Stran 44 – Župnija Ljubljana Štepanja vas

Poročena s tepcem. Kako naj z njim gradi edinost?

Tole pismo sem dobil pred časom in odgovarjam nanj.

Ves čas poudarjate pomen edinosti med možem in ženo. Pa ne gre vedno. Moj mož se je po poroki zelo spremenil. V družbi vernih kolegov in duhovnikov se še vedno obnaša kot dobra katoliška ovčica, v družini pa je čisto drugače. Recimo, pred otroki stalno zaničuje Cerkev. Temu se uprem.

Ko se peljemo z avtom se ne priveže. Alarm tuli, otroci ga prosijo, naj se priveže, on pa nič. Na prehodu za pešce pred otroki hodi v rdečo, jaz jih pa zadržujem, da ne gredo za njim v nevarnost. In še bi lahko naštevala … Jaz od otrok zahtevam, da se v avtu privežejo, da ne hodijo v rdečo, da hodijo v cerkev. S tem seveda možu nasprotujem – tudi vpričo otrok. Pomembno se mi zdi, da ohranim sebe in otroke žive.

Pogovarjati se noče. Išče izgovore, češ naj ne težim, naj ne kompliciram, da nima časa za take reči. Prosim, napišite tudi kaj na to temo.

Janja

OPOMBA: Pismo je še daljše in sem ga po svoji presoji skrajšal.

Draga Janja, res vam ni lahko. Vaš mož se obnaša kot tepec (SSKJ: omejen, neumen človek). Namerno sem uporabil težak izraz. Ne morem drugače reči.

Omejenost se kaže v njegovi nezmožnosti videti prihodnost svojih otrok, ki bodo ponesli zgled očetovega obnašanja v svoja življenja. Tako obnašanje je tudi neumno. Kdo pa želi škoditi svojim otrokom!

Postavlja se nad pravila. Pred otroki.

Kot oče je odgovoren, da otroke pripravi na realnost življenja. Ena od realnosti življenja pa so zakoni, predpisi, pravila, … ki se jih vaš mož ne drži. S tem dela škodo otrokom, ki se bodo naučili – od očeta!, da se pravil ni treba držati.

On, ki bi moral biti varuh pravil, avtoritete, se postavlja “nad”. Tega se bodo navzeli tudi otroci, posplošili na vse avtoritete in še nadgradili. Sami ugotavljate, da je to smrtno nevarno. Res je. Morda bo nekoč vajin sin vozil avto, ne upošteval pravil, divjal … zapeljal s ceste in se ubil. Bog ne daj da bi bilo tako!

Mož je v družini tudi tisti, ki zagotavlja varnost. Vi se seveda ne morete počutiti varne, če pa so ogrožena življenja vaših otrok.

Vaš mož je tudi dvoličen – pred vernimi se obnaša ‘kot dobra katoliška ovčica’, v družini pa govori – kar na splošno – zaničevalno o Cerkvi. Ni je hitrejše poti stran od Boga, kot je dvoličen odnos in dvolično obnašanje. Otroci bodo postali – najkasneje v puberteti – cinični, zaničevalni do Cerkve in bodo vero izgubili.

Pogovarjati se noče in to vaju lahko pripelje do ločitve

Pravite, da mož pogovor zavrača, kar je izjemno neljubeče in nespoštljivo do vas. Lahko ga spomnite, da je pri poroki obljubil, da vas bo ‘ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja’. Možje in žene se pač moramo pogovarjati. S tem gradimo edinost, ki edina omogoča tako vzgojo otrok, da bodo pripravljeni na realnost življenja. In gradnja edinosti ni opcija, pač pa nekaj kar se mora (prim. 1 Mz 2,24).

Ošabno obnašanje vašega moža seveda vodi v slabe odnose, v stalne spore, … sčasoma to pripelje do ločitve. Če se pa že ne bosta ločila (ker bo mož še vedno želel igrati ‘dobro katoliško ovčico’), bosta sčasoma postala zajedljiva, manipulativna, polna prezira in zamer. Slab zgled za otroke tudi glede vstopanja v zakonsko zvezo.

Edinosti z neumnostjo ni!

Razčistimo kar takoj na začetku: edinost z neumnostjo nikakor ne pride v poštev. To ste sami dobro ugotovili. Življenje vaših otrok je pač pomembno in ga je treba zavarovati. To delate. Hvala Bogu.

Vi se zavedate problema, mož pa ne. Ali pa to skriva in se izmika. Ali pa nagaja. Ne vemo kaj je prinesel iz mladosti. Najbrž se noče spremeniti. Torej lahko delujete le vi.

Kaj konkretno storiti?

Kot krščanska žena ste dolžni ‘ljubiti in spoštovati moža vse dni svojega življenja’. To ste ob poroki obljubili. Takrat niste izrekli nobenih izjem, recimo: “… razen, če se mož obnaša kot tepec.”

Morda je videti, da zagovarjam taka dejanja. Nikakor ne! A brez naravnanosti na ljubezen in spoštovanje, brez potrpežljivosti ter brez ljubečega in spoštljivega delovanja ne bo šlo.

Molitev: Sklepam, da sta verna zakonca. “Neusmiljeno” začnite moliti za moža, za njegovo spreobrnjenje. In tudi zase, da ga boste mogli ‘ljubiti in spoštovati’, četudi se obnaša kot tepec. Težko je, vem. A če Bog ne obupa nad grešnikom, tudi vam ni treba. Molitev je na prvem mestu. In ne na zadnjem, ko vse drugo odpove.
Spoštovanje: Izkazujte mu, da ga spoštujete, tudi če se obnaša kot tepec. Obenem pa ne pustite, da mož hodi po vas – da ste njegov predpražnik (kot pravi Emerson Eggerichs v knjigi Ljubezen in spoštovanje). Spoštovanje moža ne pomeni, da zagovarjate njegova dejanja, da dopuščate, da se kar ponavljajo. Spoštujte ga, ker je preprosto vaš mož, ker je ustvarjen po Božji podobi (prim. 1 Mz 1,26), ker je Božji dar vam in vajinim otrokom. In ne zato ker bi si to zaslužil. Si ne.
Potrpežljivost in upanje: Težko rečem, če se bo mož odzval na vaše izkazovanje spoštovanja. Še težje je reči, kdaj se bo odzval. Lahko dolgo vztraja v neumnostih. A vseeno, mi kristjani upamo celo proti upanju, kar pomeni, da – kot pravi papež Frančišek – je naše upanje sposobno iti onstran človeškega razmišljanja.
Svetovanje: Poiščita si dobrega zakonskega terapevta, ki ima krščanske korenine. Pika. In oba hodita. Če mož ne bi hotel, mu bo treba pomagati k odločitvi. Tudi tako, da rešujete svojo kožo in kožo svojih otrok s tem, da odidete.

Včasih tepci pri svojem vztrajajo do konca. Tak svetopisemski tepec je Nabal, mož od Abigajle (1 Sam 25). Ni se dobro izteklo zanj, za Abigajlo se pa je. Vse dobro vam želim.

Foto: n-kukova, Pixabay

Članek je bil najprej objavljen na Časnik.si.

27. februarja 2021/0 KOMENTARJEV/ Aleš Čerin

Oznanila

Oznanila – 2. postna nedelja (28. 2. 2021)

AKTUALNI URNIK SVETIH MAŠ, OBHAJILA IN MOLITEV V NAŠI ŽUPNIJI

• Urnik svetih maš je do preklica naslednji:
– Štepanja vas: Delavniki: ob 8.00, 18.00 in ob 19.00. Nedelja in zapovedan praznik: – ob 6.30, 8.00, 9.15, 10.30, 18.00 in 19.00
– Bizovik: torek in četrtek: ob 18.00, nedelja ob 9.15 in 10.30

• Prejem svetega obhajila izven svete maše: Štepanja vas: Delavniki: ob 8.30, 18.30 in ob 19.30, Nedelja in zapovedan praznik: ob 7.05, 8.35, 9.50, 11.05, 18.35 in 19.35. Bizovik: torek in četrtek: ob 18.30, nedelja: ob 9.50 in 11.05

• Vabilo k molitvi večernic: Bratje kapucini med tednom od ponedeljka do sobote ob 18.40

• Maše preko spleta: od ponedeljka do sobote ob 19.00 in v nedeljo ob 10.30

OBVESTILA

• Zahvala: Prejšnjo nedeljo se je pri nabirk za obnovo parkirišča in razsvetljave v Štepanji vasi darovali: 751,38 €. Bog povrni.

• Verouk: Ta teden se ponovno začenja verouk, ki bo do nadaljnjega potekal preko spleta. K verouku prihajajo otroci iz različnih razredov in šol in kar povečuje možnost okužbe. Kdaj se bo ponovno začel verouk v prostorih župnije, vas bomo obvestili.

• Katoliške srednje šole: Učenci 9. razredov vabljeni k vpisu na katoliške srednje šole. Več na tej povezavi

• Tematski pohod za zakonce in pare na Golovcu: Povabljeni na orientacijski pohod na nam, ki sta ga pripravila Marinka in Aleš Čerin. Zakonci in pa fantje in punce, ki se pripravljajo na poroko pa se bodo lahko tudi sprehodili po svoji življenjski poti. Natisnite si orientacijski karto, obujta gojzarje in pojdita na pot. Več naj tej spletni strani

POSTNI ČAS

• V postnem času vabljeni h križevemu potu med tednom v Bizoviku v četrtek ob 17.35, v Štepanji vasi v petek ob 18.35, ob nedeljah v Bizoviku ob 9.00, v Štepanji vasi pa ob 18.35.

• Vabljeni, da križev pot tudi sami molite doma.

• Vsak petek ob 18.35 lahko križev pot spremljate preko spletne strani župnije.

• Postne pobožnosti s postnimi govori ob nedeljah zvečer letos ne bo.

POST JE ČAS MOLITVE, DOBRIH DEL IN SOLIDARNOSTI

Post nas nagovarja k poglobitvi našega odnosa z Bogom, k odpovedi in sočutju z ljudmi v stiskah. Slovenska Karitas nas v letošnjem postu, enako kot v preteklih letih, vabi na naslednje postne akcije. Več informacij in gradiva najdete na tej spletni strani.

1. 40 dni brez alkohola: Letošnja akcija poteka pod geslom: »Moja poteza«. Sodelujete lahko sami, z družino, kot skupina in v času akcije ne uživate in ne ponujate alkohola. Več informacij na spletni strani brezalkohola.si.

2. Pomoč za jugovzhodno Evropo: V postnem času vas z akcijo Ne pozabimo… letos že štirinajsto leto vabimo k solidarnosti z revnimi v državah jugozahodne Evrope. Na mizici zadaj v obeh cerkvah lahko vzamete položnico.

3. Poglobimo postni čas s postno molitvijo:
V Sveta Marija, ti si naša vodnica, vodiš naše korake do Sina.
Prižigaš luč, kjer je tema, daješ upanje, kjer je obup, objemaš zapuščene in obvežeš rane ranjenih.
Kljub trpljenju si upala, kljub krhkosti si nosila, kljub koncu si verjela.
Ostala si brez vsega, a vendar neskončno ljubila.
Naseli v nas mir, pomagaj nam v bolezni, pomagaj nam v praznini, z zdravilnim dotikom prebudi v nas vero.

4. Postna akcija za mlade: Resničnost je lepša 2021

• Mlade ponovno vabimo k postni akciji Resničnost je lepša. Posebnost tokratne akcije smo zapakirali v besedni igri off-line in under-line.

• Mladim želimo pomagati odkriti lepoto notranjega duhovnega in čustvenega sveta, ki jim je velikokrat neznan. Preko petih korakov bomo prehodili post.

• Več o akciji na tej spletni strani, kjer so odprte prijave za zoom srečanja ali dostop do materialov.

• Pastoralni delavci lahko na isti povezave pridobite dostop do materialov in z njimi obogatite srečanje svoje skupine mladih (vir).

5. Postna akcija v naši župniji

Denarne darove za Župnijsko Karitas boste lahko oddali v nabiralnika Karitas v obeh cerkvah. V zadnjem letu so se sredstva naše župnijske Karitas kar precej zmanjšala, zato smo za vsak dar iskreno hvaležni. Lahko pa boste za potrebne darovali tudi živila. V obeh cerkvah sta v ta namen postavljeni košari.

Otroci bodo pri verouku lahko darovali v posebne kuverte, v katere bodo lahko zbirali v korist socialno ogroženim družinam.

6. Postna postava

Postni čas, ki se začne s pepelnično sredo, nas vsako leto pripravlja na veliko noč. Naj bo to res čas milosti, duhovne poglobitve in dobrih del, ki jih bomo darovali za potrebe Cerkve in vsega sveta.
Cerkev za postni čas določa tudi posebne oblike spokornosti. Strogi post je na pepelnično sredo (letos 17. februarja) in na veliki petek (letos 2. aprila). Ta dva dneva se enkrat do sitega najemo in se zdržimo mesnih jedi. Strogi post veže od izpolnjenega 18. leta do začetka 60. leta starosti.

Samo zdržek od mesnih jedi je na vse petke v letu. Zunaj postnega časa smemo zdržek od mesnih jedi zamenjati s kakim dobrim delom pokore ali ljubezni do bližnjega. Zdržek mesnih jedi veže vernike od izpolnjenega 14. leta starosti.

Kadar je praznik (cerkveni ali državni) na petek ali kakšna slovesnost v družini (poroka, pogreb, …), post in zdržek odpadeta.

IZJAVA KOMISIJE ZA EVANGELIZACIJO PRI SLOVENSKI ŠKOFOVSKI KONFERENCI: POŽIVIMO SLUŽBO SPRAVE

V ponedeljek, 25. januarja 2021, je zasedala Komisija za evangelizacijo pri Slovenski škofovski konferenci, ki opazuje aktualno dogajanje na področju evangelizacije in daje spodbude za delovanje pastoralnim delavcem.

Izmed številnih odprtih vprašanj v današnjem svetu se komisija letos osredotoča na pomembnost sv. spovedi in iskanje bistvenega v času epidemije koronavirusa. Na to temo je pripravila naslednjo izjavo.

V času epidemije koronavirusa nam skrb za zdravje našega telesa kliče v spomin tudi skrb za zdravje našega duha. Med sedmerimi zakramenti sta ozdravljanju našega duha namenjena zlasti sveta spoved in bolniško maziljenje. Bolniško maziljenje na poseben način ozdravlja, kar se v nas pokvari po sveti birmi (confirmatio, unctio infirmorum!), sveta spoved pa ozdravlja, kar se v nas pokvari po svetem krstu (baptizatio, absolutio!): ‘baptizatio’ je potopitev, ‘absolutio’ je odveza od mlinskega kamna, ki nas drži pod vodo (Mt 18,6).

Apostol Pavel je svoje veliko poslanstvo pojmoval tudi kot službo sprave: ‘Namesto Kristusa smo poslani, kakor da Bog opominja po nas. Prosimo v imenu Kristusa: Spravite se z Bogom!’ (2 Kor 5,20). In apostol Jakob naroča svojim naslovljencem: ‘Priznavajte torej drug drugemu grehe in molite drug za drugega, da ozdravite! Veliko premore goreča molitev pravičnega’ (Jk 5,16).

Kako potrebna in zdravilna je spoved, nas spominja psalmist: ‘Dokler sem molčal, so moje kosti usihale zaradi mojega vpitja ves dan, kajti dan in noč je pritiskala name tvoja roka, moja moč je oslabela kot v poletni vročini. Potem pa sem ti svoj greh dal spoznati, svoje krivde nisem prikrival. Dejal sem: Priznal bom svoje grehe Gospodu. In ti si odpustil krivdo mojega greha’ (Ps 32,3-5).

‘V notranjosti svoje vesti človek odkriva postavo, ki si je ne daje sam, temveč se ji mora pokoravati’ (KKC, 1776). Modri Sirah daje slikovito primerjavo: ‘Pazi tudi na svét vesti, zakaj nič ti ni bolj zvesto kakor ta. Zakaj vest daje včasih boljše pojasnilo kakor sedem čuvajev, ki so postavljeni na višini za ogledovanje’ (Sir 37,13-14).

Epidemija koronavirusa sama po sebi usmerja naš pogled v našo notranjost, ki je svetišče Svetega Duha (1 Kor 6,19).

Msgr. dr. Jurij Bizjak

Predsednik Komisije za evangelizacijo pri SŠK

Vir: spletna stran Katoliške Cerkve

br. Matej Štravs, župnik

Foto: Miro Meden, Aleš Čerin, Bianca Bonatto, Cathopic

27. februarja 2021/0 KOMENTARJEV/ Uredništvo

Duhovno

Nagovor nadškofa msgr. Stanislava Zoreta OFM na 1. postno nedeljo (VIDEO)

Nagovor nadškofa msgr. Stanislava Zoreta OFM na 1. postno nedeljo. Spremljajte še naprej.

Foto: spletna stran Katoliške Cerkve

25. februarja 2021/0 KOMENTARJEV/ Uredništvo

Duhovno

Jože Beranek – umetnik ilustrator: Slovenija, vračam se v tvoj spomin

Naš župljan Peter Bergant že več kot dvajset let raziskuje življenjsko zgodbo, smrt in zadnje počivališče umetnika ter ilustratorja Jožeta Beraneka. Na radiu Ognjišče so – poleg razgovora – pripravili še njegovo literarno zamisel predstavitve umetnika.

In so spregovorili:

zamolčani, zavezani, zasuti,

zabetonirani, zakopani, zasmeteni.

Spregovorili so,

kar tako iznenada

skozi usta ljudi,

ki so jih po skrivnostnih silah zaslutili

in vedeli, da morajo spregovoriti

v njihovem imenu.

Peter Bergant: Čas resnice, čas odpuščanja

Kako se ga spominja Peter

Jože Beranek (Vir: Wikipedija)

V sobi našega podstrešnega stanovanja je bila velika stara omara. Spodaj v tej omari je bila cela vrsta knjig. Predvsem Mohorjanke in knjige Slovenčeve knjižnice, ki jih zbiral moj najstarejši brat. In v tej omari se je pretakala moja fantazija prav preko imena Jože Beranek in njegovih ilustracij. Polnil sem svoja iskanja že takrat, ko še nisem znal brati. Slike so govorile, slike so nosile mojo domišljijo v svet pohorskih gozdov, planinski svet tudi z grozljivostjo plazov in padajočih plezalcev…pa kaj si ga vedi še kaj. Nepozabne ilustracije z drobnarijami dobrega opazovalca: gobicami pod stoletnimi hrasti, pa veverico na drevesu, pticami nad gradom, nepozabni izrazi čustev ljudi v potezah obrazov…

Ostal mi je Jože Beranek, saj mi je prvi odprl vrata v svet lepega, v svet likovne umetnosti – takšne razumljive. In se mi je občasno prebujal skozi moje življenje. Tiste knjige iz mojega otroštva sem namreč prenesel v moj dom, ki sem si ga ustvaril. In jih imam pri sebi. Niso več v stari omari. Na posebni polici so. In kadar mi pridejo v roke, sem spet tisti mali zvedavi otrok, ki se mu začenja življenje. Takrat še nepokvarjeno, svetlo in prijazno.

Ob prebiranju knjig Bogdana Novaka »Lipa zelenela je«, pa me je udarilo. Zasledil sem v knjigah opis njegovih zadnjih ur življenja.

Od takrat me občasno prime in začnem spet in spet razmišljati o Beraneku in si želim zvedeti resnico.

Včasih imam prav čuden občutek očitajočega umetnika, da bi vendarle moral dati kaj več njemu, ki mi je toliko dal. Zato že več kot dvajset let iščem njegovo zadnje počivališče. Spoprijateljil sem se tudi z njegovim sinom Markom. Veliko sva bila skupaj in veliko predebatirala o njegovem očetu. Žal je Marko umrl pred dvema letoma.

Fiktivno pismo Jožeta Beraneka svojemu sinu Marku

Pismo, ki ga je sestavil Peter Bergant in prebral dramski igralec Pavle Ravnohrib, je nagovor očeta Jožeta svojemu sinu Marku in je literarni obliki prikaz umetnikovih zadnjih dveh let življenja.

Fiktivno pismo umetnika ilustratorja Jožeta Beraneka svojemu sinu Marku

Življenjepis

Jožef Beránek, slovenski ilustrator, stripar, karikaturist in častnik slovenskega domobranstva, * 22. junij 1913, Písková Lhota na Češkem, † 1945, verjetno v Kočevskem Rogu.

V Ljubljano se je z družino preselil leta 1922. Leta 1930 je končal meščansko šolo, pet let pozneje pa diplomiral na oddelku za gradbeništvo in arhitekturo tehnične srednje šole v Ljubljani. Bil je samouk, ki si je nabiral znanje s prerisovanjem starih mojstrov.[1] 1941 je postal pogodbeni risar Slovenca.

Njegovo najpomembnejše delo je ‘Quo Vadis – roman v slikah’ iz leta 1943[2] – strip po knjigi Henryka Sienkiewicza, ki spada med začetke stripa na Slovenskem[3]. V sodelovanju s pisateljem Jožetom Tomažičem je ilustriral večino njegovih Pohorskih pravljic in Pohorskih bajk, Botro vilo, Dravsko rožo, Drvarko Marijo, Pastirčkova nebesa, Oglarjevega sina idr. Narisal je tudi več knjižnih naslovnic. Jeseni 1944 je vstopil v propagandni oddelek Slovenskega domobranstva.

Risal je predvsem za časnika Slovenski dom, za katerega je risal zgodbe v slikah in Slovensko domobranstvo, ki ga je redno opremljal z risbami bojev protikomunističnih borcev, s šaljivimi stranmi in ilustracijami pesmi. Ustvarjal je tudi propagandne plakate, brošure in letake.

V slovenskem domobranstvu je imel čin poročnika (čin podporočnika je pridobil že pred vojno med služenjem vojaškega roka).

11. maja 1945 je bil aretiran, domači pa so ga nazadnje videli 18. maja 1945[4]. Ubit naj bi bil maja ali junija leta 1945, poleg 216 drugih, zaradi kolaboracije in narodnega izdajstva, po nalogu majorja Mitje Ribičiča[5] oz. načelnika Ozne Ivana Matije – Mačka.

Vir: Wikipedija

Povezave

Jože Beranek, Wikipedija
Peter Bergant o usodi Jožeta Beraneka v oddaji Moja zgodba na Radiu Ognjišče
Jože Beránek, velik likovni talent, ki je končal v breznu (DELO, avtor: Peter Bergant, 4.8.2015)
O Jožetu Beraneku na Slovenski biografiji

Foto: Free-Photos, Pixabay

20. februarja 2021/0 KOMENTARJEV/ Uredništvo

Duhovno

Sporočilo svetega očeta za post 2021

»Glejte, v Jeruzalem gremo…« (Mt 20,18).

Post: čas za prenovo vere, upanja in ljubezni.

Dragi bratje in sestre,

ko Jezus svojim učencem naznani svoje trpljenje, smrt in vstajenje v izpolnitev Očetove volje, jim razkrije globok pomen svojega poslanstva in jih pokliče, naj se mu pridružijo za odrešenje sveta.

Ko hodimo po poti posta, ki nas vodi k velikonočnim praznovanjem, se spominjamo Njega, ki »je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu« (Flp 2,8). V tem času spreobrnjenja prenovimo svojo vero, zajemimo »živo vodo« upanja in z odprtim srcem sprejmimo Božjo ljubezen, ki nas spreminja v brate in sestre v Kristusu. Med velikonočno vigilijo bomo obnovili obljube našega krsta, da se bomo po delovanju Svetega Duha prerodili v nove moške in ženske. A že pot posta je, tako kot celotno krščansko potovanje, vsa v luči vstajenja, ki spodbuja čustva, drže in odločitve tistega, ki hoče slediti Kristusu.

Post, molitev in miloščina, kot jih je predstavil Jezus v svojem oznanjevanju (prim. Mt 6,1-18) so pogoji in izrazi našega spreobrnjenja. Pot uboštva in odpovedi (post), ljubeč pogled na ranjenega človeka (miloščina) ter sinovski pogovor z Očetom (molitev) nam omogočajo, da utelesimo iskreno vero, živo upanje in dejavno ljubezen.

1. Vera nas kliče, naj sprejmemo resnico in postanemo njene priče pred Bogom in pred vsemi brati in sestrami.

V tem postnem času sprejeti in živeti resnico, ki se je razodela v Kristusu, pomeni najprej pustiti, da nas doseže Božja beseda, ki nam jo iz roda v rod posreduje Cerkev. Ta resnica ni konstrukcija razuma, pridržana za nekaj izbranih, vzvišenih ali imenitnejših umov, ampak je sporočilo, ki ga lahko sprejmemo in razumemo z inteligenco srca, ki je odprto za veličino Boga, ki nas ljubi prej, preden se mi sami tega zavemo. Ta resnica je Kristus sam, ki je s tem, da je do konca prevzel našo človeškost, postal pot – zahtevna a vsem odprta – ki vodi k polnosti življenja.

Post, živet kot izkustvo pomanjkanja, vodi tiste, ki ga živijo v preprostosti srca, k ponovnemu odkritju Božjega daru in k razumevanju resničnosti naše ustvarjenosti po njegovi podobi in podobnosti, ki v Njem dobi svojo izpolnitev. Ko človek, ki se posti, doživlja izkustvo sprejetega uboštva, postane ubog z ubogimi in »kopiči« bogastvo prejete in podeljene ljubezni. Post, ki je tako razumljen in živet, pomaga ljubiti Boga in bližnjega, kolikor je ljubezen, kakor uči sv. Tomaž Akvinski, nagnjenje, ki je osredinjeno na drugega, ker ga ima za edino sebi enako bitje (prim. Okrožnica Vsi bratje, 93).

Post je čas, da verujemo oziroma da sprejmemo Boga v svoje življenje in mu dovolimo, da »prebiva« pri nas (prim. Jn 14,23). Postiti se pomeni osvoboditi naše življenje tega, kar ga obremenjuje, tudi od zasičenosti z informacijami – resničnih ali lažnih – in potrošniških proizvodov, da bi odprli vrata svojega srca Njemu, ki k nam prihaja ubog v vsem, a »poln milosti in resnice« (Jn 1,14): Božji Sin Odrešenik.

2. Upanje kot »živa voda«, ki nam omogoča nadaljevanje poti

Samarijanka, ki jo Jezus prosi, naj mu da piti pri vodnjaku, ne razume, ko ji pravi, da bi ji lahko dal »žive vode« (Jn 4,10). Na začetku seveda misli na materialno vodo, Jezus pa misli na Svetega Duha, ki ga bo on v obilju dal v velikonočni skrivnosti in ki v nas vliva upanje, ki ne razočara. Že v napovedovanju svojega trpljenja in smrti Jezus oznani upanje, ko pravi: »in tretji dan bo vstal« (Mt 20,19). Jezus nam govori o prihodnosti, ki jo je odprlo Očetovo usmiljenje. Upati z njim in zaradi njega pomeni verovati, da se zgodovina ne konča z našimi napakami, našim nasiljem, krivicami in grehom, ki križa Ljubezen. Pomeni iz odprtega srca zajemati Očetovo odpuščanje.

V sedanjem ozračju zaskrbljenosti, v katerem živimo in v katerem se vse zdi krhko in negotovo, bi lahko govorjenje o upanju delovalo kot provokacija. Postni čas je namenjen upanju, da bi svoj pogled spet usmerili na Božjo potrpežljivost, ki še naprej skrbi za svoje stvarstvo, medtem ko smo mi z njim pogosto grdo ravnali (prim. Okrožnica Bodi hvaljen, 32-33.43-44). Upanje je v spravi, h kateri nas zavzeto spodbuja sv. Pavel: »Spravite se z Bogom« (2 Kor 5,20). Ko v zakramentu, ki je v srcu našega procesa spreobrnjenja, sprejmemo odpuščanje, postanemo tudi sami razširjevalci odpuščanja: ker smo ga sami prejeli, ga lahko ponujamo s tem, da smo sposobni živeti pozoren dialog in da sprejmemo vedenje, ki bodri človeka, ki je bil ranjen. Božje odpuščanje tudi po naših besedah in dejanjih omogoči, da živimo veliko noč bratstva.

V postu bodimo bolj pozorni, da bomo govorili »besede, ki vračajo moč, krepijo, tolažijo in spodbujajo in ne za besede, ki ponižujejo, žalostijo, razburjajo in zaničujejo« (Okrožnica Vsi bratje, 223). Včasih je za prebuditev upanja dovolj biti plemenit človek, »ki odloži svoje nujne skrbi, da bi izkazal pozornost, naklonil nasmeh, rekel spodbudno besedo in sredi tolike brezbrižnosti komu prisluhnil« (prav tam, 224).

V zbranosti in v tihi molitvi nam je upanje dano kot navdih in notranja luč, ki osvetljuje izzive in izbire našega poslanstva: zato je bistveno, da se zberemo za molitev (prim. Mt 6,6) in na skrivnem srečamo Očeta nežnosti.

Živeti post z upanjem pomeni čutiti, da smo v Jezusu Kristusu priče novega časa, v katerem Bog »vse dela novo« (prim. Raz 21,1-6). Pomeni dobiti Kristusovo upanje, ki da svoje življenje na križu in ki ga Bog obudi tretji dan, »vselej … vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas« (1 Pt 3,15).

3. Ljubezen, živeta po Kristusovih stopinjah, v pozornosti in sočutju do vsakogar, je najlepši izraz naše vere in našega upanja.

Ljubezen se veseli, ko vidi, da drugi raste. Zato tudi trpi, ko se drugi znajde v stiski: sam, bolan, brezdomec, zaničevan, v potrebi … Ljubezen je vzgib srca, zaradi katerega izstopimo iz sebe ustvari vez medsebojne podelitve in občestva.

»Z družbeno ljubeznijo je mogoče zoreti za civilizacijo ljubezni, h kateri se lahko čutimo vsi poklicani. Ljubezen lahko s svojim univerzalnim dinamizmom vzpostavi nov svet, ki ni jalovo čustvo, temveč najboljši način za dosego učinkovitih poti razvoja za vse« (VB, 183).

Ljubezen je dar, ki daje smisel našemu življenju in po katerem gledamo na tistega, ki je v pomanjkanju, kot na člana naše družine, na prijatelja, na brata. Če nekaj malega podelimo z ljubeznijo, tega ni nikoli konec, ampak se spremeni v zalogo življenja in sreče. To se je zgodilo z moko in oljem vdove iz Sarepte, ki je dala kolaček preroku Eliju (prim. 1 Kr 17,7-16); in s hlebi, ki jih je Jezus blagoslovil, razlomil in dal učencem, da so jih razdelili množici (prim. Mr 6,30-44). Tako se zgodi z našo miloščino, pa naj bo majhna ali velika, ki je dana z veseljem in preprostostjo.

Živeti post ljubezni pomeni poskrbeti za tistega, ki trpi, ki je zapuščen ali v stiski zaradi pandemije Covid-19. V razmerah velike negotovosti glede jutrišnjega dneva, ko se spominjamo besede, ki jo je Bog namenil svojemu Služabniku: »Nikar se ne boj, saj sem te odkupil« (Iz 43,1), s svojo ljubeznijo podarimo besedo zaupanja in dajmo drugemu čutiti, da ga Bog ljubi kot sina.

»Samo s pogledom, zazrtim v obzorje, ki ga je spremenila ljubezen, lahko vidimo dostojanstvo drugega človeka. Zaradi takšnega pogleda, v katerem odseva priznanje in spoštovanje do revežev in njihovega neizmernega dostojanstva, spoštovanje njihovega življenjskega sloga in njihove kulture, so ubogi resnično integrirani v družbo« (VB, 187).

Dragi bratje in sestre, vsaka etapa življenja je čas, da verujemo, upamo in ljubimo. Naj nam ta klic, da bi post živeli kot pot spreobrnjenja, molitve in podelitve naših dobrin, pomaga, da bomo v svojem skupnem in osebnem spominu ponovno ovrednotili vero, ki prihaja od živega Kristusa, upanje, ki ga oživlja piš Duha, in ljubezen, katere neizčrpni vir je usmiljeno Očetovo srce.

Marija, Odrešenikova Mati, zvesta pod križem in v srcu Cerkve, naj nas podpira s svojo pozorno prisotnostjo, in blagoslov Vstalega naj nas spremlja na poti proti velikonočni svetlobi.

Rim, Sveti Janez v Lateranu, 11. novembra 2020, god sv. Martina iz Toursa

Vir: spletna stran Katoliške Cerkve

Foto: Dimitri Conejo Sanz, Cathopic

18. februarja 2021/0 KOMENTARJEV/ Uredništvo

Oznanila

Oznanila – 1. postna nedelja (21. 2. 2021)

AKTUALNI URNIK SVETIH MAŠ, OBHAJILA IN MOLITEV V NAŠI ŽUPNIJI

• Urnik svetih maš je do preklica naslednji:
– Štepanja vas: Delavniki: ob 8.00, 18.00 in ob 19.00. Nedelja in zapovedan praznik: – ob 6.30, 8.00, 9.15, 10.30, 18.00 in 19.00
– Bizovik: torek in četrtek: ob 18.00, nedelja ob 9.15 in 10.30

• Prejem svetega obhajila izven svete maše: Štepanja vas: Delavniki: ob 8.30, 18.30 in ob 19.30, Nedelja in zapovedan praznik: ob 7.05, 8.35, 9.50, 11.05, 18.35 in 19.35. Bizovik: torek in četrtek: ob 18.30, nedelja: ob 9.50 in 11.05

• Vabilo k molitvi večernic: Bratje kapucini med tednom od ponedeljka do sobote ob 18.40

• Maše preko spleta: od ponedeljka do sobote ob 19.00 in v nedeljo ob 10.30

OBVESTILA

• Verouk: Čeprav se je v šoli začel pouk, bo verouk po župnijah do nadaljnjega še potekal na daljavo. Za izvajanje župnijske kateheze (verouka) je potrebno pridobiti ustrezno dovoljenje Vlade RS ter NIJZ, saj pri katehezi prihajajo otroci iz različnih razredov in šol in kar povečuje možnost okužbe. Kdaj se bo ponovno začel verouk v prostorih župnije, vas bomo obvestili.

• Katoliške srednje šole: Učenci 9. razredov vabljeni k vpisu na katoliške srednje šole. Več na tej povezavi

• Tematski pohod za zakonce in pare na Golovcu: Povabljeni na orientacijski pohod na nam, ki sta ga pripravila Marinka in Aleš Čerin. Zakonci in pa fantje in punce, ki se pripravljajo na poroko pa se bodo lahko tudi sprehodili po svoji življenjski poti. Natisnite si orientacijski karto, obujta gojzarje in pojdita na pot. Več naj tej spletni strani

POSTNI ČAS

V postnem času vabljeni h križevemu potu med tednom v Bizoviku v četrtek ob 17.35, v Štepanji vasi v petek ob 18.35, ob nedeljah v Bizoviku ob 9.00, v Štepanji vasi pa ob 18.35. Vabljeni, da križev pot tudi sami molite doma.

Postne pobožnosti s postnimi govori ob nedeljah zvečer letos ne bo.

POST JE ČAS MOLITVE, DOBRIH DEL IN SOLIDARNOSTI

Post nas nagovarja k poglobitvi našega odnosa z Bogom, k odpovedi in sočutju z ljudmi v stiskah. Slovenska Karitas nas v letošnjem postu, enako kot v preteklih letih, vabi na naslednje postne akcije. Več informacij in gradiva najdete na tej spletni strani.

1. 40 dni brez alkohola: Letošnja akcija poteka pod geslom: »Moja poteza«. Sodelujete lahko sami, z družino, kot skupina in v času akcije ne uživate in ne ponujate alkohola. Več informacij na spletni strani brezalkohola.si.

2. Pomoč za jugovzhodno Evropo: V postnem času vas z akcijo Ne pozabimo… letos že štirinajsto leto vabimo k solidarnosti z revnimi v državah jugozahodne Evrope. Na mizici zadaj v obeh cerkvah lahko vzamete položnico.

3. Poglobimo postni čas s postno molitvijo:
V Sveta Marija, ti si naša vodnica, vodiš naše korake do Sina.
Prižigaš luč, kjer je tema, daješ upanje, kjer je obup, objemaš zapuščene in obvežeš rane ranjenih.
Kljub trpljenju si upala, kljub krhkosti si nosila, kljub koncu si verjela.
Ostala si brez vsega, a vendar neskončno ljubila.
Naseli v nas mir, pomagaj nam v bolezni, pomagaj nam v praznini, z zdravilnim dotikom prebudi v nas vero.

4. Postna akcija v naši župniji

Denarne darove za Župnijsko Karitas boste lahko oddali v nabiralnika Karitas v obeh cerkvah. V zadnjem letu so se sredstva naše župnijske Karitas kar precej zmanjšala, zato smo za vsak dar iskreno hvaležni. Lahko pa boste za potrebne darovali tudi živila. V obeh cerkvah sta v ta namen postavljeni košari.

Otroci bodo pri verouku lahko darovali v posebne kuverte, v katere bodo lahko zbirali v korist socialno ogroženim družinam.

5. Postna postava

Postni čas, ki se začne s pepelnično sredo, nas vsako leto pripravlja na veliko noč. Naj bo to res čas milosti, duhovne poglobitve in dobrih del, ki jih bomo darovali za potrebe Cerkve in vsega sveta.
Cerkev za postni čas določa tudi posebne oblike spokornosti. Strogi post je na pepelnično sredo (letos 17. februarja) in na veliki petek (letos 2. aprila). Ta dva dneva se enkrat do sitega najemo in se zdržimo mesnih jedi. Strogi post veže od izpolnjenega 18. leta do začetka 60. leta starosti.

Samo zdržek od mesnih jedi je na vse petke v letu. Zunaj postnega časa smemo zdržek od mesnih jedi zamenjati s kakim dobrim delom pokore ali ljubezni do bližnjega. Zdržek mesnih jedi veže vernike od izpolnjenega 14. leta starosti.

Kadar je praznik (cerkveni ali državni) na petek ali kakšna slovesnost v družini (poroka, pogreb, …), post in zdržek odpadeta.

Postni čas v Katoliški cerkvi

V Katoliški cerkvi na pepelnično sredo, letos bo to 17. februarja 2021, začenjamo postni čas, ki bo trajal štirideset dni.[1] Postni čas bomo sklenili z večerno mašo velikega četrtka, ko nastopi sveto velikonočno tridnevje.

Na pepelnično sredo se po cerkvah vsako leto opravlja obred pepeljenja. Duhovnik verniku na glavo simbolično posuje blagoslovljen pepel, s čimer se navzven pokaže notranja razpoložljivost vernika za spreobrnjenje oziroma poboljšanje življenja. Duhovniki in ostali bogoslužni sodelavci v postnem času nosijo bogoslužna oblačila v vijolični barvi. Letos bo zaradi epidemije COVID-19 obred pepeljenja potekal na prilagojen način.

Pepel je znamenje minljivosti, smrti, pa tudi človekove krhkosti, saj se tudi on po smrti spremeni v prah in pepel. Vernemu človeku je pepel tudi znamenje pokore in prenovitve. Kakor ogenj snov prenovi v pepel, tako naj bi se tudi človek s pokoro prerodil v novega človeka (prim. Ef 4,17–24). Ko mašnik na začetku postnega časa vernikom s pepelom na čelo začrta znamenje križa in izreče: Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš, napoveduje konec zemeljskega življenja. Vse sčasoma postane pepel, tako veliko in pomembno, kot tudi majhno in nevredno. V svetopisemski govorici pepel pomeni minljivost in nevrednost. Človek se v stiski in ob smrti zave bivanjske omejenosti in si v trenutkih žalosti, prošnje in pokore na glavo posipa pepel.

Postni čas je spokorni čas in obdobje priprave na veliko noč. Kristjani v tem času pri bogoslužju in v zasebnem življenju več premišljujemo o pomenu Kristusovega trpljenja in njegove smrti na križu ter o njegovi velikonočni zmagi življenja nad smrtjo. Tudi Kristus se je pred nastopom javnega delovanja štirideset dni postil v puščavi, o čemer poročajo trije evangelisti (prim. Mt 4,1–11, Mr 1,12–13 in Lk 4,1–13).

Pomenljiv vidik posta je poglobitev osebne povezanosti z Bogom, sredstva za doseganje tega cilja pa so poleg molitve in prejemanja zakramentov sprave in evharistije tudi odpovedi določeni razvadi ali dobrini ter dobra dela. S prejemom zakramenta krsta so pri novo krščenemu odpuščeni in očiščeni vsi grehi. Postni čas duhovnost krsta izpostavlja kot razsežnost sprave med Bogom in človekom.

Strogi post – ko naj bi se samo enkrat v dnevu najedli do sitega – je na pepelnico in veliki petek, zdržek od mesa in mesnih jedi pa vsak petek v postnem času. Namen posta ni prvenstveno v odpovedi določeni hrani in pijači, ampak v spreobrnjenju srca in doseganju večje odprtosti za potrebe bližnjega ter v večji povezanosti z Bogom prek molitve. Cerkev uči, da so dobra dela, post, miloščina ubogim in molitev usmerjena k doseganju osebnega spreobrnjenja in ne sama sebi namen.

Vir: spletna stran Katoliške Cerkve

br. Matej Štravs, župnik

Foto: Miro Meden, Aleš Čerin, Policraticus, Cathopic

18. februarja 2021/0 KOMENTARJEV/ Uredništvo

Novice

Pastirsko pismo naših škofov za post 2021 – 1. in 2. del

I. del

5. nedelja med letom, 7. februarja 2021

Drage sestre in dragi bratje!

Božja beseda, ki smo ji pravkar prisluhnili, nam je še posebej blizu v teh mesecih, ko se v razmerah epidemije bojujemo za svoje zdravje ter zdravje ali celo življenje svojih najbližjih. V prvem berilu starozavezni Job v svoji bolezni ter ob nenadnem uničenju gospodarskega uspeha in družinske sreče toži zaradi krhkosti zemeljskega blagostanja in življenja. To je kakor dih, ki traja le bežen trenutek. V evangeliju pa Jezus v znamenje odrešenja, ki ga prinaša, ozdravlja bolnike. Vendar nad telesno ozdravljanje postavlja oznanjevanje odrešenja. Zato hiti še v druge kraje, da jim oznani, da se je približalo Božje kraljestvo. Nauk je zelo jasen. Telesno zdravje je sicer velika Božja dobrina, a je le znamenje neke druge, še večje dobrine, ki jo prinaša samo Jezus Kristus. To je duhovno zdravje, ki zagotavlja večno življenje v Božji ljubezni. Telesno zdravje, ki ga je Jezus obilno delil, je bilo znamenje ali preroška napoved odrešenja in to je bil pravi in končni namen Jezusovega delovanja. Moralna krepost in večno življenje sta tudi pravi in končni namen našega življenja. Bog nas ni ustvaril zato, da bi čim bolj zdravo in čim dlje živeli na tem svetu, ampak da bi bili njemu podobni in deležni njegove ljubezni. Zato nam Jezus vrača duhovno zdravje, ki se začenja z vero vanj in z ravnanjem po njegovem zgledu.

Po Jezusovem zgledu je tudi Cerkev skozi vso zgodovino skrbela za bolnike. Prve bolnišnice so nastajale ob cerkvah. Številni redovniki in redovnice, med katerimi so tudi znani svetniki in svetnice, so svoje življenje posvetili negi bolnikov in skrbi zanje. Mnogi so pri tem služenju tudi sami zboleli in darovali življenje. Njihova ljubezen do Boga in bližnjega je bila močnejša kakor strah za lastno zdravje. Pri vsej odgovorni skrbi zanj so vedeli, da je duhovna moč ljubezni in nesebičnega žrtvovanja za bližnjega največja dobrina, saj nas pripravlja za večno življenje z Bogom. Tudi Jezus je ob vsem sočutju, ki ga je kazal do bolnikov, vedno poudarjal, da je grešna oddaljenost od Boga še hujša nesreča. »Vidiš, ozdravel si. Ne gréši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega!«, je opozoril hromega, potem ko ga je ozdravil (Jn 5,15). Ta čas epidemije, ko trepetamo za svoje zdravje, je pravi trenutek, da se zavemo, da obstaja še hujše zlo, grešna sebičnost in hudobija, ki bi jo lahko imenovali duhovna okužba. Jezus Kristus je prišel, da nas rešuje od nje in njenih posledic. Tudi Cerkev je ustanovil za to in samo za to, da lahko po njej nadaljuje med nami svoje poslanstvo.

A ravno naše versko življenje v cerkvenem občestvu je med epidemijo prav tako prizadeto. Občestveno obhajanje svete maše in drugih zakramentov smo v naših cerkvah začasno prekinili, da ne bi ogrožali svojega in tujega zdravja. Upali smo, da to ne bo trajalo dolgo, a nas je epidemija prikrajšala celo za slovesno obhajanje velikonočnih in nato še božičnih praznikov. Seveda nam nič ne more preprečiti, da ne bi obhajali verskih resnic Jezusovega rojstva ter njegove smrti in vstajenja z molitvijo in premišljevanjem Božje besede tako v ožjem krogu kot v duhu skupaj z vsem cerkvenim občestvom. Kajti sodobna tehnična sredstva nam omogočajo medsebojno povezanost, kakršna še pred desetletjem ni bila mogoča. To smo tudi s pridom uporabljali. A nobena oddaja po televiziji ali spletu (internetu) ne more enakovredno nadomestiti nedeljskega obhajanja svete evharistije v krogu župnijskega občestva, kakor ne more noben telefonski pogovor enakovredno nadomestiti ljubečega objema ali osebnega prijateljskega druženja. V tem času prisilne odsotnosti od rednega nedeljskega skupnega obhajanja svete evharistije smo lahko še bolj začutili, da biti pri sveti maši ni zgolj opazovanje tega, kar se dogaja pri oltarju. Ko smo pri maši, se v živo udeležujemo skrivnosti Jezusove zadnje večerje, ki doseže svoj vrhunec s svetim obhajilom. Sedaj bomo lahko še bolj razumeli krščanske mučence, ki so se rajši izpostavljali smrtni nevarnosti, kakor da bi se odpovedali obhajanju svete evharistije. Vedeli so, da brez nje dolgo ne bodo mogli obstati kot kristjani.

Zato smo se v času sedanje epidemije škofje s težkim srcem odločili, da začasno omejimo skupno obhajanje svete maše in drugih zakramentov. To smo storili v upanju, da ga bomo lahko vsaj delno nadomestili z raznimi obhajanji svete maše na daljavo, kar se je tudi zgodilo. Hvaležni smo vsem, ki so nam to omogočili. Vsi pa čutimo, da to ni to. Sveta maša ni predstava, kakršne lahko spremljamo na televizijskem zaslonu. Svete maše ne opazujemo od daleč, ob kuhanju kosila ali zleknjeni na kavču, ampak se je osebno udeležujemo, ko smo dejansko navzoči v občestvu z drugimi brati in sestrami in mašnikom, ki osebno predstavlja samega Jezusa Kristusa in v njegovem imenu za nas, med nami in z nami obnavlja Jezusovo življenjsko daritev. Edino to je pravo obhajanje svete maše. Druge oblike, kot so svete maše po radiu ali televiziji, so samo zasilni nadomestki, ki nam v času bolezni ali drugih nezmožnosti lajšajo odsotnost od svete maše »v živo«, niso pa njena enakovredna zamenjava. Vse to smo lahko v času epidemije še bolj začutili. Prepričani smo, da komaj čakate, da bomo lahko evharistijo in druge zakramente obhajali tako, kakor si je to zamislil Jezus Kristus, ko nam je naročil: »To delajte v moj spomin«, in kakor so to razumeli kristjani vseh časov.

Če drži slovenski pregovor, da znamo zdravje prav ceniti šele takrat, ko ga izgubimo, je tudi ta izkušnja, ko nam ni mogoče skupno obhajati bogoslužja v župnijski cerkvi, takšna šola. Sedaj se bomo še bolj zavedali, kako veliko milost in dobroto nam je izkazal Jezus na Veliki četrtek, ko je postavil zakrament svete evharistije. Če smo v preteklosti na to pozabljali ali celo nedeljsko sveto mašo omalovažujoče opuščali, naj bo odslej drugače. Naj tudi za nas za naprej še bolj velja, kar je zapisano v svetem pismu o prvih kristjanih: bili so »stanovitni«, se pravi zvesti in vztrajni v občestvenem »lomljenju kruha in v molitvah« (Apd 2,42).

Čas epidemije nam je prinesel še druge preizkušnje. Mnogi ste težko oboleli, nekateri pa ste celo izgubili svoje najdražje. Zaustavitev pretoka ljudi in blaga ter mnogih oblik poslovanja je povzročila težke posledice za gmotno stanje marsikatere družine. Hvaležni smo, da lahko računamo na pomoč države in politične skupnosti, a vsega od nje ni mogoče pričakovati. So rane, ki jih ona ne zna celiti. To zmore samo Bog, ko se z vero in zaupanjem obrnemo k njemu.

V časih omejitev smo izkusili, kako smo krhki, kako hitro se nam lahko podrejo najlepši gradovi, ki smo jih gradili na pesku posvetnih uspehov in zaupanja vase. Jezus pa pravi, da je hišo treba graditi na skali, ki vzdrži vse viharje. Ta skala je On sam s svojo besedo in svojim Duhom. Gospodarstveniki in politiki že načrtujejo obnovo našega družbenega življenja in poslovanja. Mi pa se bomo posebno v postnem času, ki je pred nami, podali na pot obnovljene vere v Jezusa Kristusa in zvestobe njegovemu nauku v okrilju Cerkve. Tako bomo utrdili hišo svojega življenja na trdni skali. Amen.

II. del

6. nedelja med letom 14. februarja 2021

Dragi bratje in sestre!

V drugem berilu smo pri bogoslužju Božje besede pravkar slišali, kako daje apostol Pavel samega sebe za zgled nesebičnega služenja skupnosti, pri tem pa opozarja, da je pri tem za njega samega zgled Jezus Kristus: »Tako skušam tudi jaz v vseh rečeh ugoditi vsem, pri tem pa ne iščem svoje koristi, ampak to, kar je koristno za mnoge, da bi se rešili. Postanite moji posnemovalci, kakor sem jaz Kristusov« (1 Kor 10,33 – 11,1).

Dejansko moramo ljudje na vsakem koraku izbirati med sebičnim iskanjem lastnih koristi ter ljubeznijo in nesebičnim služenjem drugim. Sebičnost je bistvo greha, ljubezen kot njeno nasprotje pa ni v prijaznih čustvih, ampak je v požrtvovalnem delu za resnični blagor vseh. Kristjani verujemo, da je ta ljubezen vrhovni zakon vsega, ker je to Bog sam. Iz te ljubezni je ustvaril svet in iz iste ljubezni nas je v Jezusu Kristusu prišel reševat grešne zapletenosti v sebičnost, ki vodi v propad. To je bistvo naše vere: »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo. Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem« (1 Jan 4,16), pravi apostol Janez v svojem pismu.

Danes se veliko govori o zatonu krščanstva v Evropi. Nekateri to celo pozdravljajo. Zdi se, da ne vedo, da si s tem žagajo vejo, na kateri sedijo, da si s tem zasipavajo vodnjak, iz katerega so rodovi pred nami črpali vodo za razcvet evropske kulture, vodo, ki na koncu teče tudi v večno življenje. Jezusov evangelij je bil in ostaja kruh, ki ga Jezus daje za »življenje sveta« (Jn 6,51). Mi, ki nam je bila podarjena milost vere in to vemo, ji moramo ostati zvesti. Če nam dopovedujejo, da je krščanske Evrope konec, se spomnimo na apostola Petra, ki je na Jezusovo vprašanje, ali ga mislijo tudi apostoli zapustiti, odgovoril: »Gospod, h komu naj gremo? Ti imaš besede večnega življenja!« (Jn 6,68). Resničnost teh besed se vedno znova potrjuje. Če zapustimo Jezusa in njegov evangelij, nimamo kam iti. Jezus nima zamenjave. »Samo ljubezen je vredna, da verujemo vanjo« (H. Urs von Balthasar).

Krščanske vrednote so potrebne tudi za dobro delovanje politične skupnosti. Letos obhajamo tridesetletnico razglasitve državne samostojnosti. Ob tej priložnosti ponovno izražamo hvaležnost vsem, ki so se za to trudili, posebno še tistim, ki so za to dali življenje. Za samostojno državo smo se odločili, da bi živeli v njej skladno s svojim človeškim dostojanstvom. Da bi ne živeli po zakonih džungle, kjer prevladajo najbolj nasilni in zviti, ampak po pravičnih zakonih in razumnih pravilih, da lahko vsakdo pride do tistega, do česar ima pravico. Pred tremi desetletji smo upali, da se bo Slovenija uveljavila kot demokratična domovina medsebojnega spoštovanja, svobode, sožitja in sodelovanja. A po prvih treh desetletjih imamo vtis, da smo od tega cilja še zelo oddaljeni. Tudi način, kako se spopadamo s sedanjo krizo, kaže na to.

Vsaka kriza je preizkušnja, v kateri se pokažejo dobre strani, razkrijejo pa tudi usodne pomanjkljivosti. Preizkušnja nam nastavi ogledalo, v katerem vidimo svoj pravi obraz. Nekaj podobnega se v tej krizi dogaja tudi z nami kot člani te države.

Imamo namreč dve možnosti. Prva je, da stopimo skupaj, si pomagamo in se odpovemo običajni tekmovalnosti in napetostim. Stanje je podobno vojni, ko zreli državljani pozabijo na siceršnje spore in zamere in združeno nastopijo proti skupnemu sovražniku. Tokrat je tak sovražnik virus. Druga, neprimerno slabša izbira pa je, če tega ne zmoremo, ampak vsakdo misli samo na svoje koristi in izkorišča krizo za svojo uveljavitev, tudi na škodo najbolj ogroženih.

V krizi, ki jo prebolevamo, je veliko primerov nesebičnega žrtvovanja iz odgovornosti in ljubezni do bolnih in vseh, ki jih je epidemija prizadela. Tem gre naše občudovanje, priznanje in zahvala. Žal pa je tudi preveč nasprotnega ravnanja: neodgovornega omalovaževanja nujnih ukrepov, nenehnega vzbujanja dvomov v njihovo koristnost, pozivanja k njihovemu nespoštovanju in blatenja ugleda tistih, ki nosijo najtežjo odgovornost za to, da bi s čim manjšimi žrtvami prebrodili krizo. Seveda se s tem kriza samo podaljšuje v škodo nas vseh.

Epidemija tako vzbuja bojazen, da stanje duha v naši državi po treh desetletjih samostojnosti in lastne državnosti še ni državniško. Državniška drža, ki jo moramo vsi imeti in še posebej zahtevati od politikov, če hočejo, da jim zaupamo odgovornost za državo, je v prvenstveni skrbi za obče dobro, za blagor državljanov, ne pa pohod na oblast za vsako ceno. Tako kot smo slišali apostola Pavla: »Ne iščem svoje koristi, ampak to, kar je koristno za mnoge, da bi se rešili«. To je bila Jezusova drža, takšna drža je bila Pavlova in takšna je drža vseh plemenitih državnikov, po katerih naj bi se zgledovali.

Zato tudi v današnjem času krščanska vera in njena moralna načela nikakor niso odveč. Zaskrbljujoče stanje duha, ki ga mnogi ugotavljajo, nikakor ni brez povezave z razkristjanjevanjem, ki v Sloveniji načrtno poteka od komunistične revolucije naprej. Na mesto krščanskih vrednot stopata materialistično potrošništvo in ideologija, ki se ne meni za odgovornost do narodne in državne skupnosti in ne verjame v nobeno absolutno in trajno vrednoto. Tedaj preostane samo iskanje lastnega udobja in koristi. Na porabniški miselnosti pa ni mogoče graditi domovine pravičnosti, spoštovanja in sodelovanja ter skrbi za obče dobro.

Miselnost materialističnega potrošništva imenuje papež Frančišek »kultura odmetavanja«. Najbolj surov primer odmetavanja sta splav in evtanazija. Papež sv. Janez Pavel II. je tako miselnost imenoval »kulturo smrti«. K njej spada tudi izključevanje. Vse to v naši domovini doživljamo že od druge svetovne vojne sèm. Upali smo, da v svobodni in demokratični Sloveniji izključevanja ne bo več, ampak bo na mesto njega stopilo medsebojno spoštovanje in enakopravno vključevanje vseh, ki so pripravljeni sodelovati. Pa smo v zadnjih mesecih doživeli prizore izključevalnega sovraštva, kar je zlovešča grožnja mladi državi Sloveniji. Izključevanje vodi v enoumnost in siromašenje, ne pa v obetavno prihodnost.

To nas postavlja pred velike odgovornosti. Nič pa se ne bo izboljšalo samo od sebe. Tudi ne, če bomo samo čakali na boljše čase. Časi bodo boljši, če bomo boljši mi in če se bomo mi bolj potrudili zanje v cerkvenih občestvih in v političnih skupnostih. Bog je naši odgovornosti zaupal prihodnost evangelija v državi Sloveniji. Razmere nas vsak dan bolj nujno kličejo k okrepljeni dejavnosti, ki so jo zadnji papeži poimenovali »nova evangelizacija«.

Dragi bratje in sestre, pred nami je postni čas, ki nas bo pripravil na obhajanje osrednjih krščanskih praznikov Jezusovega trpljenja in vstajenja. Ti prazniki nas vsako leto pozivajo k spreobrnjenju, k lastnemu vstajenju v novega človeka, vedno bolj požrtvovalnega in zavzetega za Božje kraljestvo med nami. Po preizkušnjah, ki jih še ni konec, naj se letos to izpolni v še večji meri. S to željo vam voščimo blagoslovljen postni čas, da bo praznovanje Velike noči Gospodovega vstajenja še bolj prežeto z veseljem odrešenja. Amen.

Vaši škofje

Vir: spletna stran Katoliške Cerkve

Foto: Exe Lobaiza, Cathopic

14. februarja 2021/0 KOMENTARJEV/ Uredništvo

Oznanila

Oznanila – 6. nedelja med letom (14. 2. 2021)

AKTUALNI URNIK SVETIH MAŠ, OBHAJILA IN MOLITEV V NAŠI ŽUPNIJI

• Urnik svetih maš je do preklica naslednji:
– Štepanja vas: Delavniki: ob 8.00, 18.00 in ob 19.00. Nedelja in zapovedan praznik: ob 6.30, 8.00, 9.15, 10.30, 18.00 in 19.00
– Bizovik: torek in četrtek: ob 18.00, nedelja ob 9.15 in 10.30
• Prejem svetega obhajila izven svete maše:
Štepanja vas:
– delavniki: ob 8.30, 18.30 in ob 19.30,
– nedelja in zapovedan praznik: ob 7.05, 8.35, 9.50, 11.05, 18.35 in 19.35.
Bizovik: torek in četrtek: ob 18.30, nedelja: ob 9.50 in 11.05
• VABILO K MOLITVI VEČERNIC: Bratje kapucini med tednom od ponedeljka do sobote ob 18.40
• Maše preko spleta: so od ponedeljka do sobote ob 19.00 in v nedeljo ob 10.30

OBVESTILA

• Verouk: Čeprav se v tem tednu začenja pouk v šoli bo verouk po župnijah do nadaljnjega še potekal na daljavo. Za izvajanje župnijske kateheze (verouka) je potrebno pridobiti ustrezno dovoljenje Vlade RS ter NIJZ, saj pri katehezi prihajajo otroci iz različnih razredov in šol in kar povečuje možnost okužbe. Kdaj se bo ponovno začel verouk v prostorih župnije vas bomo obvestili.
• Vabljeni k vpisu na katoliško osnovno šolo in srednje šole več na tej povezavi.
• Tematski pohod za zakonce in pare na Golovcu: Povabljeni na orientacijski pohod na nam, ki sta ga pripravila Marinka in Aleš Čerin. Zakonci in pa fantje in punce, ki se pripravljajo na poroko pa se bodo lahko tudi sprehodili po svoji življenjski poti. Natisnite si orientacijski karto, obujta gojzarje in pojdita na pot. Več na tej spletni strani

POSTNI ČAS

– Postni čas se začne s pepelnico to sredo. Ta dan je strogi post. Maše na pepelnico so: v Štepanji vasi ob 8.00, 10 30 in ob 18.00 in 19.00, v Bizoviku ob 18.00. Pri vseh mašah bo obred pepeljenja, ki bo potekal v tišini.
V postnem času vabljeni h križevemu potu med tednom v Bizoviku v četrtek ob 17.35, v Štepanji vasi v petek ob 18.35, ob nedeljah v Bizoviku ob 9.00, v Štepanji vasi pa ob 18.35.
Postne pobožnosti s postnimi govori ob nedeljah zvečer letos ne bo.

POST JE ČAS MOLITVE, DOBRIH DEL IN SOLIDARNOSTI

Post nas nagovarja k poglobitvi našega odnosa z Bogom, k odpovedi in sočutju z ljudmi v stiskah. Slovenska Karitas nas v letošnjem postu, enako kot v preteklih letih, vabi na naslednje postne akcije. Več informacij in gradiva najdete na tej spletni strani.
1. 40 dni brez alkohola: Letošnja akcija poteka pod geslom: »Moja poteza« Sodelujete lahko sami, z družino, kot skupina in v času akcije ne uživate in ne ponujate alkohola. Več informacij na tej spletni strani. : www.brezalkohola.si.

2. Pomoč za jugovzhodno Evropo: V postnem času vas z akcijo Ne pozabimo… letos že štirinajsto leto vabimo k solidarnosti z revnimi v državah jugozahodne Evrope. Na mizici zadaj v obeh cerkvah lahko vzamete položnico. Več na tej povezavi.

3. Poglobimo postni čas: POSTNA MOLITEV:

V Sveta Marija, ti si naša vodnica, vodiš naše korake do Sina.
Prižigaš luč, kjer je tema, daješ upanje, kjer je obup, objemaš zapuščene in obvežeš rane ranjenih.
Kljub trpljenju si upala, kljub krhkosti si nosila, kljub koncu si verjela.
Ostala si brez vsega, a vendar neskončno ljubila.
Naseli v nas mir, pomagaj nam v bolezni, pomagaj nam v praznini, z zdravilnim dotikom prebudi v nas vero.

4. Postna akcija v naši župniji: Denarne darove za Župnijsko Karitas boste lahko oddali v nabiralnika Karitas v obeh cerkvah, lahko pa boste za potrebne darovali tudi živila. V obeh cerkvah sta v ta namen postavljeni košari. Otroci bodo pri verouku lahko darovali v posebne kuverte, v katere bodo lahko zbirali sadove svojih odpovedi v korist socialno ogroženim družinam.

POSTNA POSTAVA

Postni čas, ki se začne s pepelnično sredo, nas vsako leto pripravlja na veliko noč. Naj bo to res čas milosti, duhovne poglobitve in dobrih del, ki jih bomo darovali za potrebe Cerkve in vsega sveta.
Cerkev za postni čas določa tudi posebne oblike spokornosti. Strogi post je na pepelnično sredo (letos 17. februarja) in na veliki petek (letos 2. aprila). Ta dva dneva se enkrat do sitega najemo in se zdržimo mesnih jedi. Strogi post veže od izpolnjenega 18. leta do začetka 60. leta starosti.

Samo zdržek od mesnih jedi je na vse petke v letu. Zunaj postnega časa smemo zdržek od mesnih jedi zamenjati s kakim dobrim delom pokore ali ljubezni do bližnjega. Zdržek mesnih jedi veže vernike od izpolnjenega 14. leta starosti.

Kadar je praznik (cerkveni ali državni) na petek ali kakšna slovesnost v družini (poroka, pogreb…), post in zdržek odpadeta.

POKLIČIMO DUHOVNIKA, DA OBIŠČE BOLNE

• Radi pokličimo duhovnika, da bolnim, če je možno ob prvih petkih prinese sveto obhajilo in jim podeli bolniško maziljenje. V trenutnih razmerah ob prvem petku obiskujemo tiste bolne, ki to želijo. Ob obisku duhovnika mora duhovnik in tudi bolnik imeti masko, ki pokriva nos in usta. Bolniško maziljenje je predvsem prošnja za ozdravljenje in za pomoč v bolezni. Ta zakrament ni namenjen le umirajočim, ampak vsem bolnim, da bi ozdraveli, zato ne čakajmo na najtežje trenutke bolezni. Na tem mestu želim povedati, da je župniji lani kar dve tretjini ljudi, ki so bili cerkveno pokopani, umrlo brez prejema sv. zakramentov.
• Obiski bolnih v Domu starejših občanov Ob Sotočju: V prejšnjih letih smo bratje iz samostana in sestra Barbara vsak teden v tem domu obiskali okrog 60 starejših. Sedaj v Dom ne moremo redno hoditi. Ob tej priliki pa povem, da v Domu vedno lahko obiščemo posameznega bolnika, če nas svojci prosijo. Zato vas vljudno prosimo, da nam javite, če želite, da obiščemo koga od oskrbovancev in v Domu in mu podelimo zakramente.

POSLANICA SVETEGA OČETA FRANČIŠKA ZA POST 2021

V petek, 12. februarja, je izšla je poslanica svetega očeta Frančiška za post 2021 z naslovom: »Glejte, v Jeruzalem gremo…« (Mt 20,18). Post: čas za prenovo vere, upanja in ljubezni.
»Glejte, v Jeruzalem gremo…« (Mt 20,18).

Post: čas za prenovo vere, upanja in ljubezni.

Dragi bratje in sestre, ko Jezus svojim učencem naznani svoje trpljenje, smrt in vstajenje v izpolnitev Očetove volje, jim razkrije globok pomen svojega poslanstva in jih pokliče, naj se mu pridružijo za odrešenje sveta.

Ko hodimo po poti posta, ki nas vodi k velikonočnim praznovanjem, se spominjamo Njega, ki »je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu« (Flp 2,8). V tem času spreobrnjenja prenovimo svojo vero, zajemimo »živo vodo« upanja in z odprtim srcem sprejmimo Božjo ljubezen, ki nas spreminja v brate in sestre v Kristusu. Med velikonočno vigilijo bomo obnovili obljube našega krsta, da se bomo po delovanju Svetega Duha prerodili v nove moške in ženske. A že pot posta je, tako kot celotno krščansko romanje, vsa v luči vstajenja, ki spodbuja čustva, drže in odločitve tistega, ki hoče hoditi za Kristusom.