljenje dušam, ki so pod pogledom tvoje pravičnosti. Ne glej nanje drugače kakor skozi rane tvojega preljubega Sina Jezusa, saj verujemo, da sta tvoja dobrota in usmiljenje brezmejni. Amen.


DEVETI DAN (nedelja Božjega usmiljenja)

»Danes mi privedi mlačne duše in jih potopi v globine mojega usmiljenja. Ti zelo boleče ranijo moje Srce. V vrtu Getsemani je moja duša občutila največji odpor prav zaradi mlačnih duš. Oni so bili vzrok, da sem rekel: »Oče, naj gre ta kelih mimo mene, če je to tvoja volja.« – Njihova poslednja možnost rešitve je v tem, da se zatečejo k mojemu usmiljenju.«

Neizmerno usmiljeni Jezus, ti si usmiljenje samo, v bivališče tvojega neizmerno usmiljenega Srca vodim mlačne duše. Naj se te mlačne duše, ki so podobne mrličem in te navdajajo s takim odporom, ogrejejo v ognju tvoje čiste ljubezni.
O nadvse usmiljeni Jezus, izkaži jim vsemogočnost svojega usmiljenja, pritegni jih v žarišče svoje ljubezni ter jih obdari s svojo ljubeznijo, saj ti zmoreš vse.

Ogenj in led se ne moreta združiti,
saj bo ogenj ugasnil ali se bo led stopil.
Toda tvoje usmiljenje, o Bog,
more pomagati še večji bedi.

Večni Oče, usmiljeno se ozri na mlačne duše, zaobjete v nadvse usmiljenem Jezusovem Srcu. Oče usmiljenja, zaradi bridkega trpljenja tvojega Sina in njegovega tri ure dolgega umiranja na križu, te goreče prosim, dovoli, da bi tudi oni slavili globino tvojega usmiljenja (prim. 1209-1229).

ROŽNI VENEC BOŽJEGA USMILJENJA

Na običajni rožni venec molimo:

Na prvih treh jagodah:
Oče naš., Zdrava, Marija., Vera. .

Pri vseh petih desetkah molimo:
a) Pri velikih jagodah:
Večni Oče, darujem Ti telo in kri, dušo in božanstvo tvojega preljubega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, v spravo za naše grehe in za grehe vsega sveta.

b) Pri malih jagodah (desetkrat):
Po njegovem prebridkem trpljenju, usmili se nas in vsega sveta.

Na koncu dodamo (trikrat):
Sveti Bog, sveti Močni, sveti Nesmrtni, usmili se nas in vsega sveta.

***

Jezus je sestri Faustini dejal:”Moli stalno ta rožni venec, ki sem ti ga razodel. Kdor ga bo molil mu bom podelil veliko usmiljenje že v življenju, posebno pa ob smrti.”

VZKLIKI BOŽJEMU USMILJENJU

(pri devetdnevnici je zaželjeno, da jih dodamo na koncu)

To niso litanije, temveč vzkliki Božjemu usmiljenju. Jezus je razodel sv. Favstini veliko moč teh vzklikov. »Božja ljubezen je cvet, usmiljenje pa sad tega cveta. Če kdo dvomi, naj bere te vzklike Božjemu usmiljenju in našel bo zaupanje!«

Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost Presvete Trojice, zaupamo vate!
Božje usmiljenje, izraz njegove največje moči,
Božje usmiljenje, ki si se razodelo v stvarjenju nebeških duhov,
Božje usmiljenje, ki si nas iz niča poklicalo v življenje,
Božje usmiljenje, ki obsegaš ves svet,
Božje usmiljenje, ki nam daješ nesmrtno življenje,
Božje usmiljenje, ki nas varuješ zasluženih kazni,
Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha,

Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje,
Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran,
Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega,
Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja,
Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi Cerkvi, ki obsega vesoljni svet,
Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov,
Božje usmiljenje, neomejeno v zakramentu krsta in pokore,
Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva,
Božje usmiljenje, ki si nas poklicalo k sveti veri,
Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov,
Božje usmiljenje, ki posvečuješ pravične,
Božje usmiljenje, ki k popolnosti vodiš svete,
Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim,
Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca,
Božje usmiljenje, upanje tistim, ki obupavajo,
Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi,
Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo,
Božje usmiljenje, mir umirajočim,
Božje usmiljenje, ki nas varuješ peklenskega ognja,
Božje usmiljenje, ki lajšaš trpljenje dušam v vicah,
Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih,
Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere,
Božje usmiljenje, neizčrpni vir čudežev.

V.: Bog je usmiljen in poln svetosti, počasen z jezo, poln dobrote.
O.: Zato bom vekomaj klical Božje usmiljenje.

Molimo.

O Bog, tvoje usmiljenje je neskončno, tvoja milost neizčrpna. Milostno poglej na nas, pomnoži v nas delo svojega usmiljenja , da ne bomo obupali tudi v največjih preizkušnjah, temveč bomo bolj zaupali v Božjo voljo, ljubezen in usmiljenje. – Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, Kralju usmiljenja , ki s teboj in s Svetim Duhom izkazuje usmiljenje vekomaj. Amen.

Vir: Župnija Kamnje, župnik Rafko Klemenčič

Foto: Myriam Zilles, Pixabay

Slika Jezusa: Klara Farič

Naš župljan Aleš Čerin na Radijskem misijonu na Radio Ognjišče o preizkušnjah in veselju.

Dve logiki

Se smemo v teh dneh, ko nas koronavirus zapira v samoto naših domov, ko se nam je življenje obrnilo na glavo, ko ljudje tudi umirajo, … spraševati, če si upamo živeti v veselju? Se to danes sploh spodobi? Da niso na Radiu Ognjišče malo usekali mimo s tole današnjo temo?

Če bi presojali le z našega – torej s človeškega vidika – so prav gotovo udarili mimo. A obstaja še drug pogled – Božji. Ta je pa čisto drugačen. Namreč, kot beremo v preroku Izaiju, Njegove misli niso naše misli in Njegove poti niso naše poti (prim. Iz 55,8) in kot pravi Pavel v pismu Korinčanom, to kar je za nas ljudi modrost je za Boga norost (prim. 1 Kor 3,19).

Ha, torej moramo obrniti logiko – od človeške k Božji logiki. Pa dajmo. Tokrat na primeru veselja v preizkušnjah.

Zmeraj se veselite …

V Svetem pismu nas Sveti Pavel uči, da naj se zmeraj veselimo, naj tudi neprenehoma molimo in se v vsem zahvaljujemo (prim. 1 Tes 5, 16-18). Pa kaj se je svetemu Pavlu malo zmešalo zaradi vseh bičanj, kamnanja in zaporov, vsega hudega kar je doživel? Mož je, kot rečeno mnogokrat tepen, pogosto v velikih stiskah, z zelo skrajnimi izrazi kot so: zmeraj se veselite, neprenehoma molite, v vsem se zahvaljujte, izrazil Božja navodila za naše obnašanje. V vseh življenjskih situacijah. Da bi le razumeli.

Ali si sploh upamo danes reči takole: veselimo in zahvaljujmo se ob pojavu korona virusa. Glede na Pavlovo naročilo bi morali. Kaj pa drugega pomeni besedica zmeraj, kot brez izjeme, vedno ali kot je zapisano v Slovarju slovenskega knjižnega jezika: ob vseh primerih in ob vseh priložnostih (SSKJ). Torej tudi na primer ob pojavu zahtevnega virusa.

Veseliti se tudi ob levkemiji?

In tudi ko te zadane levkemija, ki sem jo imel priložnost skusiti pred kratkim. Spomnim se, ko sva v bolniški sobi z ženo razpravljala prav o teh Pavlovih besedah – namreč o nenehnem veselju in zahvaljevanju v vsem – in se kar nisem mogel veseliti ob levkemiji, nisem mogel biti zanjo hvaležen. Kako naj bi se veselil hude bolezni, kako naj bi se veselil kemoterapije, ki me je vedno izmučila, kako naj bi se veselil večmesečne izolacije in kako naj bi bil hvaležen za izkušnjo hoje med življenjem in smrtjo?

Pa me je žena opomnila, da naj se za začetek veselim in naj bom hvaležen za to kar trenutno imam: za dostop do učinkovitih zdravil, za odlične zdravnike, za prijazne sestre, za tak zdravstveni sistem, ki deluje. V resnici sem se tega začel veseliti in se za to zahvaljevati – Bogu in tudi konkretnim ljudem. Česa se pa lahko zdaj veselimo ob pojavu kornavirusa?

Kadar prideš v preizkušnje, imej to za čisto veselje. Zakaj že?

Če je sveti Pavel govoril bolj na splošno, pa Sveti Jakob na začetku svojega pisma pojasni takole: Moji bratje, kadar pridete v razne preizkušnje, imejte to za čisto veselje, saj spoznavate, da preizkušenost vaše vere ustvarja stanovitnost. (Jak 1,2-3)

Tole se mi izlušči iz povedanega: Imaš preizkušnjo – bodi vesel, ker ti preizkušnja omogoča testiranje tvoje vere, ki bo potem bolj stanovitna. Sem pogledal še angleški prevod, ki namesto besede stanovitnost uporablja besedo vzdržljivost (endurance).

Torej, preizkušnje dajejo mojo vero – kakopak – na preizkušnjo in tako postane bolj vzdržljiva. Torej je ne bo zamajal vsak veter in težje jo bom izgubil. In pa, več kot je preizkušenj, bolj bo vera vzdržljiva. Evo, to je razlog za veselje.

Bog je dober. Vedno.

Vera nas – kot se prebere v YOUCAT, Katekizmu katoliške cerkve za mlade – vodi k osebnemu stiku z Bogom in zato sem pripravljen Bogu verjeti vse kar pove o sebi (YOUCAT 22).

Kje pa Bog govori o sebi? V Svetem pismu. In ko ga beremo, ko Božjo besedo po veri vzamemo zares, ko se učimo in spoznavamo kaj je Bog povedal o sebi, kaj je Jezus oznanjal in delal, si s tem dajemo možnost, da to spravljamo v vsakodnevno življenjsko prakso in da se ob težkih življenjskih situacijah, odločimo PRAV. Tako nam resnica pomaga, da postopoma postajamo boljši ljudje, tako izboljšujemo odnose s svojimi bližnjimi – z ženo, otroki, starši, prijatelji, sodelavci. Še en dober razlog za veselje!

Sam sem v veri prepričan, da je Bog dober, da je vse – prav vse – kar dela in dopušča, dobro, da ima torej dober načrt zame – tudi v bolezni. In da se bo bolezen dobro končala, pa ne glede na to kako gledam s človeškimi očmi na končni izid. V veri namreč gledam preko konca zemeljskega življenja.

In v veri lahko vse kar sem, izročim v Božje roke. Takrat pa se v človeka naseli mir. Tudi v težki preizkušnji. Spet dober razlog za veselje.

Tole moje logično utemeljevanje veselja v preizkušnji bi lahko morda koga zavedlo v to, da je verovati v preizkušnji čisto lahko. Ni. In ne gre avtomatsko. Izmoliti je treba in si pomagati z zakramenti, ki nam jih Cerkev daje.

Dva vira veselja

Pa še nekaj je, začeti moramo ločevati dva osnovna vira veselja:

  • veselje, ki ga daje ta svet in
  • veselje, ki ga daje Bog.

Veselje, ki ga daje ta svet, je recimo veselje ob dobri hrani, dobri pijači, luksuznem bivanju, z dragimi avtomobili, ob pohajkovanju v oddaljene kraje, …. Saj z veseljem ob vseh teh rečeh ni nič narobe. Da je le pridobljeno na boguvšečen način.

Pa vendarle – ne daje gotovosti. Pogosto je kratkotrajno – pride in tudi gre. In če kakšna od dobrin gre, nismo več veseli. Recimo, sedaj ko ne moremo svobodno pohajkovati naokoli, smo že nesrečni. Ni veselja. Na veselje, ki ga daje svet se tudi ne moremo zanesti, ko pridejo težke preizkušnje – recimo izguba ljubljene osebe, težka bolezen.

Povzetek večernega pogovora na Radiu Ognjišče. Skupaj z ženo Marinko. Tema: veselje.

Na veselje, ki ga daje Bog pa se vedno lahko zanesemo. Namreč, veselja, ki ga daje Bog in je – kot pravi Pavel v pismu Galačanom en od sadov Duha (prim. Gal 5,22-23), ne more zmanjkati in nič nam ga ne more vzeti. Ker nam je bilo obljubljeno. Jezus nam ga je namreč obljubil, ko je rekel: Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. 11 To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno. (Jn 15,10-11).

Veselje, ki nam ga Bog daje, tudi ni minljivo. Jezus ni nič govoril o minljivosti tega veselja, samo dva pogoja je postavil:

  • da se držimo Njegovih zapovedi in
  • da ostajamo v Njegovi ljubezni.

Pod tema dvema pogojema bo Jezusovo veselje v nas! Še enkrat: nič nam ga ne more vzeti. Si predstavljate: Njegovo veselje bo v nas! Vedno.

Ati, mami hvala za vero.

A tudi za to potrebujemo – vero. Vsaj majhno, morda veliko le kot gorčično zrno (Mt 17,20) tisto navadno, tradicionalno, magari le tisto, ki smo jo prinesli iz naših družin.

Potem pa bo Bog že poskrbel, da bo naša vera zrasla. Pogosto za to uporabi preizkušnje.

Pa smo spet na začetku. Veselimo se torej ob preizkušnjah in se zanje zahvaljujmo! Tudi ob levkemiji in tudi ob koroni.

Prispevek za Radijski misijon na Radiu Ognjišče, ki je potekal pred veliko nočjo v začetku aprila 2020.

Foto: Marinka Čerin

Pomen velike sobote

To je dan, ko  častimo in molimo Jezusa v božjem grobu, hkrati pa ta dan blagoslavljamo velikonočna jedila, s katerimi obhajamo velikonočni praznik doma.

Božja beseda

Božja beseda je zelo obsežna. Preberite si jo na Hozana.si.

Velikonočni ogenj

Blagoslov velikonočnega ognja letos odpade.

Blagoslov velikonočnih jedi

Cerkev v Sloveniji Župnija Ljubljana Štepanja vas
Blagoslov velikonočnih jedil bo na TV SLO 1 ob 15.00 in 17.30.

Po poročilih ob 17.00 pogovor z duhovnikom Robertom  Friškovcem TV SLO 1.

Video prenos blagoslova velikonočnih jedil preko župnijske spletne strani bo ob 15.00.

Blagoslov jedi doma

Slovenski škofje ordinariji določajo, da je zaradi epidemije veljaven blagoslov jedil po televiziji oz. radiu.

Verniki lahko doma sami spoštljivo blagoslovijo velikonočna jedila po spodnjem obredu:

Blagoslov velikonočnih jedil

1. Znamenje križa

2. Desetka rožnega venca

3. Božja beseda

Berilo iz pete Mojzesove knjige (Mz 8, 2-3).

Mojzes je govoril izvoljenemu ljudstvu: Spominjaj se vsega pota, po katerem te je Gospod, tvoj Bog, teh štirideset let vodil po puščavi, da bi te ponižal in preskusil, da bi spoznal, kaj je v tvojem srcu, ali boš spolnjeval njegove zapovedi ali ne. Poniževal te je in te stradal, potem pa hranil z mano, ki je nisi poznal in je niso poznali tvoji očetje, da bi ti pokazal, da človek ne živi samo od kruha; kajti človek živi od vsega, kar nastaja po Gospodovih ustih.

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,47-51).

Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so v puščavi jedli mano in so umrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da kdor od njega je, ne umrje. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.

4. Blagoslovna molitev velikonočnih jedil (po možnosti z blagoslovljeno vodo)

Molimo. Bog, naš Oče, od tebe so vse dobrine, od tebe je vse, kar smo in kar imamo. Blagoslovi te jedi in nas nauči, da bomo v tvojih darovih gledali tvojo neskončno ljubezen. Vsi, ki jih bomo uživali, naj se veselimo telesnega in dušnega zdravja. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Velikonočna vigilija – sobota zvečer

Cerkev v Sloveniji župnija Ljubljana Štepanja vas
Škofje bodo velikonočne vigilije obhajali ob 20.00.

Velikonočna poslanica koprskega škofa Jurija Bizjaka ob 19.53 na TV SLO 1

Video prenos velikonočne vigilije preko župnijske spletne strani bo ob 20.00.

Pomen velikonočne vigilije

Z velikonočno vigilijo začenjamo obhajati Jezusovo vstajenje. Običajno se zberemo se pred župnijsko cerkvijo ob velikonočnem ognju, kjer se začne I. del velikonočne vigilije: slavje luči. (letos ta del odpade).

Sledi slovesna peta hvalnica velikonočni sveči; II. del je besedno bogoslužje, v katerem poslušamo poročila o odrešenjskih delih, ki jih je Bog storil za človeštvo skozi zgodovino odrešenja.

Sledi III. del: krstno bogoslužje. Iz Jezusove smrti in vstajenja izvirajo zakramenti s krstom na čelu. Letošnji katehumeni, ki jih priporočamo v vaše molitve, bodo zakramente uvajanja v krščanstvo prejeli kasneje.

Sledi IV. del: evharistično bogoslužje ali sveta maša, ki je vrhunec in središče življenja kristjanov.

Foto: Alem Sánchez, Pexels

Božja beseda

Trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 18,1-19,42)

Tisti čas je Jezus s svojimi učenci odšel čez potok Cédron; tam je bil vrt, v katerega so šli on in njegovi učenci. Tudi Juda, ki ga je izdal, je vedel za ta kraj, kajti Jezus se je tam večkrat sešel s svojimi učenci. Juda je torej vzel četo in služabnike vélikih duhovnikov in farizejev ter jih privedel tja z baklami, svetilkami in orožjem. Tedaj je Jezus, ki je vedel, kaj vse bo prišlo nadenj, šel ven in jim dejal: »Koga iščete?« Odgovorili so mu: »Jezusa Nazaréčana.« Rekel jim je: »Jaz sem.« Z njimi je stal tudi njegov izdajalec Juda. Ko jim je rekel ›Jaz sem,‹ so stopili nazaj in padli na tla.

Spet jih je vprašal: »Koga iščete?« Rekli so: »Jezusa Nazaréčana.« Jezus je odgovoril: »Rekel sem vam, da sem jaz. Če torej mene iščete, pustite te, naj odidejo,« da bi se izpolnila beseda, ki jo je bil povedal: ›Nikogar izmed teh, ki si mi jih dal, nisem izgúbil.‹ Simon Peter pa je imel meč. Izvlekel ga je in udaril po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal desno uho; služabniku pa je bilo ime Malh. Tedaj je Jezus rekel Petru: »Spravi meč v nožnico! Ali naj ne izpijem keliha, ki mi ga je dal Oče?« Tedaj so vojaki iz čete, poveljnik in judovski stražarji zgrabili Jezusa in ga zvezali. Peljali so ga najprej k Hánu; bil je namreč tast Kájfu, ki je bil tisto leto véliki duhovnik. Prav Kájfa pa je Judom svetoval: ›Bolje je, da en človek umre za ljudstvo.‹

Simon Peter in neki drug učenec sta šla za Jezusom. Tisti učenec se je poznal z vélikim duhovnikom in je šel z Jezusom na dvorišče vélikega duhovnika, Peter pa je ostal zunaj pri vratih. Óni drugi učenec, ki se je poznal z vélikim duhovnikom, je šel ven, se pogovoril z vratarico in peljal Petra noter. Tedaj je dekla, ki je bila vratarica, rekla Petru: »Kaj nisi tudi ti izmed učencev tega človeka?« On je dejal: »Nisem.« Služabniki in stražarji so stali tam; pripravili so žerjavico, ker je bil mraz, in se greli. Tudi Peter je stal med njimi in se grel.

Véliki duhovnik je tedaj vprašal Jezusa o njegovih učencih in njegovem nauku. Jezus mu je odgovoril: »Javno sem govóril pred ljudmi. Vselej sem učil v shodnici in v templju, kjer se shajajo vsi Judje, na skrivnem pa nisem povedal ničesar. Kaj vprašuješ mene? Vprašaj tiste, ki so slišali, kaj sem jim povedal, saj vedo, kaj sem rekel.« Ko je Jezus to rekel, ga je eden izmed služabnikov, ki je stal zraven, udaril po licu in dejal: »Tako odgovarjaš vélikemu duhovniku?« Jezus mu je odgovoril: »Če sem nápačno rekel, dokaži, da nápačno; če pa prav, zakaj me tepeš?« Nato ga je Hána zvezanega poslal k vélikemu duhovniku Kájfu.

Simon Peter pa je stal in se grel. Rekli so mu: »Mar nisi tudi ti izmed njegovih učencev?« Tajil je in rekel: »Nisem.« Eden izmed služabnikov vélikega duhovnika, sorodnik tistega, ki mu je Peter odsekal uho, je dejal: »Ali te nisem videl z njim na vrtu?« Peter je spet zanikal; in takoj je petelin zapel.

Od Kájfa so torej Jezusa peljali v sodno hišo. Bilo je zgodaj zjutraj. Sami niso šli v sodno hišo, da se ne bi omadeževali, ampak bi smeli jesti velikonočno jagnje. Pilat je prišel ven k njim in rekel: »Kakšno tožbo imate zoper tega človeka?« Odgovorili so in mu rekli: »Ko ne bi bil hudodelec, bi ti ga ne bili izročili.« Tedaj jim je Pilat dejal: »Vzemite ga in ga sodíte po svoji postavi.« Judje so mu rekli: »Mi ne smemo nikogar usmrtiti.« S tem se je izpolnila Jezusova beseda, s katero je napovedal, kakšne smrti bo umrl. Tedaj je šel Pilat spet v sodno hišo, poklical Jezusa in mu rekel: »Si ti judovski kralj?« Jezus mu je odgovóril: »Praviš to sam od sebe ali so ti drugi povedali o meni?« Pilat je odvrnil: »Sem mar Jud? Tvoj narod in véliki duhovniki so te izročili meni. Kaj si storil?« Jezus je odgovóril: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.« Pilat mu je rekel: »Torej si vendarle kralj.« Jezus je odgovóril: »Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem se rodil in sem prišel na svet zato, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas.« Pilat mu je rekel: »Kaj je resnica?«

Ko je to dejal, je šel spet ven k Judom in jim rekel: »Jaz ne najdem na njem nobene krivde. Toda pri vas je navada, da vam za veliko noč izpustim enega človeka. Hočete torej, da vam izpustim judovskega kralja?« Spet so zavpili: »Ne tega, ampak Barába!« Barába pa je bil razbojnik. Tedaj je Pilat vzel Jezusa in ga dal bičati. Vojaki so spletli iz trnja krono, mu jo dali na glavo in ga ogrnili s škrlatnim plaščem. In stopali so k njemu in govorili: »Pozdravljen, judovski kralj!« in ga udarjali. Pilat je šel spet ven in jim rekel: »Glejte, pripeljem vam ga ven, da boste spoznali, da ne najdem na njem nobene krivde.«

Jezus je torej prišel ven. Imel je trnovo krono in škrlaten plašč. Pilat jim je rekel: »Glejte, človek!« Ko so ga véliki duhovniki in služabniki videli, so zavpili: »Križaj ga, križaj ga!« Pilat jim je rekel: »Vzemite ga vi in ga križajte, jaz namreč ne najdem krivde na njem.« Judje so mu odgovorili: »Mi imamo postavo in po postavi mora umreti, ker se je imel za Božjega Sina.«

Ko je Pilat slišal te besede, se je še bolj zbal. Spet je šel v sodno hišo in rekel Jezusu: »Od kod si ti?« Jezus pa mu ni dal odgovora. Tedaj mu je Pilat rekel: »Z mano ne govoriš? Ne veš, da imam oblast, da te oprostim, in oblast, da te križam?« Jezus mu je odgovóril: »Nobene oblasti bi ne imel nad menoj, ko bi ti ne bilo dano od zgoraj. Zato ima večji greh tisti, ki me je tebi izróčil.« Odtlej se je Pilat trudil, da bi ga opróstil.

Judje pa so zavpili: »Če tega oprostiš, nisi cesarjev prijatelj. Vsak, kdor se ima za kralja, se upira cesarju.« Ko je Pilat slišal te besede, je dal Jezusa pripeljati ven. Sédel je na sodni stol na kraju, ki se imenuje Litóstrotos, po hebrejsko Gabatá. Bil pa je dan pripravljanja na veliko noč, okrog poldne. In Pilat je rekel Judom: »Glejte, vaš kralj!« Oni pa so zavpili: »Proč z njim, proč z njim, križaj ga!« Pilat jim je rekel: »Vašega kralja naj križam?« Véliki duhovniki so odgovorili: »Nimamo kralja razen cesarja!« Tedaj jim ga je izročil, da bi bil križan. Vzeli so torej Jezusa.

Nesel si je križ in šel proti kraju, ki se imenuje Kraj lobanje, po hebrejsko Gólgota. Tam so ga križali in z njim vred dva druga, na vsaki strani enega, v sredi pa Jezusa. Pilat je napravil tudi napis in ga postavil na križ. Napisano pa je bilo: ›Jezus Nazaréčan, judovski kralj.‹ Ta napis je bralo veliko Judov, ker je bil kraj, kjer so križali Jezusa, blizu mesta, in je bilo napisano hebrejsko, latinsko in grško. Judovski véliki duhovniki so tedaj govorili Pilatu: »Ne piši: ›Judovski kralj‹, ampak da je on rekel: ›Judovski kralj sem.‹« Pilat je odvrnil: »Kar sem napisal, sem napisal.«

Ko so vojaki križali Jezusa, so mu vzeli oblačila – razdelili so jih na štiri dele, za vsakega vojaka po en del – in suknjo. Suknja pa je bila brez šiva, od vrha scela stkana. Med seboj so se dogovorili: »Nikar je ne parajmo, ampak žrebajmo zanjo, čigava bo,« da se je tako izpolnilo Pismo, ki pravi: ›Razdelili so si moja oblačila in za mojo suknjo so žrebali.‹ In vojaki so to storili.

Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. Ker je Jezus vedel, da je že vse izpolnjeno, in da bi se izpolnilo Pismo, je rekel: »Žejen sem.« Tam je stala posoda, polna kisa. V kis namočeno gobo so nataknili na hizóp in mu jo podali k ustnicam. Ko je Jezus vzel kisa, je rekel: »Izpolnjeno je.« In nagnil je glavo in izdihnil.

(Pokleknemo in ostanemo nekaj trenutkov v sveti tihoti.)

Ker je bil dan pripravljanja na praznik in zato, da telesa čez soboto ne bi ostala na križu (kajti tisto soboto je bil velik praznik), so Judje prosili Pilata, naj bi jim strli noge in jih sneli. Prišli so torej vojaki in strli noge prvemu in drugemu, ki sta bila križana z Jezusom. Ko so prišli do Jezusa in videli, da je že mrtev, mu niso strli nog, ampak mu je eden izmed vojakov s sulico prebodel stran in takoj je pritekla kri in voda. Tisti, ki je videl, je pričeval in njegovo pričevanje je resnično. On ve, da govori resnico, da bi tudi vi verovali. To se je namreč zgodilo, da se je izpolnilo Pismo: Nobena izmed njegovih kosti se ne bo zlomila. In spet drugo Pismo pravi: Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli.

Potem je Jožef iz Arimatêje, ki je bil Jezusov učenec, toda iz strahu pred Judi na skrivaj, prosil Pilata, da bi odnesel Jezusovo telo. In Pilat je dovôlil. Prišel je torej in odnesel njegovo telo. Prišel pa je tudi Nikodém, tisti, ki je najprej ponoči prišel k Jezusu, in prinesel okrog sto funtov zmesi mire in alóje. Vzela sta torej Jezusovo telo in ga z dišavami vred povila s povôji, kakor imajo Judje navado pokopavati. Na kraju, kjer je bil Jezus križan, pa je bil vrt in na vrtu nov grob, v katerega še nihče ni bil položèn. Ker je bil grob blizu, sta zaradi judovskega dneva pripravljanja Jezusa položila tja.

Pomen velikega petka

To je dan spomina na Jezusovo obsodbo, trpljenje in smrt. Veliki petek je tudi edini dan v letu, ko ni svete maše.

Obredi na veliki petek nas spominjajo na Jezusovo odrešenjsko trpljenje in smrt na križu. V tem obredju se povežemo z Jezusom, ki je trpel in umrl za nas in za vse ljudi. V spomin na ta dogodek bomo imeli po večerni maši molitev pred Najsvetejšim.

Letošnje navodilo slovenskih škofov

Duhovnik naj  opravi bogoslužje velikega petka ob 18.00 sam in brez navzočnosti vernikov, v zaprti cerkvi, v najbolj osnovni in preprosti obliki (brez petja in prinašanja križa v procesiji).

Pri obredu duhovniki izrečejo posebno prošnjo za bolnike, pokojne in tiste, ki se nahajajo v stanju preizkušnje:

  1. Nebeški Oče, tvoj Sin je z odrešilno smrtjo na križu prenovil človeštvo. Naj skrivnost preizkušnje utrjuje bolnike v veri, upanju in ljubezni.
  2. Nebeški Oče, ti si naše zavetje v stiski. Naj pokojni pri tebi najdejo počitek, žalujoči pa tolažbo in upanje.
  3. Nebeški Oče, tvoj Sin nas je s svojo smrtjo in vstajenjem odrešil. Stisko, ki jo trpimo, združi z daritvijo svojega Sina, da bomo rešeni preizkušnje.

Kako na veliki petek

Cerkev v Sloveniji Župnija Ljubljana Štepanja vas
Škofje bodo imeli obrede velikega petka ob 18.00.

Križev pot s papežem Frančiškom ob 21.15 TV SLO 2 .

Video prenos križevega pota preko župnijske spletne strani bo ob 8.00.

Video prenos obredov preko župnijske spletne strani bo ob 19.00.

Po obredih velikega petka bo molitvena ura pred Najsvetejšim. Pri tej molitveni uri boste lahko na spletni strani v živo napisali svojo molitev.

Zmolite križev pot

OPOMBA: Če imate kakšen križev pot, ga, prosimo, pošljite in ga objavimo.

Foto: jsebouvi, Jacques SavoyePixabay

Božja beseda

Jezus umije učencem noge

Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca. Med večerjo je hudič Judu Iškarijotu, Simonovemu sinu, že položil v srce namen, da Jezusa izda.

Ker je Jezus vedel, da mu je Oče dal vse v roke in da je prišel od Boga in odhaja k Bogu, je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan. Prišel je k Simonu Petru. Ta mu je rekel: »Gospod, ti mi noge umivaš?« Jezus je odvrnil in mu rekel: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš, a spoznal boš pozneje.« Peter mu je rekel: »Ne boš mi umival nog, nikoli ne!« Jezus mu je odgovoril: »Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj.« Simon Peter mu je rekel: »Gospod, potem pa ne samo nog, ampak tudi roke in glavo.« Jezus mu je dejal: »Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kakor da si umije noge; ves je namreč čist. Tudi vi ste čisti, vendar ne vsi.« Vedel je namreč, kdo ga bo izdal, zato je rekel: »Niste vsi čisti.«

Ko jim je umil noge in vzel vrhnje oblačilo, je spet prisedel in jim rekel: »Razumete, kaj sem vam storil? Vi me kličete ›Učitelj‹ in ›Gospod‹. In prav govorite, saj to sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil. (Jn 13,1-15)

Česa se spomnimo na veliki četrtek

Na ta dan se spominjamo Jezusove zadnje večerje. Pri njej je Jezus učencem umil noge. S tem nas je poučil, da je umivanje nog vsako velikodušno služenje bližnjemu v ljubezni.

Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. (Jn 13,14)

Spominjamo se in podoživljamo ustanovitev evharistije in zakramenta mašništva. Po spominu “zadnje večerje” se spominjamo, kako je šel Jezus na oljsko goro, kjer je molil in potil krvavi pot.

V spomin na ta dogodek bomo imeli po večerni maši molitev pred Najsvetejšim.

Pomen velikega četrtka za duhovnike

To je najprej dan, ko se običajno vsi duhovniki zberemo okrog svojih škofov in obhajamo krizmeno mašo (letos je ta maša prestavljena na kasnejši termin).

Pri njej doživimo našo povezanost s škofi in med seboj ter obnovimo svoje duhovniške obljube. Med mašo škofje blagoslovijo in posvetijo sveta olja (krstno olje, sveta krizma in bolniško olje), s katerimi delimo zakramente nato vse leto.

Kako na veliki četrtek

Cerkev v Sloveniji Župnija Ljubljana Štepanja vas
Krizmena maša je prestavljena na čas, ko se bodo uredile razmere.

Škofje bodo obhajali svete maše ob 18.00.

Video prenos svete maše preko župnijske spletne strani bo ob 19.00.Po maši bo molitvena ura pred Najsvetejšim. Pri tej molitveni uri boste lahko na spletni strani v živo napisali svojo molitev.

Foto: FalcoPixabay

Objavljamo katehezo 4. postne nedelje (klikni na povezavo).

In navodila za verouk:

Foto: K. Mitch HodgeUnsplash

 

Janez Evangelist Rus v kratkem videu odgovori na vprašanji:

  • Škofje so nam prepovedali, da bi šel k spovedi. Kaj naj naredim?
  • Ali se ne bi lahko spovedal kar po telefonu, saj smo v krizni situaciji?

Hvala Janez za izčrpen in kakovosten odgovor.

Foto: Josh ApplegateUnsplash