Prvi hip se morda ne boste strinjali z menoj, sploh če pogledate, kako stojijo, tečejo in se obračajo stvari v naši deželici. Vendar, če samo mimogrede vržete oko na spletne komentarje pod katerimkoli člankom, ki obravnava katerokoli tematiko, boste morali priznati, da imam prav.
Od menjave žarnice do vodenja Evropske zveze, od priprave jajca na oko do mikro, makro in še vseh drugih vrst biologije, od obrezovanja žive meje do vesoljskih poletov, od izvajanja prostih metov do srčne kirurgije … na vse našteto in še kaj se v komentarjih pod črto najdejo ljudje, ki bi te zadeve znali in zmogli: a) – opraviti tako, kot je treba, b) – opraviti bolje in c) – opraviti neprimerno bolje!
Škof z všečki
Zato sem se odločil, da tudi jaz ne bom več molčal. Kajti tudi jaz imam mnenje o vsem in še marsičem, tudi jaz se spoznam na vse in še na kaj zraven. Mojim mnenjem in spoznanjem vedno prikima tudi žena, ki skupaj z mano v naši osemčlanski družini tvori demokratično večino, torej že mora biti nekaj na tem, kar se mi porodi v betici in potem prileti iz ust.
Preskočil bom šport, umetnost in politiko in se bom – pa čeprav bolj poklican od poklicanih in od uspešno prestane birme dalje bolj papeški od papeža – skromen, kot sem, lotil zgolj škofovanja.
Torej: Če bi bil škof … Bi najprej prodal avtomobil. Ne tega, ki ga imam jaz, ampak tega, ki ga imam kot škof. Tega, ki ga imam jaz, potrebujem, iz razlogov, ki so za škofa popolnoma nepomembni: da odpeljem otroke na razne krožke, treninge in v glasbeno šolo, da se zapeljem do trgovine in v službo. Škof nima družine, do tržnice ima le par korakov in večino časa tako ali tako dela od doma. Avto je torej le strošek, ki na letni ravni krepko presega nedeljske pušice povprečne slovenske fare. Stran z njim! Za lažjo odločitev za prodajo je treba morda prešteti všečke, ki bi jih na družbenih omrežjih dobil škof, ko bi uporabljal javni prevoz. Si predstavljate: škof na biciklu?! Skoraj večji čudež, kot če bi ga videli hoditi po vodi! Če pa bi škof želel obiskati našo od stolnice kar precej oddaljeno faro, ga z veseljem pridem iskat s svojim rabljenim avtomobilom. Otroci ob nedeljah nimajo obveznosti in sem prost. Če pa bi šlo za obisk med tednom, brez pomisleka pošljem otroka na avtobus ali mu napišem opravičilo, samo da bi episkopos (nadzornik) začutil malo apostolskega (odposlanskega) utripa!
V podobni maniri bi državi vrnil nazaj vse, kar je v denacionalizacijskih postopkih Cerkev nacionaliziranega dobila povrnjeno. Smo v času komunizma kaj bistvenega pogrešali? Prav nič. Kljub šikaniranju in preganjanju smo imeli ravno zadosti svobode, zraka in pogleda proti nebu. Sedaj pa že trideset let poslušamo očitke o bogati Cerkvi, ki ji ni treba plačevati davkov, o dvorcih, palačah in gozdovih. In najbolj žalostno je, da so ti očitki mestoma celo upravičeni. Če bi bil škof, ne bi le vrnil, kar nam je bilo vrnjenega, temveč bi oddal in podaril še kaj tega, kar imamo. Saj imamo preveč in ne vemo, kaj bi s tem. Sekamo in prodajamo povrnjene gozdove, da lahko vzdržujemo povrnjene stavbe. Vlagamo v žlebove in fasade namesto v ljudi. Ki so odšli in se, bojim, zlepa ne bodo povrnili.
Ne, ni me strah, da bi trpeli pomanjkanje. Spomnite se: Frančišek Asiški se je slekel do golega, ko je zapustil očetovo hišo, pa vendar so v par sto letih frančiškani postali eden najbogatejših redov!
Vsaj po dva in dva
In ko so mi že ravno frančiškani prišli na misel. Če bi bil škof, bi vsem trem Frančiškovim redovom – frančiškanom, minoritom in kapucinom – odvzel breme župnij in jih poslal na neprestani misijon: iz tedna v teden bi se selili od fare do fare, pridigali in spovedovali. Župniki bi si lahko malo oddahnili ali pa bi začutili nekoliko zdrave konkurence in se potrudili bolj, kot se jim sicer da.
Ne, ne bom šimfal duhovnikov. Škofu se to ne spodobi. Itak se duhovnikom vedno godi krivica, vedno se malo zlažemo, ko govorimo o njih: niso vsi tako dobri, kot pravimo, da so, predvsem pa niso vsi tako slabi, kot trdimo, da so!
Kristus je svoje učence poslal »po dva in dva«. Jaz, če bi bil škof, bi jih poslal vsaj po dva in dva. In ja, vem, kaj boste rekli: da jih ni dovolj, da bi šli po dva in dva, kaj šele vsaj dva po dva in da je že sedaj marsikatera fara brez svojega pastirja. Kaj porečeš, škof, na to?
Kaj pa naj porečem? Da ni nobene potrebe in nuje, da sta tista dva, ki sta poslana, oba duhovnika. Kar je za poslane – torej: za apostole – nujno in potrebno, je vera. In upanje. In ljubezen. Predvsem ta. In obilo volje, veselja in vztrajnosti. Da ne rečem trme.
In je take može treba ne le izmoliti, temveč jih tudi usposobiti. In bi zato, če bi bil škof, zaprl lemenat. To je tisti hotel v centru najlepšega mesta na svetu, prav zraven tržnice, stolnice in škofijske palače, ki mlade pobe namesto za duhovnike vzgaja za gospode! Naj si najde sobico, kot si jo mora vsak študent. Naj jo plačuje. Naj ob študiju kelnari ali si najde kako drugo pametnejšo zaposlitev, da bo imel za vsakdanji kruh. Da bo cenil vsakdanji kruh. Da bo potem znal in zmogel oznanjati Tistega, ki daje vsakdanji kruh in jê Kruh iz nebes.
… Preberite članek do konca na spletni strani Katoliškega tednika Družina
Avtor: Gregor Čušin
Foto: Tamino Petelinšek
