Sveti Štefan je zavetnik naše župnije in 26. december je za nas slovesni praznik.

• Glavna slovesnost je  bila ob 9.15. Sveto mašo je daroval škof Anton Jamnik.  Pri maši škof Jamnik blagoslovil nov ambon. Tukaj lahko prisluhnete pridigi, ki jo je imel škof pri tej maši.

 Po maši je bil blagoslov konj in avtomobilov. Zelo lepo se zahvaljujemo društvu Štal’ca – šola jahanja pod Golovcem, katere člani so s konji prišli na blagoslov konj.   Več slik o tem dogodku najdete spodaj v članku.

Blagoslov konj in darovanje konjičkov

V naši župniji je navada, da na praznik sv. Štefana blagoslavljamo konje. K nam s svojimi konji pridejo člani konjeniškega društva Sostro. Med obema vojnam se je na ta dan v Štepanji vasi pri blagoslovu konj zbralo zelo veliko število kmetov s s konji. Takrat je bil to kar celodnevni dogodek. Najprej je bila sveta maša nato blagoslov konj. Nato pa je bil še sejem, na katerem so kmetje trgovali med seboj.

Zadaj v cerkvi so na ta dan na razpolago majhni starodavni konjički, ki imajo etnografsko vrednost. Lahko vzamete enega in ga nesete pred oltar in ob tem prosite za blagoslov pri vaših živalih.  Ob tem lahko darujete svoj dar. Bog povrni.

Slika svetega Štefana v Štepanji vasi ima ’tisto nekaj’, kar pritegne pogled

Ob tej priliki objavljamo članek umetnika Lana Seuška, ki ga je pritegnila znamenita slika svetega Štefana slikarja Jurija Šubica.

Nas lahko slika, ki je bila naslikana v čisto drugem času, danes nagovori na nov in za ta čas enkraten način? Velja prepričanje, da nas umetniško delo nagovarja, če poznamo vsebino naslikanega. Pa poglejmo …

Zgodilo se je takole: K nedeljski maši sem šel v Štepanjsko naselje v cerkev svetega Štefana. Po nekaj trenutkih, ko so se mi odrosila očala, sem zagledal sliko slikarja Jurija Šubica.

Na glavni oltarni podobi je upodobljen sveti Štefan, njegovo glavo obdaja svetniški sij, ki je tako žareč, da portret svetega Štefana prav izstopi. Slika ima ’tisto nekaj’, kar pritegne pogled, da se človek zazre in gleda. Seveda za tem stoji spretnost in znanje likovne teorije, barvnega kontrasta med svetlo modrim nebom in temnomodro draperijo ter kot protiutež različni odtenki kožnega inkarnata.

Poleg barvitosti slike – v tem so bili impresionisti, med katere spada Jurij Šubic – mojstri, me je pri njegovi sliki pritegnil prizor, kako je Štefan, postavljen med razjarjeno množico, zazrt v nebo. Moji možgani so prizor s to množico moških, ki imajo v rokah kamenje, takoj povezali s protestniki, ki jih je bilo moč videti ob petkih in so protestirali proti vladnim ukrepom.

V Štefanu sem v tistem trenutku prepoznal zdravnika, morda celo mojega brata, kirurga. Sam pri sebi sem dejal: »Štefan, kako si lahko tako miren, ob dejstvu, da te hočejo ubiti, ob dejstvu, da te prezirajo?«

Kdo je bil sv. Štefan?

Dovolite mi, da na tej točki nekoliko osvetlim, kdo je sveti Štefan. Sveti Štefan je eden prvih diakonov v Cerkvi in eden od prvih mučencev. Diakon je postal, ker je bil cenjen pri mestnih vratih in je užival zaupanje pri ljudeh. Apostoli so nanj položili roke in zanj molili.

Mestna vrata so bila v judovski kulturi nekaj podobnega kot agora v grški, tam so Judje sklepali pomembne kupčije in razpravljali o pomembnih verskih in političnih vprašanjih. Sveti Štefan si je zaradi pričevanja za Jezusa nakopal ogromno nasprotnikov. Na zaslišanju pred velikim zborom so se našle krive priče, ki so pričale proti njemu. Štefan pa je ostal zvest resnici in, ko je vanj priletel prvi kamen, se je zdelo, da bodo z njim vred ubili tudi resnico. Ampak apostolska dela nam izpričajo, da je iz te prelite krvi, zrasla nova množica sledilcev Resnice.

Čisto možno je, da je pri kamenjanju svetega Štefana sodeloval tudi Savel, ki se je nato spreobrnil in postal Pavel.

Podoba, ki pritegne, a je ne razumem

A vrnimo se v leto 2021, v cerkev svetega Štefana v Štepancu. Pred menoj je podoba, ki me pritegne, a je ne razumem. Kako lahko nekdo moli za svoje krvnike in v čem je tu smisel? Odgovor mi ponudi obraz svetega Štefana, ki pravi, da je prav ta razjarjena množica najbolj žejna topline, odpuščanja, željna tega, da bi svobodno zaživela in opustila zgrešene predstave, ki jo zasužnjujejo.

Sveti Štefan mi danes pripoveduje, da je tisti, ki nas najbolj glasno zmerja z ovcami, med vsemi najbolj prestrašena in zavržena ovčka, ki kliče na pomoč. Vendar svetega Štefana še zmeraj ne razumem in ne da mi miru misel na lažnive priče, ki zavajajo. Kaj je z njimi? Čisto potihem slišim glas, da bodo te vedno prisotne, zato pa stojim za Resnico do zadnjega kamna. Resnice se ne da zasuti nikoli.

škof blagoslavlja ambon

arhitekt ambona Matija Marinko

Vir članka o sliki sv. Štefana: Galerija Fortunata Berganta

Foto: Matej Mušič

Ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik je na sveti večer obiskal naš dom starejših občanov, kjer je imel sveto mašo. Po maši pa je obiskal še oskrbovance  po sobah.

Članek o tem na spletni strani družine o tem s lahko preberete na tej povezavi.

Foto: br. Jurij Slamnik in br. Matej Štravs

 

BOŽIČNA POSLANICA SLOVENSKIH ŠKOFOV 2024

Dragi dobri ljudje. Naj božično voščilo začnem z mislijo z začetka Svetega pisma. »Zemlja je bila pusta in prazna, tema se je razprostirala nad globinami … Bog je rekel: ‚Bodi svetloba!‘ In nastala je svetloba« (1 Mz 1,2-3). Svetloba je prva beseda, ki jo Bog izgovori v Svetem pismu. Beseda, ki je začetek stvarjenja, beseda, ki je začetek vsega. Bog je videl, da je svetloba dobra, in od takrat naprej človek ni nehal ljubiti svetlobe in je iskati, saj se boji teme in beži pred njo.

Bog pa, ki je ustvaril svetlobo, se svetlobi ni nikoli odpovedal. Kajti »ljudstvo, ki je hodilo v temí, je zagledalo velíko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba. Zbúdil je silno radost, narédil je veliko veselje,« pravi prerok Izaija.

V rojstvu Jezusa Kristusa je prišla na svet resnična Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka. A že takrat se je dogajalo, da svet ni spoznal Luči, ki ga je ustvarila, in je ni sprejel. Svet ni sprejel Luči. Kakor je ni sprejemal skozi stoletja. Kakor je ne sprejema danes. A Luč prihaja tudi danes. Prihaja tudi v letošnjem božičnem prazniku. In vabi, da odklenemo svoja vrata, da bo mogla vstopiti. Pretresljivo: Bog stoji pred vrati in čaka, da mu bomo odprli, da nas bo mogel obdariti s seboj, mi pa potegnemo zapahe, da bi se zavarovali pred Bogom, pred Lučjo, pred odrešenjem. Naj v letošnji božič s posebno močjo zadonijo besede povabila sv. papeža Janeza Pavla II., ki je zaklical: »Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu!«

Ta svet ima prihodnost samo, če Kristusa ne bomo puščali pred vrati, če ne bomo bežali pred resnično lučjo, ki je prišla na svet, da bi razsvetlila vsakega človeka. Zato kličem vsem odgovornim za različna področja življenja, sledite luči, ki vsakemu človeku daje nedotakljivo dostojanstvo; kličem politikom, odprite se luči, ki vas bo odprla za resničnost človeka in za njegove potrebe; kličem vsem članom Cerkve, odprite se luči, da boste spoznali, kaj pomeni biti Cerkev; kličem vsem ljudem dobre volje, odprite se luči, da boste spoznali, kako nekaj velikega je, da smo si bratje in sestre.

Vsem, čisto vsem brez razlike voščim blagoslovljen božič, v novem letu pa veliko pripravljenosti, da bi hodili, delali in živeli v svetlobi Luči, ki je prišla na svet, da bi razsvetlila vsakega človeka. Blagoslovljen božič, dragi dobri ljudje.

            Msgr. Stanislav Zore OFM, ljubljanski nadškof metropolit

VOŠČILO BRATOV KAPUCINOV

Ne bojte se!
Kajti glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki go za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik., ki je Kristus, Gospod.  (Lk 2,10-11)

Božje dete, ki je pred davnimi časi prineslo veselje pastirje, naj ga prinese tudi v vaš dom. Naj zasveti v vas njegova luč in naj več ne ugasne!
Blagoslovljen Božič vam želimo bratje kapucini.

 

Intervju z br. Dominikom na Aletei si lahko preberete na tej povezavi.

 

Foto: Lojze Mušič in osebni arhiv br. Dominika

DOBRODELNI KONCERT ZA NAŠO ŽUPNIJSKO KARITAS: je bil  v nedeljo 22. 12. ob 19.45  v naši župnijski cerkvi v Štepanji vasi. Nastopali sta ženska pevska skupina Katice in Fantje Ljubljančani. Peli so koledniške pesmi, nekatere od teh pesmi so bile stare več stoletij. Vzdušje je bilo čudovito.  S svojimi pesmimi so pobožali naše duše.  Bog povrni za vse.  Bog povrni tudi za vse darove, ki so se zbrali za našo župnijsko Karitas. Tukaj je nekaj utrinkov s koncerta.

Kratek video utrinek najdete tukaj.

Ženska pevska skupina izhaja iz Akademske folklorne skupine Franceta Marolta, ki je sodelovala na koncertih številnih znanih glasbenikov. Članice prepevajo ljudske pesmi vseh slovenskih pokrajin. Več na tej povezavi. Posnetke njihovih pesmi pa so na tej povezavi.

Prostovoljni prispevki, bodo namenjeni za potrebe Župnijske Karitas Ljubljana Štepanja vas. Na tej Karitas pomagamo veliko družinam v stiski, vsako leto pa tudi skuhamo okrog 3000 toplih obrokov za brezdomce. Lepo vabljeni. Povabite še ostale.

Katice

Fantje Ljubljanski

 

Fotografije: FB

 

Članek na spletni Ognjišča lahko preberete tukaj.
Več slik je na FB strani Radia Ognjišče je tukaj.
Video posnetek na FB strani Radia Ognjišče je tukaj.
Članek na spletni strani Družine je tukaj.

Diakonsko posvečenje v Vipavskem Križu

V nedeljo 8. decembra 2024 bratje kapucini niso obhajali zgolj slovesni praznik Marijinega Brezmadežnega spočetja, ampak tudi diakonsko posvečenje br. Ambroža Brezovška. Za brate kapucine je to že drugo diakonsko posvečenje v tem obdobju, saj je bilo zadnje  diakonsko posvečenje kapucinskega redovnika še pred dobrim mesecem dni v Ambrusu. Veliko veselje ob dveh novoposvečenih kapucinskih diakonih je bilo dobro vidno na obrazih vseh navzočih, še posebej pa med vsemi brati kapucini in med najožjimi sorodniki br. Ambroža.

Slovesnost diakonskega posvečenja je v župnijski cerkvi sv. Križa v Vipavskem Križu vodil upokojeni celjski škof g. Stanislav Lipovšek. Ob njem so se poleg domačega svetokriškega in okoliškega občestva domačih vernikov, sorodnikov in prijateljev z različnih koncev Slovenije, zbrali bratje slovenske kapucinske province, različni redovniki in redovnice, med njimi frančiškani, Marijine sestre in Frančiškanke Marijine misijonarke, ter škofijski duhovniki, med njimi tudi predstavnik koprske škofije generalni vikar g. Slavko Rebec. Edinstven, pravzaprav zgodovinski prizor je bil, da je stalni diakon svojega sina pravkar posvečenega diakona oblekel v diakonska oblačila in da sta oče in sin skupaj diakonirala.

Lepo slovesno liturgijo so ob pred kratkim posvečenem diakonu br. Dominiku Papežu in stalnem diakonu Karlu Brezovšku, ki je oče br. Ambroža, sooblikovali še stalni diakon Jože Prislan in dva kapucinska diakona br. Mattia D’Albora in br. Davide Uziard iz kapucinskega teološkega inštituta Laurentianum v Benetkah, številni zavzeti domači in gostujoči ministrantje in svetokriški župnijski mešani pevski zbor pod vodstvom ga. Helene Brataševec, ki ga je spremljala organistka ga. Erna Kalin.

V  uvodnem pozdravu nam je gospod škof Stanislav Lipovšek zaželel naj, ob Ambroževem “da” služiti Jezusu Kristusu in božjemu ljudstvu, naša srca napolnjujeta radost in novo upanje. Najprej je pozdrav in zahvalo namenil staršem posvečenca, da sta sprejela in vzgojila šest otrok in med njimi tudi duhovni poklic svojega drugorojenca. Posebej se je zahvalil g. Karlu, da je poleg vseh svojih obveznosti sprejel službo stalnega diakona in da s svojim zvestim služenjem daje najlepši zgled svojemu sinu, ki sedaj zvesto sledi zgledu svojega očeta. Prisrčen pozdrav je bil namenjen tudi vsem zbranim sorodnikom, prijateljem in župljanom Ambroževe domače župnije Vojnik, ki so v Vipavski Križ priromali z župnikom g. Antonom Pergerjem ter vse, ki so br. Ambroža na različne načine spremljali, podpirali in pripravljali na dosedanji poti zorenja za življenje v duhu kapucinske karizme. Vsem je zaželel, da bi v navzočih bogoslužje močno odmevalo, utrdilo našo vero in rast Božjega kraljestva v naših življenjih.

V homiliji je škof najprej izpostavil, kako zelo pomenljivo je, da je za diakonsko posvečenje izbral slovesni praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije, saj nam je “Marija Brezmadežna, ki je kot Mati Jezusa Kristusa obvarovana madeža izvirnega greha, je kot taka nam duhovnikom, redovnikom, redovnicam, stalnim diakonom in vsem, ki se pripravljajo na duhovni poklice vzornica in priprošnjica,

kako sprejemati božji klic in sodelovati z božjo milostjo za naše posvečenje in zveličanje.” Dalje je škof občestvo popeljal preko zgodb velikih izstopajočih oseb svetopismske zgodovine odrešenja in zgledov svetnikov, v življenju katerih lahko nenehno opazujemo “skrivnostno dogajanje, ki se uresničuje med Bogom in človekom, ko Bog kliče in človek odgovarja, kar se uresničuje tudi pri diakonskem posvečenju in še prav posebej v življenju in uresničevanju diakonske službe.” Sledila je razlaga bistva diakonske službe, ki je prva stopnja svetega reda. “Bistvo diakonske službe razodeva že sama beseda »diakon«, ki je grškega izvora in pomeni služabnik, strežnik, to se pravi človek, ki zna živeti in se darovati za Kristusa in njegovo Cerkev, človek, ki zna biti za druge, ki je z darovi Svetega Duha primerno usposobljen, da pomaga škofu in zboru duhovnikov pri strežbi bolnikom, ubogim in trpečim, pa tudi pri oznanjevanju božje besede in pri bogoslužnih opravilih.” je zbranim razlagal g. škof in posebej poudaril “dve temeljni vrednoti in razsežnosti, ki sta povezani s prejemom diakonskega posvečenja: gojiti in ohranjati duha molitve in zvesto opravljati molitveno bogoslužje ter za tiste, ki bodo postali duhovniki, sprejem celibata, neporočenosti in popolne čistosti v znamenje nedeljene ljubezni in predanosti Kristusu in božjemu ljudstvu”. Zanimiv je bil škofov ekumenski zaključek glede celibata oz. neporočene čistosti zaradi Božjega kraljestva, ko je povedal, da to ni velik dar samo za Rimokatoliško Cerkev, ampak da vedno večjo vrednost in spoštovanje take poklicanosti odkrivajo ne samo v pravoslavnih cerkvah, ampak tudi v nekaterih evangeljskih cerkvenih skupnostih. Ob koncu je g. škof vse zbrane povabil k molitvi za br. Ambroža, da bi ostal zvest daru poklicanosti, ki mu ga podarja naš Gospod Jezus Krtistus, pa tudi za vse, ki so že na tej poti in za vse mlade, ki jih Bog kliče v njemu posvečeno življenje, da bi tudi oni zmogli izreči svoj “da Gospodu”. Pridigo je zaključil z besedami: “Nikar ne oklevajmo in se ne ozirajmo nazaj, ampak se vrzimo v objem Božje ljubezni in skupaj z br. Ambrožem tudi mi recimo: Tukaj sem Gospod. Hočem za teboj. Hvala, da si me poklical. Amen.”

Ob koncu sv. maše se je novo posvečeni diakon zahvalil vsem, ki so ga in ga še spremljajo in podpirajo z molitvijo. Veliko hvaležnost je izrazil tudi vsem, ki so na različne načine pripravili in sooblikovali slovesnost diakonskega posvečenja. Praznovanje diakonskega posvečenja se je nadaljevalo v radostnem bratskem druženje ob domačih dobrotah v grajski kleti Vipavskega Križa.

Avtor: br. Domen Rabak

Foto: Andrej Rašl

Po petih letih prenove so ponovno blagoslovili in odprli Pariško katedralo Notre Dame. Tukaj si lahko ogledate ta obred

Kratek posnetek obnove je na tej povezavi.

Več na tej povezavi.

Posnetek prve svete maše v katedrali po obnovi si lahko ogledate spodaj.

Foto: Pixabay

Moška skupina z Rakovnika vabi na poseben duhovni večer, namenjen moškim vseh generacij, ki bo priložnost za pogovor, poglobitev vere in povezovanje.

Gost večera bo duhovnik Milan Knep, ki bo z nami delil svojo osebno zgodbo, razmišljal o vlogi moškega v današnji družbi in odgovarjal na vprašanja.

19. december 2024 ob 19:45 v kapeli Majcnove hiše na Rakovniku 

Milan Knep je škofijski duhovnik in je bil dolgoletni vodja urada za delo z mladimi pri SŠK. Vodil je tudi tajništvo Medškofijskega odbora za kulturo, zadnja leta pa je tajnik Škofijskega katehetskega urada ter neumorni pisec globokih razmišljanj.

Za lažjo organizacijo dogodka vas prosimo, da svoj prihod najavite Vitu na vito.lojk@gmail.com ali 031 658 936. Vaša najava bo omogočila boljše načrtovanje dogodka. Veseli pa bomo vašega prihoda, tudi če ne boste prijavljeni!

Program:

  • 19:45 zbiranje in slavilna molitev v adventnem duhu
  • 20:15 Milan Knep: Osebna zgodba in vloga današnjega moškega v družbi in družini
  • 21:00 vprašanja in odgovori
  • 21:30 blagoslov župnika
  • AGAPE

Foto: Aleš Čerin