V Katoliški cerkvi na 33. nedeljo med letom obhajamo Svetovni dan ubogih. Letos bo to v nedeljo, 14. novembra 2021.
V poslanici za 5. svetovni dan revnih z naslovom »Uboge imate vedno med seboj« (Mr 14,7) papež Frančišek pravi: »Želim si, da bi se Svetovni dan revnih, ki je prišel do pete obletnice, mogel vedno bolj zakoreniniti v naše krajevne Cerkve in se odpreti evagelizacijskemu gibanju, ki srečuje reveže tam, kjer so. Ne moremo čakati, da bodo potrkali na naša vrata, nujno je potrebno, da pridemo do njih v njihovih domovih, v bolnišnicah, v domovih za ostarele, na cestah in v temnih kotih, v katerih se včasih skrivajo, v zavetiščih in v sprejemnih centrih…«
»Uboge imate vedno med seboj« (Mr 14,7)
Foto: Yael Portabales, Cathopic
1. »Uboge imate vedno med seboj« (Mr 14,7). Jezus je te besede izgovoril med kosilom v Betaniji, v hiši Simona, imenovanega »gobavec«, nekaj dni pred veliko nočjo. Kot pripoveduje evangelist, je vstopila neka žena z alabastrno posodico polno dragocene dišave in jo izlila na Jezusovo glavo. To dejanje je vzbudilo veliko začudenje in dalo povod za dve različni razlagi.
- Prva je ogorčenje nekaterih navzočih vključno z učenci, ki so glede na vrednost dišave – približno 300 denarijev, kar ustreza letni plači delavca – mislili, da bi bilo bolje, če bi jo prodali in izkupiček dali ubogim. Po Janezovem evangeliju je to stališče zagovarjal Juda: »Zakaj bi tega olja ne prodali za tristo denarijev in te dali ubogim?« Evangelist pripomni: »Tega pa ni rekel, ker bi skrbel za uboge, ampak, ker je bil tat; imel je namreč denarnico in si je prilaščal, kar so dajali vanjo« (Jn 12,5-6). Ni naključje, da ta ostra kritika prihaja iz ust izdajalca: to je dokaz, da tisti, ki ne prepoznajo ubogih, izdajajo Jezusov nauk in ne morejo biti njegovi učenci.
V zvezi s tem se spomnimo močnih Origenovih besed: »Zdi se, da je Juda skrbel za uboge […]. Če je sedaj še kdo, ki ima mošnjo Cerkve in govori v prid ubogih kot Juda, potem pa jemlje to, kar dajejo vanjo, ima svoj delež skupaj z Judom.« (Komentar k Matejevemu evangeliju, 11,9)
- Drugo razlago je povedal Jezus sam in nam omogoča dojeti globok pomen dejanja, ki ga je izvršila žena. Pravi: »Pustite jo. Kaj ji delate težave? Dobro delo mi je storila« (Mr 14,6). Jezus ve, da je njegova smrt blizu in v tem dejanju vidi vnaprejšnje maziljenje njegovega mrtvega telesa, preden bo položeno v grob.
Ta pogled gre onkraj vseh pričakovanj gostov. Jezus jih spomni, da je prvi ubogi On, najbolj ubog med ubogimi, ker jih vse predstavlja. Tudi v imenu ubogih, osamljenih, odrinjenih, preziranih Božji Sin sprejme to ženino dejanje. Ona s svojo žensko občutljivostjo kaže, da je edina, ki razume Gospodovo duhovno stanje. Ta anonimna žena, ki morda predstavlja celotno žensko vesolje, ki skozi stoletja ne bo imelo glasu in bo trpelo nasilje, vzpostavlja pomenljivo navzočnost žena, ki sodelujejo pri tem vrhunskem trenutku Kristusovega življenja: pri njegovem križanju, smrti in pokopu in prikazanju Vstalega.
Žene, ki so bile tako pogosto prezrte in odrivane od odgovornih mest, so v evangelijih protagonistke zgodovine razodetja. Zgovorna je zaključna Jezusova beseda, ki to ženo povezuje z velikim evangelizacijskim poslanstvom: »Resnično povem vam, kjer koli po svetu bo oznanjen ta evangelij, bodo pripovedovali tudi to, kar je ona storila, njej v spomin« (Mr 14,9).
2. Ta močna »empatija« med Jezusom in ženo ter način, kako pojasnjuje svoje maziljenje, odpirata rodovitno pot premišljevanja o neločljivi vezi med Jezusom, ubogimi in oznanjevanjem evangelija.
Božje obličje, ki ga On razodeva, je obličje Očeta za uboge in blizu ubogim. Vse Jezusovo delo potrjuje, da revščina ni sad usode, ampak je konkreten izraz njegove navzočnosti med nami. Ne najdemo ga, kadar in kjer hočemo, ampak ga prepoznamo v življenju ubogih, v njihovem trpljenju in pomanjkanju, v včasih nečloveških pogojih, v katerih morajo živeti. Ne bom se naveličal ponavljati, da so ubogi resnični evangelizatorji, ker so bili prvi, ki so bili evangelizirani in poklicani, naj delijo blagor Gospoda in njegovega kraljestva (prim. Mt 5,3).
Ubogi v vseh razmerah in na vseh zemljepisnih širinah nas evangelizirajo, ker omogočajo, da vedno na nov način odkrijemo najbolj pristne poteze Očetovega obličja. »Ubogi nas lahko veliko naučijo. Niso le deležni verskega čuta (sensus fidei), ampak tudi poznajo trpečega Kristusa zaradi svojega trpljenja. Potrebno je, da se vsi od njih učimo evangelija. Nova evangelizacija je povabilo, da priznamo zveličavno moč v njihovem življenju in jih postavimo v središče poti Cerkve. Poklicani smo, da v njih odkrijemo Kristusa in postanemo glasniki njihovih potreb in da smo tudi njihovi prijatelji, da jim prisluhnemo, jih razumemo in sprejmemo skrivnostno modrost, ki nam jo Bog hoče posredovati po njih. Naša zavzetost ni izključno v dejanjih ali programih podpore in pomoči. Sveti Duh ne navdihuje pretiranega aktivizma, ampak predvsem pozorno ljubezen do drugega, ki ga imamo »v nekem smislu za enega bistva s seboj«. Ta ljubeča pozornost je začetek prave skrbi za njegovo osebo. Na tej osnovi si nato zares prizadevam za njegovo dobro« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 198-199).
3. Jezus ni samo na strani ubogih, ampak deli z njimi svojo usodo. To je močan nauk tudi za njegove učence v vseh časih. Njegove besede »uboge imate vedno med seboj« pomenijo tudi: njihova navzočnost med nami je stalna, ne sme pa voditi v navado, ki bi postala brezbrižnost, ampak mora biti vključena v podelitev življenja z njimi, ki ne dovoljuje pooblaščencev. Ubogi niso ljudje, ki so za skupnost »zunanji«, ampak so bratje in sestre, s katerimi moramo deliti trpljenje, da bi omilili njihovo stisko in odrinjenost, da bi jim bilo povrnjeno izgubljeno dostojanstvo in zagotovljena potrebna družbena vključenost. Po drugi strani vemo, da dobrodelna gesta predpostavlja dobrotnika in koristnika, medtem ko medsebojna podelitev rojeva bratstvo. Miloščina je priložnostna; medsebojna podelitev je trajna. Prva predstavlja nevarnost, da bo nagradila tiste, ki jo dajejo, in ponižala tiste, ki jo prejemajo; druga okrepi solidarnost in postavlja pogoje, ki so potrebni za dosego pravičnosti. Skratka, ko verniki želijo videti Jezusa osebno in se ga dotakniti z roko, vedo, kam naj se obrnejo. Ubogi so zakrament Kristusa, predstavljajo njegovo osebo in nas napotujejo k njemu.
Imamo veliko zgledov svetnikov in svetnic, ki so iz življenja z ubogimi naredili svoj življenjski cilj. Med drugimi mislim na p. Damijana de Veustra, svetega apostola gobavcev. Z veliko plemenitostjo je odgovoril na klic, naj odide na otok Molokai, ki je postal geto, dostopen samo gobavcem, da bi z njimi živel in umrl. Zavihal je rokave in storil vse, da bi življenje teh bolnih in odrinjenih revežev, ki so postali eno samo propadanje, naredil dostojno življenja. Postal je zdravnik in bolničar, ne da bi se menil za nevarnosti, ki se jim je izpostavljal, in v tisto »kolonijo smrti«, kakor so otok imenovali, prinesel luč ljubezni. Gobavost je prizadela tudi njega, kar je znamenje popolne podelitve z brati in sestrami, za katere je dal življenje. Njegovo pričevanje je zelo aktualno v naših dneh, ki jih zaznamuje pandemija koronavirusa. Božja milost je zanesljivo na delu v srcih mnogih, ki se, ne da bi se kazali, razdajajo za najbolj uboge v čisto konkretni podelitvi.
Papež Frančišek je ob sklepu izrednega jubileja usmiljenja z apostolskim pismom Usmiljenje in usmiljenja potrebna (Misericordia et misera) določil, da se vsako leto na 33. nedeljo med letom obhaja Svetovni dan ubogih.
4. Potrebno je torej, da s polnim prepričanjem sprejmemo Gospodovo povabilo: »Spreobrnite se in verujte evangeliju« (Mr 1,15). To spreobrnjenje je najprej v tem, da odpremo srce in prepoznamo številne izraze revščine ter v razodevanju Božjega kraljestva preko življenjskega sloga, ki je skladen z vero, ki jo izpovedujemo.
Na uboge pogosto gledamo kot na ljudi, ki so ob strani, kot na kategorijo, ki zahteva posebne dobrodelne usluge. Hoditi za Jezusom v zvezi s tem pomeni spremeniti miselnost, to je, sprejeti izziv podelitve in soudeležbe. Postati njegovi učenci vključuje odločitev, da ne bomo zbirali zakladov na zemlji, ki dajejo videz varnosti, ki je dejansko krhka in kratkotrajna. Nasprotno, zahteva pripravljenost, da se osvobodimo vsake vezi, ki preprečuje, da bi dosegli pravo srečo in blaženost, da bi spoznali to, kar je trajno in česar ne more uničiti nič in nihče (prim. Mt 6,19-20).
Jezusovo učenje gre tudi v tem primeru proti toku, ker obljublja tisto, kar lahko samo oči vere vidijo in doživijo s popolno gotovostjo: »Vsak, kdor je zapustil hiše ali brate ali sestre ali očeta ali mater ali otroke ali njive zaradi mojega imena, bo prejel stokratno in dobil v delež večno življenje« (Mt 19,29). Če se ne odločimo, da bomo postali ubogi glede minljivih dobrin, svetne moči in slavohlepja, ne bomo nikoli sposobni darovati življenja iz ljubezni; živeli bomo razdrobljeno bivanje, polno dobrih sklepov a neučinkovito, da bi spremenilo svet. Gre torej za to, da se odločno odpremo Kristusovi milosti, ki nas lahko naredi za priče njegove brezmejne ljubezni in vrne naši navzočnosti v svetu verodostojnost.
5. Kristusov evangelij nas priganja, naj bomo posebej pozorni do ubogih in prepoznamo mnoge, premnoge oblike moralnega in družbenega nereda, ki povzročajo vedno nove oblike revščine. Zdi se, da si pot utira pojmovanje, po katerem ubogi ne samo, da so odgovorni za svoje stanje, ampak predstavljajo nedopustno breme za gospodarski sistem, ki v središče postavlja interese nekaterih privilegiranih kategorij. Trg, ki ignorira ali izbira etična načela, ustvarja nečloveške pogoje, ki se zrušijo na ljudi, ki že tako živijo v negotovih razmerah. Tako smo priča vedno novih pasti revščine in izključenosti, ki jih povzročajo brezvestni ekonomski in finančni dejavniki, brez humanitarnega čuta in družbene odgovornosti.
Lansko leto se je temu pridružila še ena rana, ki je še povečala število revežev: pandemija. Še vedno trka na vrata milijonov ljudi in je tudi takrat, kadar ne nosi s seboj trpljenja in smrti, znanilka revščine. Število revnih se je čezmerno povečalo in se bo žal v prihodnjih mesecih še bolj. Nekatere države trpijo hude posledice pandemije, tako da se najbolj ranljivi ljudje znajdejo brez najbolj potrebnih dobrin. Dolge vrste pred menzami za uboge so otipljivo znamenje tega poslabšanja. Pozoren pogled zahteva, da najdemo najprimernejše rešitve za boj proti virusu na svetovni ravni, brez pristranskih interesov. Zlasti nujno je dati konkretne odgovore tistim, ki trpijo zaradi brezposelnosti, ki je dramatično udarila veliko družinskih očetov, žena in mladih. Družbena solidarnost in velikodušnost, ki so ju, hvala Bogu, mnogi spodobni, skupaj z daljnovidnimi načrti človeškega napredka, dajeta in bosta dajali zelo pomemben prispevek tej stiski.
Don Primo Mazzolari: »Prosil bi vas, da me ne sprašujete, če obstajajo revni ljudje, kdo so in koliko jih je, ker se bojim, da takšna vprašanja predstavljajo raztresenost ali pretvezo, da se izognemo natančnemu glasu vesti ali srca. […] Ubogih nisem nikoli štel, ker jih ni mogoče prešteti: uboge se objema, ne prešteva.«
6. Vendar pa ostaja odprto vprašanje, ki ni nikakor očitno: kako lahko damo oprijemljiv odgovor milijonom ubogih, ki pogosto naletijo samo na brezbrižnost, če ne celo odpor? Katero pot pravičnosti moramo prehoditi, da bomo lahko presegli socialne neenakosti in bo povrnjeno človeško dostojanstvo, ki je tako pogosto poteptano? Sebičen način življenja je kriv povzročanja revščine in pogosto na uboge strese vso odgovornost za njihovo stanje. Toda revščina ni sad usode, pač pa je posledica sebičnosti. Zato je ključnega pomena, da začnemo razvojne procese, v katerih se vrednotijo sposobnosti vseh, tako da bo dopolnjevanje sposobnosti in različnost vlog vodila k skupnemu viru sodelovanja. Veliko je revščine »bogatih«, ki bi jo lahko ozdravilo bogastvo »ubogih«, če bi se le srečali in se spoznali! Nihče ni tako ubog, da v vzajemnosti ne bi mogel darovati nekaj svojega. Ubogi ne morejo biti samo tisti, ki prejemajo; biti morajo v stanju, da lahko dajo, ker dobro vedo, kako se odzvati. Koliko zgledov podelitve imamo pred očmi. Ubogi nas pogosto učijo solidarnosti in podelitve. Res je, to so ljudje, ki jim nekaj manjka, pogosto jim manjka veliko in celo nujno potrebno, vendar pa ne pogrešajo vsega, ker ohranjajo dostojanstvo Božjih otrok, ki jim ga nič in nihče ne more vzeti.
7. Zato je potreben drugačen pristop k revščini. To je izziv, ki ga morajo vlade in svetovne institucije sprejeti z daljnovidnim socialnim modelom, ki se je sposoben spoprijeti z novimi oblikami revščine, ki napadajo svet in ki bodo odločilno zaznamovale prihodnja desetletja. Če so ubogi odrinjeni na obrobje, kot da bi bili krivi za svoje razmere, tedaj je sam koncept demokracije v krizi in vsaka socialna politika propade. Z veliko ponižnostjo bi morali priznati, da smo v odnosu do ubogih pogosto nesposobni. O njih govorimo abstraktno, ustavljamo se pri statistikah in mislimo, da bomo stvari premaknili s kakim dokumentarcem. Nasprotno, revščina bi nas morala izzvati k ustvarjalnemu načrtovanju, ki omogoča rast dejanske svobode, da bi mogli bivanje uresničevati s sposobnostmi, ki so lastne vsakemu človeku. Iluzija, od katere se moramo oddaljiti, je mišljenje, da svobodo omogoča in povečuje denar. Če učinkovito služimo ubogim, izzove dejanja in omogoči, da najdemo najbolj primerne oblike za reševanje in spodbujanje tega dela človeštva, ki je prevečkrat anonimno in brez glasu, vendar je vanj vtisnjeno obličje Odrešenika, ki prosi za pomoč.
8. »Uboge imate vedno med seboj« (Mr 14,7). Gre za povabilo, da ne smemo nikdar izgubiti izpred oči priložnosti, ki nam je ponujena, da bi delali dobro. Na ozadju lahko zagledamo staro svetopisemsko zapoved: »Če bo pri tebi revež, kateri izmed tvojih bratov […] ne zakrkni svojega srca in ne zapiraj roke pred svojim revnim bratom, temveč mu jo na široko odpiraj in mu rad posojaj, kolikor potrebuje tega, kar mu manjka. Velikodušno mu dajaj in tvoje srce naj ne bo nevoljno, ko mu daješ; zaradi tega te bo namreč Gospod, tvoj Bog, blagoslovil pri vsem tvojem delu in pri vsem, česar se loti tvoja roka. Ker v deželi ne bo zmanjkalo revežev« (5 Mz 15,7-8.10-11).
Na isto valovno dolžino se postavi apostol Pavel, ko spodbuja kristjane svojih skupnosti, naj pomagajo ubogim v prvi skupnosti v Jeruzalemu in naj to storijo »ne z žalostjo ali na silo, kajti Bog ljubi veselega darovalca« (2 Kor 9,7). Ne gre za to, da bi olajšali svojo vest z nekaj miloščine, ampak da bi nasprotovali kulturi brezbrižnosti in krivice, s katero stopamo v odnos do ubogih.
V tem okviru se je dobro spomniti tudi besed sv. Janeza Krizostoma: »Kdor je velikodušen, ne sme zahtevati poročila o svojem ravnanju, ampak mora samo izboljšati stanje revščine in potešiti potrebo. Ubogi ima eno samo obrambo: njegova revščina in razmere, v katerih se znajdejo. Ne zahtevajte od njega nič drugega; toda čeprav bi morda najbolj hudobnemu človeku na svetu kdaj primanjkovalo hrane, ga rešimo lakote. […] Človek, ki je usmiljen, je pristanišče za tistega, ki je v potrebi: pristanišče sprejema in rešuje pred nevarnostjo vseh brodolomov; ne glede na to, ali gre za zločince, za dobre ljudi, ali so kot tisti, ki se znajdejo v nevarnosti, jim pristanišče nudi zavetje znotraj svojega zaliva. Tudi ti torej, kadar vidiš na tleh človeka, ki je doživel brodolom revščine, ne sodi, ne zahtevaj obračuna o njegovem ravnanju, ampak ga reši nesreče« (Govori o ubogem Lazarju, II, 5).
9. Odločilnega pomena je, da povečamo občutljivost, da bi razumeli potrebe ubogih, katerim se nenehno spreminjajo življenjske razmere. Danes smo namreč v ekonomsko najbolj razvitih področjih sveta manj pripravljeni na soočenje z revščino, kot v preteklosti. Stanje relativne blaginje, na katero smo se navadili, otežuje sprejemanje žrtev in pomanjkanja.
Pripravljeni smo na vse, samo da ne bi bili prikrajšani za tisto, kar smo z lahkoto osvojili. Na ta način padamo v oblike jeze, mučne nervoznosti, zahtev, ki vodijo v strah, v tesnobo in v nekaterih primerih celo v nasilje. To ni merilo, na katerem bi lahko gradili prihodnost. Kljub temu pa so tudi to oblike revščine, pred katerimi ne moremo pogledati stran. Biti moramo odprti in brati znamenja časov, ki izražajo nove načine, na katere moramo biti evangelizatorji sodobnega sveta. Takojšnja pomoč za potrebe revnih ne sme preprečevati, da ne bi bili daljnovidni pri uvajanju novih znamenj krščanske ljubezni kot odgovor na nove revščine, ki jih danes doživlja človeštvo.
Želim si, da bi se Svetovni dan revnih, ki je prišel do pete obletnice, mogel vedno bolj zakoreniniti v naše krajevne Cerkve in se odpreti evagelizacijskemu gibanju, ki srečuje reveže tam, kjer so. Ne moremo čakati, da bodo potrkali na naša vrata, nujno je potrebno, da pridemo do njih v njihovih domovih, v bolnišnicah, v domovih za ostarele, na cestah in v temnih kotih, v katerih se včasih skrivajo, v zavetiščih in v sprejemnih centrih…
Pomembno je razumeti, kako se počutijo, kaj doživljajo in kakšne želje imajo v srcu. Žalostne besede don Prima Mazzolarija sprejmimo za svoje: »Prosil bi vas, da me ne sprašujete, če obstajajo revni ljudje, kdo so in koliko jih je, ker se bojim, da takšna vprašanja predstavljajo raztresenost ali pretvezo, da se izognemo natančnemu glasu vesti ali srca. […] Ubogih nisem nikoli štel, ker jih ni mogoče prešteti: ubogi se objemajo, ne preštevajo« (“Adesso” št. 7 – 15 april 1949).
Ubogi so med nami. Kako evangeljsko bi bilo, če bi lahko z vso resnico rekli: tudi mi smo ubogi, ker nam bo samo tako uspelo, da jih bomo zares prepoznali in bodo postali del našega življenja in sredstvo odrešenja.
Rim, sv. Janez v Lateranu, 13. junij 2021, god sv. Antona Padovanskega
Vir: VatikanNews
Foto: Sanjoy Sadhukhan, Unsplash
14. NEDELJA MED LETOM – (6. 7. 2025)04.07.2025
BR. AMBROŽ BREZOVŠEK JE BIL POSVEČEN V DUHOVNIKA28.06.2025
SV. PETER IN PAVEL – (29. 6. 2025)28.06.2025
VABLJENI, DA PRIJAVITE SVOJE OTROKE NA ORATORIJ, KI BO OD 30. JUNIJA DO 4. JULIJA10.05.2025
Novi papež je Robert Prevost iz Chicaga, ki si je nadel imel Leon XIV.08.05.2025
UMRL JE PAPEŽ FRANČIŠEK – POGREBNA SLOVESNOST JE BILA V SOBOTO 26. 4. OB 10. URI V VATIKANU.24.04.2025
Intervju z našo župljanko Anjo Vidmar Miletić na Aleteii. Pri nas je bila krščena na veliko soboto.19.04.2025
P. Frančišek ob Svetovnem dnevu revnih: Jezus ni samo na strani ubogih, ampak deli z njimi svojo usodo
V Katoliški cerkvi na 33. nedeljo med letom obhajamo Svetovni dan ubogih. Letos bo to v nedeljo, 14. novembra 2021.
V poslanici za 5. svetovni dan revnih z naslovom »Uboge imate vedno med seboj« (Mr 14,7) papež Frančišek pravi: »Želim si, da bi se Svetovni dan revnih, ki je prišel do pete obletnice, mogel vedno bolj zakoreniniti v naše krajevne Cerkve in se odpreti evagelizacijskemu gibanju, ki srečuje reveže tam, kjer so. Ne moremo čakati, da bodo potrkali na naša vrata, nujno je potrebno, da pridemo do njih v njihovih domovih, v bolnišnicah, v domovih za ostarele, na cestah in v temnih kotih, v katerih se včasih skrivajo, v zavetiščih in v sprejemnih centrih…«
Foto: Yael Portabales, Cathopic
1. »Uboge imate vedno med seboj« (Mr 14,7). Jezus je te besede izgovoril med kosilom v Betaniji, v hiši Simona, imenovanega »gobavec«, nekaj dni pred veliko nočjo. Kot pripoveduje evangelist, je vstopila neka žena z alabastrno posodico polno dragocene dišave in jo izlila na Jezusovo glavo. To dejanje je vzbudilo veliko začudenje in dalo povod za dve različni razlagi.
V zvezi s tem se spomnimo močnih Origenovih besed: »Zdi se, da je Juda skrbel za uboge […]. Če je sedaj še kdo, ki ima mošnjo Cerkve in govori v prid ubogih kot Juda, potem pa jemlje to, kar dajejo vanjo, ima svoj delež skupaj z Judom.« (Komentar k Matejevemu evangeliju, 11,9)
Ta pogled gre onkraj vseh pričakovanj gostov. Jezus jih spomni, da je prvi ubogi On, najbolj ubog med ubogimi, ker jih vse predstavlja. Tudi v imenu ubogih, osamljenih, odrinjenih, preziranih Božji Sin sprejme to ženino dejanje. Ona s svojo žensko občutljivostjo kaže, da je edina, ki razume Gospodovo duhovno stanje. Ta anonimna žena, ki morda predstavlja celotno žensko vesolje, ki skozi stoletja ne bo imelo glasu in bo trpelo nasilje, vzpostavlja pomenljivo navzočnost žena, ki sodelujejo pri tem vrhunskem trenutku Kristusovega življenja: pri njegovem križanju, smrti in pokopu in prikazanju Vstalega.
Žene, ki so bile tako pogosto prezrte in odrivane od odgovornih mest, so v evangelijih protagonistke zgodovine razodetja. Zgovorna je zaključna Jezusova beseda, ki to ženo povezuje z velikim evangelizacijskim poslanstvom: »Resnično povem vam, kjer koli po svetu bo oznanjen ta evangelij, bodo pripovedovali tudi to, kar je ona storila, njej v spomin« (Mr 14,9).
2. Ta močna »empatija« med Jezusom in ženo ter način, kako pojasnjuje svoje maziljenje, odpirata rodovitno pot premišljevanja o neločljivi vezi med Jezusom, ubogimi in oznanjevanjem evangelija.
Božje obličje, ki ga On razodeva, je obličje Očeta za uboge in blizu ubogim. Vse Jezusovo delo potrjuje, da revščina ni sad usode, ampak je konkreten izraz njegove navzočnosti med nami. Ne najdemo ga, kadar in kjer hočemo, ampak ga prepoznamo v življenju ubogih, v njihovem trpljenju in pomanjkanju, v včasih nečloveških pogojih, v katerih morajo živeti. Ne bom se naveličal ponavljati, da so ubogi resnični evangelizatorji, ker so bili prvi, ki so bili evangelizirani in poklicani, naj delijo blagor Gospoda in njegovega kraljestva (prim. Mt 5,3).
Ubogi v vseh razmerah in na vseh zemljepisnih širinah nas evangelizirajo, ker omogočajo, da vedno na nov način odkrijemo najbolj pristne poteze Očetovega obličja. »Ubogi nas lahko veliko naučijo. Niso le deležni verskega čuta (sensus fidei), ampak tudi poznajo trpečega Kristusa zaradi svojega trpljenja. Potrebno je, da se vsi od njih učimo evangelija. Nova evangelizacija je povabilo, da priznamo zveličavno moč v njihovem življenju in jih postavimo v središče poti Cerkve. Poklicani smo, da v njih odkrijemo Kristusa in postanemo glasniki njihovih potreb in da smo tudi njihovi prijatelji, da jim prisluhnemo, jih razumemo in sprejmemo skrivnostno modrost, ki nam jo Bog hoče posredovati po njih. Naša zavzetost ni izključno v dejanjih ali programih podpore in pomoči. Sveti Duh ne navdihuje pretiranega aktivizma, ampak predvsem pozorno ljubezen do drugega, ki ga imamo »v nekem smislu za enega bistva s seboj«. Ta ljubeča pozornost je začetek prave skrbi za njegovo osebo. Na tej osnovi si nato zares prizadevam za njegovo dobro« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 198-199).
3. Jezus ni samo na strani ubogih, ampak deli z njimi svojo usodo. To je močan nauk tudi za njegove učence v vseh časih. Njegove besede »uboge imate vedno med seboj« pomenijo tudi: njihova navzočnost med nami je stalna, ne sme pa voditi v navado, ki bi postala brezbrižnost, ampak mora biti vključena v podelitev življenja z njimi, ki ne dovoljuje pooblaščencev. Ubogi niso ljudje, ki so za skupnost »zunanji«, ampak so bratje in sestre, s katerimi moramo deliti trpljenje, da bi omilili njihovo stisko in odrinjenost, da bi jim bilo povrnjeno izgubljeno dostojanstvo in zagotovljena potrebna družbena vključenost. Po drugi strani vemo, da dobrodelna gesta predpostavlja dobrotnika in koristnika, medtem ko medsebojna podelitev rojeva bratstvo. Miloščina je priložnostna; medsebojna podelitev je trajna. Prva predstavlja nevarnost, da bo nagradila tiste, ki jo dajejo, in ponižala tiste, ki jo prejemajo; druga okrepi solidarnost in postavlja pogoje, ki so potrebni za dosego pravičnosti. Skratka, ko verniki želijo videti Jezusa osebno in se ga dotakniti z roko, vedo, kam naj se obrnejo. Ubogi so zakrament Kristusa, predstavljajo njegovo osebo in nas napotujejo k njemu.
Imamo veliko zgledov svetnikov in svetnic, ki so iz življenja z ubogimi naredili svoj življenjski cilj. Med drugimi mislim na p. Damijana de Veustra, svetega apostola gobavcev. Z veliko plemenitostjo je odgovoril na klic, naj odide na otok Molokai, ki je postal geto, dostopen samo gobavcem, da bi z njimi živel in umrl. Zavihal je rokave in storil vse, da bi življenje teh bolnih in odrinjenih revežev, ki so postali eno samo propadanje, naredil dostojno življenja. Postal je zdravnik in bolničar, ne da bi se menil za nevarnosti, ki se jim je izpostavljal, in v tisto »kolonijo smrti«, kakor so otok imenovali, prinesel luč ljubezni. Gobavost je prizadela tudi njega, kar je znamenje popolne podelitve z brati in sestrami, za katere je dal življenje. Njegovo pričevanje je zelo aktualno v naših dneh, ki jih zaznamuje pandemija koronavirusa. Božja milost je zanesljivo na delu v srcih mnogih, ki se, ne da bi se kazali, razdajajo za najbolj uboge v čisto konkretni podelitvi.
4. Potrebno je torej, da s polnim prepričanjem sprejmemo Gospodovo povabilo: »Spreobrnite se in verujte evangeliju« (Mr 1,15). To spreobrnjenje je najprej v tem, da odpremo srce in prepoznamo številne izraze revščine ter v razodevanju Božjega kraljestva preko življenjskega sloga, ki je skladen z vero, ki jo izpovedujemo.
Na uboge pogosto gledamo kot na ljudi, ki so ob strani, kot na kategorijo, ki zahteva posebne dobrodelne usluge. Hoditi za Jezusom v zvezi s tem pomeni spremeniti miselnost, to je, sprejeti izziv podelitve in soudeležbe. Postati njegovi učenci vključuje odločitev, da ne bomo zbirali zakladov na zemlji, ki dajejo videz varnosti, ki je dejansko krhka in kratkotrajna. Nasprotno, zahteva pripravljenost, da se osvobodimo vsake vezi, ki preprečuje, da bi dosegli pravo srečo in blaženost, da bi spoznali to, kar je trajno in česar ne more uničiti nič in nihče (prim. Mt 6,19-20).
Jezusovo učenje gre tudi v tem primeru proti toku, ker obljublja tisto, kar lahko samo oči vere vidijo in doživijo s popolno gotovostjo: »Vsak, kdor je zapustil hiše ali brate ali sestre ali očeta ali mater ali otroke ali njive zaradi mojega imena, bo prejel stokratno in dobil v delež večno življenje« (Mt 19,29). Če se ne odločimo, da bomo postali ubogi glede minljivih dobrin, svetne moči in slavohlepja, ne bomo nikoli sposobni darovati življenja iz ljubezni; živeli bomo razdrobljeno bivanje, polno dobrih sklepov a neučinkovito, da bi spremenilo svet. Gre torej za to, da se odločno odpremo Kristusovi milosti, ki nas lahko naredi za priče njegove brezmejne ljubezni in vrne naši navzočnosti v svetu verodostojnost.
5. Kristusov evangelij nas priganja, naj bomo posebej pozorni do ubogih in prepoznamo mnoge, premnoge oblike moralnega in družbenega nereda, ki povzročajo vedno nove oblike revščine. Zdi se, da si pot utira pojmovanje, po katerem ubogi ne samo, da so odgovorni za svoje stanje, ampak predstavljajo nedopustno breme za gospodarski sistem, ki v središče postavlja interese nekaterih privilegiranih kategorij. Trg, ki ignorira ali izbira etična načela, ustvarja nečloveške pogoje, ki se zrušijo na ljudi, ki že tako živijo v negotovih razmerah. Tako smo priča vedno novih pasti revščine in izključenosti, ki jih povzročajo brezvestni ekonomski in finančni dejavniki, brez humanitarnega čuta in družbene odgovornosti.
Lansko leto se je temu pridružila še ena rana, ki je še povečala število revežev: pandemija. Še vedno trka na vrata milijonov ljudi in je tudi takrat, kadar ne nosi s seboj trpljenja in smrti, znanilka revščine. Število revnih se je čezmerno povečalo in se bo žal v prihodnjih mesecih še bolj. Nekatere države trpijo hude posledice pandemije, tako da se najbolj ranljivi ljudje znajdejo brez najbolj potrebnih dobrin. Dolge vrste pred menzami za uboge so otipljivo znamenje tega poslabšanja. Pozoren pogled zahteva, da najdemo najprimernejše rešitve za boj proti virusu na svetovni ravni, brez pristranskih interesov. Zlasti nujno je dati konkretne odgovore tistim, ki trpijo zaradi brezposelnosti, ki je dramatično udarila veliko družinskih očetov, žena in mladih. Družbena solidarnost in velikodušnost, ki so ju, hvala Bogu, mnogi spodobni, skupaj z daljnovidnimi načrti človeškega napredka, dajeta in bosta dajali zelo pomemben prispevek tej stiski.
6. Vendar pa ostaja odprto vprašanje, ki ni nikakor očitno: kako lahko damo oprijemljiv odgovor milijonom ubogih, ki pogosto naletijo samo na brezbrižnost, če ne celo odpor? Katero pot pravičnosti moramo prehoditi, da bomo lahko presegli socialne neenakosti in bo povrnjeno človeško dostojanstvo, ki je tako pogosto poteptano? Sebičen način življenja je kriv povzročanja revščine in pogosto na uboge strese vso odgovornost za njihovo stanje. Toda revščina ni sad usode, pač pa je posledica sebičnosti. Zato je ključnega pomena, da začnemo razvojne procese, v katerih se vrednotijo sposobnosti vseh, tako da bo dopolnjevanje sposobnosti in različnost vlog vodila k skupnemu viru sodelovanja. Veliko je revščine »bogatih«, ki bi jo lahko ozdravilo bogastvo »ubogih«, če bi se le srečali in se spoznali! Nihče ni tako ubog, da v vzajemnosti ne bi mogel darovati nekaj svojega. Ubogi ne morejo biti samo tisti, ki prejemajo; biti morajo v stanju, da lahko dajo, ker dobro vedo, kako se odzvati. Koliko zgledov podelitve imamo pred očmi. Ubogi nas pogosto učijo solidarnosti in podelitve. Res je, to so ljudje, ki jim nekaj manjka, pogosto jim manjka veliko in celo nujno potrebno, vendar pa ne pogrešajo vsega, ker ohranjajo dostojanstvo Božjih otrok, ki jim ga nič in nihče ne more vzeti.
7. Zato je potreben drugačen pristop k revščini. To je izziv, ki ga morajo vlade in svetovne institucije sprejeti z daljnovidnim socialnim modelom, ki se je sposoben spoprijeti z novimi oblikami revščine, ki napadajo svet in ki bodo odločilno zaznamovale prihodnja desetletja. Če so ubogi odrinjeni na obrobje, kot da bi bili krivi za svoje razmere, tedaj je sam koncept demokracije v krizi in vsaka socialna politika propade. Z veliko ponižnostjo bi morali priznati, da smo v odnosu do ubogih pogosto nesposobni. O njih govorimo abstraktno, ustavljamo se pri statistikah in mislimo, da bomo stvari premaknili s kakim dokumentarcem. Nasprotno, revščina bi nas morala izzvati k ustvarjalnemu načrtovanju, ki omogoča rast dejanske svobode, da bi mogli bivanje uresničevati s sposobnostmi, ki so lastne vsakemu človeku. Iluzija, od katere se moramo oddaljiti, je mišljenje, da svobodo omogoča in povečuje denar. Če učinkovito služimo ubogim, izzove dejanja in omogoči, da najdemo najbolj primerne oblike za reševanje in spodbujanje tega dela človeštva, ki je prevečkrat anonimno in brez glasu, vendar je vanj vtisnjeno obličje Odrešenika, ki prosi za pomoč.
8. »Uboge imate vedno med seboj« (Mr 14,7). Gre za povabilo, da ne smemo nikdar izgubiti izpred oči priložnosti, ki nam je ponujena, da bi delali dobro. Na ozadju lahko zagledamo staro svetopisemsko zapoved: »Če bo pri tebi revež, kateri izmed tvojih bratov […] ne zakrkni svojega srca in ne zapiraj roke pred svojim revnim bratom, temveč mu jo na široko odpiraj in mu rad posojaj, kolikor potrebuje tega, kar mu manjka. Velikodušno mu dajaj in tvoje srce naj ne bo nevoljno, ko mu daješ; zaradi tega te bo namreč Gospod, tvoj Bog, blagoslovil pri vsem tvojem delu in pri vsem, česar se loti tvoja roka. Ker v deželi ne bo zmanjkalo revežev« (5 Mz 15,7-8.10-11).
Na isto valovno dolžino se postavi apostol Pavel, ko spodbuja kristjane svojih skupnosti, naj pomagajo ubogim v prvi skupnosti v Jeruzalemu in naj to storijo »ne z žalostjo ali na silo, kajti Bog ljubi veselega darovalca« (2 Kor 9,7). Ne gre za to, da bi olajšali svojo vest z nekaj miloščine, ampak da bi nasprotovali kulturi brezbrižnosti in krivice, s katero stopamo v odnos do ubogih.
V tem okviru se je dobro spomniti tudi besed sv. Janeza Krizostoma: »Kdor je velikodušen, ne sme zahtevati poročila o svojem ravnanju, ampak mora samo izboljšati stanje revščine in potešiti potrebo. Ubogi ima eno samo obrambo: njegova revščina in razmere, v katerih se znajdejo. Ne zahtevajte od njega nič drugega; toda čeprav bi morda najbolj hudobnemu človeku na svetu kdaj primanjkovalo hrane, ga rešimo lakote. […] Človek, ki je usmiljen, je pristanišče za tistega, ki je v potrebi: pristanišče sprejema in rešuje pred nevarnostjo vseh brodolomov; ne glede na to, ali gre za zločince, za dobre ljudi, ali so kot tisti, ki se znajdejo v nevarnosti, jim pristanišče nudi zavetje znotraj svojega zaliva. Tudi ti torej, kadar vidiš na tleh človeka, ki je doživel brodolom revščine, ne sodi, ne zahtevaj obračuna o njegovem ravnanju, ampak ga reši nesreče« (Govori o ubogem Lazarju, II, 5).
9. Odločilnega pomena je, da povečamo občutljivost, da bi razumeli potrebe ubogih, katerim se nenehno spreminjajo življenjske razmere. Danes smo namreč v ekonomsko najbolj razvitih področjih sveta manj pripravljeni na soočenje z revščino, kot v preteklosti. Stanje relativne blaginje, na katero smo se navadili, otežuje sprejemanje žrtev in pomanjkanja.
Pripravljeni smo na vse, samo da ne bi bili prikrajšani za tisto, kar smo z lahkoto osvojili. Na ta način padamo v oblike jeze, mučne nervoznosti, zahtev, ki vodijo v strah, v tesnobo in v nekaterih primerih celo v nasilje. To ni merilo, na katerem bi lahko gradili prihodnost. Kljub temu pa so tudi to oblike revščine, pred katerimi ne moremo pogledati stran. Biti moramo odprti in brati znamenja časov, ki izražajo nove načine, na katere moramo biti evangelizatorji sodobnega sveta. Takojšnja pomoč za potrebe revnih ne sme preprečevati, da ne bi bili daljnovidni pri uvajanju novih znamenj krščanske ljubezni kot odgovor na nove revščine, ki jih danes doživlja človeštvo.
Želim si, da bi se Svetovni dan revnih, ki je prišel do pete obletnice, mogel vedno bolj zakoreniniti v naše krajevne Cerkve in se odpreti evagelizacijskemu gibanju, ki srečuje reveže tam, kjer so. Ne moremo čakati, da bodo potrkali na naša vrata, nujno je potrebno, da pridemo do njih v njihovih domovih, v bolnišnicah, v domovih za ostarele, na cestah in v temnih kotih, v katerih se včasih skrivajo, v zavetiščih in v sprejemnih centrih…
Pomembno je razumeti, kako se počutijo, kaj doživljajo in kakšne želje imajo v srcu. Žalostne besede don Prima Mazzolarija sprejmimo za svoje: »Prosil bi vas, da me ne sprašujete, če obstajajo revni ljudje, kdo so in koliko jih je, ker se bojim, da takšna vprašanja predstavljajo raztresenost ali pretvezo, da se izognemo natančnemu glasu vesti ali srca. […] Ubogih nisem nikoli štel, ker jih ni mogoče prešteti: ubogi se objemajo, ne preštevajo« (“Adesso” št. 7 – 15 april 1949).
Ubogi so med nami. Kako evangeljsko bi bilo, če bi lahko z vso resnico rekli: tudi mi smo ubogi, ker nam bo samo tako uspelo, da jih bomo zares prepoznali in bodo postali del našega življenja in sredstvo odrešenja.
Rim, sv. Janez v Lateranu, 13. junij 2021, god sv. Antona Padovanskega
Vir: VatikanNews
Foto: Sanjoy Sadhukhan, Unsplash
Kako po novem v cerkev in na druge dogodke v župniji
Razlaga vladnega Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 z dne 5. 11. 2021
Tajništvo Slovenske škofovske konference (SŠK) posreduje razlago Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list 174/2021), ki ga je sprejela Vlada RS dne 5. novembra 2021 in začne veljati z 8. novembrom 2021.
1. Izvajanje verskih obredov je dovoljeno ob izpolnjevanju sledečih pogojev:
2. Ljudsko in zborovsko petje v cerkvah je dovoljeno. Pevci morajo med petjem nositi masko in ohranjati razdaljo 1,5 metra (razen med osebami iz skupnega gospodinjstva).
3. Izvajanje verske oziroma duhovne vzgoje in izobraževanja (verouk, duhovne vaje, seminarji itd.) je dovoljeno pod pogojem, da osebe, ki izvajajo versko oziroma duhovno vzgojo in izobraževanje izpolnjujejo pogoj PCT (zadošča samotestiranje na najmanj 48 ur oz. pred začetkom opravljanja svojega dela).
4. Individualna duhovna oskrba je dovoljena brez izpolnjevanja pogoja PCT. Uporaba mask je obvezna.
5. Ob smiselnem upoštevanju določil za svete maše, je dovoljeno obhajanje zakramentov spovedi, krsta, poroke in drugih bogoslužij.
6. Pogostitve in druženja, ki imajo pastoralni pomen, so dovoljena pod pogojem, da organizator in udeleženci izpolnjujejo pogoj PCT.
7. Cerkveni pogrebi so dovoljeni v skladu z navodili komunalnih služb in predpisov vlade ter priporočil NIJZ.
8. Župnijska pisarna je lahko odprta pod pogojem, da duhovnik in vernik izpolnjujeta pogoj PCT.
Vsaka škofija bo lahko pripravila podrobnejša navodila za svoje ozemlje in jih posredovala duhovnikom in vernikom.
Dodatna pojasnila: info@rkc.si.
Dr. Tadej Strehovec
Generalni tajnik SŠK
Vir: Spletna stran Katoliške cerkve
Foto: Jeyaratnam Caniceus, Pixabay
Oznanila – 32. nedelja med letom – zahvalna nedelja (7.11.2021)
ZA SVETE MAŠE IN SREČANJA SKUPIN JE OBVEZEN POGOJ PCT
• Vsi verniki starejši od 15 let morajo za bogoslužje (v cerkvi in na prostem) in za srečanja skupin izpolnjevati pogoj PCT (preboleli, cepljeni, testirani).
• Obvezna je uporaba zaščitnih mask znotraj cerkva, zunaj je obvezna zgolj če ni mogoče zagotoviti 1,5 metra medsebojne razdalje.
SVETO OBHAJILO PO SVETI MAŠI: Tisti, ki zaradi neizpolnjevanja PCT pogojev ne morete priti k bogoslužju, lahko na koncu maše pred cerkvijo individualno prejmete sveto obhajilo.
IZ NAŠE ŽUPNIJE
• ZAHVALA: Na misijonsko nedeljo ste za misijone darovali 1.341,24 eur. V imenu misijonarjev, ki bodo prejel vaše darove, se vam iskreno zahvaljujem.
• MAŠE ZA RAJNE: V novembru lahko darujete za neoznanjene maše »za rajne«. Kuverto z napisanim mašnim namenom in mašnim darom 20 € boste lahko oddali v nabiralnik: »maše za rajne«. Te mašne namene bomo oddali slovenskima misijonarjema, Stanetu Kerinu in Janezu Mescu, ki delujeta na Madagaskarju. V imenu obeh misijonarjev Bog povrni: Več na informacij o teh dveh misijonarjih najdete na:
– Stane Kerin
– Janez Mesec
• OZNANJENE MAŠE: V župnijski pisarni že lahko darujete za oznanjene svete maše za celotno prihodnjo leto.
VABIMO VAS
• POPOLNI ODPUSTEK: Ves november lahko podarimo popolni odpustek enemu naših rajnih, če teden prej ali kasneje prejmemo zakrament sprave, če smo pri maši in prejmemo sveto obhajilo, da obiščemo pokopališče in molimo za rajne, molimo Oče naš in Zdravo Marijo po papeževem namenu, da smo nenavezani na greh. Več
• STAR PAPIR ZA SKAVTSKO HIŠO: Zbiralni akciji starega papirja za skavtsko hišo bosta še 5. marca in 11. junija 2022.
• ZAKONSKI JUBILEJI: Danes bomo imeli ob 11.30 uri v Štepanji vasi posebno mašo, pri kateri bomo obhajali zakonske jubileje: 10, 20, 25 (srebrni), 30, 35, 40, 45, 50 (zlati), 55, 60 in dalje.
• TEDEN ZAPOROV: V tednu od 14. do 20. novembra 2021 bomo tudi letos obhajali teden zaporov. Vsako leto ga pripravimo v okviru Katoliške cerkve in drugih krščanskih cerkva ter skupnosti. Namen tedna zaporov je, da bi se kristjani v večji meri zavedali potreb vseh, ki se jih dotika beseda zapor. Vabljeni k molitvi za vse, ki so povezani z zapori in k obisku svete maše.
• VEČER Z GREGORJEM ČUŠINOM, ki je bil predviden za TOREK 16. 11. OB 19.30 zaradi zaostrenih zdravstvenih razmer ODPADE. Večer z njim bomo pripravili ko bo možno, predvidoma pozno pomladi prihodnje leto. Hvala za razumevanje.
SVETI OČE: GOJITI ZAUPANJE V GOSPODA: V TEŽAVAH NAS NE ZAPUSTI, AMPAK SPREMLJA
Papež Frančišek je v četrtek, 4. novembra, pri oltarju katedre v baziliki svetega Petra daroval mašo zadušnico za 17 kardinalov in 191 nadškofov in škofov, ki so umrli v preteklem letu, mnogi izmed njih zaradi covida-19. Med homilijo je poudaril, da je pomembno, da se v življenju naučimo pričakovati Gospoda s krotkostjo in zaupanjem. Predvsem v obdobjih preizkušenj smo povabljeni ohranjati tišino, polno upanja, saj kriza pogosto postane skrivnostna priložnost za notranje očiščenje.
Gojiti zaupanje v Gospoda, ki gotovo pride
V prvem berilu smo slišali naslednje povabilo: »Dobro je tiho čakati pomoči Gospodove.« (Žal 3,26) Ta drža ni izhodiščna točka, ampak ciljna. Avtor jo namreč doseže na koncu poti, poti, ki ni bila ravna in na kateri je dozorel. Doume lepoto zaupanja v Gospoda, ki vedno izpolni svoje obljube. Vendar pa se zaupanje v Boga ne rodi iz trenutnega navdušenja, ni čustvo in niti zgolj občutje. Nasprotno, pride z izkušnjo in zori v potrpežljivosti, kakor se je zgodilo Jobu, ki je prešel od poznavanja Boga »s sluhom ušesa« do poznavanja, ki je živo, izkustveno. In da bi se to zgodilo, je potrebna dolga notranja preobrazba, ki skozi izkušnjo trpljenja pripelje do tega, da znamo čakati v tišini, to je z zaupno potrpežljivostjo, v ponižnem duhu. Ta potrpežljivost ni sprijaznjenost, saj jo goji pričakovanje Gospoda, čigar prihod je gotov in ne razočara.
Naučiti se umetnosti pričakovanja Gospoda
Dragi bratje in sestre, kako pomembno se je naučiti umetnosti pričakovanja Gospoda! Čakati ga s krotkostjo, z zaupanjem, z izganjanjem prikazni, fanatizmov in hrupa; ohranjati, posebej v obdobjih preizkušenj, tišino, polno upanja. Tako se pripravlja na zadnjo in največjo življenjsko preizkušnjo, smrt. Vendar pa pred tem obstajajo preizkušnje določenega trenutka, je križ, ki ga imamo sedaj in zaradi katerega Gospoda prosimo za milost, da bi znali tam, prav tam, čakati njegovo rešitev, ki prihaja.
Poklicani smo na pot zorenja v zaupanju
Vsakdo izmed nas mora v tem zoreti. Spričo življenjskih težav in problemov je težko biti potrpežljiv in ostati vedri. Širi se jeza in pogosto pride obup. Tako se lahko zgodi, da nas zlahka skušata pesimizem in sprijaznjenost, da vidimo vse črno, da se navadimo na malodušne in tožeče tone, ki spominjajo na besede svetega avtorja [Žalostink], ki na začetku pravi: »Izginila je moja slava, vse, kar sem pričakoval od Gospoda.« (v. 18) V preizkušnji niti lepi spomini na preteklost ne morejo potolažiti, kajti žalost vodi misel k premišljevanju o težkih trenutkih. In to povečuje grenkobo, zdi se, da je življenje neprekinjena veriga nesreč, kakor prav tako priznava avtor: »Spomni se moje bede in stiske, pelina in strupene grenkobe!« (v. 19)
V tesnobi nesmisla se Bog približa, da bi nas rešil
Vendar pa na tej točki Gospod stori preobrat, ravno v trenutku, ko se zdi, da se kljub nadaljevanju pogovora z njim, človek dotakne dna. V breznu, v tesnobi nesmisla se Bog približa, da bi nas rešil: v tistem trenutku. In ko grenkoba doseže vrhunec, upanje nenadoma ponovno vzcveti. »To si hočem vtisniti v srce – pravi molivec v knjigi Žalostink – zato bom mogel upati.« (v. 21) Kdor je blizu Gospodu, sredi bolečine vidi, da On razkriva trpljenje, ga odpira, preoblikuje v vrata, skozi katera vstopa upanje. To je velikonočna izkušnja, boleč prehod, ki odpre življenju, neke vrste duhovno trpljenje, s pomočjo katerega iz teme ponovno pridemo k svetlobi.
Bog nas v težavah ne zapusti, ampak spremlja
Ta preobrat se ne zgodi zato, ker so težave izginile, temveč zato, ker je kriza postala skrivnostna priložnost za notranje očiščenje. Zaradi blaginje namreč pogosto postanemo slepi, površinski, ošabni. Prehod skozi preizkušnjo, v kolikor živet v toplini vere, kljub trdoti in solzam stori, da se ponovno rodimo in postanemo drugačni kot v preteklosti. Eden izmed cerkvenih očetov je zapisal, da »je trpljenje tisto, ki nas najbolj vodi k odkrivanju novih stvari.« (prim. Sv. Gregor Nazianški, Ep. 34). Preizkušnja prenavlja, ker zaradi nje odpade veliko nekoristnega in nas uči gledati onkraj, onstran teme, da bi z roko otipali, da Gospod resnično rešuje in ima moč, da preoblikuje vse, celo smrt. Dopušča, da hodimo skozi težave – ne zato, da bi nas zapustil, ampak da bi nas spremljal. Da, ker Bog spremlja: Bog spremlja predvsem v bolečini, kakor oče, ki sinu pomaga rasti tako, da mu v težavah ostane blizu, ne da bi se postavil na njegovo mesto. In preden se na našem obrazu pojavi jok, so oči Boga Očeta že pordele zaradi ganjenosti. Dovolim si reči, da On joče prej. Bolečina ostaja skrivnost, vendar pa v tej skrivnosti lahko na nov način odkrijemo očetovstvo Boga, ki nas obiskuje v preizkušnji, ter skupaj z avtorjem Žalostink rečemo: »Gospod je dober tistim, ki čakajo nanj, duši, ki ga išče.« (v. 25)
Prosimo, da bi stiske živeli v krotki in zaupni tišini
Danes, pred skrivnostjo odrešene smrti, prosimo za milost, da bi na stiske gledali z drugačnimi očmi. Prosimo za moč, da bi jih znali živeti v krotki in zaupni tišini, ki pričakuje Gospodovo rešitev; brez pritoževanja, brez godrnjanja, ne da bi se predali žalosti. Kar se zdi kazen, se bo razodelo kot milost, nov dokaz Božje ljubezni do nas. Znati čakati v tišini, brez žlobudranja: v tišini. Gospodova rešitev je umetnost, je na poti svetosti. Gojimo jo. V času, ki ga živimo, je dragocena: zdaj bolj kot kdajkoli prej ni potrebno kričati, delati hrupa, biti zagrenjeni; vsakdo mora mora z življenjem pričevati vero, ki je poslušno in upajoče pričakovanje. To je vera: poslušno in upajoče pričakovanje. Kristjan ne zmanjšuje teže trpljenja, ne, ampak dviguje pogled h Gospodu in pod udarci preizkušnje zaupa Vanj in moli: moli za tiste, ki trpijo. Oči ima uprte v nebesa, vendar pa ima roke vedno iztegnjene k zemlji, da bi konkretno služil bližnjemu. Tudi v trenutku žalosti, teme – služenje.
V tem duhu molimo za kardinale in škofe, ki so nas zapustili v preteklem letu. Nekateri izmed njih so umrli zaradi covida-19, v težkih situacijah, ki so trpljenje še povečale. Naj sedaj ti naši bratje okusijo veselje evangeljskega povabila; povabila, s katerim se Gospod obrača na svoje zveste služabnike: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v dediščino kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!« (Mt 25,34)
Vir: VaticanNews
MOLITEV ZA RAJNE
Gospod, ti nisi Bog mrtvih, ampak živih ljudi. V tebi živijo vsi, ki si jih poklical k sebi. Spominjamo se vseh rajnih, ki smo jih ljubili, s katerimi smo živeli. Z njimi nas povezuje tvoja dobrota, s katero ljubiš nje in nas. Pred teboj se spominjamo vseh umrlih, Vseh pozabljenih in zabrisanih imen. Umrlih, ki jih nihče ne objokuje, pogrešanih, katerih usoda nam je neznana, obupanih, ki so si vzeli življenje, vseh tistih, ki so jih ljudje umorili. Vemo, da so v tvoji roki in te prosimo: Sprejmi vse med svoje srečne otroke. (J. Zink)
br. Matej Štravs
Foto: Alexis Joseph, Cathopic, Aleš Čerin (okrašen oltar)
Popolni odpustek je podaljšan do konca novembra 2021
Apostolska penitenciarija (= dikasterij* rimske kurije in eden od treh rednih tribunalov apostolskega sedeža. Apostolska penitenciarija je predvsem sodišče usmiljenja, ki je odgovorno za vprašanja v zvezi z odpuščanjem grehov v Katoliški cerkvi.) je 28. oktobra 2021 izdala odlok, s katerim se zaradi trenutnih razmer, ki so posledica pandemije COVID-19, popolni odpustek za verne rajne podaljša do konca meseca novembra 2021.
Apostolska penitenciarija je tako prisluhnila prošnjam, ki jih je pred kratkim prejela od različnih pastirjev Cerkve, zaradi trenutnega stanja pandemije.
V odloku so še zapisali, da »bodo iz obnovljene velikodušnosti Cerkve verniki zagotovo črpali pobožne namene in duhovno moč, da bodo svoje življenje usmerjali po evangeljski postavi, v sinovskem občestvu in vdanosti svetemu očetu, vidnemu temelju in pastirju Katoliške cerkve«.
* Z besedo “dikasterij” so mišljeni državni sekretariat, kongregacije, tribunali, sveti in uradi.
Vir: Spletna stran Katoliške cerkve
Oznanila – 31. nedelja med letom (31.10.2021)
ZA SVETE MAŠE IN SREČANJA SKUPIN JE OBVEZEN POGOJ PCT
• Vsi verniki starejši od 15 let morajo za bogoslužje (v cerkvi in na prostem) in za srečanja skupin izpolnjevati pogoj PCT (preboleli, cepljeni, testirani).
• Obvezna je uporaba zaščitnih mask znotraj cerkva, zunaj je obvezna zgolj če ni mogoče zagotoviti 1,5 metra medsebojne razdalje.
SVETO OBHAJILO PO SVETI MAŠI: Tisti, ki zaradi neizpolnjevanja PCT pogojev ne morete priti k bogoslužju, lahko na koncu maše pred cerkvijo individualno prejmete sveto obhajilo.
IZ NAŠE ŽUPNIJE
• ZAHVALA: Na misijonsko nedelo ste za misijone darovali 1.341,24 eur. V imenu misijonarjev, ki bodo prejel vaše darove, se vam iskreno zahvaljujem.
• MAŠE ZA RAJNE: V novembru lahko darujete za neoznanjene maše »za rajne«. Kuverto z napisanim mašnim namenom in mašnim darom 20 € boste lahko oddali v nabiralnik: »maše za rajne«. Te mašne namene bomo oddali slovenskima misijonarjema, Stanetu Kerinu in Janezu Mescu, ki delujeta na Madagaskarju. V imenu obeh misijonarjev Bog povrni: Več na informacij o teh dveh misijonarjih najdete na:
– Stane Kerin
– Janez Mesec
• OZNANJENE MAŠE: Od tega tedna dalje imamo v župnijski pisarni že koledar za maše za prihodnje leto, tako da lahko darujete za svete maše za celotno prihodnje leto.
PRAZNIK VSEH SVETIH
V mesecu novembru bomo našim rajnim posvečali molitev rožnega venca pred delavniškimi mašami zjutraj in zvečer, v Štepanji vasi in v Bizoviku.
• SVETE MAŠE 1. NOVEMBRA so po nedeljskem sporedu. Dodatni maši pa sta še popoldne. V Štepanji vasi bo molitev rožnega venca za rajne ob 14.00, maša ob 15.00, molitve na pokopališču pa po maši 15.45. V Bizoviku bo molitev rožnega venca za rajne ob 13.15, maša ob 14.00, molitve na pokopališču pa po maši ob 14.50.
• POPOLNI ODPUSTEK: Na praznik Vseh svetih in na dan spomina na rajne lahko podarimo popolni odpustek enemu naših rajnih, če teden prej ali kasneje prejmemo zakrament sprave, če smo pri maši in prejmemo sveto obhajilo, da obiščemo pokopališče in molimo za rajne, molimo Oče naš in Zdravo Marijo po papeževem namenu, da smo nenavezani na greh.
• MOŽNOST ZA SVETO SPOVED, je 1. novembra pri vseh svetih mašah.
• BOGOSLUŽJA PRI SV. KRIŽU NA LJUBLJANSKIH ŽALAH: V cerkvi Vseh svetih bodo maše na praznik vsako uro od 8.00 do 15.00 ter ob 17.00 in 18.00. Ob 15.00 bo maševal nadškof Stanislav Zore. Molitve za mlade bo ob 20. uri v novi cerkvi Vseh svetih.
VABIMO VAS
• STAR PAPIR ZA SKAVTSKO HIŠO: Naši skavti zbirajo star papir za novo skavtsko hišo. Star papir še lahko pripeljete v kontejner, ki stojo pred samostanom v Štepanji vasi še do tega torka 2. novembra zjutraj. Bosta še dve zbiralni akciji in sicer 5. marca in 11. junija 2022.
• ZAKONSKI JUBILEJI: Na zahvalno nedeljo, 7. novembra, bomo imeli ob 11.30 uri v Štepanji vasi posebno mašo, pri kateri bomo obhajali zakonske jubileje: 10, 20, 25 (srebrni), 30, 35, 40, 45, 50 (zlati), 55, 60 in dalje. Prosimo vas jubilante, da se sami prijavite za slovesnost v župnijski pisarni, ali na GSM 031-434-520 (v času uradnih ur na tel.: 542-48-72) ali po e-pošti na naslov: matej.stravs@rkc.si. Rok prijave je do četrtka, 4. novembra.
• VEČER Z GREGORJEM ČUŠINOM (TOREK 16. 11. OB 19.30): Gregor Čušin je pravkar izdal knjigo Evangelij po Čušinu. Ilustracije so delo našega brata Luke Modica. Knjigo bosta predstavila v cerkvi v Štepanji vasi in to v torek, 16. 11. 2021 po večerni sv. maši ob 19.30. Pogoji so isti kot za obisk sv. maš. Knjigo bo možno tudi kupiti. Obeta se prijeten in lep večer. Pravšnji za preganjanje težav, ki nam jih prinašajo trenutni časi. Lepo vabljeni.
PRAZNIK VSEH SVETIH
Da bi lažje razumela in dojela praznik vseh svetih in praznik vseh vernih rajnih, si lahko pomagava z 1 Jn 3,13, ki pravi: “Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo!” Praznik vseh svetih je gledanje na Božjo družino, da bi vsi skupaj in vsak posebej lahko resnično rekel: sedaj iz izkušnje vem, kako velika je Božja ljubezen do ljudi. Prav v to veselje nas vabijo svetniki. Ko jih gledava sva tudi midva vabljena, da doživiva njihovo veselje.
V Očenašu moliva: “…zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji.” Tako rečeva, da veva, da so nebesa tam, kjer se uresničuje Božja volja. Tedaj jaz, ki sem zemlja, lahko postanem nebesa. V nebesih se uresničuje Božja volja. Želiva in hrepeniva, da bi se spolnjevala tudi na zemlji. Prosiva, da bi se Božja ljubezen do ljudi razodevala v vsej svoji moči in učinkovitosti. Tako močno, da bi vsak in vsi skupaj lahko vzkliknili: “Sedaj vem, ker sem doživel, kako velika je Božja ljubezen do ljudi. Doživel sem resnico, da smo Božji sinovi in hčere.”
V tej luči se lahko približava blagrom. Takoj vidiva, da blagri na konkreten način kažejo, kaj pomeni resnica, da smo Božji sinovi in hčere. Blagri kažejo kako sva ti in jaz lahko človeka na Božji način, kako lahko živiva svojo ustvarjenost po Božji podobi. Božji Sin, ki je postal človek, naju je rešil in osvobodil lažnih predstav ali podob o Bogu in sebi. On sam je najvišji vzor blagrov, ki govorijo o njem.
Pojdiva na kratko od enega do drugega blagra in jih poskušajva globlje razumeti. Blagor ubogim, katerih bogastvo ni nič drugega kakor dejstvo, da so Božji sinovi in hčere. Nič na svetu jim ni bolj dragoceno od Jezusa, ki jim je pokazal veliko Božjo ljubezen do človeštva. To so ubogi v duhu.
Blagor žalostnim, ki grenko jokajo, kadar ne delajo kot Božji sinovi ter se skesani vrnejo k svojemu Gospodu. Tolažbo zopet najdejo v solidarnosti z Bogom in ljudmi.
Blagor krotkim, ki bodo potrpežljivo prenašali vsako preizkušnjo samo zato, da ne bi zatajili resnice, da so in da lahko tudi ravnajo kot Božji sinovi. Vse dokler zemlja njihovega srca ne bo v celoti postala raj.
Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, katerih edina muka je zvesto vztrajanje v tem, da so Božji sinovi. Vse dokler se Božje obličje ne razkrije njihovemu srcu in jih potolaži. Blagor usmiljenim, ki so doživeli, da jih je Božja ljubezen usmiljeno posinovila, in so zato sposobni svoje brate in sestre povabiti, da odprejo srca odpuščanju.
Blagor čistim v srcu, ki bodo doživljali luč Božje ljubezni, svoja srca položili vanjo in skoznjo gledali na vse. Blagor tistim, ki delajo za mir in kot Božji sinovi živijo v dinamiki Božje ljubezni do ljudi. On hoče, da se vsi spravimo. Blagor vsem, ki imajo za edini cilj življenja delati za mir, ki ga ja podaril Božji sin.
Blagor preganjanim zaradi pravičnosti je osmi blagor. Vključuje vseh ostalih sedem in je njihova najvišja uresničitev. Karkoli morate pretrpeti, naj vas ne vznemirja in ne odtrga od volje, da bi živeli kot Božji sinovi in zaupali v Božjo obljubo, v njegovo besedo, ki je tako močna, da to kar kaže tudi uresničuje in omogoča živeti.
Na koncu blagrov lahko okušamo to kar pravi Jezus: pridite k meni vsi in jaz vas bom poživil!
Blagor je počitek v Kristusu. A ne telesni počitek, ki nam po naporu obnovi telesne moči. Je počitek zato, ker smo resnično našli, in v veliki domačnosti tudi okusili, to kar srce išče.
Pripravil: p. Viljem Lovše
Vir: Arhiv Radia Vatikan
MOLITEV ZA RAJNE
Gospod, ti nisi Bog mrtvih, ampak živih ljudi. V tebi živijo vsi, ki si jih poklical k sebi. Spominjamo se vseh rajnih, ki smo jih ljubili, s katerimi smo živeli. Z njimi nas povezuje tvoja dobrota, s katero ljubiš nje in nas. Pred teboj se spominjamo vseh umrlih, Vseh pozabljenih in zabrisanih imen. Umrlih, ki jih nihče ne objokuje, pogrešanih, katerih usoda nam je neznana, obupanih, ki so si vzeli življenje, vseh tistih, ki so jih ljudje umorili. Vemo, da so v tvoji roki in te prosimo: Sprejmi vse med svoje srečne otroke. (J. Zink)
br. Matej Štravs
Foto: Aleš Čerin (cerkev v Veržeju, krizanteme)
Marko Rijavec: Obsedeni z dobrim počutjem
Prošnja Zebedejevih sinov sledi še eni, že tretji Jezusovi napovedi o njegovem trpljenju. Ta je še bolj nazorna kot pretekli dve, takole pravi Jezus na poti, ko hodi pred njimi: »V Jeruzalem gremo in Sin človekov bo izročen vélikim duhovnikom in pismoukom. In zasmehovali ga bodo, pljuvali vanj, ga bičali in umorili; in po treh dneh bo vstal.« (Mr 10,33-34) Na tej poti bo torej tudi trpljenje in poniževanje in smrt.
Wellness družba
Odziv njegovih dveh učencev, ki v tej učni uri življenja prosita za »slavo«, je dobra Markova ironija, kako zelo smo ljudje obsedeni z dobrim počutjem, posebno danes, zdi se, da živimo v nekakšni wellness družbi.
Dobro se počutiti – z drugimi besedami »biti srečen«, »imeti se fajn« – je trenutno pravzaprav edina zapoved, ki ji sledimo. Zato doživljamo pravo življenjsko katastrofo, če staknemo kako bolezen, izgubimo službo ali doživimo smrt ljubljene osebe, kakor da smo izvzeti iz življenja, če nam je v njem kaj odvzeto, če nimamo vsega, kar nam po splošnem mišljenju »pripada«.
Toda človek v resnici večino svojega časa ni srečen, ne, 98 odstotkov časa baje živimo v stanju odsotnosti sreče, približno odstotek časa pa v res težkem obdobju, pravi Vesna V. Godina. In ko v družbi, v kateri moraš biti srečen, slejkoprej spoznaš, da ne gre vse po načrtih, da je življenje velikokrat težko in kruto, se ti zdi, da je s tabo nekaj narobe, če nisi srečen in nasmejan. In je zato treba poiskati kako drogo, oči si zakrivamo, koliko mladih preživi vikende v popolni pijanosti in zadetosti, tisti bolj trendovski pa se zamotijo s steroidi in fitnesom, drugi z delom.
Nič drugače ni z odraslimi. Če ne razumemo, da je stanje umankanja sreče normalen del življenja, da ne moremo biti vedno zadovoljni, si bomo takrat, ko se nam bo podrl svet, naredili vzporednega, virtualnega. To je »slava«, ki jo iščeta Zebedejeva dva.
Streči, ne biti postrežen
Toda »nismo se rodili zato, da bi se dobro počutili, ampak da bi ljubili.« (F. Rosini) Da bi stregli, ne da bi bili postreženi (Mr 10,45), to je Jezusov nauk. In vedeti to je posebnega pomena, da torej življenje ni nagrada ali pravica, da smo postreženi kot velikaši, temveč naloga, poslanstvo, ki ga moramo izpolniti, to pa ni nekaj, kar si zaželimo, temveč tisto, kar nam je bilo podarjeno, da nas spravi v pravo smer.
Zato je prvi pogoj dobrega – ne nujno srečnega – življenja sprejeti življenje, kakršno je, kot poslanstvo, torej, tako ga je treba razumeti. Biti njegov služabnik, ne gospodar. Potem bodo tudi težki trenutki dobili svoj smisel. Ne, zaradi tega še ne bomo srečni, bomo pa razumeli, kako nekaj velikega je samo živeti svoje življenje in narediti, kar je treba.
Ni »fajn«, je pa tako mogoče imeti življenje rad. In verjetno je to tisto, kar je potrebno, da je živeti lepo. Tudi če je težko.
(misel ob 29. navadni nedelji, leto B)
Foto: MarianaC., Cathopic (umivanje nog), silviarita, Pixabay (wellness)
Oznanila – 30. nedelja med letom (24.10.2021)
ZA SVETE MAŠE IN SREČANJA SKUPIN JE OBVEZEN POGOJ PCT
• Vsi verniki starejši od 15 let morajo za bogoslužje (v cerkvi in na prostem) in za srečanja skupin izpolnjevati pogoj PCT (preboleli, cepljeni, testirani).
• Obvezna je uporaba zaščitnih mask znotraj cerkva, zunaj je obvezna zgolj če ni mogoče zagotoviti 1,5 metra medsebojne razdalje.
• Ob nedeljah ob 9.15 nimamo več svetih maš zunaj.
Urnik svetih maš:
Štepanja vas:
• Delavniki: ob 8.00 in ob 19.00
• Nedelja in zapovedan praznik: ob 6.30, 8.00, 9.15, 10.30 in 19.00
• Večernice med tednom ob 19.30.
Bizovik:
• torek in četrtek: ob 18.00
• nedelja in zapovedan praznik: ob 9.15
SVETO OBHAJILO PO SVETI MAŠI: Tisti, ki zaradi neizpolnjevanja PCT pogojev ne morete priti k bogoslužju, lahko na koncu maše pred cerkvijo individualno prejmete sveto obhajilo.
VABIMO VAS
• MISIJONSKA NEDELJA JE DANES: Geslo letošnje Misijonske nedelje, ki bo 24. oktobra, je vzeto iz Apostolskih del in se glasi: »Ne moreva, da ne bi govorila o tem, kar sva videla in slišala«. Vabljeni, da molimo za misijone in za vse slovenske misijonarje. Nabirka na to nedeljo bo namenjena za misijone.
• MOLITEV ZA MIR V DUHU ASSISIJA, ki se je začela na pobudo papeža Janeza Pavla II., bo v župnijski cerkvi v Štepanji vasi ta torek, 26. oktobra ob 18.00, ob 19.00 bo sveta maša za mir.
Molitev za mir v duhu Assisja pri sv. Urhu pri Sostrem bo to sredo ob 18.20 (zberemo se pod sv. Urhom) ob 19.00 pa bo pri sv. Urhu maša za mir. Če kdo potrebuje prevoz naj pride ob 18h pred samostan.
• Duhovniki bomo za praznik vseh svetih obiskali bolnike po domovih ta petek 29. oktobra po ustaljenem redu. Če poznate koga, ki bi si želel obisk duhovnika nam sporočite.
• STAR PAPIR ZA SKAVTSKO HIŠO: Skavti bodo zbirali star papir za novo skavtsko hišo. Bo več zbiralnih akcij. Prvič bo kontejner stal pred samostanom v Štepanji vasi v soboto 31. oktobra. Vabljeni da sodelujete.
PRAZNIK VSEH SVETIH
• MOŽNOST ZA SVETO SPOVED PRED PRAZNKOM VSEH SVETIH BO TO soboto med 18.00 in 19.30 v cerkvi v Štepanji vasi. Na razpolago bomo bratje iz samostana. Možnost za sveto spoved bo tudi pri vseh mašah na prvega novembra. Ob prejemu svete spovedi lahko prejmete odpuste, ki ga darujete za rajne.
• VSI SVETI IN DAN VERNIH DUŠ sta prihodnji ponedeljek in torek. Svete maše v ponedeljek 1. novembra so po nedeljskem sporedu. Popoldne je sta še maši ob 14.00 je v Bizoviku, ob 15.00 pa Štepanji vasi. Pred popoldanskima mašama je molitev rožnega venca v cerkvi (Bizovik 13.15, Štepanja vas 14.00), po teh dveh mašah pa je molitev na pokopališču – v Bizoviku ob 14.45, v Štepanji vasi ob 15.45.
V ponedeljek zvečer ob 20. uri je v cerkvi Vseh svetih na Žalah molitev mladih za rajne. Zberemo se ob 19. 15 pred samostanom. Lepo vabljeni!
• POPOLNI ODPUSTEK: Na praznik Vseh svetih in na dan spomina na rajne lahko podarimo popolni odpustek enemu naših rajnih, če teden prej ali kasneje prejmemo zakrament sprave, če smo pri maši in prejmemo sveto obhajilo, da obiščemo pokopališče in molimo za rajne, molimo Oče naš in Zdravo Marijo po papeževem namenu, da smo nenavezani na greh.
• ZAKONSKI JUBILEJI: Na zahvalno nedeljo, 7. novembra, bomo imeli ob 11.30 uri v Štepanji vasi posebno mašo, pri kateri bomo obhajali zakonske jubileje: 10, 20, 25 (srebrni), 30, 35, 40, 45, 50 (zlati), 55, 60 in dalje. Prosimo vas jubilante, da se sami prijavite za slovesnost v župnijski pisarni, ali na GSM 031-434-520 (v času uradnih ur na tel.: 542-48-72) ali po e-pošti na naslov: matej.stravs@rkc.si. Rok prijave je do četrtka, 4. novembra.
• KATEHUMENI – UVAJANJE ODRASLIH V KRŠČANSTVO: Katehumeni: Tudi letos bomo imeli v župniji skupino odraslih katehumenov, ki se bodo pripravljali na zakramente: krst, obhajilo in birmo. Nekaj kandidatov, ki se zanimajo za uvajanja v krščanstvo, že imamo. Če poznate kakšnega odraslega, ki nima katerega od teh zakramentov, in bi ga želel prejeti, se obrnite na br. Mateja Štravsa. K skupini se lahko pridružite tisti župljani, ki bi želeli poglobiti svojo vero. Vabljeni.
SKUPINE V NAŠI ŽUPNIJI
Na tem mestu objavljamo seznam skupin, ki delujejo v župniji. Vabimo vas, da se pridružite kakšni skupini.
• ŽUPNIJSKI PASTORALNI SVET: enkrat mesečno.
• MINISTRANTI: sreda ob 17.30. Vabljeni fantje od 2. razreda dalje.
• SREDNJEŠOLCI: v četrtek ob 18. uri v kuhinji župnijskega doma.
• MLADINSKA SREČANJA ZA ANIMATORJE: po dogovoru.
• FRAMA – Frančiškova mladina, v ponedeljek ob 19.45. Vabljeni študenti.
• FRANČIŠKOV SVETNI RED: zadnjo soboto v mesecu po jutranji maši
• BIBLIČNA SKUPINA: sreda 20.00. Vodi br. Jurij Slamnik. Začetek v novembru.
• BILIČNA SKUPINA – FIGULUS: preko spleta. Vodi Polona Vesel Mušič.
• ŽUPNIJSKA KARITAS: Sestanek sodelavcev 2. torek v mesecu ob 18.00. Župnijska Karitas je odprta ob torkih od 16.30 do 18h (program za brezdomce) in ob sredah od 16.30 do 18h (program za socialno ogrožene). Ob teh terminih lahko na Karitas prinesete oblačila.
• ZAKONSKE SKUPINE: 1x mesečno po dogovoru.
• SKUPINA ZA MOŠKE: 4. ponedeljek v mesecu ob 20. uri
• VERA IN LUČ: vsako 3. nedeljo v mesecu ob 15.00.
• SKUPINA ŽIVI IN DELI KRISTUSA: Po dogovoru.
• KATEHUMENI – sreda ob 18. uri, br. Matej Štravs
MOLITVENE SKUPINE:
• BIBLIČNO MOLITVENA SKUPINA: BOG JE LJUBEZEN, vsak torek ob 19.45 uri v cerkvi. Skupino spremljata br. Luka in br. Jurij
• PRENOVA V DUHU ob petkih ob 18. uri (Samo 040 230 543)
PEVSKI ZBORI:
• ŽUPNIJSKI MEŠANI PEVSKI ZBOR: po dogovoru
• MLADINSKA GLASBENA SKUPINA – (BEND), po dogovoru.
• OTROŠKI PEVSKI ZBOR po dogovoru.
• VOKALNO INSTRUMENTALNA SKUPINA (VIS): sreda ob 20.00.
• BI.BEND v Bizoviku: torek ob 19.00.
SKAVTI: VOLČIČI (VV); ČETA IZVIDNIKI IN VODNICE (IV); POPOTNIKI IN POPOTNICE (PP) in skupnost voditeljev (SKVO); ODRASLI SKAVTI,
Skavti so začeli s srečanji s 3. oktobrom. Vse skavtske veje vabijo nove člane. Prijavite se lahko na spletni strani. Dodatne informacije: Boštjan Čerin: 031 289 442, bostjan.cerin@gmail.com.
ODPRTJE ŠKOFOVSKE SINODE Z NASLOVOM: Za sinodalno Cerkev: občestvo, sodelovanje, poslanstvo
Slovesno odprtje škofovske sinode bo potekalo med 9. in 10. oktobrom 2021 v Rimu ter 17. oktobra 2021 v vsaki lokalni Cerkvi oz. škofiji. Temeljni mejnik obhajanja XVI. splošnega rednega zasedanja škofovske sinode bo oktobra 2023, nato bo sledilo obdobje uresničevanja sklepov, ki bo ponovno vključevalo krajevne Cerkve. Geslo sinode je Za sinodalno Cerkev: občestvo, sodelovanje, poslanstvo.
Nadškof Stanislav Zore je zapisal: “V naši nadškofiji bomo v to dogajanje vstopili v nedeljo, 17. oktobra, ob 16. uri, ko bo v ljubljanski stolnici slovesna sveta maša. Zelo bom vesel, če se mi boste ob tej priložnosti pridružili tudi laiki in župnik vaše župnije, da bomo skupaj prosili za blagoslov poti, na katero stopamo.
Papež Frančišek nas ob začetku sinode spodbuja: »Vabim vas k molitvi, da bi nam razmišljanja in izmenjave med tem zbiranjem pomagale odkrivati veselje nad tem, da smo Božje ljudstvo, ki hodi skupaj, v poslušanju vseh« in na vse sodelujoče kliče Božjega blagoslova.”
Vir: spletna stran Katoliške Cerkve
br. Matej Štravs
Foto: Aleš Čerin (jesenski list), Cathopic (rožni venec)
Katoliška cerkev: Pripravljalni dokument in Vademekum za posvetovalno fazo škofovske sinode
Generalno tajništvo je v torek, 7. septembra 2021, besedilo pripravljalnega dokumenta in Vademekuma za usmerjanje poti škofovske sinode, ki je posvečena sinodalnosti in se bo začela 9. – 10. oktobra v Rimu, 17. oktobra pa v krajevnih Cerkvah, končala pa bo v Vatikanu leta 2023. Slovenska škofovska konferenca je pripravila slovenska prevoda obeh dokumentov.
Poslušati, »brez predsodkov«. Spregovoriti pogumno in s paresijo. Pogovarjati se s Cerkvijo, z družbo in drugimi krščanskimi veroizpovedmi. Generalno tajništvo sinode objavlja pripravljalni dokument in Vademekum, da bi pokazalo smernice, po katerih se bo usmerjala pot sinode o sinodalnosti, ki se bi slovesno začela 9. in 10. oktobra v Rimu in 17. oktobra v krajevnih Cerkvah, zaključila pa se bo z zasedanjem škofov vsega sveta v Vatikanu leta 2023.
Namen dokumenta je predvsem spodbuditi prvo fazo poslušanja in posvetovanja Božjega ljudstva v krajevnih Cerkvah, ki se bo začela oktobra 2021 in se bo končala aprila 2022: »Nekakšno gradbišče ali pilotna izkušnja, ki nam omogoča, da takoj začnemo zbirati sadove dinamike, ki jo postopno sinodalno spreobrnjenje vnaša v krščansko skupnost.«
Na začetku besedila je temeljno vprašanje: » Kako se danes na različnih ravneh (od krajevne do univerzalne) uresničuje tisti ‘hoditi skupaj’, ki omogoča Cerkvi, da oznanja evangelij v skladu s poslanstvom, ki ji je bilo zaupano; na katere korake nas Duh vodi, naj jih naredimo, da bi rasli kot sinodalna Cerkev?«
Za odgovor na to vprašanje nam Tajništvo sinode pokaže konkretne korake. Predvsem je potrebno »živeti cerkveni proces sodelovanja in vključevanja, ki vsakemu – zlasti tistim, ki se iz različnih razlogov nahajajo na obrobju – daje priložnost, da se izrazi in da je slišan«; nato »prepoznati in ceniti bogastvo in raznolikost darov in karizem, ki jih Duh podarja v svobodi«, v dobro celotne človeške družine. Pa še »preučiti, kako se v Cerkvi živita odgovornost in oblast, ter strukture, po katerih se upravljata, ko se razkrijejo in skušajo spremeniti predsodki in izkrivljena ravnanja, ki nimajo korenin v evangeliju.« Potem se zahteva, da »se krščanska skupnost potrdi kot verodostojen subjekt in zaupanja vreden partner na poteh socialnega dialoga, ozdravljenja, sprave, vključevanja in sodelovanja, obnove demokracije, spodbujanja bratstva in družbenega prijateljstva.« Pa tudi »za obnovo odnosov« med kristjani, s predstavniki drugih veroizpovedi in z drugimi družbenimi skupinami, organizacijami civilne družbe, ljudskimi gibanji. Konkretni koraki torej, ki se dogajajo v zgodovinskem okviru, »zaznamovanem z epohalnimi spremembami družbe«, začenši z »globalno tragedijo« Covid-19, ki je povzročila, da so že obstoječe neenakosti »eksplodirale«, pa tudi v kontekstu, v katerem se mora Cerkev sama soočiti s pomanjkanjem vere in s pokvarjenostjo tudi v sebi.« Ne da bi pozabili »na trpljenje, ki ga doživljajo mladoletni in ranljive osebe zaradi spolnih zlorab, zlorab oblasti in vesti«, ki so jih zagrešili kleriki.
Ravno v teh »brazdah, ki jih je naredilo trpljenje vseh vrst«, pa se vendarle razcvetajo »novi jeziki vere« in »nove poti« za ponovno vzpostavljanje »krščanske in cerkvene poti.« Za Tajništvo sinode »je veliko upanje, da je veliko Cerkva že začelo bolj ali manj strukturirana posvetovalna srečanja in procese Božjega ljudstva.« To je priložnost za ponujanje dovolj širokega prostora sodelovanja in uveljavljanja laikov, predvsem žena in mladih, kakor je bilo zahtevano na predhodnih sinodah.
Glede laikov dokument poudarja, da so vsi krščeni »dejavni subjekt evangelizacije«, zato je temeljnega pomena, da se na sinodalni poti pastirji »ne bojijo prisluhniti čredi, ki jim je zaupana.« V sinodalni Cerkvi se vsak lahko »nekaj nauči«: verniki, škof, tudi sam rimski škof. »Eden posluša druge, vsi pa poslušajo Svetega Duha,« je poudarjeno. To vključuje tudi poziv k poglobitvi odnosov z drugimi krščanskimi Cerkvami. Poleg tega je »sinodalna Cerkev preroško znamenje predvsem za skupnost narodov, ki ni sposobna ponuditi skupnega projekta, po katerem bi uresničevali dobro vseh.«
Bolj konkretno pripravljalno besedilo predlaga vprašanja, ki bodo vodila posvetovanje Božjega ljudstva. Vse izhaja iz temeljnega vprašanja: Kako »se hoditi skupaj« danes uresničuje v vaši krajevni Cerkvi?
Vprašati se moramo torej, kakšne izkušnje v lastni škofiji to vprašanje prikliče v spomin; kakšne radosti, težave ali celo rane so bile povzročene; kakšni so obeti za spremembe in kašne korake je treba narediti.
Primerno je, še pojasnjuje dokument, upoštevati tri ravni, na katerih je izražena sinodalnost: raven sloga, katerega Cerkev redno živi in po katerem deluje; raven struktur in cerkvenostnih procesov; raven sinodalnih procesov in dogodkov, na katere Cerkev skliče pristojna oblast. Tri različne ravni, ki »jih moramo skladno ohranjati skupaj, sicer posredujemo proti-pričevanje in spodkopavamo verodostojnost Cerkve.«
Pri pregledu izkušenj je treba upoštevati notranje odnose v krajevnih Cerkvah med verniki, pastirji, župnijami, skupnostmi, pa tudi med škofi (med njimi in s papežem), z vmesnimi organi, potem pa tudi povezovanje različnih oblik redovnega in posvečenega življenja, združenj in gibanj, različnih ustanov (šole, bolnišnice, univerze, fundacije, dobrodelne ustanove, itd.). Upoštevati je treba tudi odnose in morebitne skupne pobude z drugimi verstvi, z ljudmi, oddaljenimi od vere, s svetom politike, kulture, financ, dela, sindikatov, manjših.
Končno pripravljalni dokument predstavi deset tematskih jeder, ki izražajo različne odtenke »žive sinodalnosti«. Za bogatejši prispevek k posvetovanju jih moramo poglobiti.
Tajništvo sinode prosi, da se sadovi razmišljanj strnejo na največ desetih straneh, ki se po potrebi poglobijo z drugimi podpornimi besedili. Cilj »ni proizvajati dokumente«, ampak vzbuditi sanje, preroštva, upanje.
Povzeto po Vatican News
Vir: spletna stran Katoliške Cerkve
Foto: uradna spletna stran sinode
Oznanila – 28. nedelja med letom (10.10.2021)
V nedeljo ob 9.15 ob lepem vremenu sveta maša zunaj.
ZA SVETE MAŠE IN SREČANJA SKUPIN JE OBVEZEN POGOJ PCT
• Vsi verniki starejši od 15 let morajo za bogoslužje (v cerkvi in na prostem) in za srečanja skupin izpolnjevati pogoj PCT (preboleli, cepljeni, testirani).
• Odgovorna oseba župnije (župnik/župnijski upravitelj) mora na vidnem mestu obesiti obvestilo o obveznosti izpolnjevanja pogoja PCT.
• Svete maše v cerkvi in zunaj: Pri verskih obredih v cerkvah in na prostem mora biti razdalja med udeleženci najmanj en meter. Člani istega gospodinjstva lahko sedijo skupaj.
• Obvezna je uporaba zaščitnih mask znotraj cerkva, zunaj je obvezna zgolj če ni mogoče zagotoviti 1,5 metra medsebojne razdalje.
Urnik svetih maš:
Štepanja vas:
• Delavniki: ob 8.00 in ob 19.00
• Nedelja in zapovedan praznik: ob 6.30, 8.00, 9.15, (ob lepem vremenu zunaj na travniku) 10.30 in 19.00
• Večernice med tednom ob 19.30.
Bizovik:
• torek in četrtek: ob 18.00
• nedelja in zapovedan praznik: ob 9.15 (ob lepem vremenu zunaj)
SVETO OBHAJILO PO SVETI MAŠI: Tisti, ki zaradi neizpolnjevanja PCT pogojev ne morete priti k bogoslužju, lahko na koncu maše pred cerkvijo individualno prejmete sveto obhajilo.
VABIMO VAS
• Sestava novega župnijskega pastoralnega sveta bo v tiskanih oznanilih objavljena prihodnjo nedeljo.
• Sveta maša med tednom v Bizoviku je od oktobra dalje ob 18. uri.
• Blagoslov obnovljene Klančarjeve domačije v Bizoviku bo prihodnjo nedeljo 17. oktobra. Po sveti maši, ki je ob 9.15, bomo blagoslovili obnovljene prostore, ki si si jih boste nato lahko ogledali. Lepo vabljeni, da si vzamete čas.
• Skavti bodo čez celo letošnje leto zbirali star papir za novo skavtsko hišo. Bo več zbiralnih akcij. Prvič bo kontejner za papir stal pred samostanom v Štepanji vasi v soboto 31. decembra. Vabljeni da pripeljete star papir. Bog povrni.
• KATEHUMENI – UVAJANJE ODRASLIH V KRŠČANSTVO: Katehumeni: Tudi letos bomo imeli v župniji skupino odraslih katehumenov, ki se bodo pripravljali na zakramente: krst, obhajilo in birmo. Nekaj kandidatov, ki se zanimajo za uvajanja v krščanstvo, že imamo. Če poznate kakšnega odraslega, ki nima katerega od teh zakramentov, in bi ga želel prejeti, se obrnite na br. Mateja Štravsa. Srečanja se bodo začela v sredo, 20. oktobra ob 18. uri. Če bo potrebno bomo termin prilagodili. K skupini se lahko pridružite tisti župljani, ki bi želeli poglobiti svojo vero. Vabljeni.
ODPRTJE ŠKOFOVSKE SINODE Z NASLOVOM: Za sinodalno Cerkev: občestvo, sodelovanje, poslanstvo
Slovesno odprtje škofovske sinode bo potekalo med 9. in 10. oktobrom 2021 v Rimu ter 17. oktobra 2021 v vsaki lokalni Cerkvi oz. škofiji. Temeljni mejnik obhajanja XVI. splošnega rednega zasedanja škofovske sinode bo oktobra 2023, nato bo sledilo obdobje uresničevanja sklepov, ki bo ponovno vključevalo krajevne Cerkve. Geslo sinode je Za sinodalno Cerkev: občestvo, sodelovanje, poslanstvo.
Nadškof Stanislav Zore je zapisal: “V naši nadškofiji bomo v to dogajanje vstopili v nedeljo, 17. oktobra, ob 16. uri, ko bo v ljubljanski stolnici slovesna sveta maša. Zelo bom vesel, če se mi boste ob tej priložnosti pridružili tudi laiki in župnik vaše župnije, da bomo skupaj prosili za blagoslov poti, na katero stopamo.
Papež Frančišek nas ob začetku sinode spodbuja: »Vabim vas k molitvi, da bi nam razmišljanja in izmenjave med tem zbiranjem pomagale odkrivati veselje nad tem, da smo Božje ljudstvo, ki hodi skupaj, v poslušanju vseh« in na vse sodelujoče kliče Božjega blagoslova.”
PAPEŽ FRANČIŠEK: SPOŠTOVATI ČLOVEKA, STVARSTVO IN STVARNIKA
Foto: Vatican Media
Sveti oče se je 4. oktobra 2021 sestal z verskimi voditelji, znanstveniki in strokovnjaki z različnih področij, ki so se v Vatikanu zbrali na srečanju »Vera in znanost: v pripravi na COP26«. Izpostavil je pomen soodvisnosti in soodgovornosti pri zoperstavljanju držam, ki povzročajo rane našemu okolju in nam samim. Udeleženci srečanja so podpisali skupen poziv udeležencem podnebne konference Združenih narodov, ki bo v Glasgowu od 31. oktobra do 12. novembra 2021.
Udeležence srečanja o veri in znanosti je v avdienco sprejel tudi papež Frančišek in jim pripravljeni govor izročil v branje. V središču so trije koncepti, ki jih povezuje s sodelovanjem med vero in znanostjo: pogled soodvisnosti in delitve, gibalo ljubezni in poklicanost k spoštovanju.
Soodvisnost in delitev
»Vse je povezano, vse na svetu je tesno povezano,« zapiše Frančišek in dodaja, da ne le znanost, ampak tudi naše vere in duhovne tradicije izpostavljajo to povezavo med vsemi nami in preostalim stvarstvom. »Prepoznamo znamenja božanske harmonije v naravnem svetu: nobeno bitje ne zadostuje samo sebi; vsako obstaja le v odvisnosti od drugih, da se vzajemno dopolnjuje in drugo drugemu služi. Skoraj bi lahko rekli, da je Stvarnik enega podaril drugemu, da bi v odnosu ljubezni in spoštovanja lahko rasli in se v polnosti uresničili. Rastline, vode in živa bitja vodi zakon, ki jim ga je Bog vtisnil v dobro vsega stvarstva.«
Spoznanje, da je svet medsebojno povezan, ne pomeni samo razumeti škodljivih posledic naših dejanj, temveč tudi opredeliti vedenja in rešitve, ki jih je treba sprejeti s pogledom, ki je odprt za soodvisnost in delitev. »Ne moremo delovati sami« in zato je po papeževih besedah temeljno, da si vsak prizadeva »za skrb za druge in za okolje«. To prizadevanje pa mora pripeljati do spremembe smeri, kar je nujno in kar je treba podpirati tudi z lastno vero in duhovnostjo. »Za kristjane pogled soodvisnosti izvira iz same skrivnosti Troedinega Boga: »Človek namreč toliko bolj raste, zori in se posvečuje, kolikor bolj se povezuje, kolikor bolj gre iz sebe, da bi živel v občestv(ovanj)u z Bogom, drugimi in vsemi bitji. Tako se v svojem lastnem bivanju oklepa tiste trinitarične razgibanosti, ki jo je Bog vanj vtisnil ob stvarjenju« (Laudato si’, 240).
Srečanje o veri in znanosti, ki mnoge kulture in duhovnosti povezuje v enega duha bratstva, »le še krepi zavedanje, da smo člani ene same človeške družine: vsak ima svojo vero in duhovno izročilo, vendar pa ni kulturnih, političnih ali družbenih meja in ovir, ki bi nas izolirale. Da bi ta pogled osvetlili, si želimo prizadevati za prihodnost, ki jo oblikujeta soodvisnost in soodgovornost.«
Gibalo ljubezni
Drugi element, ki je v središču papeževega izročenega govora, je gibalo ljubezni, ki spodbuja prej omenjeno prizadevanje. »Iz globine vsakega srca ljubezen ustvarja vezi in širi življenje, ko gre človek iz sebe in proti drugemu« (Fratelli tutti, 88). Vendar pa gonilne sile ljubezni ni mogoče »zagnati« enkrat za vselej, temveč jo je treba vsak dan znova obujati. In to je eden od velikih prispevkov naših ver in duhovnih tradicij, ki lahko olajšajo to spremembo, ki jo zelo potrebujemo.
»Ljubezen je ogledalo duhovnega življenja, ki se ga živi intenzivno. Ljubezen, ki se širi na vse, onkraj kulturnih, političnih in socialnih meja. Ljubezen, ki povezuje, tudi in predvsem v korist zadnjih, ki so pogosto tisti, ki nas učijo premagovati ovire egoizma in rušiti zidove jaza.«
Kot izpostavi papež, je to izziv, ki nas postavlja pred potrebo, da »se zoperstavimo kulturi odmetavanja, za katero se zdi, da prevladuje v naši družbi« in se kaže kot »pohlep, brezbrižnost, nevednost, strah, nepravičnost, negotovost in nasilje«. Ta ista »semena konfliktov« povzročajo »hude rane, ki jih zadajamo okolju, kot so podnebne spremembe, širjenje puščav, onesnaževanje, izguba biotske raznovrstnosti«, kar vodi v prekinitev zavezništva med ljudmi in okoljem, ki mora odražati ustvarjalno ljubezen Boga.
Ta izziv, ki je v prid kulturi skrbi za naš skupni dom in tudi za nas same, ima okus po upanju, kajti nobenega dvoma ni, da človeštvo še nikoli ni imelo toliko sredstev za dosego tega cilja, kot jih ima danes. K temu izzivu lahko pristopimo na različnih ravneh, pri čemer papež izpostavlja dve: zgled in ukrepanje ter vzgoja. »Na obeh ravneh lahko mi, izhajajoč iz svojih ver in duhovnih izročil, damo pomemben prispevek.«
Poklicanost k spoštovanju
Ta skrb pa pomeni tudi poklicanost k spoštovanju, kar je tretji poudarek papeževega govora: »spoštovanje stvarstva, spoštovanje bližnjega, spoštovanje samih sebe in spoštovanje v odnosu do Stvarnika«. A tudi »vzajemno spoštovanje med vero in znanostjo«, da bi tako »vstopili v dialog o skrbi za naravo, o zaščiti revežev, o vzpostavitvi mreže spoštovanja in bratstva« (Laudato si’, 201).
Gre za spoštovanje, ki ni zgolj »abstraktno in pasivno priznavanje drugega«, ampak je »živeto na empatičen in aktiven način v želji spoznati drugega in vstopiti z njim v dialog«, da bi tako skupaj hodili po tej skupni poti, pri tem pa se zavedali, da to, kar lahko dosežemo, ni odvisno od možnosti in sredstev, ampak tudi od »upanja, poguma in dobre volje«.
Pogled soodvisnosti in delitve, gonilna sila ljubezni in poklicanost k spoštovanju so po papeževem mnenju trije elementi, ki osvetljujejo naše delo za skrb za skupni dom. »Konferenca COP26 v Glasgowu je obvezno poklicana, da ponudi učinkovite odgovore na ekološko krizo brez primere in na krizo vrednot, v kateri živimo, ter na ta način ponudi konkretno upanje prihodnjim generacijam: želimo jo spremljati s svojim prizadevanjem in duhovno bližino.«
Vir: spletna stran Katoliške Cerkve
br. Matej Štravs
Foto: Aleš Čerin (jesensko listje), Cathopic (rožni venec)
Kateheza v Letu družine: Rodovitna ljubezen (VIDEO)
»Ljubezen vedno daje življenje, zato se zakonska ljubezen ne izčrpa v občestvu dveh, ampak poraja družino.«
S temi besedami p. Frančišek začenja video-nagovor v šesti katehezi. Papeževo razlago nekaterih poglavij iz dokumenta Amoris Laetitia s svojim pričevanjem dopolnjujeta zakonca Enrico in Francesca iz Benetk, ki sta bila preizkušana v rodovitnosti. Po milostnem božjem dotiku sta se odprla Bogu zakršno obliko rodovitnosti in Bog ju je obilno blagoslovil.
Šesta kateheza vključuje naslednje teme:
Video-kateheza
Vabilo k branju spodbude Radost ljubezni: Ljubezen je rodovitna
Avtor: Luka Mavrič
Vir: spletna stran Katoliške Cerkve
Foto: Juan Encalada, Unsplash