Naša Polona Vesel Mušič je v Naši družini, prilogi tednika Družina in na spletnem portalu Aleteia govorila o tem, kaj je res pomembno pri pripravi na birmo.

S Polono Vesel Mušič, strokovnjakinjo na področju birmanske pastorale, ženo in mamo petih odraščajočih sinov, smo spregovorili o pripravah, kdo je primeren boter, pa tudi o njenih izkušnjah priprave na birmo v času zaprtja zaradi novega koronavirusa.

Ko se otrok pripravlja na birmo, se zdi, da vsa družina diha z njim. Kakšna je vloga družine v pripravi na birmo?

Starši smo ne le roditelji, vzgojitelji in sopotniki otrok, ampak tudi vzor in zgled življenja po veri. Če je vera resnično pomembna in vredna za nas, bo tudi za naše otroke, ki zelo dobro čutijo, kdaj je naše krščansko življenje pristno. Mladi namreč veliko bolj prisluhnejo srcu kot razumu in so bolj dojemljivi za to, kar živimo, kot za to, kar rečemo.

Gre za pomembno poslanstvo, ki pa ni preprosto. Prav zato je potrebna najprej naša povezanost z Gospodom, kar omogoča molitev, Božja beseda in evharistija, kjer se še posebej živo srečujemo z Božjo ljubeznijo, ki nam daje moč za nas same in za vse, ki so nam zaupani.

Nobeno prizadevanje ni zaman, saj “če hočeš drugega vneti, moraš sam goreti,” pravi blaženi Slomšek.


Ker mladostniki zelo dobro čutijo, komu lahko zaupajo, s kom se lahko iskreno pogovarjajo in jih bo z naklonjenostjo spremljal na poti življenja, si navadno izberejo “botra po srcu”, po prijateljstvu.


Vsak birmanec naj bi imel botra. A kje naj danes povprečen birmanec najde koga, ki ustreza merilom in mu je hkrati osebno blizu?

Birmanski botri imajo zelo pomembno vlogo. Po raziskavi sodeč imajo botri za birmance v njihovih mislih, pričakovanjih in življenju vodilno mesto. A ne zaradi darila, ampak zaradi zaupljivega odnosa, ki se kaže v kakovostni komunikaciji in vsakršni življenjski in predvsem tudi duhovni podpori.

Kako so s tem povezani Tobija, Sara in angel Rafael, naslovni junaki vaše knjige za botre?

Angel Rafael ima v tej starozavezni zgodbi vse značilnosti birmanskega botra. Po poti, po kateri hodita, v pogovorih Rafael pripravlja Tobija na odraslo življenje in darovanjsko ljubezen. Podoben in zelo dragocen pomen pa ima tudi botrstvo.


Glej v Svetem pismu Tobit 6 – Nasveti “botra” Rafaela mlademu fantu


Botrstvo je služba v Cerkvi, zato so zanjo predvideni tudi pogoji. Tu pa prihajamo do določenega izziva. Ker mladostniki zelo dobro čutijo, komu lahko zaupajo, s kom se lahko iskreno pogovarjajo in jih bo z naklonjenostjo spremljal na poti življenja, si navadno izberejo “botra po srcu”, po prijateljstvu.

Želja Cerkve pa je, da je boter predvsem veren, duhoven, moralno neoporečen človek. Razkorak je v tem, da izbrani boter “po srcu” pogosto ne ustreza danim pogojem.

Kaj storiti, kadar otrok izbere botra, ki “ni moralno neoporečen”, kot ste dejali?

Odgovor na to vprašanje nam daje slutiti Jezusov pogovor s Samarijanko, ko jo kljub temu, da živi v neurejeni zvezi, prosi, naj mu “da piti”. Podobno tudi marsikateri birmanec prosi za botrstvo – za odnos in spremstvo, ta prošnja pa nosi v sebi tudi hrepenenje po Bogu. Žal pogosto sledijo besede: “Nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok.”

Botri pogosto ne morejo do te “žive vode”, do Gospoda, zato potrebujejo pomoč. Če želimo imeti dobre botre, jim je treba omogočiti tudi dobro duhovno pripravo, da bodo botri, ki so “izbrani po srcu”, čedalje bolj postajali tudi duhovni botri in nato dobri kristjani.


Mladi namreč veliko bolj prisluhnejo srcu kot razumu in so bolj dojemljivi za to, kar živimo, kot za to, kar rečemo.


Povabilo k botrstvu je danes torej lahko odlično vstopno mesto za vero. Kot je Jezus pomagal Samarijanki, smo pastoralni delavci povabljeni pomagati botrom in tudi staršem, da lahko začnejo ali poglobijo odnos z Gospodom.

Kako vemo, da je posameznik pripravljen na birmo? Kaj je najpomembnejše sporočilo, ki naj bi ga predali birmancem?

Birma je zastonjski dar Svetega Duha – Božje ljubezni do nas. Ne moremo si je zaslužiti ali je “narediti”, lahko jo le s hvaležnostjo prejmemo in se na to obdarovanost tudi pripravimo, da dragoceni dar ne gre mimo nas. Znanje nagovarja razum, treba pa je pripraviti, ogreti srce za ljubezenski odnos z Bogom.

Bog je namreč ljubezen in birma je zakrament ljubezni – to je bistveni poudarek, do katerega pa v pripravi ne moremo priti z enim samim srečanjem, ampak gre za daljšo pot poglabljanja v zakrament, kar vidim tudi pri sebi.

Birmovalca se pripravnikom na birmo predstavlja predvsem kot strah in trepet, ki jih bo pred birmo izprašal …

Srečanja med birmanci in birmovalcem so bila včasih res usmerjena v preverjanje znanja, danes pa gre bolj za srečanje pred birmo in pogovor ter za dobro pripravljeno katehezo za vse navzoče, ki seveda vključuje tudi sodelovanje birmancev.

Navadno srečanje zajema predstavitev priprave na birmo in odgovore na vprašanja birmovalcev, ki jih smiselno umeščajo v podajanje temeljnih poudarkov naše vere.


Mladi “odhajajo”, ker tudi odrasli pogosto ne živimo dovolj živega odnosa z Bogom, zato jim ne moremo pokazati poti.


Naj mi birmovalci ne zamerijo, če rečem, da bi bilo zelo navdihujoče, če bi mogli na teh lepih srečanjih podati še več osebnega pričevanja, ki najbolj nagovarja tako mlade kot odrasle, v smislu, kako oni živijo iz zakramenta birme, kateri so ključni poudarki njihovega srečevanja s Svetim Duhom …

Morda bi njihovo osebno pričevanje o duhovnem življenju lahko pripomoglo tudi k vabilu in navduševanju mladih za duhovne poklice.

Že zimzeleno tarnamo o “osipu” po birmi. Kaj gre narobe? Ali Sveti Duh ne opravi svojega?

Glavne razloge sem opisala v svoji zadnji knjigi. Sveti Duh je vedno z nami, na nas pa je, kako z njim sodelujemo. Po Svetem Duhu sicer hrepenimo, a ga navadno premalo poznamo in upoštevamo. Skrbi nas številčnost, namesto da bi nas skrbela kakovost – katera spoznanja, občutja, doživljanja, izkustva … gredo z njimi v življenje.

Temeljno je, s kakšno popotnico gredo mladi (pa tudi njihovi starši in botri) na pot življenja po birmi. Je v njej odnos z ljubečim in usmiljenim Bogom, izkušnja brezpogojne Božje ljubezni, ki je vedno z nami in h kateri se lahko vedno vračamo? Ali so v pripravi na birmo spoznavali in vsaj malo vstopili v prijateljski odnos s Svetim Duhom?

Vprašanje “osipa” po birmi kaže, da večina verjetno ni stopila niti na prag odnosa z živim Bogom, saj od živega Boga, polnega ljubezni, ni mogoče kar tako oditi. Mladi “odhajajo”, ker tudi odrasli pogosto ne živimo dovolj živega odnosa z Bogom, zato jim ne moremo pokazati poti. Brez Boga ne moremo pričevati o Bogu.


Angel Rafael ima v tej starozavezni zgodbi vse značilnosti birmanskega botra.


Bistvena je ljubezen, odnos in sadovi Duha, ki so vidni. Odgovornost odraslih je, da s svojim življenjem kažemo na Boga, “rezultate” pa prepustimo Bogu, saj ti niso merljivi v številkah, ampak v ljubezni.

Kako pa poteka priprava na birmo v letošnjem pastoralnem letu? So se zaradi epidemije odprle tudi nove priložnosti?

Moja izkušnja pred epidemijo je povezana z vodenjem številnih srečanj, duhovnih vaj, obnov … za različne udeležence. Večinoma polne dvorane in cerkve so dragocen spomin in upanje za naprej.

V času epidemije pa sem počasi prešla k delu oznanjevanja na daljavo prek aplikacije Zoom, postavili smo spletno stran vesel.net, ki je družinsko delo, ustanovili društvo itd., kar so zame povsem novi koraki.

S hvaležnostjo lahko rečem, da so tudi tu dobre izkušnje in možnosti, ker se srečanj naenkrat lahko udeleži veliko ljudi (družin, botrov), tudi iz različnih župnij. Zadovoljni so, da vsebino lahko spremljajo bolj zbrano, skupaj in od doma, ne da bi potrebovali čas in imeli stroške za poti do srečanj.

Intervju je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina in Aleteii.

Foto: Vid Ponikvar | Sportida

Vir: Aleteia

0

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.