Našo župljanko Darjo Jakofčič, poznamo predvsem kot dobro bralko berila. Nekega lepega novembrskega dne sva spregovorili o njeni zanimivi poti z Bogom. Svojo pot iskanja, srečanja, spreobrnjenja in njeni poti v Cerkev je pripravljena deliti z vsemi župljani. Mislim, da lahko marsikoga močno obogati.

Velik del življenja ste preživeli preden ste srečali Kristusa, kaj bi povedali o tem obdobju? Kako ste takrat videli in doživljali Cerkev in verne ljudi?

Res je, krščena sem bila pri štiridesetih. Odraščala sem v neverni družini. Imela sem dovolj srečno otroštvo. Kot je danes veliko takih družin, ki zares ne živijo v nekem nasprotovanju Bogu, a Boga zanje preprosto ni. Svet, ki se zdi zaokrožen sam v sebi. V takem svetu sem odraščala tudi jaz. Nisem odraščala v sovraštvu do Cerkve, le v navidezni odsotnosti Boga. Vedela sem, da nekateri so verni, to pa je bilo približno vse. O krščanstvu sem vedela zelo malo. V bistvu nič. Težko si je predstavljati, kako malo o krščanstvu vedo tisti, ki niso v tem odraščali.

Cerkev mi je od zunaj izgledala, kot da v Cerkvi ni nič resnega. Občutek, da je fasada, prazna fasada, za katero ni nič globljega. Po drugi strani pa sem imela, kot imajo pogosto neverni, čeprav ne izgleda, veliko spoštovanje do vere in verskih obredov. Ko sem se na primer prijavljala na romanje v Izrael, sem mislila, da bi lahko bil problem, ker nisem verna, saj sem romanje videla kot zelo versko dejanje, zato sem povedala, da nisem verna. Na agenciji pa so mi rekli, saj vas ne bomo v nič silili. Nesporazum, na to sploh nisem pomislila.

Kako pa je izgledala prelomna točka v vašem življenju, kako ste se srečali z Bogom?

Našel me je. Iskal celo življenje, in me našel. To je bilo nekaj izrecno notranjega. Čisto nič zunanjega, bilo notranje in zelo globoko. Od tistega trenutka zame ni bilo nikoli več vprašanje ali Bog je ali ga ni.

Leta 2001 sem iz osebnih razlogov želela iti v Izrael. Takrat je bilo veliko atentatov, bombnih napadov. Na vsaki agenciji, ki sem jo našla, so me malo čudno gledali. A jaz sem hotela iti. V Delu sem takrat videla oglas od Truda za romanje. Šla sem na tisto romanje. Bilo nas je 12 in voditelj.

Ves čas je bil čisti čudež. Ko si v eni taki majhni skupnosti, je naravno, da si del skupine. In ko so šli oni k maši, sem šla z njimi. Meni sicer ni pomenila to, kar je njim, ampak sem šla zraven. In sem pela z njimi, ker se mi je zdelo, da to lahko delam in ostanem zvesta sama sebi. To je bilo občestvo Cerkve in kontekst v katerem se je to zgodilo. Tista skupnost je bila taka majhna, luštna, zelo sprejemajoča. So me jemali takšno, kot sem. So vedeli, da nisem verna, a so me preprosto vzeli takšno. Bilo je lepo, luštno romanje. Lepa izkušnja skupnosti.

Drugi ali tretji dan smo šli do Genezareškega jezera na Goro blagrov, in v Kafrnaum, potem smo imeli kosilo nekje ob jezeru, sredi narave. Na kosilo ravno nisem šla, sem se pa sprehodila malo naprej do jezera. Mivkasta obala je bila, pa sem malo bluzila, malo v vodi brodila, in je bilo preprosto lepo.

Vem, da je veter ves čas pihal. Sem pa imela občutek, kot da je veter dol z Golanske planote zavel, ko sem Ga srečala. Nič ni bilo čutno zaznavnega, če bi bilo, bi rekla, da imam halucinacije. Bilo je nekaj zares globoko notranjega, mnogo globlje od vseh čutov in čutenj. Predstavljaj si, da greš čez mesto, pa srečaš nekoga, ki ti pomeni ogromno in ga sto let nisi videl in si mislil, da ga ne boš nikoli več. Srečanje: »Uaaa!« Čudovito presenečenje :-). Edino kar je bilo zaznavnega je bila moja misel: »Ti si. Ti res si.« In to je bilo zares vse. Sem pa zares vedela kdo je. Čisto osebno.

Tukaj se je začela vaša pustolovščina. Kako vas je nadalje Bog vodil k sebi?

Po tistem sem zares začela iskat. Njega, ki sem ga srečala, ali bolje, ki je ujel moj pogled in ga odprl za svojo bližino. Po tem srečanju ni bilo zadosti: “Aha, Bog je, v redu.” Ko ga srečaš na tak način (globoko, resnično, osebno) hočeš ohraniti stik z njim. Čisto človeško. Kot da je to čisto človek. …

Toda 🙂 saj On je zares za nas postal človek. In želi, da ga z vso našo malo človeškostjo iščemo tudi v Njegovi veliki, čudoviti človeškosti. Kot človek in kot Bog se nas dotika, nas išče in hoče biti z nami. In ve, da bomo lahko srečni samo, če bomo z Njim. Globoko in osebno. Zato nas vodi tja.

Že na tistem romanju sem se naučila Oče naš v latinščini. V tistem iskanju Njega, ki sem ga srečala. V slovenščini ga najbrž ne bi mogla molit, ker bi doživljala, kot da se delam nekaj, kar nisem. Krščansko versko dejanje. Ne moreš delati nekaj, kar nisi. Bi bilo v temelju laž. Ampak človeška psiha je zanimiva. Sem ga pa brez problema molila v latinščini. Dolgo sem ga molila tako.

Na internetu sem našla molitev sv. Frančiška Asiškega: »O vzvišeni in veličastni Bog, razsvetli temine mojega srca, daj mi pravo vero, trdno upanje, popolno ljubezen, razumnost in spoznanje o Gospod, da se bom držala tvoje svete in resnične zapovedi.« Tukaj notri je bilo veliko stvari za katere sem vedela, da so moje. Razsvetli temine mojega srca. Frančišek prosi predvsem, da Bog razsvetli temo greha. Tega takrat tega nisem tako doživljala. Zares sem pa vedela, da ni čisto svetloba v meni. To sem z veseljem prosila. Pravo vero, ja, dejansko sem za to prosila. Vedeti, kaj je zdaj tista ta prava. Trdno upanje. Ne vem, če sem takrat vedela kaj z upanjem. Popolna ljubezen – to pa definitivno. To je bila pa vedno moja želja. Ena taka centralnost ljubezni v življenju. Da je smisel človeka ljubezen. To je bilo pa kar pomnim.

Vem, da sem takrat veliko brala. Šla sem v knjižnico, gledala verstva, krščanstvo. Preprosto. Zelo me je navdušil nek intervju z Razingerjem in sem bila presenečena. Sem bila kar malo jezna: Zakaj mi ni nihče prej povedal, da je to krščanstvo? Govoril je o evangeliju. Da je zares možna ljubezen do sovražnikov. Kristus je človeku prinesel odrešenje, da je zanj postala možna ljubezen do sovražnikov. Ker to človeško ni možno. Možno je, da so dobri odnosi, da delaš dobra dela, vse to je možno za kogarkoli. Ampak ljubezen do sovražnikov – se pravi ljubezen do tistih, ki ti hudo delajo. Njim želeti in delati dobro. To je zares mogoče samo odrešenemu človeku. To izven krščanstva ni možno.

In potem to, da je vsak človek dragocen. Da ti je vsak človek temeljno brat. V Božji ljubezni ti je. V Bogu. Tudi na nekoga, ki še blodi, gleda z ’glej, jaz sem te ustvaril, zaradi mene še vedno obstajaš.’ V njem smo ustvarjeni, v njem živimo. Tudi če slabo delamo. Seveda si želi, da nehamo. To tudi danes papež Frančišek govori. On to govori malo drugače kakor je Benedikt XVI. ampak v temelju je isto. Prav to: Cerkev, ki je odprta. Cerkev je odprta za vsakega. Cerkev, ki se zapre in nekomu reče, nisi naš, nič nimamo s tabo, v svojem bistvu neha biti to, kar bi morala biti.

Sem bila navdušena in res presenečena, da mi ni tega nihče prej povedal. Da je Cerkev to in ne le skupek pravil, norm in navad, kako se je treba obnašati.

Tako so se verjetno začele rušiti vaše predstave o Cerkvi. Je bila pot v Cerkev samoumeven korak?

Pot v Cerkev ni bila moja prva misel. Recimo, da mi ni niti na kraj pameti padla. Ampak dejansko korak za korakom me je pa prav sem peljal.

V nekem obdobju se je začela pojavljati želja po krstu. In sem rekla, to pa zdaj ni več hec. Moram videti, v kaj se podajam. Ne greš v nekaj takega kar tako. Prebrala sem cel prvi del katekizma. Osnove vere in o zakramentih.

Vedno bolj pogosto sem se znašla v Ljubljani v cerkvi. Čudno, nisem čisto vedela kaj počnem, pa sem se sama pred sabo delala turistko. Ampak tudi vedno bolj pogosto sem se znašla pri maši. In je bilo preprosto dobro, bilo je močno. Dobre pol leta je v meni zorelo, da je krst tisto, kar želim.

Mogoče bi se vam zdelo naravno, da greš do svoje župnijske cerkve pa župnika vprašaš. Ampak za nekoga zunaj to ni naravna pot. Iz drugega sveta prihaja. Skoraj panično sem se bala, da bi se nekomu zdelo, da me mora ‘pograbiti in na vsak način res v Cerkev pripeljat’. Jaz pa sem želela, da je vsak moj korak res narejen v svobodi, da je res moj. Če ne bi bilo tako, bi verjetno kdaj kasneje že odšla. Ker z ljudmi se vedno zatikaš in odnosi so težki. Zato se sprašuješ, je to res ta Cerkev?

Vem, da sem marsikdaj kasneje, že kot kristjanka v kakem dvomu nad Cerkvijo in ljudmi v njej rekla: »Nisem šla zaradi ljudi notri. Ne bom šla zaradi ljudi ven. Ti si me sem pripeljal, s Tabo bom tukaj ostala.« Skozi leta se je to večkrat močno pokazalo. In vsakič naslednjič je bil moj odgovor lažji in bolj gotov. Se pa spet in spet vprašam, če se res moram v sebi srečati s prav vsakim razlogom zaradi katerega je kdaj kdo zapustil Cerkev. Ja … mogoče se res moram. Mogoče se vsak kristjan mora in prav tam zavestno, svobodno in v resnični ljubezni ostati v Cerkvi. Ker Cerkev je več od naših človeških napak in grehov. In nič na tem svetu ni kakor je Cerkev. Te lepote ni nikjer drugje.

Če človeka preveč zagreto skušaš privabiti na človeški ravni, ga morda prikrajšaš za tisto njegovo notranjo resnično odločitev. Mogoče ti samo ne upa reči ne, zares pa ni do tega prišel. In bo prav zato morda nekoč kasneje odšel. Bog pa ima svojo časovnico v človeku. Njegov čas je pravi, ne naš. Njegova logika je prava, ne naša.

Takrat sem potem pri frančiškanih na Tromostovju videla plakat, da se začne katehumenat in sem šla. Bilo je mnogo notranjih bojev, a sem vztrajala in šla do konca.

Zdaj ste naša župljanka. Kdaj ste prvič vstopili v našo cerkev?

Na katehumenatu mi je pater, ki nas je spremljal, v nekem trenutku rekel, da je čas, da grem pogledat še v svojo župnijo. Župnija je namreč pomemben del življenja kristjana. Tako sem potem enkrat junija šla k večerni delavniški maši. In mi je bilo vse čudno. Pojavljala sem mi je primerjava iz nekega filma, kjer gredo po eni reki s kajakom in pridejo v neko vas, ki je tako izolirana, in ljudje v njej so bili zelo posebni. Tista vas je po eni strani dobra, po drugi strani pa zelo čudna. Tako sem se jaz počutila. Pa ne to, da so vsi čudaki, ampak cela tista situacija. Tista majhna cerkvica. To je bilo nekaj izven kraja in časa, nekaj čisto posebnega.

Takrat je še bil župnik pater Gabriel, brat Jurij Štravs je bil diakon in Sašo (član skupine Vera in luč) je ministriral. In ko sem jaz videla one tri pri oltarju. Sašota pri oltarju. To je bilo pa zame kot razodetje. Kot Božji prst. Strašno močno pričevanje. Skupnost, v kateri fant, kot je Sašo, ministrira. In biti ministrant ni kar tako. Glej, tu bodo pa tudi nekoga, kot sem jaz lahko sprejeli. Dejansko to je bilo zame podoba sprejemajoče skupnosti. In sem vedela, da sem prišla domov.

Še preden sem bila krščena, je nekoč brat Gregor, ki je v tistem času pri nas pred mašo iskal bralce za berila tistega dne, opazil tudi mene kot novinko v cerkvi. Ponudil mi je lekcionar in me vprašal, če bi brala berilo. Jaz že kot otrok nikoli nisem znala gladko glasno brati. Tudi v odraslosti ni bilo nič drugače in vedno mi je bilo nočna mora, če je bilo treba kaj javno glasno povedati pred skupino ljudi. Tresla sem se že dolgo prej in potem. Najbolj naraven dogovor bi bil, če bi se opravičila. Nihče mi tega ne bi zameril. Ampak v celi tej poti v Cerkev se mi je beseda ’Ne’ (obrni se in zbeži stran) spet in spet vztrajno ponujala. Vsakič znova sem morala zbrati vse svoje moči, da sem šla dalje po njej. Samo zato sem pokimala bratu Gregorju, ker sem se bala, da bi ta ’ne’ odprl vrata drugim pomembnejšim ’ne-jem’ in se bom na poti v Cerkev ustavila, obrnila in zbežala. Pa sem globoko v sebi vedela, da tega nočem in da je ta pot v Cerkev nekaj najboljšega, kar se mi je v življenju zgodilo. Kljub njeni teži. A Bog dela čudeže, ko jih hoče. Tisto branje je kar presenetljivo dobro šlo. Brat Milan, ki je kak mesec po mojem prihodu kot novi župnik nadomestil brata Gabrijela, mi je enkrat kasneje na pol v smehu rekel, da so se bali, da bom kar ambon podrla. Tresla sem se kot šiba na vodi. A so mi lekcionar spet in spet prinašali.

Potem mi je s časom postalo vedno bolj domače. Tudi z Božjo besedo. Bolj kot se z njo srečuješ v molitvi, v duhovnih vajah in sicer tudi izven maše, bolj postaja tvoja, bolj postaja del tebe in ti del nje. Z leti, ko sem se pri branju sprostila in naučila izročati, sem opazila, da se me takrat, ko sama berem berilo pri maši, beseda dotakne čisto drugače in globlje, kot če jo poslušam iz klopi. Morda se tudi zaradi tega kdaj lažje ta beseda po mojem branju dotakne še koga. Bog namreč nobenega svojega daru ne daje le za človeka samega. Vsako Njegovo še tako majhno in morda skrito darilo je vedno za vse brate in sestre, za vso Cerkev. Hkrati pa nič manj – v vsej Njegovi osebni ljubezni – za človeka, ki mu je dano. Samo On zmore take stvari 🙂

Kako danes doživljate našo župnijo?

V župniji se počutim doma. Svojo župnijo imam rada. Sem del nje in tukaj sem doma. So pa odnosi kdaj tudi težki. Kar ne preseneča. Samo z Njim gremo namreč lahko tudi v naši krhki in kdaj raztrgani človeškosti skupaj dalje.

A zame je Cerkev vedno bila širša od župnije. In lepota Cerkve je to, da je širša. Kjerkoli na svetu greš k maši, si doma. Če razumeš besede, ali pa če jih ne razumeš. Čudovita mi je ta temeljna enost Cerkve. V svojem bistvu je družina. Ali pa telo, ta podoba mi je najbližje. Verujem v to telo.

Pogovarjala sem se Tina Čerin.

Foto: Arhiv Darje Jakofčič