Vabljeni, da na spodnji povezavi prisluhnete zelo dobremu intervjuju z našim župljanom Alešem Čerinom, ki ga je imel v podkastu Goreči grm z Matejem Cepinom.

Pogovor lahko tudi poslušate v obliki podkasta

Z Alešem Čerinom, ki se je s svojo osebno zgodbo predstavil že v drugi epizodi tega podkasta, sta tokrat govorila o prerokih.

Skozi celotno zgodovino so bili različnim ljudstvom, posebej v nenavadnih, težkih in prelomnih časih, poslani preroki. Ti so videli dlje in globlje kot ostali ljudje, to pa je prav v prelomnih časih še posebej pomembno. Tudi za današnji čas lahko rečemo, da je v marsičem prelomen. Zato tudi danes potrebujemo preroke, ki vidijo dlje in nam s tem ponujajo orientacijo ter dolgoročno usmeritev.

Toda kako jih najti? Kje jih iskati? Kakšne so njihove značilnosti? Kako se jim pustiti podučiti? Kako ločiti med pravimi in lažnimi preroki? Si jih sploh želimo slišati?

Še to: Pri prepoznavanju prelomnih časov ti utegne služiti tudi spletni portal https://razgledan.si, ki ponuja enostavne razlage družbe – in to v nekaj minutah! Po nekaj letih truda smo ga zagnano ekipo sodelavk in sodelavcev otvorili na dan državnosti, prav v dneh, ko je bila posneta ta epizoda, pa sta na portalu nastali še dve novi lekciji:

  • Sodna veja oblasti v Sloveniji in
  • Trije slovenski plebisciti.

Naročite se in spremljate podkast Goreči grm – Matej Cepin.

Več o podkastih: Zakaj, kdaj, kako, kaj rabiš

Foto: Aleševa spletna stran Preprostost.si

Na Aleteii, spletnem portalu, so objavili obsežen in lep intervju z našim bratom Domnom. 

O Domnu

Br. Domen Rabak prihaja s Primorske in je najstarejši od petih otrok. Uživa v naravi, gorskem kolesarjenju, plezanju, glasbi in druženju. Mladi redovnik je leta 2015 odgovoril na Božji klic in se pridružil redu kapucinov. Septembra 2018 je izrekel prve redovne zaobljube. Trenutno je ponovinec in biva v skupnosti bratov kapucinov Ljubljana – Štepanja vas, kjer je njegova poglavitna naloga študij, tedensko pa bdi nad ministrantskimi srečanji in skavtskimi srečanji. Iznajdljivi Orel je še danes aktiven skavt, trenutno v stegu Ljubljana 4, kjer je skavtski voditelj in duhovni asistent v četi. Z njim smo se pogovarjali o razločevanju in poklicanosti.

Intervju

Kakšni spomini vas vežejo na škofijsko gimnazijo v Vipavi? Se spominjate kakšne zabavne prigode?
Za škofijsko gimnazijo so me navdušili skavtski prijatelji, ki so pripovedovali, kako je tam super družba in lepo okolje. Všeč mi je bila tudi ideja šolanja v krščanskem okolju, kjer bi lahko živel živo vero. Na šolo imam zelo lepe spomine. Mnogi se nanašajo na bivanje v dijaškem domu. Lepo mi je bilo, ker sem se počutil kot del velike družine, povezali smo se tako v razredu kot v dijaškem domu. Na šoli je bilo okoli 300 dijakov, kar je še dodatno prispevalo k temu, da smo se počutili bolj domače, dejansko smo se vsi poznali med seboj. Že profesorji imajo malo drugačen pristop in želijo oblikovati okolje, ki bo bolj domače, pristno za medosebne odnose in hkrati prežeto s krščanskimi vrednotami.

V zelo lepem spominu mi ostaja priprava kakšnih večjih dogodkov. En tak primer je tradicionalno miklavževanje, projekt četrtih letnikov, ki vsako leto pripravijo in uprizorijo dramsko igro. Prav tako je bila lepa pobuda sveta maša med odmorom. Velikokrat sem k njej vabil sošolce. Del glavnega odmora smo imeli nekaj časa tudi adoracijo.

Spomnim se zabavne anekdote, ko smo enkrat med odmorom s sošolci pekli pleskavice. Nekdo je prinesel električni žar, narezali smo si še paradižnik in čebulo in imeli piknik med odmorom. 🙂

Med študijem medicine ste spoznali, da to ni prava pot za vas. Kako je potem prišlo do odločitve za redovništvo? Ste Božji klic zaznali že prej?
Božji klic je bil prisoten že prej in sem se mu precej upiral oziroma se nisem zares soočil s tem vprašanjem. Ko gledam nazaj, je bilo prvo vabilo pri približno 12 letih, ko sem že nekaj časa ministriral. Začutil sem, kako lepo je biti blizu oltarja in kako lep je poklic duhovnika.

V srednji šoli sem svojo dilemo podelil s takratnim kaplanom v dijaškem domu Markom Rijavcem. Pripravljen me je bil spremljati pri razločevanju, ampak očitno še nisem bil zrel za odgovor. V meni je bila takrat želja, da bi bil zdravnik in imel družino. Imel sem punco. Svoje želje sem postavljal kot izgovore Bogu. Bila so obdobja, ko sem se že malo kregal z Bogom, zakaj me kliče, če pa imam drugačne želje. Eden od kompromisov je na primer bil, da sem lahko nekoč poročen diakon, če res tako hoče. 🙂 Bilo je tudi obdobje na prehodu na fakulteto, ko tega klica nisem slišal. Vidim, da Bog pušča svobodo, da se človek sam odloči. Pusti, da greš naprej po poti, ki si jo zadaš, in se oglasi spet takrat, ko je primeren čas.

Med študijem medicine v Mariboru sem bival v Frančiškovem študentskem domu. Vključeval sem se v tamkajšnjo župnijo. Tako me je nekoč frančiškan p. Tomaž Hočevar povabil k Frančiškovi mladini. V meni je rastla želja živeti po navdihu sv. Frančiška, ki mi je bil že od prej zelo blizu tudi zaradi skavtov.

Prva polovica študija je potekala čisto običajno, študiral sem in spoznaval nove ljudi. Konec januarja pa sem začutil v sebi nek nemir. Tuhtal sem, od kod bi lahko prihajal. Misel mi je šla enkrat v tem razmišljanju spet na vprašanje poklicanosti. Rekel sem si: ojoj, pa ne spet. Po navdihu mi je prišla na misel povezava do spletne strani Centra za duhovne poklice, ki mi jo je še v gimnaziji poslal prijatelj Tilen Kocjančič. Namenjena je mladim, ki začutijo poklicanost. Kontaktiral sem jih, če mi lahko pomagajo. Šel sem z idejo, da se rešim vprašanja o poklicanosti in bom lahko živel po načrtih, ki sem si jih zadal. Ampak ni bilo tako. Bog zna in je naredil čudovito delo.

Po poti razločevanja me je vodila s. Štefka Klemen. Dobil sem za nalogo, da sem vsak dan molil ob Božji besedi in sem si moral zapisovati svoja razmišljanja, ki sem jih nato delil z njo. Določene točke so se ponavljale, prihajalo je vedno bolj na dan, da me Bog vabi. Bolj me je nagovarjala redovna oblika življenja. Po duhovnem vikendu Frančiškove mladine leta 2015 mi je s. Urša Marinčič poslala vabilo na duhovni vikend pri kapucinih v Kančevcih. Doživel sem jih kot preproste, vesele, po Frančiškovo uboge brate, ki se veselijo življenja, radi skupaj molijo in delajo.

Zadal sem si, da bom najprej zaključil prvi letnik študija in nato podrobneje spoznal red kapucinov. Poleti so me za tri tedne medse sprejeli kapucini v Vipavskem Križu. Obenem sem bil presrečen, ker sem bil lahko tisto poletje še na skavtskem taboru in izobraževanju za skavtske voditelje, septembra pa v Assisiju s Frančiškovo mladino, kjer sem se še zadnjič trdno odločil, da bi rad poskusil, ali sem za med kapucine.

V čem sta si poslanstvi zdravnika in redovnika podobni?
Če povem anekdoto: Ko sem bival v FŠD-ju, sem pred nekim praznikom ministriral in so v župnijo kot gostje prišli duhovniki od drugod. Po maši me je eden od njih pozdravil in vprašal, ali še kaj študiram. Povedal sem mu za medicino. Pogledal me je, se nasmehnil in rekel: ja ja, ti boš zdravnik za duše. Pogledal sem ga in si mislil: Kaaaaj!? Ravno takrat sem bil v obdobju, ko sem se še kar upiral in še nisem bil tako daleč, da bi zares odgovoril na klic. Ko gledam nazaj, vidim, da je Bog res velik humorist.

Obe poslanstvi sta poklicanost v služenju bližnjemu. Kot zdravnik bi služil vsem bolnim, trpečim, kot redovnik pa prav tako – kot prvo služim bratstvu, v katerem živim, potem ljudem, s katerimi se srečujem v cerkvi. Pričujem o Kristusu, ki je prišel na svet služit, biti blizu.

Kako so vašo odločitev sprejeli domači in prijatelji?
Domačim do poletja nisem povedal nič, ker nisem želel, da bi kakorkoli vplivali name, ne z navdušenjem ne z morebitnim neodobravanjem. Klic sem čutil kot nekaj zelo intimnega, kar sem želel ohraniti, kot neki biser, in sem ga želel preveriti z Bogom in še z nekom. Ko sem bil že bolj prepričan, sem povedal staršem.

To je je bilo videti tako, da sem nekega večera rekel, ali se lahko usedemo skupaj za mizo, saj bi rad nekaj pomembnega povedal. Nastala je tišina. Povedal sem, da sem začutil poklicanost, da sem razločeval in želim poskusiti. Dodal sem, da bom za eno leto dal študij medicine na pavzo in da grem z vso svobodo poskusit, ali je to poklicanost, h kateri me vabi Jezus. Če bi videl, da to ni to, se lahko svobodno vrnem študirat, če je to to, bom pustil študij. Na začetku je bilo z njihove strani nekaj tišine, potem pa skrbi, kako bo, ali bom morda nesrečen, ali mi bo kaj manjkalo. Ko sem bil že pri kapucinih, so videli, da sem srečen, zadovoljen in so to vedno bolj sprejemali.

Prijatelji iz Frančiškove mladine so bili navdušeni nad odločitvijo, da gre nekdo izmed njih po Frančiškovih stopinjah. Nekateri moji prijatelji so rekli, da so že kdaj pomislili, da bi jaz mogoče bil za kaj takega. Drugi so skomigali z rameni in rekli, da sam najbolje vem. Zelo različno.

Kaj vas pri karizmi sv. Frančiška Asiškega, iz katere izhaja vaš red, najbolj nagovarja, navdušuje?
Da je bil tako globok, preprost, vesel. Da je vse pustil in šel za Jezusom.

Česa ste se naučili med petletnim bivanjem v Italiji, v številčni skupnosti samih “dedcev”?
Učili smo se, kaj zares pomeni biti brat: ljubiti bližnjega v tem, kar je. Živeli smo v mednarodnem in medkulturnem bratstvu, tu sem se učil sprejemanja drugega v njegovi drugačnosti, poslušanja in tudi podaritve – učiti se zaupati nekomu, ki je drugačen od mene in ga imeti rad zato, ker je, učiti se tudi njegovega pogleda na svet, njegove širine.

Udejstvovali ste se pri skavtih, Frančiškovi mladini … Zakaj se vam zdi pomembno, da se mladi tudi po birmi vključujejo v najrazličnejše oblike druženja in hkrati ostajajo dejavni katoličani?
Vse oblike druženja so vezane na skupnosti in zdi se mi, da mlad človek potrebuje skupnost, kjer lahko raste in kjer lahko dobi odziv na to, kdo je v odnosu z drugim. Pa naj bo to osebnostna rast, kako vstopa v odnose, pa tudi način, kako veruje. S tem, ko se mladi v takšnih skupinah učijo izražati svojo vero v obliki molitev in podelitev na bolj sproščen način, se tudi bolje poznajo.

Vaše sporočilo vsem mladim, ki se sprašujejo o svoji poklicanosti?
Kot je rekel Jezus prvim učencem: pridi in poglej. Upaj si in bodi odprtega srca pa tudi glave. Srce čuti marsikaj in glava mora včasih pustiti srcu, da izrazi, kar čuti. Mislim, da lahko veliko pripomore k temu, da si človek dovoli imeti izkušnjo iz redovne skupnosti, da kdaj pride na obisk v redovno skupnost. To lahko da odgovor na marsikatero vprašanje, ki ga ima.

Praznujemo god sv. Jožefa, ki je eden vsestranskih priprošnjikov. V čem vi vidite njegovo veličino?
Jožef je vzor tipa, ki si upa. Upa si prisluhniti Božji ideji, ki je človeško gledano totalno nora, nerazložljiva in zunaj okvirov družbe. Ker ima obljubo in čuti, da mu je dano tudi neko zaupanje, reče, da bo šel na to pot. Njegovo veličino vidim tudi v njegovi aktivni drži. V določenih trenutkih se je znal trdno odločiti. En primer je recimo takojšnja pot v Egipt, ko je bilo treba it, da je zavaroval Marijo in Jezusa. Hkrati pa je bil v drži ponižnosti in je dajal prostor Jezusu in Mariji, ni se metal ven. Bil je pravičen mož, varuh in borec. Res nam je lahko v zgled.

Vabilo br. Domna za postni čas

V postnem času bi povabil vse, da se spomnijo, da je postni čas tudi čas poglobitve odnosa z Bogom, z Jezusom, in bi položil v srce vabilo, da bi bil ta čas še posebej namenjen, da bi bili bolj z Njim (prim. Mr 3,14), da bi čas, preživet z Njim, spreminjal naše srce, da bi vedno bolj ljubili bližnje, kakor nas ljubi Jezus. Ko v evangeliju reče, da si jih izbere, da bi bili z njim, mislim, da te besede niso namenjene samo apostolom in tistim, ki se odločijo za Bogu posvečeno življenje, ampak vsem nam. Jezus si želi, da bi bili z njim prijatelji, ker nam bo to prineslo pravo veselje in novo življenje.

Vir: Aleteia

Začenjamo z novostjo. Opazili smo, da je v slovenskem prostoru veliko dobrih pogovorov – v obliki videov in/ali v obliki podkastov (kaj so podkasti in kako jih lahko poslušate). Za vas bomo iskali dobre pogovore in jih – z dovoljenjem avtorja seveda – delili tudi na naši spletni strani. 

Prvi je na vrsti pogovor Mateja Cepina, direktorja Socialne akademije, pred leti tudi aktivnega skavtskega voditelja v našem stegu Ljubljana 4, avtorja podkasta Goreči grm, ki se je pogovarjal z Janezom Ciglerjem Kraljem, ministrom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Takole pravi Matej: “Janez Cigler Kralj je od leta 2020 minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Je mož in oče štirih otrok, po rodu s Koroške, zdaj pa živi v okolici Ljubljane. V politiko je vstopil po študiju na Fakulteti za družbene vede, na povabilo prijatelja. Opravljal je različne vloge v stranki, dokler mu ni politična kombinatorika v začetku leta 2020 prinesla velikega izziva, ki ga je najprej gladko zavrnil.

V podkastu se nisva pogovarjala o njegovi politični agendi ampak sva se, kot veleva njegov naslov, dotikala predvsem tematik osebnega odločanja, uravnavanja svojega življenja, sprejemanja izzivov ter prispevanja k boljšemu svetu.”

Video

Podkast

Naroči se na Matejev podkast Goreči grm

Foto: Spletna stran vlade RS

Naša Polona Vesel Mušič je v Naši družini, prilogi tednika Družina in na spletnem portalu Aleteia govorila o tem, kaj je res pomembno pri pripravi na birmo.

S Polono Vesel Mušič, strokovnjakinjo na področju birmanske pastorale, ženo in mamo petih odraščajočih sinov, smo spregovorili o pripravah, kdo je primeren boter, pa tudi o njenih izkušnjah priprave na birmo v času zaprtja zaradi novega koronavirusa.

Ko se otrok pripravlja na birmo, se zdi, da vsa družina diha z njim. Kakšna je vloga družine v pripravi na birmo?

Starši smo ne le roditelji, vzgojitelji in sopotniki otrok, ampak tudi vzor in zgled življenja po veri. Če je vera resnično pomembna in vredna za nas, bo tudi za naše otroke, ki zelo dobro čutijo, kdaj je naše krščansko življenje pristno. Mladi namreč veliko bolj prisluhnejo srcu kot razumu in so bolj dojemljivi za to, kar živimo, kot za to, kar rečemo.

Gre za pomembno poslanstvo, ki pa ni preprosto. Prav zato je potrebna najprej naša povezanost z Gospodom, kar omogoča molitev, Božja beseda in evharistija, kjer se še posebej živo srečujemo z Božjo ljubeznijo, ki nam daje moč za nas same in za vse, ki so nam zaupani.

Nobeno prizadevanje ni zaman, saj “če hočeš drugega vneti, moraš sam goreti,” pravi blaženi Slomšek.


Ker mladostniki zelo dobro čutijo, komu lahko zaupajo, s kom se lahko iskreno pogovarjajo in jih bo z naklonjenostjo spremljal na poti življenja, si navadno izberejo “botra po srcu”, po prijateljstvu.


Vsak birmanec naj bi imel botra. A kje naj danes povprečen birmanec najde koga, ki ustreza merilom in mu je hkrati osebno blizu?

Birmanski botri imajo zelo pomembno vlogo. Po raziskavi sodeč imajo botri za birmance v njihovih mislih, pričakovanjih in življenju vodilno mesto. A ne zaradi darila, ampak zaradi zaupljivega odnosa, ki se kaže v kakovostni komunikaciji in vsakršni življenjski in predvsem tudi duhovni podpori.

Kako so s tem povezani Tobija, Sara in angel Rafael, naslovni junaki vaše knjige za botre?

Angel Rafael ima v tej starozavezni zgodbi vse značilnosti birmanskega botra. Po poti, po kateri hodita, v pogovorih Rafael pripravlja Tobija na odraslo življenje in darovanjsko ljubezen. Podoben in zelo dragocen pomen pa ima tudi botrstvo.


Glej v Svetem pismu Tobit 6 – Nasveti “botra” Rafaela mlademu fantu


Botrstvo je služba v Cerkvi, zato so zanjo predvideni tudi pogoji. Tu pa prihajamo do določenega izziva. Ker mladostniki zelo dobro čutijo, komu lahko zaupajo, s kom se lahko iskreno pogovarjajo in jih bo z naklonjenostjo spremljal na poti življenja, si navadno izberejo “botra po srcu”, po prijateljstvu.

Želja Cerkve pa je, da je boter predvsem veren, duhoven, moralno neoporečen človek. Razkorak je v tem, da izbrani boter “po srcu” pogosto ne ustreza danim pogojem.

Kaj storiti, kadar otrok izbere botra, ki “ni moralno neoporečen”, kot ste dejali?

Odgovor na to vprašanje nam daje slutiti Jezusov pogovor s Samarijanko, ko jo kljub temu, da živi v neurejeni zvezi, prosi, naj mu “da piti”. Podobno tudi marsikateri birmanec prosi za botrstvo – za odnos in spremstvo, ta prošnja pa nosi v sebi tudi hrepenenje po Bogu. Žal pogosto sledijo besede: “Nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok.”

Botri pogosto ne morejo do te “žive vode”, do Gospoda, zato potrebujejo pomoč. Če želimo imeti dobre botre, jim je treba omogočiti tudi dobro duhovno pripravo, da bodo botri, ki so “izbrani po srcu”, čedalje bolj postajali tudi duhovni botri in nato dobri kristjani.


Mladi namreč veliko bolj prisluhnejo srcu kot razumu in so bolj dojemljivi za to, kar živimo, kot za to, kar rečemo.


Povabilo k botrstvu je danes torej lahko odlično vstopno mesto za vero. Kot je Jezus pomagal Samarijanki, smo pastoralni delavci povabljeni pomagati botrom in tudi staršem, da lahko začnejo ali poglobijo odnos z Gospodom.

Kako vemo, da je posameznik pripravljen na birmo? Kaj je najpomembnejše sporočilo, ki naj bi ga predali birmancem?

Birma je zastonjski dar Svetega Duha – Božje ljubezni do nas. Ne moremo si je zaslužiti ali je “narediti”, lahko jo le s hvaležnostjo prejmemo in se na to obdarovanost tudi pripravimo, da dragoceni dar ne gre mimo nas. Znanje nagovarja razum, treba pa je pripraviti, ogreti srce za ljubezenski odnos z Bogom.

Bog je namreč ljubezen in birma je zakrament ljubezni – to je bistveni poudarek, do katerega pa v pripravi ne moremo priti z enim samim srečanjem, ampak gre za daljšo pot poglabljanja v zakrament, kar vidim tudi pri sebi.

Birmovalca se pripravnikom na birmo predstavlja predvsem kot strah in trepet, ki jih bo pred birmo izprašal …

Srečanja med birmanci in birmovalcem so bila včasih res usmerjena v preverjanje znanja, danes pa gre bolj za srečanje pred birmo in pogovor ter za dobro pripravljeno katehezo za vse navzoče, ki seveda vključuje tudi sodelovanje birmancev.

Navadno srečanje zajema predstavitev priprave na birmo in odgovore na vprašanja birmovalcev, ki jih smiselno umeščajo v podajanje temeljnih poudarkov naše vere.


Mladi “odhajajo”, ker tudi odrasli pogosto ne živimo dovolj živega odnosa z Bogom, zato jim ne moremo pokazati poti.


Naj mi birmovalci ne zamerijo, če rečem, da bi bilo zelo navdihujoče, če bi mogli na teh lepih srečanjih podati še več osebnega pričevanja, ki najbolj nagovarja tako mlade kot odrasle, v smislu, kako oni živijo iz zakramenta birme, kateri so ključni poudarki njihovega srečevanja s Svetim Duhom …

Morda bi njihovo osebno pričevanje o duhovnem življenju lahko pripomoglo tudi k vabilu in navduševanju mladih za duhovne poklice.

Že zimzeleno tarnamo o “osipu” po birmi. Kaj gre narobe? Ali Sveti Duh ne opravi svojega?

Glavne razloge sem opisala v svoji zadnji knjigi. Sveti Duh je vedno z nami, na nas pa je, kako z njim sodelujemo. Po Svetem Duhu sicer hrepenimo, a ga navadno premalo poznamo in upoštevamo. Skrbi nas številčnost, namesto da bi nas skrbela kakovost – katera spoznanja, občutja, doživljanja, izkustva … gredo z njimi v življenje.

Temeljno je, s kakšno popotnico gredo mladi (pa tudi njihovi starši in botri) na pot življenja po birmi. Je v njej odnos z ljubečim in usmiljenim Bogom, izkušnja brezpogojne Božje ljubezni, ki je vedno z nami in h kateri se lahko vedno vračamo? Ali so v pripravi na birmo spoznavali in vsaj malo vstopili v prijateljski odnos s Svetim Duhom?

Vprašanje “osipa” po birmi kaže, da večina verjetno ni stopila niti na prag odnosa z živim Bogom, saj od živega Boga, polnega ljubezni, ni mogoče kar tako oditi. Mladi “odhajajo”, ker tudi odrasli pogosto ne živimo dovolj živega odnosa z Bogom, zato jim ne moremo pokazati poti. Brez Boga ne moremo pričevati o Bogu.


Angel Rafael ima v tej starozavezni zgodbi vse značilnosti birmanskega botra.


Bistvena je ljubezen, odnos in sadovi Duha, ki so vidni. Odgovornost odraslih je, da s svojim življenjem kažemo na Boga, “rezultate” pa prepustimo Bogu, saj ti niso merljivi v številkah, ampak v ljubezni.

Kako pa poteka priprava na birmo v letošnjem pastoralnem letu? So se zaradi epidemije odprle tudi nove priložnosti?

Moja izkušnja pred epidemijo je povezana z vodenjem številnih srečanj, duhovnih vaj, obnov … za različne udeležence. Večinoma polne dvorane in cerkve so dragocen spomin in upanje za naprej.

V času epidemije pa sem počasi prešla k delu oznanjevanja na daljavo prek aplikacije Zoom, postavili smo spletno stran vesel.net, ki je družinsko delo, ustanovili društvo itd., kar so zame povsem novi koraki.

S hvaležnostjo lahko rečem, da so tudi tu dobre izkušnje in možnosti, ker se srečanj naenkrat lahko udeleži veliko ljudi (družin, botrov), tudi iz različnih župnij. Zadovoljni so, da vsebino lahko spremljajo bolj zbrano, skupaj in od doma, ne da bi potrebovali čas in imeli stroške za poti do srečanj.

Intervju je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina in Aleteii.

Foto: Vid Ponikvar | Sportida

Vir: Aleteia

Na spletnem portalu Aleteia smo opazili odličen intervju z našo katehistinjo in župljanko sestro Tino Čerin. Odkrito je spregovorila o njenem odnosu z Bogom, o skrbi za najranljivejše – otroke preden se rodijo, o preizkušnjah in kaj se je iz njih naučila, o sledenju Božjemu načrtu.

Ženska ženski – sestra Tina Čerin

“Tam nekje najgloblje je to, da sem ljubljena Božja hčerka,” se najprej predstavi današnja sogovornica, sestra Tina Čerin. Po izobrazbi je socialna pedagoginja in prav zato morda še prej opazi takšne in drugačne stiske.

Svoje poslanstvo med drugim opravlja pri Zavodu Živim, kjer družinam in mamicam, ki se znajdejo v težki situaciji, prinaša upanje, da kljub vsemu medse pogumno sprejmejo novo življenje. Tina je tudi osebna asistentka Samotu.

Sicer pa pravi, da rada uči verouk, klepeta s prijatelji, teče, odkriva lepote narave, kuha, bere, piše in se navdušuje nad glasbo na vseh ravneh.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Včasih se, ko se zvečer odpravim pravočasno spat in se zjutraj zbudim naspana. Potem pa to, da imam zjutraj čas, da ni nobene akcije in lahko prve ure posvetim Bogu in odkrivanju tega, kaj On želi zame za tisti dan. Ko sva midva na isti liniji, se pa lahko začne dan še drugače.

2. Kaj za vas pomeni biti urejena?
Joj, ob tem vprašanju mi je malo nerodno, večina žensk ima tukaj kakšne pametne odgovore, pri meni pa je to šibka točka. Moje najljubše oblačilo so kavbojke in trenirka. Bolj ko je nekaj razvlečeno, bolj sem srečna. Če se za nekaj uredim, komaj čakam, da tisti dogodek mine. Včasih se mi pa zdi, da sem že tako lepa, da če bi se ne vem kako “zrihtala”, bi vse uničila! Ha ha. Rajši k naslednjemu vprašanju.

Mislim, da Boga zelo boli, ker uničujemo toliko njegovih malih ljubljenih. In če ga imamo radi, tukaj ne moremo biti tiho in pri miru.

Logarska dolina

3. Kateri je vaš najbližji trenutek z Bogom?
Najbližji trenutek z Bogom se mi je zgodil na duhovnih vajah v Logarski dolini decembra 2006, ko mi je Bog tako močno povedal, da me ima rad, da me hoče imeti samo zase, da me kliče, naj grem za Njim, da me je čisto prežaril in sem se podala na pot v neznano. Me je kar malo preslepil, ker če bi vedela, kaj vse me čaka na tej poti, bi verjetno razmišljala. Tako pa nisem razmišljala, samo sledila sem mu. 😊

4. Dejavni ste na področju gibanja za življenje. Kaj vam to pomeni in zakaj je pomembno, da pričujemo o tem?
V srednji šoli se mi je zgodilo neko notranje spoznanje, zavedanje, kaj je življenje in kaj v resnici pomeni splav in hkrati klic, da nekaj v zvezi s tem naredim. Da o tem pričujemo, se mi zdi pomembno, ker ko gre za življenje kogarkoli izmed nas, ne more biti vseeno in če se nekdo ne more potegniti zase, ker je premajhen, mu moramo pomagati posoditi glas. Mislim, da Boga zelo boli, ker uničujemo toliko njegovih malih ljubljenih. In če ga imamo radi, tukaj ne moremo biti tiho in pri miru.

5. Mnogo žensk (pa tudi moških) splav otroka dojema kot povsem neškodljivo obliko končanja nosečnosti. Kakšen nasvet bi jim dali?
Svetovala bi jim, naj si ogledajo kakšen filmček o tem, kako nastane življenje, kjer se jasno vidi, da gre za pravega otroka. Že zdrava logika govori o tem. Mislim da ženske (pa verjetno tudi moški) zelo dobro vedo, za kaj gre, če prisluhnejo svoji intuiciji.

Prekinitev nosečnosti nikoli ni neškodljiva, vsaj za otroka zagotovo ne. Gre pa tudi za težko breme za tistega, ki ga naredi. Veliko je neozaveščenosti o tem. Verjamem tudi, da so trenutki v življenju, ko smo ranljivi in ravnamo iz svojih slabosti in naredimo nekaj na hitro in nam je pozneje za to žal. Zato bi jim svetovala tudi, naj se malo ustavijo, pogledajo, za kaj gre, se naučijo čuditi, zahvaljevati …

Moja pot nekako ne predvideva, da bi imela svoje otroke, včasih to tudi boli. Moja rodovitnost je še zame skrivnost. Včasih, ko se mi zdi, da zato moje življenje nima smisla, rečem Bogu: “Na tvojo odgovornost gre, ti si me poklical na to pot!” Včasih bi ljudem, ki niso v samostanu, najraje zakričala: “Joj, kakšen dar je to, da lahko imate otroke! Zahvaljujte se zanje in za dar materinstva, očetovstva! In vsekakor, prosim vas, ne mečite jih stran. Lahko jih prinesete meni.” Čeprav vem, da jaz otrokom ne morem dati tega, kar jim lahko dajo starši.

Sveto pismo

6. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite stvarem, ki vam veliko pomenijo?
Spomnim se, da je enkrat neki pater rekel, da je največja laž to, da ljudje govorimo, da nimamo časa. Mislim, da gre samo za prioritete. Jaz sem dala na prvo mesto stvari, ki mi veliko pomenijo in zato imam zanje čas. To je predvsem molitev in delo za življenje in še druge stvari so, ki mi veliko pomenijo in jim namerno posvečam čas, ker se mi zdijo pomembne. Malo bolj se pa moram potruditi, da si dam v urnik še kakšen sprehod, tek, izlet v naravo, obiske, petje. Pa pride tudi to.

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Na misel mi prihaja preizkušnja, ko so me zavrnili v prvem samostanu, kjer sem preživela sedem let. Se še učim biti hvaležna tudi za to izkušnjo. Tako za tistih sedem let, kot za to, kar se je potem zgodilo, a včasih tudi ne gre. Marsikaj pozitivnega so mi dale sestre, to je res. Iz tistih težkih stvari pa se lahko zdaj učim, kaj v resnici hočem in česa nikoli več nočem. Kakšne odnose želim živeti in kakšnih nočem več živeti. Skozi to preizkušnjo sem spoznala, da je Božja zvestoba večja od naše.

Rubrika Ženska ženski na Aleteii: 10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.

Hvaležna sem tudi za ljudi, ki jih verjetno nikoli ne bi spoznala, če bi šlo vse gladko. Hvaležna sem tudi za novo skupnost in za to, da me sprejemajo, in so z mano potrpežljive, čeprav vem, da je zdaj z mano veliko težje živeti, kot je bilo, preden se je zgodilo, kar se je. Nekako izgubiš zaupanje, ki se ga učim dobivati nazaj. Hvaležna sem mogoče tudi za to, ker zdaj lažje razumem druge, ki se jim v življenju zalomi, in nerojene otroke, ki so zavrnjeni. Določene stvari, ki so se mi tam zgodile, mi pomagajo tudi pri odkrivanju še nekaterih novih vidikov poslanstva.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Bog me ima rad. In on še ni obupal nad mano, zato tudi jaz ne bom. 😊

Včasih bi ljudem, ki niso v samostanu, najraje zakričala: “Joj, kakšen dar je to, da lahko imate otroke! Zahvaljujte se zanje in za dar materinstva, očetovstva! In vsekakor, prosim vas, ne mečite jih stran. Lahko jih prinesete meni.”

9. Danes je mlade strah, da bi izstopali, da bi si drznili slediti Božjemu klicu. Kako jih opogumiti, da bi našli in nato živeli svoje poslanstvo?
Slediti Bogu, njegovemu klicu je najprej edino smiselno. Ker, kaj imaš od tega, če še ne vem, kako fino živiš, pa potem na koncu, ko se srečaš s svojim Stvarnikom, lahko samo povesiš pogled. Rada bi jim rekla, da se splača živeti za to, za kar se splača tudi umreti, ker s smrtjo se šele dobro začne. In splača se umreti za Tistega, ki je umrl za nas. Tako da, dragi mladi, vprašajte ga, kaj vam je namenil in le pogumno. Bolj kot Bog vas nihče ne bo imel rad, to je pa verjetno to, po čemer najbolj hrepenite, kajne? Božji klic tudi ni samo nekaj, kar se enkrat zgodi in potem je vse zapečateno. To je lahko veliko malih odgovorov veliki Ljubezni na sto in en način.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
… smo včasih same sebi skrivnost, ki jo lahko vedno na novo odkrivamo in potem v prepletu vseh mogočih čustev in misli in vsega skupaj vedno znova v globini odkrijemo tisto najgloblje hrepenenje po tem, da smo ljubljene in da ljubimo. Ker lahko dajemo življenje, ker je v nas nežnost, ki zdravi. Ker smo ustvarjene za lepoto, milino, harmonijo. Ker stvari dojemamo z intuicijo in včasih znamo težke stvari ublažiti in zakomplicirane stvari rešiti preprosto. Včasih je pa biti ženska tudi težko. Včasih je tudi težko živeti s samimi ženskami 😊. Ampak v osnovi velja tisti prvi stavek, ki sem ga lepo povedala.

Vir: Aleteia

Foto: Aleš Čerin

Našo župljanko Darjo Jakofčič, poznamo predvsem kot dobro bralko berila. Nekega lepega novembrskega dne sva spregovorili o njeni zanimivi poti z Bogom. Svojo pot iskanja, srečanja, spreobrnjenja in njeni poti v Cerkev je pripravljena deliti z vsemi župljani. Mislim, da lahko marsikoga močno obogati.

Velik del življenja ste preživeli preden ste srečali Kristusa, kaj bi povedali o tem obdobju? Kako ste takrat videli in doživljali Cerkev in verne ljudi?

Res je, krščena sem bila pri štiridesetih. Odraščala sem v neverni družini. Imela sem dovolj srečno otroštvo. Kot je danes veliko takih družin, ki zares ne živijo v nekem nasprotovanju Bogu, a Boga zanje preprosto ni. Svet, ki se zdi zaokrožen sam v sebi. V takem svetu sem odraščala tudi jaz. Nisem odraščala v sovraštvu do Cerkve, le v navidezni odsotnosti Boga. Vedela sem, da nekateri so verni, to pa je bilo približno vse. O krščanstvu sem vedela zelo malo. V bistvu nič. Težko si je predstavljati, kako malo o krščanstvu vedo tisti, ki niso v tem odraščali.

Cerkev mi je od zunaj izgledala, kot da v Cerkvi ni nič resnega. Občutek, da je fasada, prazna fasada, za katero ni nič globljega. Po drugi strani pa sem imela, kot imajo pogosto neverni, čeprav ne izgleda, veliko spoštovanje do vere in verskih obredov. Ko sem se na primer prijavljala na romanje v Izrael, sem mislila, da bi lahko bil problem, ker nisem verna, saj sem romanje videla kot zelo versko dejanje, zato sem povedala, da nisem verna. Na agenciji pa so mi rekli, saj vas ne bomo v nič silili. Nesporazum, na to sploh nisem pomislila.

Kako pa je izgledala prelomna točka v vašem življenju, kako ste se srečali z Bogom?

Našel me je. Iskal celo življenje, in me našel. To je bilo nekaj izrecno notranjega. Čisto nič zunanjega, bilo notranje in zelo globoko. Od tistega trenutka zame ni bilo nikoli več vprašanje ali Bog je ali ga ni.

Leta 2001 sem iz osebnih razlogov želela iti v Izrael. Takrat je bilo veliko atentatov, bombnih napadov. Na vsaki agenciji, ki sem jo našla, so me malo čudno gledali. A jaz sem hotela iti. V Delu sem takrat videla oglas od Truda za romanje. Šla sem na tisto romanje. Bilo nas je 12 in voditelj.

Ves čas je bil čisti čudež. Ko si v eni taki majhni skupnosti, je naravno, da si del skupine. In ko so šli oni k maši, sem šla z njimi. Meni sicer ni pomenila to, kar je njim, ampak sem šla zraven. In sem pela z njimi, ker se mi je zdelo, da to lahko delam in ostanem zvesta sama sebi. To je bilo občestvo Cerkve in kontekst v katerem se je to zgodilo. Tista skupnost je bila taka majhna, luštna, zelo sprejemajoča. So me jemali takšno, kot sem. So vedeli, da nisem verna, a so me preprosto vzeli takšno. Bilo je lepo, luštno romanje. Lepa izkušnja skupnosti.

Drugi ali tretji dan smo šli do Genezareškega jezera na Goro blagrov, in v Kafrnaum, potem smo imeli kosilo nekje ob jezeru, sredi narave. Na kosilo ravno nisem šla, sem se pa sprehodila malo naprej do jezera. Mivkasta obala je bila, pa sem malo bluzila, malo v vodi brodila, in je bilo preprosto lepo.

Vem, da je veter ves čas pihal. Sem pa imela občutek, kot da je veter dol z Golanske planote zavel, ko sem Ga srečala. Nič ni bilo čutno zaznavnega, če bi bilo, bi rekla, da imam halucinacije. Bilo je nekaj zares globoko notranjega, mnogo globlje od vseh čutov in čutenj. Predstavljaj si, da greš čez mesto, pa srečaš nekoga, ki ti pomeni ogromno in ga sto let nisi videl in si mislil, da ga ne boš nikoli več. Srečanje: »Uaaa!« Čudovito presenečenje :-). Edino kar je bilo zaznavnega je bila moja misel: »Ti si. Ti res si.« In to je bilo zares vse. Sem pa zares vedela kdo je. Čisto osebno.

Tukaj se je začela vaša pustolovščina. Kako vas je nadalje Bog vodil k sebi?

Po tistem sem zares začela iskat. Njega, ki sem ga srečala, ali bolje, ki je ujel moj pogled in ga odprl za svojo bližino. Po tem srečanju ni bilo zadosti: “Aha, Bog je, v redu.” Ko ga srečaš na tak način (globoko, resnično, osebno) hočeš ohraniti stik z njim. Čisto človeško. Kot da je to čisto človek. …

Toda 🙂 saj On je zares za nas postal človek. In želi, da ga z vso našo malo človeškostjo iščemo tudi v Njegovi veliki, čudoviti človeškosti. Kot človek in kot Bog se nas dotika, nas išče in hoče biti z nami. In ve, da bomo lahko srečni samo, če bomo z Njim. Globoko in osebno. Zato nas vodi tja.

Že na tistem romanju sem se naučila Oče naš v latinščini. V tistem iskanju Njega, ki sem ga srečala. V slovenščini ga najbrž ne bi mogla molit, ker bi doživljala, kot da se delam nekaj, kar nisem. Krščansko versko dejanje. Ne moreš delati nekaj, kar nisi. Bi bilo v temelju laž. Ampak človeška psiha je zanimiva. Sem ga pa brez problema molila v latinščini. Dolgo sem ga molila tako.

Na internetu sem našla molitev sv. Frančiška Asiškega: »O vzvišeni in veličastni Bog, razsvetli temine mojega srca, daj mi pravo vero, trdno upanje, popolno ljubezen, razumnost in spoznanje o Gospod, da se bom držala tvoje svete in resnične zapovedi.« Tukaj notri je bilo veliko stvari za katere sem vedela, da so moje. Razsvetli temine mojega srca. Frančišek prosi predvsem, da Bog razsvetli temo greha. Tega takrat tega nisem tako doživljala. Zares sem pa vedela, da ni čisto svetloba v meni. To sem z veseljem prosila. Pravo vero, ja, dejansko sem za to prosila. Vedeti, kaj je zdaj tista ta prava. Trdno upanje. Ne vem, če sem takrat vedela kaj z upanjem. Popolna ljubezen – to pa definitivno. To je bila pa vedno moja želja. Ena taka centralnost ljubezni v življenju. Da je smisel človeka ljubezen. To je bilo pa kar pomnim.

Vem, da sem takrat veliko brala. Šla sem v knjižnico, gledala verstva, krščanstvo. Preprosto. Zelo me je navdušil nek intervju z Razingerjem in sem bila presenečena. Sem bila kar malo jezna: Zakaj mi ni nihče prej povedal, da je to krščanstvo? Govoril je o evangeliju. Da je zares možna ljubezen do sovražnikov. Kristus je človeku prinesel odrešenje, da je zanj postala možna ljubezen do sovražnikov. Ker to človeško ni možno. Možno je, da so dobri odnosi, da delaš dobra dela, vse to je možno za kogarkoli. Ampak ljubezen do sovražnikov – se pravi ljubezen do tistih, ki ti hudo delajo. Njim želeti in delati dobro. To je zares mogoče samo odrešenemu človeku. To izven krščanstva ni možno.

In potem to, da je vsak človek dragocen. Da ti je vsak človek temeljno brat. V Božji ljubezni ti je. V Bogu. Tudi na nekoga, ki še blodi, gleda z ’glej, jaz sem te ustvaril, zaradi mene še vedno obstajaš.’ V njem smo ustvarjeni, v njem živimo. Tudi če slabo delamo. Seveda si želi, da nehamo. To tudi danes papež Frančišek govori. On to govori malo drugače kakor je Benedikt XVI. ampak v temelju je isto. Prav to: Cerkev, ki je odprta. Cerkev je odprta za vsakega. Cerkev, ki se zapre in nekomu reče, nisi naš, nič nimamo s tabo, v svojem bistvu neha biti to, kar bi morala biti.

Sem bila navdušena in res presenečena, da mi ni tega nihče prej povedal. Da je Cerkev to in ne le skupek pravil, norm in navad, kako se je treba obnašati.

Tako so se verjetno začele rušiti vaše predstave o Cerkvi. Je bila pot v Cerkev samoumeven korak?

Pot v Cerkev ni bila moja prva misel. Recimo, da mi ni niti na kraj pameti padla. Ampak dejansko korak za korakom me je pa prav sem peljal.

V nekem obdobju se je začela pojavljati želja po krstu. In sem rekla, to pa zdaj ni več hec. Moram videti, v kaj se podajam. Ne greš v nekaj takega kar tako. Prebrala sem cel prvi del katekizma. Osnove vere in o zakramentih.

Vedno bolj pogosto sem se znašla v Ljubljani v cerkvi. Čudno, nisem čisto vedela kaj počnem, pa sem se sama pred sabo delala turistko. Ampak tudi vedno bolj pogosto sem se znašla pri maši. In je bilo preprosto dobro, bilo je močno. Dobre pol leta je v meni zorelo, da je krst tisto, kar želim.

Mogoče bi se vam zdelo naravno, da greš do svoje župnijske cerkve pa župnika vprašaš. Ampak za nekoga zunaj to ni naravna pot. Iz drugega sveta prihaja. Skoraj panično sem se bala, da bi se nekomu zdelo, da me mora ‘pograbiti in na vsak način res v Cerkev pripeljat’. Jaz pa sem želela, da je vsak moj korak res narejen v svobodi, da je res moj. Če ne bi bilo tako, bi verjetno kdaj kasneje že odšla. Ker z ljudmi se vedno zatikaš in odnosi so težki. Zato se sprašuješ, je to res ta Cerkev?

Vem, da sem marsikdaj kasneje, že kot kristjanka v kakem dvomu nad Cerkvijo in ljudmi v njej rekla: »Nisem šla zaradi ljudi notri. Ne bom šla zaradi ljudi ven. Ti si me sem pripeljal, s Tabo bom tukaj ostala.« Skozi leta se je to večkrat močno pokazalo. In vsakič naslednjič je bil moj odgovor lažji in bolj gotov. Se pa spet in spet vprašam, če se res moram v sebi srečati s prav vsakim razlogom zaradi katerega je kdaj kdo zapustil Cerkev. Ja … mogoče se res moram. Mogoče se vsak kristjan mora in prav tam zavestno, svobodno in v resnični ljubezni ostati v Cerkvi. Ker Cerkev je več od naših človeških napak in grehov. In nič na tem svetu ni kakor je Cerkev. Te lepote ni nikjer drugje.

Če človeka preveč zagreto skušaš privabiti na človeški ravni, ga morda prikrajšaš za tisto njegovo notranjo resnično odločitev. Mogoče ti samo ne upa reči ne, zares pa ni do tega prišel. In bo prav zato morda nekoč kasneje odšel. Bog pa ima svojo časovnico v človeku. Njegov čas je pravi, ne naš. Njegova logika je prava, ne naša.

Takrat sem potem pri frančiškanih na Tromostovju videla plakat, da se začne katehumenat in sem šla. Bilo je mnogo notranjih bojev, a sem vztrajala in šla do konca.

Zdaj ste naša župljanka. Kdaj ste prvič vstopili v našo cerkev?

Na katehumenatu mi je pater, ki nas je spremljal, v nekem trenutku rekel, da je čas, da grem pogledat še v svojo župnijo. Župnija je namreč pomemben del življenja kristjana. Tako sem potem enkrat junija šla k večerni delavniški maši. In mi je bilo vse čudno. Pojavljala sem mi je primerjava iz nekega filma, kjer gredo po eni reki s kajakom in pridejo v neko vas, ki je tako izolirana, in ljudje v njej so bili zelo posebni. Tista vas je po eni strani dobra, po drugi strani pa zelo čudna. Tako sem se jaz počutila. Pa ne to, da so vsi čudaki, ampak cela tista situacija. Tista majhna cerkvica. To je bilo nekaj izven kraja in časa, nekaj čisto posebnega.

Takrat je še bil župnik pater Gabriel, brat Jurij Štravs je bil diakon in Sašo (član skupine Vera in luč) je ministriral. In ko sem jaz videla one tri pri oltarju. Sašota pri oltarju. To je bilo pa zame kot razodetje. Kot Božji prst. Strašno močno pričevanje. Skupnost, v kateri fant, kot je Sašo, ministrira. In biti ministrant ni kar tako. Glej, tu bodo pa tudi nekoga, kot sem jaz lahko sprejeli. Dejansko to je bilo zame podoba sprejemajoče skupnosti. In sem vedela, da sem prišla domov.

Še preden sem bila krščena, je nekoč brat Gregor, ki je v tistem času pri nas pred mašo iskal bralce za berila tistega dne, opazil tudi mene kot novinko v cerkvi. Ponudil mi je lekcionar in me vprašal, če bi brala berilo. Jaz že kot otrok nikoli nisem znala gladko glasno brati. Tudi v odraslosti ni bilo nič drugače in vedno mi je bilo nočna mora, če je bilo treba kaj javno glasno povedati pred skupino ljudi. Tresla sem se že dolgo prej in potem. Najbolj naraven dogovor bi bil, če bi se opravičila. Nihče mi tega ne bi zameril. Ampak v celi tej poti v Cerkev se mi je beseda ’Ne’ (obrni se in zbeži stran) spet in spet vztrajno ponujala. Vsakič znova sem morala zbrati vse svoje moči, da sem šla dalje po njej. Samo zato sem pokimala bratu Gregorju, ker sem se bala, da bi ta ’ne’ odprl vrata drugim pomembnejšim ’ne-jem’ in se bom na poti v Cerkev ustavila, obrnila in zbežala. Pa sem globoko v sebi vedela, da tega nočem in da je ta pot v Cerkev nekaj najboljšega, kar se mi je v življenju zgodilo. Kljub njeni teži. A Bog dela čudeže, ko jih hoče. Tisto branje je kar presenetljivo dobro šlo. Brat Milan, ki je kak mesec po mojem prihodu kot novi župnik nadomestil brata Gabrijela, mi je enkrat kasneje na pol v smehu rekel, da so se bali, da bom kar ambon podrla. Tresla sem se kot šiba na vodi. A so mi lekcionar spet in spet prinašali.

Potem mi je s časom postalo vedno bolj domače. Tudi z Božjo besedo. Bolj kot se z njo srečuješ v molitvi, v duhovnih vajah in sicer tudi izven maše, bolj postaja tvoja, bolj postaja del tebe in ti del nje. Z leti, ko sem se pri branju sprostila in naučila izročati, sem opazila, da se me takrat, ko sama berem berilo pri maši, beseda dotakne čisto drugače in globlje, kot če jo poslušam iz klopi. Morda se tudi zaradi tega kdaj lažje ta beseda po mojem branju dotakne še koga. Bog namreč nobenega svojega daru ne daje le za človeka samega. Vsako Njegovo še tako majhno in morda skrito darilo je vedno za vse brate in sestre, za vso Cerkev. Hkrati pa nič manj – v vsej Njegovi osebni ljubezni – za človeka, ki mu je dano. Samo On zmore take stvari 🙂

Kako danes doživljate našo župnijo?

V župniji se počutim doma. Svojo župnijo imam rada. Sem del nje in tukaj sem doma. So pa odnosi kdaj tudi težki. Kar ne preseneča. Samo z Njim gremo namreč lahko tudi v naši krhki in kdaj raztrgani človeškosti skupaj dalje.

A zame je Cerkev vedno bila širša od župnije. In lepota Cerkve je to, da je širša. Kjerkoli na svetu greš k maši, si doma. Če razumeš besede, ali pa če jih ne razumeš. Čudovita mi je ta temeljna enost Cerkve. V svojem bistvu je družina. Ali pa telo, ta podoba mi je najbližje. Verujem v to telo.

Pogovarjala sem se Tina Čerin.

Foto: Arhiv Darje Jakofčič