‘Vzgajajmo skupaj’ je šola za starše na Zavodu svetega Stanislava. V teh korona časih se na Zavodu poslužujejo video nagovorov staršem otrok v vrtcu, osnovni šoli in gimnaziji. Povabili so me, da s starši delim svoj pogled na upanje, ki naj bo zanesljivo pričakovanje in ne le pobožna želja. V kaj starši – po moje – upajo in kaj za zanesljivost upanja lahko naredita oče in mama.
Poslušaj podkast
Poglej si video
Dva tipa upanja: pobožne želje in zanesljivo pričakovanje
Dve vrsti upanja imamo. Prvo je nekakšno upanje, ki bi mu lahko rekli pobožna želja v smislu: “Upam, da se bo to in to zgodilo.” Recimo: “Upam, da bom naredil četrti letnik.” Obenem pa za to ne bom naredil nič ali zelo malo. Tako upanje je le iluzija – kot pravi SSKJ: predstava, navadno optimistična, ki ni osnovana na resničnosti; slepilo, samoprevara, ki se – to v sebi vemo – ne bo zgodila. In globoko zadaj se skriva nedisciplina ali pa nimamo “mišic”, da bi upanju “pomagali” k uresničitvi.
Drugi tip upanja pa je svetopisemski. Gre za upaje, ki je zanesljivo pričakovanje, da se bo nekaj zgodilo. Recimo, kristjani imamo zanesljivo pričakovanje, da se Božje obljube tudi v praksi uresničijo, četudi so nam sedaj še nejasne in neznane. Zanesljivo pričakovanje imamo zato, ker jih je izrekel Bog, ki je ljubezen, Bog, ki je vsemogočen, Bog, ki je dober Oče in ima dobre načrte za nas. Je Vsemogočen in jih zato lahko tudi uresniči.
Upanje v levkemiji
Znaten del leta 2019 sem preživel v bolnišnici, kjer sem se zdravil zaradi akutne levkemije, precej nevarnega raka. Upanje, da bom ozdravel, nisem polagal v roke šarlatanom, ki jih je polno v svetu zdravljenja raka, pač pa sem ga polagal v Božje roke: “Bog če želiš me boš ozdravil, če pa me ne boš, bo tudi dobro. Ker Ti si absolutno dobro. In ne moreš delati drugače kot dobro.”
Obenem pa sem se v veri in upanju predal tudi “Božji ekipi”, kot sem poimenoval ekipo zdravnikov, sester in drugega – recimo laboratorijskega osebja. Vedel sem – lahko bi rekel – imel sem zanesljivo pričakovanje, da vedo kaj delajo, da znajo, da delajo prav, da je kemoterapija dobra, četudi je bila težka in bi se ji najraje odrekel. Ali sem bil prepričan, da bo zdravljenje uspešno. Nisem in še sedaj po enem letu nisem. Imel sem pa zanesljivo pričakovanje.
Kakšni so vajini upi za otroke in kaj lahko naredita?
Verjamem, da upate, da bo vaš otrok končal to ono šolo, morda fakulteto, doktorat? Ali je to le vaše upanje v obliki pobožne želje, ali je to zanesljivo pričakovanje h kateremu prispevata tudi vidva – oče in mama. Kako prispevata? Tako, da omogočita otroku razvoj “mišic”. V tem primeru “mišic” delavnosti, vztrajnosti, trdega dela, … Kako omogočita razvoj mišic? Tako da mu od malih nog naprej dajeta obilo domačega dela, tudi takega, ki zahteva veliko vztrajnosti, tudi trdega dela. Miha Kramli, ki se ukvarja z ekranskimi zasvojenostmi, takole pravi: “Z vami starši je nekaj narobe, vam petnajstletnik ne skuha kosila dvakrat na teden.”
Ali upata, da bo vajin otrok poslovno uspešen, da bo zaposljiv na trgu delovne sile? Je to le pobožna želja, iluzija ali je to zanesljivo pričakovanje h kateremu prispevata tako, da mu omogočata, da sam prevzame odgovornost za svoja dejanja, da svoje probleme rešuje sam in si krepi mišice samostojnosti in odgovornosti. Ali pa mu vidva “odnašata rit”, rešujeta njegove probleme in za njegove težave prevzemata odgovornost. Obenem pa upata, da se bo težave naučil reševati samostojno – tako teoretično in da bo sposoben prevzemati odgovornost, četudi mišic ne bo imel razvitih. Kaj pa so zahtevne službe danes drugega kot stalno reševanje zahtevnih problemov in prevzemanje odgovornosti?
Ali upata, da se bo vaš otrok nekoč osamosvojil, da bo šel v gradnjo odnosa, da se bo poročil, da bo imel otroke? Da bosta vidva videla otroke svojih otrok, kot je bilo izrečeno v prošnji na vajini poroki? In vidva, sta pripravljena vlagati v vajin odnos? Tako, da se spoštljivo in ljubeče pogovarjata, negujeta odnos, se znata opravičiti drug drugemu, se v molitvi obračata k Bogu? Gresta kdaj na kakšen zakonski seminar, na duhovne vaje? Je vajin odnos tak, da bo otrok – ko pridejo ta prava leta – komaj čakal, da se bo poročil, imel – če Bog da – otroke in ne bo le sprehajal psov, kot je danes videti mlade v najbolj rodovitnih letih. Množično. In psi niso nič krivi.
Ali upata, da bo vajin otrok – po domače povedano – prišel v nebesa ko bo čas za to? Ali upata, da bo otrok obdržal vero in imel odnos z Bogom, ki ga bo popeljal v večno življenje? Kaj pa jaz kot oče in kot mama delam, da bom sam imel tak odnos z Bogom? Ali molim, berem Božjo besedo, iščem Božjo voljo za moje življenje, živim zakramentalno življenje? Skratka jemljem Boga zares. Ali le “fejkam” vero. Ni bolj senzitivnih ljudi za zaznavanje fejk odnosa kot so naši otroci.
Poslušajta še druge govorce v šoli za starše (Marko Juhant, Karel Gržan, Andreja Poljanec, …).
Foto: Arek Socha, Pixabay (prstana), Jonas Kaiser, Unsplash (list)
• V maju imamo pri vseh svetih mašah med tednom šmarnice.
Na božični dan, 25. 12. 2020 smo ustanovili 
