Poglejte si (lahko skupaj z otroki in jim spotoma malo razlagajte) krasno risanko, narejeno po knjižni predlogi avtorja Jeana Gionoja, o možu, ki je sadil drevesa.

Vsebina

Zgodba govori o možu srednjih let, ki se je po izgubi žene, odločil za tiho, samotno življenje pastirja v zapuščeni, vetrovni, suhi, skoraj puščavski pokrajini Provanse.

Nekoč je bila ta pokrajina naseljena, polna življenja, a ker so se prebivalci redko posejanih vasi preživljali z ogljem, ki so ga vozili v oddaljena mesta, so izsekali gozd. Življenje je bilo trdo in neprijazno, celo najbolj trdni značaji so se zlomili in zapili. Med ljudi, ki so se zaprli vase, se je naselilo sovraštvo. Tudi hiše in vasi so spremenili v trdnjave, znotraj katerih je bilo veliko nasilja, umorov in samomorov. Pokrajina je opustela in se izpraznila.

V to pokrajino je zašel popotnik – pripovedovalec zgodbe, ki je, več dni oddaljen od civilizacije, prenočil pri tem pastirju. Pozornost popotnika je pritegnila nenavadna dejavnost pastirja. Ta je zvečer, preden je šel spat, začel ločevati semena želoda – na dobre in slabe. Slabe je zavrgel, dobre pa razdelil v skupine po deset in jih še enkrat izjemno pozorno pregledal ter odstranil premajhne, počene ali kako drugače poškodovane. Naslednji dan je teh sto izvrstnih semen, enega za drugim, z neskončno skrbnostjo, pravi avtor, posadil v pusto zemljo.

Čez več let se je popotnik vrnil v pokrajino in opazil na tisoče mladih dreves, ki so v pokrajino vrnila življenje. Osamljeni pastir je tudi spremenil poklic: namesto ovc, ki so škodile drevesom, se je, v nekoč pusti pokrajini, posvetil čebelarstvu in nadaljeval s sajenjem dreves. Pastir, sedaj čebelar, je popeljal popotnika skozi mlad gozd, poln življenja, enajst kilometrov dolg in tri kilometre širok. Vse to je bilo delo rok in duše, pravi avtor, enega vztrajnega človeka, brez kakršnekoli mehanske pomoči.

Zaradi dreves se je v pokrajino vrnila voda in počasi tudi druge rastline. Lovci, ki so občasno zahajali v pokrajino, so ponovni razcvet pokrajine pripisali kapricam narave in ne plemenitosti moža. Celo vladna delegacija se je pripeljala občudovat to neverjetno čudo narave, ter gozd zaščitila.

Popotnik se je še večkrat vrnil v pokrajino, ki se je popolnoma spremenila; nekoč opustele vasi so ponovno naselili prijazni ljudje. Več kot deset tisoč ljudi se je vrnilo. Suhega in močnega vetra ni bilo več, pač pa lahna sapica, ki je prinašala prijetne vonjave z dišečih travnikov, polnih življenja. Vse to je bil rezultat, kot dobesedno pravi avtor, enega moža, enega telesa in enega duha.

Priporočam ogled odlične risanke (pripoved v angleščini)

Komentar

Rad bi se ustavil pri tem možu, preprostem pastirju, ki se je odločil, da bo naredil nekaj, da v opustelo pokrajino vrne življenje. Za skupno dobro.

Ni najprej prosil za sredstva in jamral, da jih dobi premalo, pač pa iz oddaljenih pokrajin vztrajno nosil semena, jih skrbno prebral, celo dvakrat je pogledal vsakega in jih vztrajno sadil. Vsak dan sto, dan za dnem, štiri desetletja. Nihče, razen pripovedovalca zgodbe, ni poznal skrivnosti oživljanja pokrajine. Mož je tudi umrl v samoti. Zgled ponižnosti.

Zdi se, da je tudi Slovenija, kljub naravnim lepotam ob katerih tujcem zastaja dih, opustela pokrajina. Ljudje malodušni, zlomljeni, popadljivi, se zapirajo v svoje male, z ograjami obdane parcele ali med stene svojih stanovanj.

Očetje in matere se borijo za življenje in svoj košček potrošniškega raja. Otroci pa, prepuščeni sami sebi, preživljajo mladost v omami računalniških iger, seksa in drog. Alkohol, naše tradicionalno zatočišče pred resničnostjo življenja, razdira odnose, povzroča ločitve in nasilje. Z njim in z divjanjem po cestah, morimo mlade ljudi in se, razen da zakolnemo v svoj rokav, ne zganemo. Mlada dekleta se, ob polni mizi, izstradajo do smrti. Po številu samomorov smo v svetovnem vrhu.

Kdo so naši sadilci upanja?

Kljub vsemu verjamem, da se med nami skrivajo možje in žene, ki – tako kot Elzéard Bouffier iz zgodbe o sajenju dreves – vsak večer tiho, brez medijskega pompa, skrbno izbirajo semena, jih ločujejo na dobra in slaba, ter dobra naslednje jutro posadijo v suho zemljo. Rasti mladih dreves sicer še ne vidimo. Tudi zato, ker je veter malodušja, ki neprestano buči iz naših medijev, tako močan in razdiralen.

  • Sadilce upanja najdem v mladih, ki se zavzeto in veliko bolj kakovostno kot včasih, pripravljajo na zakon, na težavnost odnosov med možem in ženo.
  • Sadilce upanja najdem v stoterih zakonskih skupinah, kjer se ljudje učijo skrivnosti kakovostnega skupnega življenja.
  • Sadilci upanja so velike družine, ki vzgajajo otroke v realnosti življenja in jih opremljene pošljejo v svet.
  • Sadilce upanja najdem v stotinah tihih in predanih duhovnikov po naših župnijah, ki prinašajo tolažbo in vero v naša življenja.
  • Sadilci upanja so bolni in trpeči, tihi vsakodnevni molivci, ki morda, priklenjeni na bolniške postelje ali invalidske vozičke, darujejo svoje trpljenje za svet.
  • Sadilce upanja najdem tudi v pogumnih podjetnikih, ki s finančnimi sredstvi podpirajo dobre, up vzbujajoče projekte. Tudi, če jih mediji, pod vplivom vsemogočih aktivistov, vlečejo po zobeh.

Kljub trenutni opustelosti slovenske pokrajine sem prepričan, da bomo, sicer čez več desetletij, na teh tleh in med prebivalci te pokrajine uzrli “mlad gozd, cvetoče travnike in vasi, polne življenja”. Zaradi vztrajnih sadilcev upanja, ki tiho, brez blišča medijskih luči, živijo med nami in vsakodnevno posadijo svojih sto semen.

Članek objavljen na Preprostost.si.

Foto: Aleš Čerin

0

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja