Urnik svetih maš je na tej povezavi.

NOVA COVID NAVODILA ZA NAŠO ŽUPNIJO

RAZKUŽEVANJE ROK: Pri vstopu v cerkev si obvezno razkužite roke.

NOŠENJE MASK V CERKVI: Na podlagi spodnjih navodil slovenskih škofov toplo priporočamo, da v obeh cerkvah v naši župniji še nosite maske, ker sta naši cerkvi majhni.

Za ostala področja veljajo spodnja navodila škofov, ki so objavljena tukaj.

SVETE MAŠE ZUNAJ: Ob lepem vremenu imamo svete maše zunaj ob nedeljah ob 9.15 na župnijskem travniku v Štepanji vasi in ob 9.15 na trgu pred cerkvijo v Bizoviku.

VABIMO VAS

• ŠMARNICE: Ob nedeljah so šmarnice za otroke pri maši ob 9.15 v Štepanji vasi in pri maši ob 9.15 v Bizoviku. Med tednom so šmarnice pri jutranji maši predvsem za odrasle, zvečer pa za otroke, mlade in družine. Jutranje šmarnice z naslovom Marija ima mnogo oblek je napisal cistercijan p. Branko Petauer, večerne šmarnice z naslovom Marija ima rada vse otroke, ki govorijo o otrocih v otrocih v misijonskih deželah pa je napisala Špela Pahor.

Po maši vsak dan molimo ali pojemo litanije Matere Božje. Za vestno obiskovanje šmarnic bodo otroci dobili lep spomin. Lepo vabljeni otroci in starši, še posebej prvoobhajanci in birmanci.

• FLORJANOVO NEDELJO bomo skupaj z gasilci obhajali v Bizoviku v gasilskem domu to nedeljo, 8. maja s sveto mašo ob 9.15. V primeru slabega vremena bodo gasilci postavili večji šotor pred gasilskim domom. Zato bo maša v gasilskem domu ob vsakem vremenu. K tej maši lepo vabimo tudi Štepanjske gasilce. Lepo vabljeni!

Vsem gasilcem, bizoviškim in štepanjskim, iskreno čestitamo ob prazniku, nanje in na njihovo človekoljubno dejavnost kličemo božji blagoslov. Bog Vam povrni in za vso pomoč v župniji.

• PRAZNIK SV. LEOPOLDA MANDIČA, ki je zavetnik našega samostana je ta četrtek 12. maja. Ta dan bo pri obeh svetih mašah v Štepanji vasi blagoslov z relikvijami z relikvijami sv. Leopolda.

• SVETE MAŠE ZUNAJ: Od prihodnje nedelje 15. maja dalje bodo maše zunaj ob lepem vremenu ob nedeljah ob 9.15 na travniku v Štepanji vasi in ob nedeljah ob 9.15 Bizoviku pred cerkvijo. To nedeljo 8. 5. pa bo v Štepanji vasi maša ob 9.15 še v cerkvi.

• KAJŽARSKA KAVICA, bo v sredo 18. maja ob 10.00 v Klančarjevi domačiji v Bizoviku. Lepo vabljeni.

• DUHOVNA OBNOVA OB 60. OBLETNICI NAŠE ŽUPNIJE: Zadnji vikend v maju od 27. do 29. maja. Več informacij bo objavljeno prihodnjo nedeljo.

TEDEN MOLITVE ZA DUHOVNE POKLICE: 1. – 8. MAJ

Od danes pa do prihodnje nedelje, ki je nedelja dobrega pastirja, poteka teden molitve za duhovne poklice. Vabljeni k svetim mašam in osebni molitvi za duhovne poklice. Ta teden bo vsak večer pol ure pred mašo molitev za duhovne poklice. Na razpolago je tudi knjižica, v kateri je za vsak dan tega tedna objavljena duhovna misel in krajša molitvena ura za duhovne poklice. Knjižico dobite na tej povezavi. Več informacij

MOLITEV ZA DUHOVNE POKLICE: NAŠ STVARNIK, RAZSVETLI ME

Bog, naš Stvarnik,
ti si mi podaril življenje.
Po krstu me vabiš, da dar svojega življenja
uporabim za služenje drugim.
Razsvetli me, da spoznam,
kje je moje mesto v Cerkvi in svetu
ter mi daj pogum in velikodušnost,
da bom odgovoril na tvojo ljubezen,
na tvoj Božji klic.

Tudi druge mlade ti izročam:
tiste, ki jih kličeš
v zakonsko in družinsko življenje.
Daj jim vseh potrebnih milosti,
da bodo v ljubezni in miru zaživeli
veselje družinskega življenja.

Posebej pa te prosim za tiste,
ki jih kličeš,
da služijo v naši krajevni Cerkvi
v duhovniškem, diakonskem
in redovniškem poklicu.
Svojo poklicanost naj čim bolj polno uresničijo.
Vedno bolj naj rastejo v ljubezni do tebe in bratov
ter v sodobni svet širijo veselje evangelija.
To prosimo po Kristusu, našem Gospodu.
Amen.

VABILO K MOLITVI

MOLITEV ZA MIR V UKRAJINI: Molimo vsak dan za preizkušano Ukrajino, njene ljudi in za takojšnje končanje vojne. Slava Ukrajini!

• MOLITEV ZA MIR OB PONEDELJKIH: V naši župniji imamo molitveno uro za mir vsak ponedeljek od 18.00 do 19.00 pred Najsvetejšim v župnijski cerkvi.

ZBIRANJE POMOČI ZA UKRAJINO

1. DENARNA POMOČ: Slovenska karitas nadaljuje z zbiranjem denarnih sredstev za Ukrajino na: Slovenska karitas, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana, TRR: SI56 0214 0001 5556 761, Namen: Pomoč Ukrajini, Sklic: SI00 870, Koda namena: CHAR. Položnice bodo v tem tednu na voljo na vseh poštah in po župnijah.

2. SMS darovanje: Prispevek v ta namen višini 5 € je mogoče posredovati s SMS sporočilom KARITAS5 na 1919.

3. MATERIALNA POMOČ: Slovenska karitas je začela z zbiranja materialne pomoči za Ukrajino. Tej akciji se bomo pridružili tudi v naši župniji. Materialno pomoč za Ukrajino lahko oddaste na naslednjih lokacijah:

• Ves postni čas v karitas košaro v Cerkvi (napis na košari za Ukrajino)
• Na našo župnijsko karitas na Mekinčevi 1 vsak torek in sredo od 16.30 do 17.30. Zbrane stvari bomo odpeljali v centralno skladišče na Slovenčevo ulico v Ljubljani.
• Če boste imeli večje količine pomoči, jo lahko sami odpeljete v centralno Skladišče Škofijske karitas v na Gostinčevo ulico 1 v Mengeš (ponedeljek, torek, četrtek in petek od 13.00 do 15.00 in sreda popoldan). Vse zbrane stvari bo slovenska karitas preko slovenske civilne zaščite posredovala pomoči potrebnim v Ukrajini ali ukrajinskim beguncem, ki so že odšli iz svoje domovine.

KAKŠNA MATERIALNA POMOČ SE ZBIRA:

• suha ali trajna in dobro zapakirana osnovna hrana, ki ne potrebuje hlajenja (konzerve, narezek, otroška hrana, testenine, riž, mleko, kakav, corn flakes ipd.),
• higienski pripomočki (pralni prašek, milo in šampon za osebno nego, pasta in ščetke, ženski vložki), higienski robčki in plenice.

POSLANICA PAPEŽA FRANČIŠKA OB 59. SVETOVNEM DNEVU MOLITVE ZA DUHOVNE POKLICE

Poklicani k izgradnji človeške družine

Dragi bratje in sestre!

Čeprav v našem času še vedno piha leden veter vojne in zatiranja ter smo pogosto priča polarizaciji, smo kot Cerkev začeli sinodalni proces: čutimo nujnost, da hodimo skupaj in gojimo razsežnosti poslušanja, sodelovanja in soudeležbe. Skupaj z vsemi moškimi in ženskami dobre volje želimo prispevati k izgradnji človeške družine, zaceliti njene rane in jo usmeriti v boljšo prihodnost. Ob 59. svetovnem dnevu molitve za duhovne poklice želim skupaj z vami razmišljati o širšem pomenu “poklicanosti” v kontekstu sinodalne Cerkve, ki se postavi v držo poslušanja Boga in sveta.

Vsi smo poklicani biti protagonisti misijonov

Sinodalnost oz. skupna hoja je temeljna poklicanost Cerkve in samo v tem okviru je mogoče odkriti in ovrednotiti različne poklice, karizme in službe. Hkrati pa vemo, da Cerkev obstaja zato, da evangelizira, gre ven iz sebe in seje seme evangelija v zgodovino. Zato je takšno poslanstvo možno prav s sinergijo vseh pastoralnih področij, še prej pa z vključevanjem vseh Gospodovih učencev. Dejansko je »vsak član Božjega ljudstva po prejemu krsta postal misijonarski učenec (prim. Mt 28,19). Vsaka krščena oseba, ne glede na svojo vlogo v Cerkvi in stopnjo poučenosti v veri, je dejavni subjekt evangelizacije« (Apostolska spodbuda Evangelii Gaudium, 120). Izogibati se moramo miselnosti, ki ločuje duhovnike in laike ter prve obravnava kot protagoniste, druge pa kot izvajalce. Krščansko poslanstvo moramo opravljati kot eno samo Božje ljudstvo, laiki in pastirji skupaj. Celotna Cerkev je evangelizacijska skupnost.

Poklicani, da skrbimo drug za drugega in za stvarstvo

Besede »poklicanost« ne smemo razumeti v omejenem pomenu, ki se nanaša samo na tiste, ki hodijo za Gospodom po poti posebne posvetitve. Vsi smo poklicani, da sodelujemo pri Kristusovem poslanstvu zbiranja razkropljenega človeštva in ga spravimo z Bogom. Na splošno je vsaka človeška oseba, še preden doživi srečanje s Kristusom in sprejme krščansko vero, z darom življenja prejela temeljno poklicanost: vsak od nas je bitje, ki ga je Bog hotel in ga ljubi, za katerega ima edinstveno in posebno zamisel; to božansko iskro, ki prebiva v srcu vsakega moškega in ženske, smo poklicani razvijati skozi svoje življenje in tako prispevati k rasti človeštva, ki ga prežemata ljubezen in medsebojno sprejemanje. Poklicani smo, da skrbimo drug za drugega, da gradimo vezi sprave in soudeleženosti, da zacelimo rane stvarstva, da ne bi bila uničena njegova lepota. Skratka, poklicani smo postati ena družina v čudoviti skupni hiši stvarstva, v harmonični raznolikosti njegovih elementov. V tem širšem smislu nimajo »poklicanosti« le posamezniki, temveč tudi ljudstva, skupnosti in različne vrste združenj.

Poklicani, da sprejmemo Božji pogled

V to veliko skupno poklicanost se vključuje še bolj poseben klic, ki nam ga Bog namenja, ko vstopa v naše bivanje s svojo Ljubeznijo in ga usmerja k njegovemu končnemu cilju, k tisti polnosti, ki presega celo prag smrti. Tako je Bog želel gledati na nas in gleda na naša življenja.

Michelangelu Buonarrotiju pripisujejo naslednje besede: »Vsak kamniti blok ima v sebi kip in naloga kiparja je, da ga odkrije«. Če je to morda umetnikov pogled, je Božji pogled veliko globlji od tega: v tistem dekletu iz Nazareta je videl Božjo Mater; v ribiču Simonu, Jonovem sinu, je videl Petra, skalo, na kateri bo zgradil svojo Cerkev; v cestninarju Leviju je videl apostola in evangelista Mateja; v Savlu, krutem preganjalcu kristjanov, je videl Pavla, apostola narodov. Njegov ljubeči pogled vedno seže do nas, se nas dotakne, nas osvobodi in preoblikuje ter nas naredi za nove ljudi.
To je dinamika vsakega poklica: doseže nas Božji pogled, ki nas kliče. Poklicanost, tako kot svetost, ni izredna izkušnja, rezervirana za redke izbrance. Tako kot obstaja »svetost za sosednjimi vrati« (prim. apostolska spodbuda Gaudete et Exsultate, 6–9), tako je tudi poklicanost namenjena vsakomur, saj Bog gleda na vsakogar in ga kliče.

Pregovor z Daljnega Vzhoda pravi: »Modrec pogleda jajce in vidi orla; pogleda seme in vidi veliko drevo; pogleda grešnika in vidi svetnika.« Tako gleda Bog na nas: v vsakem od nas vidi potenciale, ki jih včasih niti mi sami ne poznamo, in si v našem življenju neutrudno prizadeva, da bi jih lahko uporabili v službi skupnega dobrega.

Poklic se tako rodi po zaslugi umetnosti božanskega Kiparja, ki nas s svojimi »rokami« izvabi iz nas samih, da v nas postane vidna tista mojstrovina, h kateri smo poklicani. Zlasti Božja beseda, ki nas osvobaja egocentričnosti, nas lahko očisti, razsvetli in poustvari. Postavimo se torej v držo poslušanja Besede, da bi se odprli za poklic, ki nam ga je Bog zaupal! Naučimo se tudi poslušati brate in sestre v veri, saj se v njihovih nasvetih in zgledih lahko skriva Božja pobuda, ki nam kaže vedno nove poti, po katerih naj hodimo.

Poklicani, da se odzovemo na Božji pogled

Božji ljubeči in ustvarjalni pogled nas je v Jezusu dosegel na zelo poseben način. Evangelist Marko o bogatem mladeniču piše: »Jezus ga je pogledal in ga vzljubil« (Mr 10,21). Ta Jezusov ljubeči pogled je uprt v vsakega izmed nas. Bratje in sestre, pustimo, da se nas dotakne ta pogled, in pustimo, da nas ponese onkraj nas samih! Naučimo se tudi gledati drug drugega, da bi se ljudje, s katerimi živimo in jih srečujemo – kdor koli že so – počutili dobrodošle in odkrili, da obstaja nekdo, ki jih gleda z ljubeznijo in jih vabi, da razvijejo vse svoje potenciale.

Naše življenje se spremeni, ko sprejmemo ta pogled. Vse postane dialog poklicanosti med nami in Gospodom, pa tudi med nami in drugimi. Dialog, ki nas, če ga živimo v globine, vedno bolj dela to, kar smo: v poklicanosti v posvečeno duhovništvo, da bi bili orodje Kristusove milosti in usmiljenja; v poklicanosti v posvečeno življenje, da bi bili hvalnica Bogu in prerokba novega človeštva; v poklicanosti v zakon, da bi bili vzajemen dar in posredovalci ter vzgojitelji življenja. Na splošno v vsakem poklicu in službi v Cerkvi, ki nas kliče, da gledamo na druge in na svet z Božjimi očmi, da služimo dobremu in širimo ljubezen v dejanjih in besedah.

Na tem mestu bi rad omenil izkušnjo dr. Joséja Gregoria Hernándeza Cisnerosa. Ko je delal kot zdravnik v Caracasu v Venezueli, je želel postati frančiškanski tretjerednik. Pozneje je razmišljal, da bi postal menih in duhovnik, vendar mu zdravje tega ni dopuščalo. Spoznal je, da je njegov poklic zdravniški poklic, ki ga je opravljal predvsem za revne. Brez zadržkov se je posvečal bolnikom, ki jih je prizadela epidemija »španske gripe«, ki je takrat razsajala po svetu. Ko je zapuščal lekarno, v kateri je kupil zdravila za starejšega bolnika, ga je povozil avtomobil. Pred enim letom je bil razglašen za blaženega kot zgledna priča, kaj pomeni sprejeti Gospodov klic in se ga v celoti držati.

Poklicani k izgradnji bratskega sveta

Kot kristjani nismo poklicani, se pravi nagovorjeni, samo vsak osebno, ampak smo i-zbrani. Smo kot koščki mozaika, ki so čudoviti, če jih vzamemo vsakega posebej, a šele skupaj tvorijo podobo. Vsak od nas žari kot zvezda v Božjem srcu in na nebu vesolja, vendar smo poklicani, da sestavljamo ozvezdja, ki usmerjajo in osvetljujejo pot človeštva, začenši z okoljem, v katerem živimo. To je skrivnost Cerkve: v sobivanju razlik je znamenje in orodje tega, k čemur je poklicano celotno človeštvo. Zato mora Cerkev postajati vse bolj sinodalna: sposobna hoditi skupaj v harmoniji raznolikosti, v kateri lahko vsakdo prispeva svoj delež in dejavno sodeluje.

Ko torej govorimo o »poklicanosti«, ne gre le za izbiro te ali one oblike življenja, za to, da bi svoj obstoj posvetili določeni službi ali sledili karizmi redovne družine, gibanja ali cerkvene skupnosti; gre za uresničevanje Božjih sanj, velikega načrta bratstva, ki ga je imel v srcu Jezus, ko je molil k Očetu: »Da bi bili vsi eno« (Jn 17,21). Vsak poklic v Cerkvi, in v širšem smislu tudi v družbi, prispeva k skupnemu cilju: da bi med moškimi in ženskami zazvenela harmonija številnih in različnih darov, ki jo zna uresničiti le Sveti Duh. Duhovniki, posvečeni moški in ženske ter verni laiki hodimo in delamo skupaj, da pričujemo o tem, da velika človeška družina, združena v ljubezni, ni utopija, ampak je projekt, za katerega nas je ustvaril Bog.

Molimo, bratje in sestre, da se bo Božje ljudstvo sredi dramatičnih zgodovinskih dogodkov vedno bolj odzivalo na ta klic. Prosimo za luč Svetega Duha, da bo vsak od nas našel svoje mesto in dal vse od sebe v tem velikem načrtu!

Rim, Sveti Janez v Lateranu, 8. maj 2022, četrta velikonočna nedelja.

FRANČIŠEK

Prevod: Tajništvo SŠK

Vir: Spletna stran Katoliške Cerkeve

KATEHEZA: POSLANSTVO STAREJŠIH JE VERO ŽIVETI DOSLEDNO VSE DO KONCA

Kateheza med današnjo splošno avdienco, ki se je odvijala na Trgu sv. Petra, je bila namenjena doslednosti vere v obdobju starosti. Papež je izhajal iz starozavezne pripovedi o starcu Eleazarju, ki tudi ob koncu svojega življenja ostane zvest in dosleden svoji veri, saj se zaveda dediščine, ki jo zapušča mladim rodovom. Prakticiranje vere ni neko znamenje šibkosti starejših ljudi, temveč moči. Mladi nas gledajo, je dejal sveti oče, in naša doslednost vere lahko zanje odpre pot v lepo življenje.

Svetopisemski odlomek: 2 Mak 6,18.23-25

Eleazar, eden najuglednejših učiteljev postave, je bil že prileten mož in nadvse lep […], je dosledno odgovarjal, naj ga kar nemudoma spravijo v podzemlje. Dodal je še: “Moji starosti se ne spodobi, da bi se prenarejal. Sicer bi mnogi med mladimi mislili, da je devetdesetletni Eleazar prestopil v tujo vero. S svojim pretvarjanjem, ki bi le za las podaljšalo moje življenje, bi jih zbegal, obenem pa umazal in onečastil svojo starost.”

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Na poti teh katehez o starosti se danes srečamo s svetopisemsko osebo, starejšim možem, po imenu Eleazar, ki je živel v času preganjanja Antioha Epifana. Njegov lik nam priča o posebnem odnosu, ki obstaja med zvestobo starosti in častjo vere. Ponosen može je. Rad bi govoril ravno o časti vere, ne le o njeni doslednosti, oznanjevanju in odpornosti. Čast vere je periodično pod pritiskom, tudi nasilnim pritiskom kulture vladarjev, ki jo poskušajo razvrednotiti, tako da jo obravnavajo kot arheološko najdbo, staro vraževerje, zastarelo trmo.

Svetopisemska pripoved – slišali smo krajši odlomek iz nje, a dobro je prebrati celotni del – govori o Judih, ki so bili po kraljevem odloku prisiljeni jesti meso, žrtvovano malikom. Ko je bil na vrsti Eleazar, starejši mož, ki so ga vsi zelo cenili, so mu kraljevi uradniki svetovali, naj se pretvarja, da jé meso, ne da bi ga dejansko jedel. Hinavščina, verska hinavščina. Veliko je je. Veliko je verske hinavščine, klerikalne hinavščine, veliko jih je. Tile so mu rekli: »Bodi malo hinavski, nihče ne bo opazil.« Na ta način bi se Eleazar rešil in – kot so rekli – v imenu prijateljstva bi sprejel njihovo gesto sočutja in naklonjenosti. Hinavska rešitev. Navsezadnje – so vztrajali – bi pretvarjati se, da ješ, čeprav ne ješ, bila zelo majhna in nepomembna gesta.

Šlo bi za majhno stvar, a Eleazarjev miren in odločen odgovor odpre argument, ki nas presune. Osrednja misel je ta: onečastiti vero v starosti, da bi pridobil nekaj dni, ni primerljivo z dediščino, ki jo mora zapustiti mladim za prihodnje rodove. Eleazar je bil dober. Starec, ki je vse življenje živel verodostojno svojo vero, zdaj pa se prilagadi in se pretvarja, da jo zavrača, obsoja novi rod, da misli, da je bila celotna vera le navidezna, da je zunanja prevleka, ki jo je mogoče opustiti, misleč, da se jo lahko ohrani v svoji notranjosti. Ni tako, pravi Eleazar. Takšno vedenje ne daje časti veri, niti pred Bogom. In učinek te zunanje banalizacije bo uničujoč za notranje življenje mladih. Doslednost tega moža daje mladim misliti. Pomisli na dediščino za prihodnost, misli na svoje ljudstvo.
Ravno starost – to je nekaj lepega za ostarele osebe – se tu pokaže kot odločilno in nenadomestljivo mesto za pričevanje. Starejša oseba, ki bi zaradi svoje ranljivosti pristala na obravnavanje prakticiranja vere kot nečesa nepomembnega, bi mladim sporočala, da vera nima nobene realne povezave z življenjem. Že na začetku bi se jim zdelo, da gre za skupek vedenj, ki jih je po potrebi mogoče hliniti ali prikriti, saj nobeno od njih ni tako pomembno za življenje.

Starodavna heterodoksna gnoza, ki je bila za krščanstvo v prvih stoletjih zelo močna in zapeljiva past, je teoretizirala ravno to – gre za staro stvar: da je vera duhovnost in ne praksa; sila uma in ne oblika življenja. Po tej hereziji zvestoba in čast vere nimata nič skupnega z življenjskim vedenjem, institucijami skupnosti in telesnimi simboli. Da ni nobene zveze. Zapeljivost tega pogleda je močna, saj na svoj način razlaga nesporno resnico: da vere ni mogoče omejiti na niz prehranskih pravil ali družbenih praks. Vera je nekaj drugega. Nevarnost je v tem, da gnostična radikalizacija te resnice izniči realizem krščanske vere, kajti krščanska vera je realistična. Krščanska vera ni samo povedati Veroizpoved, temveč misliti Veroizpoved, čutiti Veroizpoved, delati Veroizpoved. Delati z rokami. Ta gnostični predlog pa je pretvarjanje: pomembno je, da imaš v sebi duhovnost in lahko delaš, kar hočeš. To pa ni krščansko. Gre za prvo herezijo gnostikov, ki je zelo v modi v tem trenutku, v mnogih centrih duhovnosti in tako dalje. Izprazni tudi pričevanje teh ljudi, ki kaže konkretna Božja znamenja v življenju skupnosti in se z gestami telesa upira sprevrženosti uma.

Gnostična skušnjava, ki je ena od – povejmo z besedo – herezij, ena od verskih deviacij tega časa, ta gnostična skušnjava ostaja vedno aktualna. V številnih težnjah naše družbe in kulture je prakticiranje vere negativno prikazano, včasih v obliki kulturne ironije, drugič s prikrito marginalizacijo. Prakticiranje vere se pri teh gnostikih, ki so obstajali že v Jezusovem času, obravnava kot nekoristna in celo škodljiva zunanjost, kot zastarel ostanek, kot prikrito vraževerje. Skratka, nekaj za stare. Pritisk, ki ga ta vsesplošna kritika izvaja na mlajše generacije, je močan. Seveda vemo, da lahko prakticiranje vere postane zunanjost brez duše. To je še ena nevarnost, to nasprotje. Vendar sama po sebi to ni. Morda se tiče ravno nas starejših zelo pomembno poslanstvo: veri povrniti njeno čast, jo narediti dosledno, kot je Eleazarjevo pričevanje – doslednost vse do konca. Prakticiranje vere ni simbol naše šibkosti, temveč znamenje njene moči. Nismo več mladi. Nismo se šalili, ko smo se podali na Gospodovo pot.

Vera si zasluži spoštovanje in čast vse do konca: spremenila nam je življenje, očistila nam je misli, naučila nas je častiti Boga in ljubiti bližnjega. To je blagoslov za vse! Vendar vsa vera, ne samo en del. Vere ne bomo zamenjali za peščico mirnih dni, kar stori Eleazar. Dosleden vse do kraja; in tako gre v mučeništvo. V vsej ponižnosti in trdnosti bomo tudi na stara leta pokazali, da vera ni nekaj »za stare«. Je stvar življenja. Verovati v Svetega Duha, ki vse dela novo, in On nam bo z veseljem pomagal.

Dragi ostareli bratje in sestre, da ne bom rekel stari, smo v isti skupini, lepo prosim, glejmo na mlade – oni nas gledajo. Gledajo nas. Tega ne pozabimo. Na misel mi prihaja tisti zelo lep film o času po vojni »Otroci nas gledajo«. Mi lahko rečemo isto v zvezi z mladimi: mladi nas gledajo in naša doslednost bo zanje lahko odprla pot prelepega življenja. Morebitna hinavščina pa bo povzročila veliko slabega. Molimo drug za druge. Naj Bog blagoslovi vse ostarele ljudi. Hvala.

Vir: VaticanNews

br. Matej Štravs

Foto: Aleš Čerin (Sveti Primož in Felicijan na Gabrški gori), Alicja, Poljska, Pixbay (šmarnica)

Urnik svetih maš je na tej povezavi.

VABIMO VAS

• MATERINSKI DAN: V petek, smo obhajali praznik Gospodovega oznanjenje devici Mariji. Na ta dan obhajamo tudi materinski dan. V naši župniji bomo materinski dan obhajali to nedeljo 27. marca pri mašah ob 9.15 in 10.30 v Štepanji vasi in ob 9.15 v Bizoviku. Lepo vabljen!

V naši župniji imamo molitveno uro za mir v Ukrajini vsak ponedeljek od 18.00 do 19.00 pred Najsvetejšim v župnijski cerkvi. Lepo vabljeni.

• Naš božji grob je v postnem času odprt ob nedeljah. Obiščite ga.

MOLITEV ZA MIR V UKRAJINI: Molimo vsak dan za preizkušano Ukrajino, njene ljudi in za takojšnje končanje vojne. Slava Ukrajini!

• MOLITEV KRIŽEVEGA POTA V POSTU v pripravi na veliko noč v Štepanji vasi vabimo k molitvi križevega pota:
– v Štepanji vasi bo križev pot ob petkih ob 18.30 in ob nedeljah ob 18.30.
– v Bizoviku bo križev pot ob četrtkih ob 17.30 in ob nedeljah ob 9.00.
– veroučenci bodo letos križev pot molili v okviru veroučnih srečanj.

• POSTNI GOVORI: Ob 60 letnici župnije bomo imeli vse postne nedelje pri mašah ob 19.00 zvečer postne govore. Pol ure pred mašo bo križev pot. Postni govore bodo imeli:

4. postna nedelja, 27. 3., križev pot molijo mladi, skavti, mašo z nagovorom ima br. Miro Pavšek iz Vipavskega Križa

5. postna nedelja, 3. 4., križev pot molijo člani ŽPS, mašo z nagovor ima Marko Čižman, župnik v Podutiku

• PASIJONSKA IGRA NA CVETNO NEDELJO: Tudi letos bodo mladi iz naše župnije pripravili pasijonsko igro, ki bo na cvetno nedeljo zvečer po maši ob 19. uri in na veliki torek po maši ob 19. uri. Lepo vabljeni.

• NADŠKOF STANISLAV ZORE BO IMEL MAŠO OB 32. LETNICI SLOVENSKIH SKAVTOV V ČETRTEK, 31. MARCA, OB 18.00 v Štepanji vasi. V primeru lepega vremena bo maša zunaj na travniku pred župnijsko cerkvijo, v primeru slabega vremena pa v cerkvi.

V četrtek 31. marca bo 32 let od kar je bila v stolnici v Ljubljani sveta maša ob ustanovitvi Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov in s tem skavtski rojstni dan. V spomin ta dan se vsako leto obhaja sveta maša, ki pa zadnji dve leti ni bila v živo. K tej sveti maši ste lepo vabljeni tudi ostali.

• OLJČNE VEJICE: Tudi letos boste lahko v obeh cerkvah, dobili oljčne vejice, ki bodo na razpolago že prihodnjo nedeljo 3. aprila.

17. RADIJSKI MISIJON NA RADIU OGNJIŠČE – HODIMO SKUPAJ OD NEDELJE 3. APRILA DO SOBOTE 9. APRILA

• Radijski misijon bo od 3. do 9. aprila 2022. S svojimi razmišljanji v osrednjih dnevnih govorih (ob 17.00) bodo sodelovali: nadškof Alojzij Cvikl, s. Rebeka Kenda, škof Andrej Saje, br. Miran Špelič, Tomaž Kete, Slavko Rebec in škof Maksimilijan Matjaž.

• V kratkih govorih, svetovalnici in pogovorih bodo sodelovali še drugi duhovniki, redovniki, redovnice in laiki.

• Vsak dan bosta misijonska govora ob 10.15 in 17.00. Ponovitev bo vsak večer med 22. in 24. uro.

• Posnetki bodo na voljo tudi v radijskem arhivu na spletni strani Radia Ognjišče.

• V času misijona bo od ponedeljka do sobote sveta maša ob 19.00. Vsak večer ob 20.00 bo pogovorni večer, v katerem bodo lahko sodelovali poslušalci.

• V času radijskega misijona je petek, 8. aprila, načrtovan kot SPOVEDNI DAN. Spovedni dan bo potekal tudi v naši župniji od 7.30 do 19.30.

Več o misijonu

ZBIRANJE POMOČI ZA UKRAJINO

1. DENARNA POMOČ: Slovenska karitas nadaljuje z zbiranjem denarnih sredstev za Ukrajino na: Slovenska karitas, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana, TRR: SI56 0214 0001 5556 761, Namen: Pomoč Ukrajini, Sklic: SI00 870, Koda namena: CHAR. Položnice bodo v tem tednu na voljo na vseh poštah in po župnijah.

2. SMS darovanje: Prispevek v ta namen višini 5 € je mogoče posredovati s SMS sporočilom KARITAS5 na 1919.

3. Denarno pomoč za Marijine sestre, ki delujejo v Ukrajini, lahko nakažete preko misijonske pisarne na njihov transakcijski račun: Vse informacije dobite v dopoldanskem času na Misijonsko središče: 01/300 59 50 missio@rkc.si. V Ukrajini delujejo tri slovenske Marijine sestre: Meško Marta, Peterlin Barbara, Sterle Jožica. Vse sestre so se sedaj iz Kijeva umaknile v njihov samostan v Zakrpatje. V kraju, kjer živijo, trenutno potekajo priprave na sprejem beguncev.

MATERIALNA POMOČ: Slovenska karitas je začela z zbiranja materialne pomoči za Ukrajino. Tej akciji se bomo pridružili tudi v naši župniji. Materialno pomoč za Ukrajino lahko oddaste na naslednjih lokacijah:

• Ves postni čas v karitas košaro v Cerkvi (napis na košari za Ukrajino)
• Na našo župnijsko karitas na Mekinčevi 1 vsak torek in sredo od 16.30 do 17.30. Zbrane stvari bomo odpeljali v centralno skladišče na Slovenčevo ulico v Ljubljani.
• Če boste imeli večje količine pomoči, jo lahko sami odpeljete v centralno Skladišče Škofijske karitas v na Gostinčevo ulico 1 v Mengeš (ponedeljek, torek, četrtek in petek od 13.00 do 15.00 in sreda popoldan). Vse zbrane stvari bo slovenska karitas preko slovenske civilne zaščite posredovala pomoči potrebnim v Ukrajini ali ukrajinskim beguncem, ki so že odšli iz svoje domovine.

KAKŠNA MATERIALNA POMOČ SE ZBIRA:

• suha ali trajna in dobro zapakirana osnovna hrana, ki ne potrebuje hlajenja (konzerve, narezek, otroška hrana, testenine, riž, mleko, kakav, corn flakes ipd.),
• higienski pripomočki (pralni prašek, milo in šampon za osebno nego, pasta in ščetke, ženski vložki), higienski robčki in plenice,
• voda v plastenkah,
• oblačila se trenutno ne zbirajo več.

MOLITVE ZA VOLITVE

Vabljeni, da se pridružite molitveni pobudi Molitve za volitve. Več

NOVO VODSTVO SLOVENSKE ŠKOFOVSKE KONFERENCE

Slovenski škofje so na 129. redni seji Slovenske škofovske konference (SŠK), ki je potekala v Vrbju pri Žalcu v ponedeljek, 14. marca 2022, izvolili novo vodstvo SŠK.

Za predsednika SŠK je bil izvoljen novomeški škof msgr. dr. Andrej Saje, za podpredsednika je bil izvoljen murskosoboški škof msgr. dr. Peter Štumpf ter za člana Stalnega sveta SŠK celjski škof msgr. dr. Maksimilijan Matjaž. Novo vodstvo SŠK bo nastopilo petletni mandat 24. marca 2022.

Novoizvoljenemu vodstvu SŠK iskreno čestitamo in priporočamo v molitev.

Dr. Tadej Strehovec
Generalni tajnik SŠK

Vir: SŠK

Papež Frančišek: Če želimo, da se svet spremeni, se mora najprej spremeniti naše srce

»V evangeliju današnjega slovesnega praznika Angel Gabrijel trikrat povzame besedo in jo nameni Devici Mariji«. S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med spokornim bogoslužjem, ki so ga pred spovedovanjem in dejanjem posvetitve obhajali 25. marca, na praznik Oznanjenja v baziliki sv. Petra, med tradicionalno pobudo 24 ur za Gospoda. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Medtem ko jo pozdravlja, ji prvič reče: »Razveseli se, milosti polna, Gospod je s teboj!« (Lk 1,28). Razlog, zakaj se razveseliti, vzrok veselja je razkrit v le nekaj besedah: Gospod je s teboj. Brat, sestra, danes lahko slišiš te besede namenjene tebi, vsakemu od nas. Za svoje jih lahko vzameš vsakič, ko se približaš Božjemu odpuščanju, kajti tam ti Gospod pravi: »Jaz sem s teboj.« Preveč pogosto mislimo, da je spoved v tem, da naj gremo pred Boga s povešeno glavo. Predvsem pa nismo mi, ki se vračamo h Gospodu, ampak je On, ki nas pride obiskat, napolniti s svojo milostjo, razveseliti s svojim veseljem. Spovedati se, je dati Očetu veselje, da nas dvigne. V središču tega, kar bomo doživeli, niso naši grehi, so sicer tam, ampak niso ti v središču ampak Njegovo odpuščanje. Poskusimo si predstavljati, da bi bili središče zakramenta naši grehi, tedaj bi skoraj vse bilo odvisno od nas, našega kesanja, od naših prizadevanj. Toda ne, v središču je On, ki nas osvobodi in ponovno postavi na noge.

Povrnimo milosti prvenstvo in prosimo za dar razumevanja, da zakrament sprave ni samo naš korak k Bogu, temveč njegov objem, ki nas zajame, preseneti, gane. Gospod je, ki kakor v Nazaretu k Mariji, vstopi v našo hišo in prinese čudenje ter veselje, ki ju prej ni bilo. Če bomo v ospredje postavili Božji pogled, bomo ponovno vzljubili spoved. Potrebujemo jo, saj se vsak notranji prerod, vsak duhovni obrat, začne tukaj, pri Božjem odpuščanju. Ne zanemarjajmo zakramenta sprave, temveč ga ponovno odkrijmo kot zakrament veselja. Da, zakrament veselja, ko zlo, zaradi katerega nas je sram, postane priložnost za okušanje vročega Očetovega objema, blage Jezusove moči, ki nas ozdravlja, »materinske nežnosti« Svetega Duha. To je središče zakramenta spovedi.

Tako torej, dragi bratje in sestre, pojdimo naprej, da prejmemo odpuščanje. Vi, dragi bratje, ki podeljujete Božje odpuščanje, tisti, ki ponudite, kdor pristopi k zakramentu, veselje tega oznanila: »Razveseli se, Gospod je s teboj«. Nobene togosti, nobene ovire, nobene zadrege, ampak odprta vrata usmiljenja! Še posebej v zakramentu spovedi smo poklicani poosebljati Dobrega pastirja, ki vzame v naročje svoje ovce in jih ljubkuje, biti kanali milosti, ki prinašajo v izsušenosti srca živo vodo Očetovega usmiljenja. Če duhovnik nima te drže, nima teh občutij v svojem srcu, je bolje, da ne spoveduje.

Angel drugič spregovori Mariji, ko je vznemirjena zaradi pozdrava in ji reče: »Ne boj se« (v. 30). Prva beseda je »Gospod je s teboj« in druga je »Ne boj se«. V Svetem pismu, ko se Bog predstavi tistemu, ki ga sprejme, sta mu všeč ti dve besedi: ne boj se. Rekel ju je Abrahamu (prim. 1Mz 15,1), ju je ponovil Izaku (prim. 1Mz 26,4), Jakobu (prim. 1Mz 46,3) in tako naprej, vse do Jožefa (prim. Mt 1,20) in Marije. Na ta način nam daje jasno in tolažeče sporočilo. Vsakič, ko se življenje odpre Bogu, nas strah ne more več imeti za talca. Sestra, brat, če te tvoji grehi strašijo, če te tvoja preteklost vznemirja, če se tvoje rane ne zacelijo, če ti nenehni padci jemljejo pogum in se ti zdi, da si izgubil upanje, ne boj se. Bog pozna tvoje slabosti in je večji od tvojih grehov. Samo eno stvar te prosi, da svojo krhkost, bedo, ne zadržuješ v sebi, ampak jih prineseš in postaviš pred Njega in da bodo vzroki za potrtost postali priložnost za vstajenje. Ne boj se! Gospod želi, da mu damo svoje grehe. Na misel mi prihaja pripoved o tistem menihu v puščavi, ki je Bogu dal vse, vse in je živel življenje v postu, pokori in molitvi. Gospod pa je hotel od njega še več. »Gospod, vse sem ti dal«, je rekel menih: »Kaj še manjka?« »Svoje grehe mi daj.« To od nas Gospod zahteva. Ne bojte se!

Devica Marija nas pri tem spremlja. Tudi ona je položila svoje vznemirjenje Bogu. Predlagal ji je namreč nekaj nepojmljivega, kar je šlo onkraj njenih moči in sama tega ne bi zmogla, saj bi bilo preveč težav z Mojzesovo postavo, z Jožefom, z osebami njenega kraja in njega ljudstva.

Toda Marija ne ugovarja. Zadostuje ta ne boj se, zadostuje ji Božje zagotovilo. Stisne se k Njemu, kakor hočemo storiti mi nocoj. Saj pogosto delamo ravno nasprotno. Začenjamo pri naših gotovostih in samo, ko jih izgubimo, gremo k Bogu. Marija pa nas nasprotno uči, naj začnemo pri Bogu, v zaupanju, da bo vse ostalo dano (prim. Mt 6,33). Vabi nas, naj gremo k izviru, h Gospodu, kar je popolno zdravilo proti strahu in zlu življenja. Na to spominja lep stavek, ki je na eni od spovednic tukaj v Vatikanu in se obrača na Boga s temi besedami: »Oddaljiti se od tebe, pomeni pasti, vrniti se k tebi, pomeni vstati, ostati v tebi, pomeni obstajati« (prim. sv. Avguštin, Soliloquium I,3).

Te dni novice in podobe o smrti nenehoma vstopajo v naše domove, medtem ko bombe uničujejo domove številnih naših nemočnih ukrajinskih bratov in sester. Kruta vojna, ki je vrgla ob tla številne in povzroča trpljenje vseh, zbuja v vsakem strah in tesnobo. V sebi opažamo občutje nemoči in neprimernosti. Potrebo imamo, da bi zaslišali: »ne boj se«. Toda ne zadostujejo človeška zagotovila, potrebna je Božja navzočnost, gotovost Božjega odpuščanja, ki edino izbriše zlo, odstrani zagrenjenost, povrne mir v srce. Vrnimo se k Bogu, k njegovemu odpuščanju.

Angel tretjič spregovori. Sedaj Mariji reče: »Sveti Duh bo prišel nadte« (Lk 1,35). Poglejte, kako Bog posreduje v zgodovini. Podari samega Svetega Duha. Kajti za to, kar nekaj velja, ne zadostujejo naše moči. Mi sami ne bomo uspeli razrešiti protislovja zgodovine, celo tista v našem srcu. Potrebujemo modro in blago Božjo moč, ki je Sveti Duh. Ta Duh nam da harmonijo, ker On je harmonija. Potrebujemo Duha ljubezni, da ugasne sovraštvo, razkadi zagrenjenost, pogasi pohlep, nas potegne iz ravnodušnosti. Božjo ljubezen potrebujemo, ker je naša ljubezen negotova in nezadostna. Gospoda prosimo za toliko stvari, vendar ga pogosto pozabimo vprašati, kaj je najpomembnejše in kaj nam želi dati: Svetega Duha, moč, da lahko ljubimo. Kaj bomo pravzaprav brez ljubezni ponudili svetu? Nekdo je rekel, da je kristjan brez ljubezni kot igla, ki ne šiva: piči, rani, če pa ne šiva, če ne tke, če ne združuje, je neuporabna. Upal si bom reči: ni kristjan. Za to je treba iz Božjega odpuščanja črpati moč ljubezni, zajemati od istega Duha, ki se je spustil na Marijo.

Kajti, če želimo, da se svet spremeni, se mora najprej spremeniti naše srce. Da bi to naredili, danes dopustimo, da nas Marija prime za roko. Pogledamo v njeno Brezmadežno Srce, kjer je Bog počival, v edinem srcu človeškega bitja, ki je bilo brez senc. Ona je »polna milosti« (v. 28) in zato brez greha. V njej ni sledu zla, zato je z njo Bog lahko začel novo zgodovino zveličanja in miru. Tam se je zgodovina obrnila. Bog je spremenil zgodovino, ko je potrkal na Marijino srce.

In danes tudi mi, prenovljeni z Božjim odpuščanjem, trkamo na to Srce. Povezan s škofi in verniki vsega sveta želim slovesno prinesti Marijinemu brezmadežnemu Srcu vse, kar živimo, ji obnoviti posvetitev Cerkve in vsega človeštva in še zlasti posvetiti njej ukrajinsko ljudstvo in rusko ljudstvo, ki jo s sinovsko naklonjenostjo častijo kot Mater. Ne gre za čarobno formulo, ampak za duhovno dejanje. To je dejanje popolnega zaupanja otrok, ki se v stiski te krute in nesmiselne vojne, ki grozi svetu, zatečejo k Materi, kot otroci, ko so prestrašeni in gredo jokajoč do mame in iščejo zaščito. Zatecimo se k Materi in v njeno Srce položimo strah in bolečino ter se ji izročimo. V to čisto, neomadeževano Srce, kjer se odseva Bog, polagamo dragocene dobrine bratstva in miru, vse, kar imamo in smo, da nas bo ona, Mati, ki nam jo je dal Gospod, varovala in ohranjala.

Iz Marijinih ust je prišel najlepši stavek, ki ga je angel lahko ponesel k Bogu: »Zgôdi se mi po tvoji besedi!« (v. 38). To Marijino sprejemanje ni pasivno ali vdano, ampak živa želja sprejemanja Boga, ki ima »načrte za mir in ne za nesrečo« (Jr 29,11). To je najtesnejše sodelovanje pri načrtu za mir na svetu. Posvetimo se Mariji, da vstopimo v ta načrt, da se damo popolnoma na razpolago Božjim načrtom. Mati Božja se je, potem ko je rekla da, odpravila na dolgo pot navkreber proti hriboviti pokrajini, da bi obiskala svojo nosečo sestrično (prim. 1,39). V naglici je šla. Všeč mi je pomisliti na Marijo v naglici. Marija vedno pohiti, da nam pomaga in nas varuje. S svojo roko naj prime našo pot in jo vodi po strmih ter napornih poteh bratstva in dialoga, po poti miru.

Vir: Vatikan News

br. Matej Štravs

Foto: Aleš Čerin (Križev pot Puštal)

Urnik svetih maš je na tej povezavi.

ZAHVALA

• ZAHVALA za zbiranje za lačne otroke: Otroci, ki hodite k verouku, ste v akciji otroci za otroke zbrali 403 € za lačne otroke v misijonskih deželah. Bog vam povrni.
• ZAHVALA: Za družino Marka Brnadića (brat od našega mežnarja Pejota Brnadića) iz Alibegovićev v Bosni, ki se je ponesrečil, smo v župniji zbrali 1667 eur. V to vsoto so všteti tudi darovi, ki ste jih dali osebno Pejotu. Zbrana sredstva sva s Pejotom že nakazala v Bosno. Marko se s svojo družino iskreno zahvaljuje za vašo pomoč. Bog vam povrni.

VABIMO VAS

• ZBIRANJE STAREGA PAPIRJA ZA SKAVTSKO HIŠO: Še danes lahko prinesete papir za skavtsko hišo. Kontejner je pred samostanom.

• MOLITEV KRIŽEVEGA POTA V POSTU v pripravi na veliko noč v Štepanji vasi vabimo k molitvi križevega pota:
– v Štepanji vasi bo križev pot ob petkih ob 18.30 in ob nedeljah ob 18.30.
– v Bizoviku bo križev pot ob četrtkih ob 17.30 in ob nedeljah ob 9.00.
– veroučenci bodo letos križev pot molili v okviru veroučnih srečanj.

• POSTNI GOVORI: Ob 60 letnici župnije bomo imeli vse postne nedelje pri mašah ob 19.00 zvečer postne govore. Pol ure pred mašo bo križev pot. Postni govore bodo imeli:

1. postna nedelja, 6. 3., molitvene skupine, br. Jaro Kneževič
   iz Kančevcev
2. postna nedelja, 13. 3., pevci iz vseh zborov, br. Stane Bešter
   iz Kančevcev
3. postna nedelja, 20. 3., po maši molitev za ozdravljenje in osvoboditev, člani Karitas, predvidoma frančiškan p. Peter Vrabec iz Novega mesta
4. postna nedelja, 27. 3., mladi, skavti, br. Miro Pavšek iz Vipavskega Križa
5. postna nedelja, 3. 4., člani ŽPS, Marko Čižman, župnik v Podutiku
6. cvetna nedelja, 10. 4. rožni venec po maši pasijon

• POSTNA POSTAVA: Postni čas, ki se začne s pepelnično sredo, nas vsako leto pripravlja na veliko noč. Naj bo to čas milosti, duhovne poglobitve in dobrih del, ki jih bomo darovali za potrebe Cerkve in vsega sveta.

Cerkev za postni čas določa tudi posebne oblike spokornosti. Strogi post je na pepelnično sredo (letos 2. marca) in na veliki petek (letos 15. aprila). Ta dva dneva se enkrat do sitega najemo in se zdržimo mesnih jedi. Strogi post veže od izpolnjenega 18. leta do začetka 60. leta starosti.

Samo zdržek od mesnih jedi je na vse petke v letu. Zunaj postnega časa smemo zdržek od mesnih jedi zamenjati s kakim dobrim delom pokore ali ljubezni do bližnjega.

Zdržek mesnih jedi veže vernike od izpolnjenega 14. leta starosti. Kadar je praznik (cerkveni ali državni) na petek ali kakšna slovesnost v družini (poroka, pogreb…), post in zdržek odpadeta. Za duhovnike, redovnike in redovnice, ki se hranijo doma, ne velja olajšava za petke zunaj postnega časa.

ZBIRANJE POMOČI ZA UKRAJINO

1. DENARNA POMOČ: Slovenska karitas nadaljuje z zbiranjem denarnih sredstev za Ukrajino na: Slovenska karitas, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana, TRR: SI56 0214 0001 5556 761, Namen: Pomoč Ukrajini, Sklic: SI00 870, Koda namena: CHAR. Položnice bodo v tem tednu na voljo na vseh poštah in po župnijah.

2. SMS darovanje: Prispevek v ta namen višini 5 € je mogoče posredovati s SMS sporočilom KARITAS5 na 1919.

3. Denarno pomoč za Marijine sestre, ki delujejo v Ukrajini, lahko nakažete preko misijonske pisarne na njihov transakcijski račun: Vse informacije dobite v dopoldanskem času na Misijonsko središče: 01/300 59 50 missio@rkc.si. V Ukrajini delujejo tri slovenske Marijine sestre: Meško Marta, Peterlin Barbara, Sterle Jožica. Vse sestre so se sedaj iz Kijeva umaknile v njihov samostan v Zakrpatje. V kraju, kjer živijo, trenutno potekajo priprave na sprejem beguncev.

MATERIALNA POMOČ: Slovenska karitas je začela z zbiranja materialne pomoči za Ukrajino. Tej akciji se bomo pridružili tudi v naši župniji. Materialno pomoč za Ukrajino lahko oddaste na naslednjih lokacijah:

• Ves postni čas v karitas košaro v Cerkvi (napis na košari za Ukrajino)
• Na našo župnijsko karitas na Mekinčevi 1 vsak torek in sredo od 16.30 do 17.30. Zbrane stvari bomo odpeljali v centralno skladišče na Slovenčevo ulico v Ljubljani.
• Če boste imeli večje količine pomoči, jo lahko sami odpeljete v centralno Skladišče Škofijske karitas Ljubljana, Slovenčeva 19, 1000 Ljubljana (ponedeljek, torek, četrtek in petek od 13.00 do 15.00 in sreda popoldan). Vse zbrane stvari bo slovenska karitas preko slovenske civilne zaščite posredovala pomoči potrebnim v Ukrajini ali ukrajinskim beguncem, ki so že odšli iz svoje domovine.

KAKŠNA MATERIALNA POMOČ SE ZBIRA:

• suha ali trajna in dobro zapakirana osnovna hrana, ki ne potrebuje hlajenja (konzerve, narezek, otroška hrana, testenine, riž, mleko, kakav, corn flakes ipd.),
• higienski pripomočki (pralni prašek, milo in šampon za osebno nego, pasta in ščetke, ženski vložki), higienski robčki in plenice,
• voda v plastenkah,
• oblačila za otroke, bombažna posteljnina, novo spodnje perilo in nogavice, spalne vreče.

VABIMO VAS, DA MOLITE ZA MIR V UKRAJINI

Molimo vsak dan za preizkušano Ukrajino, njene ljudi in za takojšnje končanje vojne. Slava Ukrajini!

Gospod, Knez miru, ko spremljamo novice o vojni, molimo in se darujemo za mir med ljudmi. Prosimo te, da prevlada logika ljubezni in solidarnosti nad logiko geopolitične prevlade v svetu. Prosimo za spremembo v srcih in razumu tistih, ki odločajo o vojni in miru, da zavzamejo držo dialoga in miroljubnega reševanja nesporazumov.

Vsi ljudje smo Tvoji otroci in tvoji otroci so sedaj na obeh straneh vojnih linij. Vsi trpijo zaradi vojne, najbolj pa družine na obeh straneh, ki bodo pretrpele izgubo bratov in sester, očetov in mater, mož in žena, otrok, domov, sosesk in mirnega sobivanja.

Zato Ti, Gospod, Gospodar miru in ljubezni odpri oči vsem, predvsem pa odgovornim za vojno, da bodo spoznali svoje napačne poti in da bo prevladal mir. Naj vsi spoznajo, da imamo samo en skupni dom in da je
veliko več stvari, ki nas povezujejo kot delijo.

Prosimo Te, Ljubezen sama, naj dobri ljudje ne pogledajo vstran in da se ves svet zedini v prizadevanju za mir v Ukrajini in vsepovsod po svetu, kjer ljudje trpijo zaradi vojn in nasilja, tudi v pozabljenih vojnah daleč vstran od naših oči. V tej težki uri, Gospod, usliši našo molitev, ker ti si Ljubezen in kralj miru. AMEN.«

PAPEŽ: SPREMLJAJMO UKRAJINSKO LJUDSTVO, KI TRPI ZARADI BOMBARDIRANJA

Med splošno avdienco na današnjo pepelnično sredo, 2. marca 2022, ko smo povabljeni k postu in molitvi za mir v Ukrajini, je papež Frančišek ponovno povabil, naj prosimo Gospoda za dar miru. Med pozdravi poljsko govorečih vernikov je spomnil, da je Poljska prva podprla Ukrajino, ko je odprla meje, srca in vrata svojih domov za Ukrajince, ki bežijo pred vojno.

Andreja Červek – Vatikan

Molitev je rodovitna brazda, v katero sejemo duha miru tudi sredi vojnih grozot. Besede papeža Frančiška po katehezi so bile namenjene prebivalcem Ukrajine, ki trpijo, bežijo in umirajo sredi ulic, ki jih bombe in strah spreminjajo v prah. Današnja pepelnična sreda je enoglasna molitev za konec vojne, ki se prepleta s konkretno pomočjo beguncem.

Sveti oče je Poljakom takole dejal: »Vi ste prvi podprli Ukrajino, ko ste odprli svoje meje, srca in vrata svojih domov Ukrajincem, ki bežijo pred vojno. Velikodušno jim ponujate vse potrebno, da bi lahko živeli dostojno, kljub dramatičnosti tega trenutka.«

Izrazil je svojo globoko hvaležnost ter spomnil na frančiškanskega brata, ki je med splošno avdienco sicer bral besedila v poljščini, a je Ukrajinec. Kot je povedal papež, se njegovi starši v tem trenutku nahajajo v podzemnih zakloniščih v kraju blizu Kijeva, da bi se zavarovali pred bombami. Ta pater pa »je tukaj z nami« in »še naprej opravlja svoje dolžnosti«, kot je dejal sveti oče. »Ko spremljamo njega, spremljamo vse ljudstvo, ki trpi zaradi bombardiranja, njegove ostarele starše in mnoge ostarele osebe, ki so v podzemlju, da bi se zavarovali. V srcih nosimo spomin na te ljudi.«

Sicer pa je papež pozval k molitvi za mir v Ukrajini tudi med pozdravi v ostalih jezikih. »Naša molitev in post naj sta prošnja za mir v Ukrajini,« je dejal francosko govorečim vernikom ter izpostavil, da »se mir na svetu vedno začne z našim osebnim spreobrnjenjem in hojo za Kristusom«. Nemškim romarjem pa je zaželel, da bi postni čas, ki ga začenjamo z molitvijo in postom za mir v Ukrajini, »vse pripeljal do veselja velike noči s srcem, ki je očiščeno in prenovljeno z milostjo Svetega Duha«. »Začnimo ta postni čas v duhu spokornosti in molitve ter kličimo Božje usmiljenje nad nas ter mir za ves svet,« je dodal. Tudi portugalske vernike je povabil h goreči prošnji za »dar miru«.
Vir: VaticanNews

SPOROČILO SVETEGA OČETA ZA POST 2022: UGODEN ČAS ZA SEJANJE DOBREGA ZARADI ŽETVE

Letošnje sporočilo svetega očeta Frančiška za postni čas je uglašeno na temo odlomka iz pisma sv. Pavla Galačanom: »Ne naveličajmo se, ko delamo dobro; kajti če se ne utrudimo, bomo ob svojem času želi. Dokler torej še utegnemo, delajmo dobro vsem« (Gal 6,9-10a).
»Ne naveličajmo se, ko delamo dobro; kajti če se ne utrudimo, bomo ob svojem času želi. Dokler torej še utegnemo, delajmo dobro vsem« (Gal 6,9-10a)
Dragi bratje in sestre, post je ugoden čas za osebno in skupnostno spreobrnjenje, ki nas vodi do velike noči umrlega in vstalega Jezusa Kristusa. Za postno pot 2022 bo dobro, če bomo premišljevali ob spodbudi sv. Pavla Galačanom: »Ne naveličajmo se delati dobro; kajti če se ne utrudimo, bomo ob svojem času želi. Dokler torej še utegnemo (kairós), delajmo dobro vsem« (Gal 6,9-10a).

1. SETEV IN ŽETEV

V tem odlomku apostol opozori na Jezusu tako ljubo podobo o setvi in žetvi (prim. Mt 13). Sv. Pavel nam govori o chairós-u; ugodnem času za sejanje dobrega zaradi žetve. Kaj je za nas ta ugoden čas? Vsekakor je to post, vendar je to tudi vse zemeljsko bivanje, katerega podoba je na neki način post.[1] V našem življenju prevečkrat prevladujejo pohlep in oholost, želja po imetju, kopičenju in trošenju, kakor kaže neumnež v evangeljski priliki, ki je mislil, da je njegovo življenje varno in srečno zaradi velike žetve, ki jo je spravil v svoje žitnice (prim. Lk 12,16-21). Post nas vabi k spreobrnjenju, k spremembi miselnosti, da bi življenje svoje resnice in lepote ne imelo toliko v imetju kot v dajanju, ne toliko v kopičenju kot v sejanju dobrega in v medsebojni podelitvi.

Prvi poljedelec je Bog sam, ki velikodušno »še naprej seje med človeštvom semena dobrega« (okrožnica Vsi smo bratje, 54). V postu smo poklicani, da odgovorimo na Božji dar, tako da sprejmemo njegovo Besedo, ki je »živa in dejavna« (Heb 4,12). Vztrajno poslušanje Božje Besede dozori pripravljeno poslušnost njegovemu delovanju (prim. Jak 1,21), ki daje rodovitnost našemu življenju. Če nas že to razveseli, koliko večji je šele klic, naj bomo »Božji sodelavci« (1 Kor 3,9), ko dobro izrabimo sedanji čas (prim. Ef 5,16) in tudi mi sejemo z dobrimi deli. Klica k sejanju dobrega ne smemo gledati kot breme ampak kot milost, s katero nas Stvarnik hoče dejavno združiti s svojo rodovitno velikodušnostjo.

In žetev? Mar ni vsa setev zaradi letine? Vsekakor. Tesno povezavo med setvijo in žetvijo potrjuje že sam sv. Pavel, ki pravi: »Kdor varčno seje, bo tudi varčno žel, kdor pa obilno seje, bo tudi obilno žel« (2 Kor 9,6). Za kakšno letino pa gre? Prvi sad posejanega dobrega imamo sami v sebi in v naših vsakdanjih odnosih, tudi v najmanjših dejanjih dobrote. V Bogu ni izgubljeno nobeno, še tako majhno dejanje ljubezni in noben »velikodušen trud« (prim. apostolska spodbuda Veselje evangelija, 279). Kot se drevo pozna po sadovih (prim. Mt 7,16.20), tako je življenje, ki je polno dobrih del, svetlo (prim. Mt 5,14-16) in prinaša Kristusov vonj v svet (prim. 2 Kor 2,15). Služenje Bogu, ki je osvobojeno greha, zori sadove posvečenja za zveličanje vseh (prim. Rim 6,22).

V resnici nam je dano videti samo majhen del sadu tega, ker sejemo, saj po evangeljskem pregovoru »eden seje, drugi žanje« (Jn 4,37). Ravno s sejanjem v dobro drugih sodelujemo pri Božji velikodušnosti: »Zelo plemenito je, če nam uspe sprožiti procese, katerih sadove bodo pobirali drugi, v upanju na skrito moč dobrega, ki se seje« (okrožnica Vsi smo bratje, 196). Sejanje dobrega za druge nas osvobaja ozke logike osebne koristi ter daje našim dejanjem navdahnjenost zastonjskosti ter nas vključuje v čudovito obzorje dobrohotnih Božjih načrtov.

Božja Beseda še bolj razširi in dvigne naš pogled: oznanja nam, da je najbolj resnična žetev eshatološka žetev, žetev poslednjega dne, dne brez sončnega zahoda. Dopolnjeni sad našega življenja in naših dejanj je »sad za večno življenje« (Jn 4,36), ki bo naš »zaklad v nebesih« (Lk 12,33; 18,22). Sam Jezus uporablja podobo semena, ki umre v zemlji in obrodi sad, da izrazi skrivnost svoje smrti in vstajenja (prim. Jn 12,24). Sv. Pavel pa jo ponovi, da spregovori o vstajenju našega telesa: »Seje se v propadljivosti, obuja pa v nepropadljivosti. Kar se seje v nečasti, vstaja v veličastvu. Kar se seje v slabosti, vstaja v moči. Seje se duševno telo, vstaja duhovno telo« (1 Kor 15,42-44). To upanje je velika luč, ki jo vstali Kristus prinaša na svet: » Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni. Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali« (1 Kor 15,19-20), da bi bili tisti, ki so z njim globoko združeni v ljubezni »v podobnosti njegove smrti« (Rim 6,5), z njim združeni tudi v njegovem vstajenju za večno življenje (prim. Jn 5,29): »Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta« (Mt 13,43).

2. »NE NAVELIČAJMO SE, KO DELAMO DOBRO«

Kristusovo vstajenje oživlja zemeljske upe z »velikim upanjem« na večno življenje in vnaša seme odrešenja že v sedanji čas (prim. Benedikt XVI., okrožnica Rešeni v upanju, 3; 7). Ob bridkem razočaranju zaradi tolikih porušenih sanj, ob zaskrbljenosti zaradi izzivov, ki grozijo, ob malodušju zaradi revščine naših sredstev smo v skušnjavi, da bi se zaprli v svoj individualistični egoizem in se zatekli v brezbrižnost do trpljenja drugih. Dejansko so tudi najboljši viri omejeni: »Mladeniči omagujejo in pešajo, mladci se spotikajo in padajo« (Iz 40,30). Toda Bog »Omagujočemu daje moč, onemoglemu povečuje vzdržljivost. […] tisti pa, ki zaupajo v Gospoda, obnavljajo svojo moč, vzdigujejo trup kakor orli, tekajo, pa ne opešajo, hodijo, pa ne omagajo« (Iz 40,29.31). Postni čas nas kliče, naj svojo vero in upanje položimo v Gospoda (prim. 1 Pt 1,21), saj bomo lahko samo s pogledom, uprtim v vstalega Jezusa Kristusa (prim. Heb 12,2) mogli sprejeti apostolovo spodbudo: »Ne naveličajmo se, ko delamo dobro« (Gal 6,9).

Ne naveličajmo se moliti. Jezus je učil, da je treba »vedno moliti in se ne naveličati« (Lk 18,1). Moliti moramo, ker potrebujemo Boga. Nevarna utvara je, da zadoščamo sami sebi. Če smo v pandemiji neposredno spoznali svojo osebno in družbeno krhkost, naj nam ta post omogoči, da bomo doživeli tolažbo vere v Boga, brez katere ne moremo imeti trdnosti (prim. Iz 7,9). Nihče se ne reši sam, ker smo vsi v istem čolnu sredi viharjev zgodovine;[2] predvsem pa se nihče ne reši brez Boga, saj samo velikonočna skrivnost Jezusa Kristusa daje zmago nad temnimi vodami smrti. Vera nas ne oprosti življenjskih stisk, nam pa omogoči, da gremo preko njih združeni z Bogom v Kristusu v velikem upanju, ki ne razočara in katerega poroštvo je ljubezen, ki jo je Bog izlil v naša srca po Svetem Duhu (prim. Rim 5,1-5).

Ne naveličajmo se ruvati zla iz svojega življenja. Telesni post, h kateremu nas kliče post, naj okrepi našega duha za boj proti grehu. Ne naveličajmo se prositi za odpuščanje v zakramentu pokore in sprave, saj vemo, da se Bog nikoli ne naveliča odpuščati.[3] Ne naveličajmo se boriti proti poželenju, proti tisti slabosti, ki sili k sebičnosti in k vsakemu zlu, in je v teku stoletij našla različne poti, po katerih je človeka pahnila v greh (prim. Vsi smo bratje, 166). Ena od teh poti je nevarnost zasvojenosti od digitalnih medijev, ki osiromaši človeške odnose. Post je ugoden čas, da se upremo tem pastem in namesto tega gojimo celovitejšo človeško komunikacijo (prim. prav tam, 43), ki jo sestavljajo »resnična srečanja« (prav tam, 50), iz oči v oči.

Ne naveličajmo se delati dobro v dejavni ljubezni do bližnjega. V tem postu delimo miloščino z veseljem (prim. 2 Kor 9,7). Bog, »ki sejalcu priskrbi seme in kruh za živež« (2 Kor 9,10), poskrbi za vsakega izmed nas ne le, da bi imeli hrano, ampak tudi da bi mogli biti velikodušni v dobrih delih do drugih. Če je res, da je vse naše življenje čas za sejanje dobrega, na poseben način izkoristimo ta postni čas, da bomo poskrbeli za tiste, ki so nam blizu, da se približamo tistim bratom in sestram, ki so ranjeni na poti življenja (Prim. Lk 25-37). Post je ugoden čas za iskanje in ne za izogibanje tistim, ki potrebujejo pomoč; da pokličemo in ne da se ne menimo za tiste, ki si želijo lepo besedo in da jih nekdo posluša; da obiskujemo in ne da zapuščamo tiste, ki trpi v osamljenosti. Uresničujmo poziv k delanju dobrega vsem, vzemimo si čas za ljubezen do najmanjših in nezaščitenih, do zapuščenih in prezrtih, do diskriminiranih in odrinjenih (prim. okrožnica Fratelli tutti (Vsi bratje), 193).

3. »ČE SE NE UTRTUDIMO, BOMO OB SVOJEM ČASU ŽELI«

Post nas spominja, da »blaginje, pa tudi ljubezni, pravičnosti in vzajemnosti ne dosežemo enkrat za vselej; zanje se moramo boriti iz dneva v dan« (prav tam, 11). Prosimo torej Boga za potrpežljivo stanovitnost poljedelca (prim. Jak 5,7), da se ne bomo utrudili pri delanju dobrega, korak za korakom. Kdor pade, naj stegne roko k Očetu, ki nas vedno dvigne. Kdor je izgubljen, prevaran od zapeljevanja hudobca, naj ne odlaša z vrnitvijo k Njemu, »ki je velik v odpuščanju« (Iz 55,7). V tem času spreobrnjenja, v katerem najdemo oporo v Božji milosti in v občestvu Cerkve, se ne naveličajmo sejati dobro. Post pripravlja tla, molitev namaka, ljubezen daje rodovitnost. V veri imamo zagotovilo, da »če se ne utrdimo, bomo ob svojem času želi« in da bomo z darom vztrajnosti dosegli obljubljene darove (prim. Heb 10,36) za odrešenje sebe in drugih (prim. 1 Tim 4,16). Ko živimo bratsko ljubezen do vseh, smo združeni s Kristusom, ki je dal svoje življenje za nas (prim. 2 Kor 5,14-15), in vnaprej okušamo veselje nebeškega kraljestva, ko bo Bog »vse v vsem« (1 Kor 15,28).

Naj nam Devica Marija, iz katerega naročja je vzbrstel Odrešenik in ki je »vse shranila in premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19), pridobi dar potrpežljivosti in naj nam bo blizu s svojo materinsko prisotnostjo, da bo ta čas spreobrnjenja obrodil sadove večnega odrešenja.

Vir: VaticanNews

br. Matej Štravs

Foto: Jimmy Vallejo S., Carhopic (Križani), Bernardo Valle, Cathopic (moža z rožnim vencem)