Njive vedno odpirajo misli.
Da se na krilih prešernosti
razmaknejo do nepreštetih spominov;
na bosopetost otroštva
na tenkočutnost prvih ljubezni,
na križpotja prehojenih poti,
na boleče odhode prijateljev
in na oddaljeno zvonjenje lastnega slovesa.
Ampak njive tudi vriskajo.
Foto: Peter Bergant
Za umetniške duše, ki želijo povezovati Božjo besedo s krščansko umetnostjo, je na voljo lep način. Naročite se na www.christian.art (brezplačno) in vsak dan boste na e-naslov prejeli umetniško delo (sliko, grafiko, kip, tudi fotografijo) povezano z dnevno Božjo besedo. Zraven pa še kratko razlago Božje besede in razlago umetnine. Vse je seveda v angleščini.
Takole pravijo organizatorji: “Naša ponudba je preprosta: eno pismo na dan, v katerem vam pošljemo Evangelij, ki se ga bere v Cerkvi tisti dan, skupaj z umetniškim delom za katerega verjamemo, da nas zgane, da odseva Božjo besedo in da je primeren za ta dan. Ponujamo kratko refleksijo umetniškega dela in Evangelija. Preprosto vam damo orodja za razmišljanje o Božji besedi skupaj z umetniškim delom. Smo apostolat znotraj Katoliške cerkve in imamo sedež v Londonu.”
Preberi: Janez 1:35-42
“Kaj iščeta?” (Jn 1,38)
Christ the Saviour with the Holy Eucharist, Painting by Juan de Juanes (1523 – 1579), Painted circa 1545 Oil on panel, © Museo del Prado, Madrid
As John stood with two of his disciples, Jesus passed, and John stared hard at him and said, ‘Look, there is the lamb of God.’ Hearing this, the two disciples followed Jesus. Jesus turned round, saw them following and said, ‘What do you want?’ They answered, ‘Rabbi,’ – which means Teacher – ‘where do you live?’ ‘Come and see’ he replied; so they went and saw where he lived, and stayed with him the rest of that day. It was about the tenth hour.
One of these two who became followers of Jesus after hearing what John had said was Andrew, the brother of Simon Peter. Early next morning, Andrew met his brother and said to him, ‘We have found the Messiah’ – which means the Christ – and he took Simon to Jesus. Jesus looked hard at him and said, ‘You are Simon son of John; you are to be called Cephas’ – meaning Rock.
Our Gospel today continues with the theme of the readings this week of ’Come and see’ and ‘Follow me’. Christ is asking us to follow Him, but the question is also ‘What are we looking for?’ We are all seekers. We all look for something: for happiness, for peace, for love, for professional fulfilment, etc…. Jesus knew that when He was addressing the people in our reading. He knew they were all seeking something.
Jesus is inviting us to find the answers in Him. He invites us not just to a one-time experience of meeting him. No, He is inviting us to participate in a constant cycle and interaction: we seek, he invites us, revelation follows; we seek some more, he invites us to an even deeper participation and even more will be revealed to us. This continuous cycle is what draws us deep into the mystery of God and the mystery of our Faith.
As illustrated in our painting, the Eucharist and the communion in the Body and Blood of Christ are the ultimate participation in the fullness of communion with God. The Eucharist is the spiritual food nurturing this continuous cycle of seeking, invitation and revelation.
by Patrick van der Vorst
»Božji način delovanja nas skoraj omami, saj se zdi nemogoče, da bi se On odpovedal svoji slavi, da bi postal človek kot mi. Kakšno presenečenje je videti Boga, ki je prevzel naše vedenje: spi, pije mleko pri mami, joče in se igra kot vsi otroci! Bog tako kot vedno preseneča, je nepredvidljiv, nenehno izven naših shem. Ko nam torej jaslice kažejo Boga, kako je vstopil v svet, nas izzivajo k premišljevanju o našem življenju, vključenem v Božje življenje. Vabijo nas, naj postanemo njegovi učenci, če hočemo doseči zadnji smisel življenja.« (papež Frančišek)
Kristus prihaja v naš čas, v naše življenjske razmere.
Prihaja, da nas poživi s svetlobo, ki se v nas preliva kot upanje in zaupanje.
Prihaja, da nas napolni s toploto, ki jo čutimo kot razumevanje in dobrohotnost.
Prihaja, da nas utrdi s svojo bližino, ki nas dela pokončne in vedre.
Bratje kapucini vam voščimo veselo božično praznovanje, hvaležno obeležitev dneva samostojnosti in enotnosti ter zavzet vstop v novo leto.
Posnetka Svete noči, ki sta jo posnela oče in hči, Nejc in Tia Kastelic, veroučenka 4. razreda iz Bizovika. Spot je posnet v cerkvi na Javoru.
Video voščilo, ki sta ga pripravila br. Luka in br. Ambrož
Foto: jaslice v Bizoviku
Esej Marka Rijavca, župnika v Idriji, o smrti v tem jesenskem melanholičnem korona času.
Na spomlad sem že videl tvoj obraz,
ko češnjam cvetje trgala si z glave.
In spet sem videl te poletni čas,
ko s točo rjula si čez žitne trave.
Zdaj je jesen. Zdaj več ne greš od nas.
Ker boš trgatev z nami praznovala
povsod si že postavila vešala
iz golih vej, štrlečih v beli mraz.
(Alojz Gradnik)
Zmrazi me, ko berem to Gradnikovo pesem, Mors victrix ji je dal ime, »Zmagujoča smrt« bi ji nekoliko olepšano rekli po naše, saj pač nekoliko melanholičnega pogleda na naš svet ne maramo, kakor da bi kdo hotel najti nekaj, kar bi pokvarilo idilo milnega mehurčka našega trenutnega počutja. Podobno kakor žalost smo tudi smrt popolnoma pregnali na obrobja naših mest in življenj, tam so zdaj pokopališča, tam so ljudje, ki so umrli jeseni in pozimi, spomladi in poleti, prav tako, kakor pravi Gradnik. Samo še vsake toliko trpimo, da nas ošvrkne, ko kot strašljiva neznanka stopi na prag naše hiše in koga vzame … In zato jo tudi hitro odslovimo, naj gre čimprej proč, da se je ne bi več spominjali, luknjo, ki jo je napravila, pa karseda hitro napolnimo s čim drugim …
Ker nam nekaj vzame, nekaj lepega in dragocenega, nekaj, kar bomo pogrešali, zato je ne maramo, zato polnimo te s smrtjo zavrtane luknje z zabavo, z delom ali čimerkoli drugim, to prazno, votlo, pusto, grdo in težko prostorje. Tako jo nekako skušamo odpoditi stran, ona pa ostaja tu, kar naprej se vrača in nas ne pusti pri miru, spomladi, poleti, jeseni in pozimi, vsakič z drugim obrazom pride, a vsakič tako kruta, da je ne bi prezrli, da je ne bi mogli pozabiti. Ne zaradi njene krutosti, zaradi njene pomembnosti zdaj več ne gre od nas. Da bi to, kar nam je izkopala praznega in težkega v našem življenju, enkrat končno dopustili …
Smrt je namreč milostni dar Boga ljudem. Poglejte vendar na jesen, kako nekaj lepega, čeprav otožnega je gledati drevo, ko list za listom izgublja svojo poletno podobo, kako nekaj normalnega je, da nam novembra koraki šumijo.
Smrt je nekaj normalnega, večna spremljevalka življenja je, za roko ga drži, kakor majhnega otroka, ki še ne ve natančno, kam. Z njo se namreč učimo spuščanja stvari in ljudi, ne glede na to, kako težko je to, učimo se dajati in se poslavljati, se odpovedovati nekomu, nečemu, kar imamo radi, kar tako ali tako nikdar ni bilo naše, zavedati se, da je bilo vse samo nezasluženi dar, s tem spoznavati, kako ljubljeni smo in tako postajati svobodni in polni zaupanja: da bi nekoč kakor češnjevi cvetovi v viharju ali žitne trave v toči ali pa v belem mrazu tudi mi zmogli oditi, da bi bili sposobni zadnji trenutek izročiti Bogu vse, kar imamo, svoje življenje. Da se bi mu mogli popolnoma prepustiti, da se bi mu mogli popolnoma vreči v objem.
Tega ne znamo kar tako, strah nas je dajati, ker mislimo, da ne bomo nič, ko bomo vse izgubili. Za to se učimo s smrtjo, z vsako, še tako majhno smrtjo, z vsakim grižljajem, ki ga poklonimo, vsako jesen, ko odidejo lastovke v neznano, vsako jutro, ko odidemo drug od drugega, vsak večer, ko pokopljemo dan: da smo, kar smo, Božji ljubljenci, namreč, in da nikoli ne bomo nič drugega, tudi brez tega, kar imamo.
Vir: Besede za srce, blog Marka Rijavca
Foto: Aleš Čerin
Sveta maša in srečevanje v in ob cerkvi, to sta verjetno dve osnovi stvari naše župnijske skupnosti. Pa ravno to dvoje nam je bilo odvzeto. Kaj naj naredimo?
Vsak čas je tudi milosten čas. Pregovor pravi: kadar Bog zapre vrata, odpre okno. Morda pa je Božji pogled (pedagogika, vzgoja) prav ta: odvzemi jim za nekaj časa to, na kar so se naslanjali, da bodo odkrili še druge stvari. Nekaj oken nam je že odprtih: možen je obisk cerkve, prejem obhajila, opraviti spoved. Kaj če nas pa ta čas kliče prav k temu, da bomo tudi te stvari začutili kot dragocene in lepe? Da tudi ob njih nahranimo naše nemirno srce, zmedeno glavo, prestrašeno in nezadovoljno dušo? Nahranimo se z mirom, zaupanjem, vedrino, zavzetostjo, ljubeznivostjo, …
V preteklih stoletjih so ob podobnih epidemijah imeli prošnje procesije. Zbrali so se na enem kraju, opremljeni z zastavami, Najsvetejšim, svečami, rožnimi venci, … in skozi mesto poromali do določene cerkve – običajno je bila cerkev posvečena svetniku, ki je priprošnjik v hudih preizkušnjah. Na takšen način procesije ne moremo izvesti v sedanjem času. Lahko pa jo naredimo v spremenjeni obliki.
Iz naših vsakdanjih opravil poromamo s srcem, pozornostjo in molitvijo pred sam Božji prestol. Vabimo vas da se pridružite molitveni pobudi.
Kdaj: Vsak večer od 18. do 21. ure.
Kje: Kjer koli se boš v tem čas nahajal-a in v tem času našel/našla najprimernejši kraj za molitev.
Kaj: V tem času zmoli rožni venec tega dneva sam-a, s svojo družino ali … Če ti je cel rožni venec preveč, pa eno desetko, dve.
Lahko namesto rožnega venca molite rožni venec božjega usmiljenja.
Zakaj: Naša prva potreba je premagati pandemijo: za zdravje, za bolnike, za zdravstveno osebje, za izdelovalce zdravila, za tiste, ki nas usmerjajo skozi pandemijo. V ta paket lahko dodaš še svoje potrebe, potrebe tvoje družine, bližnjih, …
Postajajmo skupnost, ki moli. Naj nam Gospod nakloni po naši skupni molitvi to, za kar prosimo; nakloni naj nam tudi doživeti lepoto molitve.
br. Primož Kovač
Vsi težko prenesemo kritiko, bodimo pošteni, vsem nam je težko o sebi slišati nekaj slabega, težko prenašamo, da smo v resnici pač tudi grešniki, zmotljivi, ne samo, ampak tudi nepopolni ljudje.
Kritika pač v nas, tudi nehote, zamaje dolgo in skrbno grajeno prepričanje, da smo – če že ne ravno najboljši – pred ljudmi vsaj eni izmed boljših, beri: popolnejših ljudi. Neupravičeno, bi rekel, ker slabi ljudje le redko prejemajo kritike na svoj račun. Kajti kogar ne kritizirajo, ni nujno popoln človek, je pa gotovo človek brez prijateljev.
Da je tako s kritiko, je gotovo posledica splošnega imperativa uspešnosti, ki nam ga v splošnem nalaga družba, in nepopolnost, ki jo kritika v nas nedvomno dokazuje, pač v tem kontekstu ne more biti nič zaželenega.
Uspešnosti namreč ni brez tekmovanja, tekmovanja pa ni brez nasprotnikov. Zato tako težko prenesemo kritiko, ker ljudi, s katerimi živimo, potemtakem dojemamo kot tekmece, njihovo opominjanje pa kot privoščljivo klatenje s piedestala, ki smo si ga težko priborili, kot pomembno tekmo, v kateri smo izgubili. Kakšen absurd! Da nam je ravno imperativ uspešnosti zavora za življenjsko rast, ki je ne more biti nikjer drugje kakor samo v skupnosti …
Opominjanje je namreč izredno pomembna stvar za obstoj skupnosti, ta pa je tako za kristjana, kot za vsakega drugega človeka bistvenega pomena. »Glejte, kako dobro in kako prijetno je, če bratje složno prebivajo skupaj … Zakaj tam je Gospod zapovedal blagoslov, življenje na veke.« (Ps 133,1.3b) Jezus se zato sam postavi kot nekdo, ki je vedno prisoten tam, kjer je skupnost (Mt 18,20). Zato opomin predstavi kot nekaj, na čemer je treba vztrajati za vsako ceno. Če namreč ne zadostuje bratski pogovor, potem je treba pomoči prijateljev, če tudi ta ne pomaga, potem še pomoč vse Cerkve, šele potem lahko Učenec reče, da je storil vse, kar je lahko (Mt 18,16-17).
Kajti kogar ne kritizirajo, ni nujno popoln človek, je pa gotovo človek brez prijateljev.
Opominjamo se namreč zato, da »pridobimo svojega brata« (Mt 18,15), torej da iz svoje skupnosti koga ne bi izgubili, ne pa zato, da bi se naslajali nad njegovimi napakami ali da bi se pred seboj in drugimi pokazali kakor boljši. Zato dobra kritika ne more potekati pred javnostjo, recimo v medijih, ne more se stvari dobro razreševati na trgu, ampak najprej »med štirimi očmi« (Mt 18,15), to je pravi kraj bratskega opomina, zaupni, intimni pogovor, šele potem bosta oba v pogovoru razumela, da so njeni cilji izrazito dobrohotni.
misel ob 23. navadni nedelji, leto A
Vir: Blog Marka Rijavca, Besede za srce
Foto: Aleš Čerin
O tem kaj priteče iz nas, ko nas življenje stiska in ožema ter, da je treba “sok” ovrednotiti in da se je treba stisk celo veseliti.
Če stisneš limono, iz nje priteče limonin sok. Skupaj s sladkorjem in vodo daje osvežilno pijačo. Limona mora biti zrela, da se razvije prava aroma, in limono je treba močno stisniti in jo zavrteti ob ostrino ožemalca.
Zdi se, da smo v teh časih kot limone. Stiskata in ožemata nas teža epidemije in teža ukrepov zoper hude posledice. Na nas je pritisnil popolnoma drugačen način življenja. Doma smo (bili). Z delom od doma in šolanjem od doma. Nevajeni. Nekateri po ves dan. Nekaj mesecev.
Kaj je priteklo iz nas? Okusen sok, ki se ga – razredčenega in s sladkorjem – uporabi za okusno pijačo? Ali morda koncentrat grenkobe, gnilobe, smrdljivosti, ki ga ne moreš toliko razredčiti in dodati dovolj sladkorja, da bi prekril smrad? Sedaj je priložnost, da ta »sok« opazujemo, ga povonjamo in kritično ovrednotimo. Poudarjam: svoj sok, druge pustite pri miru.
Če »sok« smrdi, si to priznajmo. Če pa smrdi nam in ni primeren za osvežilno pijačo, potem smrdi tudi drugim in tudi drugih ne osveži. Ti drugi so najprej moji bližnji: žena, otroci, starši. Pač oni, ki lahko »vohajo« to, kar iz mene priteče. Na Facebook profilu še vedno lahko objavljamo slike lepe limone, tudi slike soka lahko objavim. Ne bo smrdelo.
Bog pa je dober. Bog dopusti stiske, nas ne pušča samih in ima v stiskah dober načrt za nas. Zame in za družbo kot celoto. Daje nam možnost, da vidimo in »zavohamo«, kaj je v nas.
Bog pravi celo takole: Moji bratje, kadar pridete v razne preizkušnje, imejte to za čisto veselje, saj spoznavate, da preizkušenost vaše vere ustvarja stanovitnost. Za stanovitnost pa naj bo značilno popolno delo, da boste popolni in celoviti in vam ne bo ničesar manjkalo (Jak 1,2-4).
Bog nas očitno vabi v to, da se »stiskanja in ožemanja« veselimo, ker to preizkuša našo vero in nas naredi bolj stanovitne. Angleški prevod pravi vzdržljive (endurance). Za stanovitnost in vzdržljivost pa velja, da nas to dela popolne (tudi zrele, odrasle). Fino.
V bistvu moramo torej reči: »Stiskaj korona, stiskaj. Mi se ne damo. Še bolj bomo stanovitni in vzdržljivi.« In prav to bomo potrebovali, ker stisk še ni konec. In jih nikoli ne bo.
Približuje se nam še gospodarska stiska in – upam, da ne – stiska družbenih nemirov. Še bo iz nas tekel sok. Tisti iz še večjih globin. Tudi tega bo treba ovrednotiti. In ga z Božjo pomočjo in milostjo izboljševati. O tem drugič.
Prvič objavljeno v tedniku Družina, 14.6.2020
Foto: Moritz Nie, Unsplash
Božja beseda je polna Duha, moči, ljubezni: »Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime … Iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo …« (Jn 1)
Tudi mi ob druženju z Božjo besedo prejemamo milost za milostjo – prejemamo moč, da lahko postajamo čedalje bolj Božji otroci. Priložnost, da vzljubimo Besedo je tudi tečaj Figulus.
Sveto pismo – Božja beseda
Biblične skupinice tečaja Figulus (lat. lončar) v okviru Zavoda Kerigma se srečujejo vsak teden osebno ali prek aplikacije Zoom, vsako srečanje traja dve uri.
V skupini je od 6 do 8 članov (prek Zooma lahko tudi več).
Na srečanju skupina bere odlomek iz Svetega pisma in ob njem razmišlja, voditelj pri tem pomaga.
Srečanje sestavljajo naslednji koraki:
DAN: VSAK TOREK od septembra (začetek 8. 9. 2020) do konca junija (zaključek 29. 6. 2021)
URA/TERMIN/NAČIN/KRAJ:
Navadno udeleženci izberejo termin in način sodelovanja za vse leto, lahko pa prihajate oz. sodelujete enkrat v eni, drugič v drugi skupinici, če Vam tako ustreza zaradi službenih in drugih obveznosti. Pridružite se nam lahko kadar koli, so pa zaželene prijave na spodnji naslov. Po potrebi in dogovoru lahko termine še spremenimo, če bo zanimanje za skupinice večje, pa bomo z veseljem dodali še kakšen termin.
VODI: Polona Vesel Mušič, dr. znanosti s področja teologije, voditeljica srečanj v pripravi na birmo, avtorica sedmih knjig in mama petih otrok
PRIJAVE IN INFORMACIJE: polona.vmusic@gmail.com, 031 512 818
• »Glede refleksije in pogleda nazaj na naše druženje, lahko rečem, da mi je bila ta mala skupinica, kot ji vi rečete, res pri srcu. Naši odnosi so bili neverjetno prisrčni, odprti, lahko bi rekla “čisti”. Zase lahko rečem, da nisem imela nikakršnih izkušenj s spoznavanjem Božje besede na tak način, pa tudi nikakršnih pričakovanj, kaj in kako se bodo srečanja dogajala. Mene je vaš način posredovanja odlomkov Božje besede navdušil in velikokrat sem se znašla globoko v zgodbi Božje besede …« (Marica)
• »Ave, Polona luštno je bilo. Še več takih trenutkov. Hvala in lp.« (Barbara)
• »Draga Polona! Rada bi se ti zahvalila za poslana gradiva zadnjih srečanj. Res, zelo pozorno od tebe.« (Mirjam)
• »Polona, hvala lepa za krasno voščilo. Za vse poslano, za vsa razmišljanja, podelitve. Naj nas vse skupaj poveže in “okuži” virus Ljubezni!« (Mateja)
• »Draga Polona, iskrena hvala za tvojo predanost in obilno deljenje tvojih darov vsem, ki smo lahko v tvoji bližini. Tvoja milina in način podajanja Božje besede mi predstavljata oazo miru, v katero ob torkih prav rada pridem. Iskrena hvala za izredno dobro pripravljeno gradivo. Menim, da je v besedila, ki nam jih pošiljaš, vloženega veliko dela, znanja in modrosti. Hvala tudi za čudovite fotografije …« (Olga)
• »Polona, Bogu hvala zate, da širiš Božjo besedo na ta tako lep način. Tako nam manjka tega, da ›pijemo Živo vodo pri izviru‹.« (Aleš)
• »Draga Polona. Ko sem se vračala s teh srečanj, sem imela občutek, da sem doživela in izvedela nekaj novega. Svetopisemska besedila, ki smo jih obravnavali, sem na nek način “posvojila” tako, da so me še kar lep čas spremljala pri delu in tudi pri molitvi, pa tudi pri pogovorih. Vse dobro in obilo blagoslova želim tebi in vsem s katerimi se srečuješ.« (Marija)
Naj Božja beseda ostaja za vse nas izvir Žive vode, iz katerega zajemamo in nam daje moči in svežine za poti življenja: »Glej, stal bom pred teboj tam na skali na Horebu. Udari po skali in iz nje bo pritekla voda, da bo ljudstvo moglo piti.« (2Mz 17,6)
Lepo povabljeni in dobrodošli. Naj Vas Gospod vodi, varuje in blagoslavlja! Polona Vesel Mušič
Foto: Lojze Mušič (Sveto pismo), Pavel Mušič (cvet)
Težka je beseda »ne«, za tiste, ki jo izgovorijo, in za tiste, ki jo slišijo, za oboje enako težka, trdo in kruto zveni, zato jo razumemo kot besedo, ki dobremu in prijaznemu človeku nekako ne pritiče. Vendar nam je tako mišljenje žal prineslo zagrenjene ali pa zgarane ljudi, ki jih je teženje po »prijaznosti« pahnilo daleč stran od nje. Kajti nikalnice so veliko večkrat izkaz ljubezni kot sovraštva, ljubezni do sebe in celo do drugih ljudi. Beseda »ne« je namreč za človeka zdravilna, celo osvobajajoča, seveda, kadar je iskrena in dobronamerna, kadar ne zavzema, temveč brani. Ta beseda namreč postavlja meje. In te so za življenje pomembnejše, kot si mislimo.
Ko jo izgovarjamo sami, se namreč zavestno vračamo k svoji realni podobi, ne precenjujemo se, niti se ne podcenjujemo. Z njo se osvobodimo prepričanja, da smo vsemogočni in da moramo biti vedno vsem na razpolago, pomaga nam spoznati, da ne moremo in ne znamo vsega. Po drugi strani pa beseda »ne« zaščiti naše vrednote in svetinje ter postavlja prave stvari na pravo mesto v našem življenju. Prav ta težka nikalnica je tako varuh našega zdravja in naših vrednot.
Ko nam jo izrečejo drugi, pa nam pomaga, da vemo, kdaj smo šli predaleč. To pa je izrednega pomena za dobre odnose, vedeti, kdaj smo stopili, se dotaknili stvari, ki se jih ne bi smeli, razumeti, kdaj smo si dovolili preveč, pa četudi v dobri veri. Beseda »ne« je dragocena zato, ker se zaradi nje zavedamo meja drugih ljudi in da jih zato bolj spoštujemo. In k temu spada tudi spoznanje, da naše mnenje ni nujno vedno edino pravilno, kar nas spet osvobaja, saj zaradi tega dopustimo, da sta resnica in realnost lahko tudi drugačni od našega pogleda nanju. Tako lahko razumemo, da tudi izreči »ne« kdaj pomeni ljubiti. Tudi okregati. Tudi nasprotovati. Tudi kritizirati. Vse te stvari, izrečene ob pravem času, nas naredijo za boljše ljudi.
Kanaanska žena je to dobro razumela. Božji »ne« (Mt 15,23) bi lahko v njej prebudil užaljenost in jezo, a je na osorno Jezusovo potezo odreagirala precej nenavadno, s ponižnostjo, s sprejetjem tega, kar je o tem menil Gospod, in v njej se je kakor blisk sredi noči zasvetila vera, da bo Bog naredil prav, karkoli že bo to, pa četudi to pomeni, da bo njena prošnja ostala neuslišana. Da je dovolj pustiti se mu v njegove roke in zaupati, da je tudi njegov »ne« našim prošnjam in predstavam in željam v službi našega odrešenja. Kakor tisti »ne« naših staršev, ki nas je na primer obvaroval tega, da bi stekli na prometno cesto, se razvadili ob nepotrebnih nakupih ali se opekli na vroči peči.
Kajti tudi izreči »ne« kdaj pomeni ljubiti.
(misel ob 20. navadni nedelji, leto A)
Najprej objavljeno v Družini in na blogu Marka Rijavca Besede za srce.
Foto: Mattia Ascenzo (roka), Markus Spiske (meja) Unsplash
Marko Rijavec o problemu obsojanja, o ljuljki med žitom in o Njem, ki je Sodnik.
Morda je kriv tolikšen strah, ki nas je nedavnoma tesno zaprl v lastne hiše, morda pa kaj drugega, da je po stiski z epidemijo, ko se je vse skupaj vendarle malce odprlo in zrahljalo, vsa frustracija, ki smo jo občutili ob strogo zatajevanem vedenju, kakor cunami butnila v naš svet in z rušilnim valom besa pred seboj začela podirati bolj ali manj vse, kar je v njem neznanega, vprašljivega, drugačnega, nasprotnega, skratka vse, kar si nam še upa biti v strah in nelagodje. Vedno je tako. Ljudje čutimo strašansko potrebo po tem, da najdemo in obsodimo grešne kozle, ki potem nosijo krivdo za stvari, ki so v našem svetu in življenju narobe, in to so ponavadi ljudje, ki jih ne poznamo, ki se jih bojimo ali s katerimi se ne strinjamo.
Problem takšnih »kozlovskih sodb« je, da so posebno rade črno-bele. Naenkrat je vse ali dobro ali slabo, ali črno ali belo, in je seveda takšno zato, ker se s tem tako zlahka operemo vsake krivde. Tako enostavno je, kadar so za zlo na svetu odgovorni koruptivni politiki, komunisti, tajkuni, rasisti in kaj vem še kateri dežurni krivci, če ne pa vsaj kdo od sosedov ali sodelavcev, pa tudi med rjuhami iste postelje hitro najdemo izvor vsega zla.
Vendar zlo ne prihaja od tam. Zlo v naše življenje vstopa preko naših sodb, takšnih in drugačnih sodb, ki ne dopuščajo drugega mnenja, drugačnega pogleda na isto stvar. Prav z njimi se na njivi našega življenja naredi prostor za zlo, za ljuljko med žitom (preberite priliko o ljuljki med žitom), ki zrase tako, da preplete svoje korenine z žitnimi.
Največja ukana zla je namreč v tem, da je bilo posejano prav zato, da bi začutili željo po tem, da bi ga izruvali. Da bi začeli obsojati. Da bi postali sodniki in začeli ločevati dobre od slabih ljudi. In da bi tako skupaj s slabim izruli iz njih tudi dobro. Kajti obsojanje človeka, ki je slab ali ki se nam tak samo zazdi, v nas zbudi sovraštvo do njega, v njem pa odpor do samega sebe in nasilje, s katerim se želi pred nami pokazati močnejšega. In tako se zlo širi. In bolj kot ga rujemo, več ga je.
Zato Gospodar polja pravi, naj pustimo rasti dobro in zlo skupaj do žetve, do konca. Ker je prav in dobro in normalno, da na istem polju rasteta pšenica in ljuljka, tudi zato, ker se ne ve vedno, katera je katera. In da se morata zato naučiti živeti druga z drugo. Tako izkoreninjamo zlo: ko se odpovemo obsojanju, ker je vedno napačno. Saj je človekovo srce vendar globok vodnjak, ki mu nikdar ne bomo videli dna in zato tisto, kar vidimo plavati na njegovem površju, ni nujno tudi nekaj, kar leži v njegovih globinah.
Zato Gospodar tudi pravi, naj pustimo ljuljko pri miru, naj gledamo raje pšenico. Naj se borimo proti zlu tako, da mu ne verjamemo. Da tako pogledamo polje in rečemo, da je to pšenično polje, četudi je na njem nekaj plevela. Da pogledamo človeka in mu rečemo brat, sestra.
(misel ob 16. navadni nedelji, leto A)
Vir: Blog Marka Rijavca, Beseda za srce
Foto: Holger Dieterich, FreeImages
OD NAS SE JE POSLOVILA DOLGOLETNA SODELAVKA NAŠE ŽUPNIJE JOŽICA ČERNE18.05.2024
Oznanila: BINKOŠTI (19. 5. 2024)18.05.2024
VABLJENI, DA PRIJAVITE OTROKE NA ORATORIJ, KI BO OD 25. DO 29. 6. 2024 V ŠTEPANJI VASI16.05.2024
Moško romanje s sv. Pavlom: Možati bodite (1 Kor 16,13)26.04.2024
Gremo na Brezje na srečanje družin z naslovom “Vzemi Boga zares!”18.04.2024
NEDELJA BOŽJEGA USMILJENJA – ROŽNI VENEC BOŽJEGA USMILENJA05.04.2024
BELA NEDELJA, – NEDELJA BOŽJEGA USMILJENJA (7. 4. 2024)05.04.2024