Danes je materinski dan, ki ga praznujemo na praznik Gospodovega oznanjenja Mariji.

25. marec je nezapovedan praznik, ko se spomnimo, da je angel oznanil devici Mariji, da bo rodila Božjega sina. Takole je to opisano v evangeliju po Luku:

V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to.

Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.«

Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin.

Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.« Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje. (Lk 1,26-38)

Drage mame, čestitamo za praznik in vam želimo obilo veselja, lepega in dobrega v družbi svojih dragih. Naj se dobri Bog ozre na vas in vam da svoj mir.

Ob materinskem dnevu in prazniku Gospodovega oznanjenja Mariji z vami delimo pričevanje mlade mame Helene Rozman, ki so ga posneli na Uradu za družino – Nadškofija Ljubljana.

Več na spletni strani tednika Družina

Marjeta Bec iz Družine in Življenja pa je za spletno stran Radia Ognjišče takole povedala: “Črpaš iz dediščine, ki si jo prejel od svojih staršev, se učiš na svojih napakah in se trudiš, da bi otroke poslal v svet opremljene za življenje, da bi jim predal vrednote, ki ti največ pomenijo.”

Otroci po njenih besedah potegnejo iz nas najboljše, pa tudi najslabše. “Soočimo se s svojo ranljivostjo in nemočjo, pa tudi z neverjetno močjo, ki je potrebna ob neprespanih nočeh, boleznih in stiskah otrok.” 

Več na spletni strani Radia Ognjišče

Marjeta Bec z družino Vir: FB profil Marjete Bec

Na spletni strani Družine in Življenja pa je Marjeta Bec zapisala takole: “Tvoj mož ve, da nisi popolna. Pa te ima vseeno rad. Tvoji otroci vedo, da nisi popolna. Pa si zanje vseeno najboljša mama na svetu. Ker si njihova. Ker tvoje vloge nihče ne more zares nadomestiti.”

Več na spletni strani Družine in Življenja

Foto: Aleš Čerin (žafrani na Veliki planini); The Annunciation, Philippe de Champaigne (1602–1674); naslikano 1644, ©Metropolitan Museum, New York (vir: Christian Art)

Naša župljanka Polona Vesel Mušič je za tednik Družina izrazila mnenje glede ukinjanja botrstva v župniji Beltinci v Murskosoboški škofiji. Polona se že dve desetletji ukvarja s področjem birme in birmanske pastorale.

Takole pravi Polona Vesel Mušič: “Botrstvo ima velik pomen za birmance, botre, starše, Cerkev … Strokovni, življenjski in duhovni pogled nas uči, da so botri zelo dragoceni.

V času odraščanja, ki je eno najzahtevnejših obdobij življenja, mladostnik potrebuje spremstvo in pomoč. Spremljevalec je tudi dober birmanski boter. Pomembno je, da si ga izbere birmanec sam, saj le tako lahko izbere nekoga, ki mu zaupa in se z njim pogovarja. Če bi bila birma prej, bi botra izbrali starši, a to smo storili že pri krstu otroka.

Če bi birmo prestavili v 5. razred, bi ob sedanjem pomanjkljivem razumevanju in doživljanju zakramenta birme ter načinih priprave, birmanci verjetno že prej »odšli«. Ostali bi tisti, ki imajo dobro versko zaledje doma. A Bog ne ponuja sebe le izbrancem, “ta pridnim”, tistim, ki že tako imajo bogato življenjsko popotnico … ampak vsem. Jezus nam daje zgled, ko obeduje s cestninarji in grešniki …”

Preberite njeno mnenje do konca na spletni strani Tednika Družina.

Preberite še članka iz Družine:

• V župniji Beltinci že letos uradno brez birmanskih botrov in
• Škof Štumpf napoveduje spremembo birmanske pastorale

Polona Vesel Mušič je že lani avgusta pisala škofu Petru Štumpfu daljše pismo z utemeljitvijo, ki si ga lahko najdete na njeni spletni strani. Objavljamo le kratek del pisma: “Pomemben razlog za birmo v času odraščanja je tudi izbira botra, saj je smiselno, da si botra birmanci (mladostniki) izberejo sami. Gre namreč za odnos, ki traja vse življenje in lahko bistveno pripomore h kakovosti odraščanja in odnosov. Če bi šli k birmi pred puberteto, bi jim verjetno izbrali botra starši, ampak to smo naredili že pri krstu; v mladostništvu pa so na vrsti oni, da izberejo nekoga po prijateljstvu, po srcu. Mladostniki potrebujejo spremstvo, pa ne več zgolj nas, starše, ampak še druge dobre ljudi, med njimi v prvi vrsti dobrega botra. In tudi mi, starši, potrebujemo nekoga, ki mu lahko zaupamo, ki “pozna poti”, kot je lepo rečeno v Tobitovi knjigi.” Škof ji še ni odgovoril.

Poloninemu mnenju se pridružuje tudi Aleš Čerin, ki se je na članek o ukinjanju botrov v Beltincih odzval na svojem Facebook profilu: “Tole je pa čisto mimo. Namesto, da bi iskali rešitve, obupali. Mladi še kako potrebujejo “drugega” (ki ni oče ali mati – od njiju se v tem času odcepljajo), zanesljivega človeka, po možnosti tudi izven žlahte, ki mladcu in mladenki – še posebej v času odraščanja – pa tudi kasneje v življenju stoji ob strani, moli zanj, je na razpolago za pogovor in pomoč. To je neprecenljivo. Ne pa da se vsem mladim takole odvzame možnost imeti botra.
Zame je tole en večjih porazov Cerkve.”
…
“Treba je začeti zelo resno delati s tistimi botri, ki to hočejo. In to zelo kakovostno. Verjamem, da jih je nekaj takih. Morda v celi škofiji samo deset. Začeti delati pač s temi desetimi in povzdigniti botrsko službo na visok nivo. Ne pa da so botri nekakšni “priveski” (citiram iz članka: “… s starši odločili, da bodo otroci sami pristopili k birmovalcu, botri – če se bo birmanec zanj odločil – pa bo sedel v klopi.”). S tistimi botri, ki nočejo delati, se pa ne dela. A tistim birmancem, ki imajo botra in ga želijo imeti, ga je pa treba omogočiti. V polnem pomenu. Botri so v najstniškem obdobju zelo pomembna figura. Celo bolj kot starši od katerih se najstniki ravno odcepljajo. Botri lahko – če vzamejo službo resno – ostajajo mentorji svojim birmancem še daleč v odraslo dobo.”

Na ukinjanje službe botrov so se odzvali tudi na satirični katoliški strani Zadnja plat in objavili tole grafiko s komentarjem: “Kaj pa, če se v Sloveniji najde 10 dobrih botrov? Boš pokončal službo botra zaradi teh desetih?”

Objavljamo še zanimiv članek Sama Pučnika o izbiranju botrov na Aleteia.si ‘Kako izbrati birmanskega botra’, ki takole pravi: “Na prvi pogled bi se morda zdelo, da botra izbiramo zato, da birmanca pospremi od klopi do škofa in da prinese darila. V resnici pa se njegova vloga pri birmi šele začne. Boter ima od tistega trenutka dalje nalogo voditi in biti zgled svojemu birmancu v veri vse svoje življenje.”

Več na Aleteia.si

Dodano 28.3.2023: Družina.si – Profesor cerkvenega prava proti ukinitvi botrov: Beg pred novimi pastoralnimi izzivi?

O ukinjanju birmanskih botrov v Murskosoboški škofiji smo pri Družini že pisali, novica pa je zbudila precej pozornosti tudi v drugih medijih. Na vest, da v župniji Beltinci že letos, od prihodnjega leta dalje pa po vsej Murskosoboški škofiji birmanskih botrov ne bo več, birma pa se bo prestavila v peti razred, so se odzvali tudi na spletni strani Inštituta za kanonskopravne vede. Predstojnik Katedre za cerkveno pravo na Teološki fakulteti dr. Stanislav Slatinek je tam objavil svoje mnenje glede tega vprašanja.

…

“Ko prebiramo argumente, ki opravičujejo odpravo birmanskih botrov, nas preseneča sklicevanje na Zakonik cerkvenega prava, kakor, da cerkveno pravo narekuje odpravo birmanske botrov, če ti ne živijo primerno veri. Seveda se s tako – pozitivistično – razlago cerkvenega prava ni mogoče strinjati, ker ni v skladu z najvišjim zakonom Cerkve, ki je »blagor duš« (salus animarum).

Norme glede birmanskih botrov najdemo v kan. 892 in 893. V Zakoniku cerkvenega prava beremo, da naj ima birmanec botra »če je mogoče« (kan. 892). Boter pa naj bi izpolnjeval pogoje, ki so našteti v kan. 874. Zagovorniki odprave botrov se sklicujejo na zahteve, ki so naštete v toč. 3, da mora biti boter »katoličan, da je že bil pri birmi in pri obhajilu in da živi primerno veri in nalogi, ki jo bo prejel«. Najbolj vneti zagovorniki odprave botrov trdijo, da tisti, ki niso cerkveno poročeni, ne živijo primerno veri in nalogi botra in da zato ne morejo biti botri. Gre za zelo »formalno« razlago cerkvenega prava, za razlago, ki jo najdemo celo v nekaterih učbenikih. Kljub temu je treba črki dati Duha, da postane živa in učinkovita, »zakaj črka mori, Duh pa oživlja« (2 Kor 3,6). Treba je prisluhniti času v katerem živimo. Bila so obdobja, ko so bili razvezani in civilno poročeni redek pojav. Prepoved izbire botra, ki ni bil cerkveno poročen, je bila v preteklosti morda še razumljiva. Danes pa je to zelo razširjen pojav, do katerega je treba imeti drugačen, bolj misijonarski pristop.”

Celotno mnenje preberite na spletni strani Družina.si.

Foto: Polonin osebni arhiv, FB profil Zadnja plat, spletna stran Teološke fakultete (dr. Stanislav Slatinek)

POSLANICA SVETEGA OČETA FRANČIŠKA
za post 2023
Postna askeza, sinodalna pot

Dragi bratje in sestre!
Matejev, Markov in Lukov evangelij se ujemajo v pripovedi o Jezusovi spremenitvi. V tem dogodku vidimo Gospodov odgovor na nerazumevanje, ki so ga njegovi učenci pokazali v odnosu do njega. Malo prej je namreč prišlo do pravega spopada med Učiteljem in Simonom Petrom, ki je potem, ko je izpovedal svojo vero v Jezusa kot Kristusa, Božjega Sina, zavrnil njegovo napoved trpljenja in križa. Jezus ga je ostro pograjal: »Poberi se! Za menoj, Satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško« (Mt 16,23). In glej, »čez šest dni je Jezus vzel  s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro, na samo« (Mt 17,1).

Evangelij o spremenjenju je oznanjen vsako leto na drugo postno nedeljo. Dejansko nas Gospod v tem bogoslužnem času vzame s seboj in nas odvede na samo. Tudi če naše redne obveznosti zahtevajo, da ostanemo na svojih običajnih mestih in živimo svoj vsakdan, ki se pogosto ponavlja in je včasih dolgočasen, smo v postnem času povabljeni, da se skupaj z Jezusom »povzpnemo na visoko goro«, da bi s svetim Božjim ljudstvom doživeli posebno izkušnjo askeze.

Postna askeza je zavzetost, ki jo vedno spodbuja milost, da bi premagali svoje pomanjkljivosti vere in odpora do tega, da bi hodili za Jezusom po poti križa. Prav tako, kakor so to potrebovali Peter in drugi učenci. Za poglobitev našega poznavanja Učitelja, za razumevanje in popolno sprejemanje skrivnosti Božjega odrešenja, ki se je uresničilo po popolni daritvi samega sebe iz ljubezni, moramo pustiti, da nas On odvede na samo in na visoko goro, da se bomo ločili od povprečja in nečimrnosti. Moramo se podati na pot, na pot navzgor, ki zahteva napor, odrekanja in zbranost kot izlet v hribe. Te sposobnosti so pomembne tudi za sinodalno pot, za katero smo se kot Cerkev zavezali, da jo bomo uresničili. Dobro nam bo delo, če bomo razmislili o odnosu, ki obstaja med postno askezo in sinodalno izkušnjo.

V »odmik« na gori Tabor je Jezus pripeljal s seboj tri učence, ki so bili izbrani, da bi bili priče enkratnega dogodka. Hotel je, da bi to doživetje milosti ne bilo osamljeno, ampak bi bilo podeljeno, kot je podeljeno vse naše versko življenje. Za Jezusom hodimo skupaj. In skupaj, kot Cerkev, romarica v času, živimo bogoslužno  leto in znotraj njega post, ko hodimo s tistimi, ki jih je Gospod postavil ob nas kot tovariše na poti. Podobno kot za vzpon Jezusa in njegovih učencev na goro Tabor lahko rečemo, da je naša postna pot »sinodalna«, ker jo hodimo skupaj na isti poti, učenci edinega Učitelja Jezusa. Vemo tudi, da je on sam Pot, in potemtakem tako v liturgičnem kot v sinodalnem itinerariju Cerkev ne počne nič drugega, kot da vedno globlje in bolj polno vstopa v skrivnost Kristusa Odrešenika.

In tako pridemo do viška. Evangelij pripoveduje, da se je Jezus »vpričo njih spremenil: Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč« (Mt 17,2). To je »vrh«, to je cilj poti. Na koncu vzpona, ko so bili na visoki gori z Jezusom, je bila trem apostolom dana milost, da so ga videli v njegovi slavi, ki se je bleščala od nadnaravne luči, ki ni prihajala od zunaj, ampak jo je izžareval on sam. Božanska lepota tega videnja je bila neprimerljivo večja od kakršnega koli napora učencev, ko so se vzpenjali na Tabor. Kot pri vsakem zahtevnem izletu v hribe, ko se vzpenjamo, mora biti pogled uprt v stezo, razgled pa, ki se na široko odpre na koncu, preseneti in poplača s svojo čudovitostjo. Tudi sinodalni proces se pogosto zdi težaven in včasih bi lahko izgubili pogum. Tisto pa, kar nas čaka na koncu, je zagotovo nekaj čudovitega in presenetljivega, kar nam bo pomagalo bolje razumeti Božjo voljo in naše poslanstvo v službi njegovega kraljestva.

Doživetje učencev na gori Tabor se je še bolj obogatilo, ko sta se ob spremenjenem Jezusu pojavila Mojzes in Elija, ki sta poosebljala postavo in preroke (prim. Mt 17,3). Kristusova novost je izpolnitev Stare zaveze in obljub in je neločljiva od zgodovine Boga s svojim ljudstvom ter razodeva njen globok pomen. Podobno je sinodalna pot zakoreninjena v izročilo Cerkve in istočasno odprta za novost. Izročilo je vir navdiha za iskanje novih poti ob izogibanju nasprotnim skušnjavam nepremakljivosti ali improviziranega eksperimentiranja.

Postno asketsko potovanje in podobno tudi sinodalno imata oba za cilj spremenitev, osebno in cerkveno. Spremenitev, ki v obeh primerih najde svoj zgled v Jezusovi spremenitvi in se zgodi v milosti njegove velikonočne skrivnosti. Da bi se ta spremenitev mogla letos zgoditi v nas, bi rad predlagal dve »stezi«, po katerih moramo hoditi, da bi se vzpenjali skupaj z Jezusom in z njim dosegli cilj.

Prva se nanaša na ukaz, ki ga Bog Oče naslovi na učence na Taboru, ko zrejo spremenjenega Jezusa. Glas iz oblaka reče: »Poslušajte ga!« (Mt 17,5). Prvo pojasnilo je torej zelo jasno: poslušati Jezusa. Post je čas milosti v tolikšni meri, kolikor prisluhnemo Njemu, ki nam govori. In kako nam govori? Predvsem v Božji Besedi, ki naj jo Cerkev ponuja v bogoslužju. Ne pustimo, da bi padala v prazno. Če že ne moremo vedno sodelovati pri maši, pa dan za dnem preberimo svetopisemska berila, tudi s pomočjo interneta. Poleg Svetega pisma nam Gospod govori v bratih, predvsem v obrazih in zgodbah tistih, ki potrebujejo pomoč. Rad pa bi dodal še en vidik, ki je v sinodalnem procesu zelo pomemben: poslušanje Kristusa poteka tudi skozi poslušanje bratov in sester v Cerkvi. Gre za vzajemno poslušanje, ki je v nekaterih fazah glavni cilj, ki pa vendarle vedno ostane nepogrešljivo v metodi in v slogu sinodalne Cerkve.

Ko so učenci zaslišali Očetov glas, »so padli na obraz in se zelo prestrašili. In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: ‘Vstanite in ne bojte se!’ Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar razen Jezusa samega« (Mt 17,6-7). To pa je drugo pojasnilo za ta postni čas. Ne predstavljajte si religioznosti izjemnih dogodkov in mikavnih doživetij iz strahu pred soočanjem z resničnostjo, z njenimi vsakdanjimi napori, težavnostjo in protislovji. Luč, ki jo Jezus kaže učencem, je predpodoba velikonočne slave; in proti njej moramo iti, hodeč »samo za njim samim«. Post je usmerjen na veliko noč. »Odmik« ni sam sebi namenjen, ampak nas pripravlja, da bi z vero, upanjem in ljubeznijo živeli trpljenje in križ, da bi prišli do vstajenja. Tudi sinodalna pot nas ne sme slepiti, da smo prispeli, ko nam Bog podari milost nekaterih močnih doživetij občestva. Tudi tam nam Gospod ponavlja: »Vstanite in ne bojte se.« Spustimo se v nižino in milost, ki smo jo doživeli, nas bo podpirala, da bomo ustvarjalci sinodalnosti v vsakdanjem življenju naših skupnosti.

Dragi bratje in sestre, Sveti Duh naj nas razvnema v tem postnem času pri vzponu z Jezusom, da bomo doživeli njegov božji sijaj in tako okrepljeni v veri skupaj nadaljevali pot z Njim, ki je slava njegovega ljudstva in luč narodov.

Rim, sv. Janez v Lateranu, 25. januarja, praznik spreobrnitve sv. Pavla
FRANČIŠEK

Vir: Vatican news

Foto: Slovenska škofovska konferenca