🙏 Vabimo na celodnevno češčenje, sveto mašo in adoracijo z glasbo.
🙏 Vsak prvi petek. Začnemo pa že jutri 6. septembra.
➡️ V župnijski cerkvi sv. Štefana. Tule:
Foto: Aleš Čerin
🙏 Vabimo na celodnevno češčenje, sveto mašo in adoracijo z glasbo.
🙏 Vsak prvi petek. Začnemo pa že jutri 6. septembra.
➡️ V župnijski cerkvi sv. Štefana. Tule:
Foto: Aleš Čerin
Včasih se mi zdi fino malo raziskati kaj pomeni kakšna beseda, besedna zveza, ki se večkrat pojavlja v Svetem pismu. Tako Sveto pismo vse lažje razumem. Upam, da še komu pomaga. Zbiram pripombe poznavalcev.
Prva omemba ljudi, ki kličejo Gospodovo ime, v Svetem pismu je v 1. Mojzesovi knjigi 4,26: “Tudi Set je dobil sina in mu dal ime Enóš. Takrat so začeli klicati Gospodovo ime.” Tu klicanje Gospodovega imena pomeni, da so se ljudje začeli zbirati za skupno češčenje in iskanje Stvarnikove pomoči. Kajnova družinska linija je v nasprotju s Setovo: Kajnovi potomci so se začeli ukvarjati z živinorejo (20. vrstica), glasbo (21. vrstica) in metalurgijo (22. vrstica). Hkrati je svet postajal vse bolj hudoben (vrstici 19 in 23). Setovi potomci so iz pokvarjene družbe izstopali po tem, da so začeli klicati Gospodovo ime.
Ko je Abram vstopil v Kanaan, se je utaboril med Ajem in Betelom. Tam je “postavil Gospodu oltar in klical Gospodovo ime.” (1 Mz 12,8). Z drugimi besedami se je Abram javno zahvalil Bogu, hvalil njegovo ime ter iskal njegovo varstvo in vodstvo. Leta pozneje je Abrahamov sin Izak v Beeršebi postavil Gospodov oltar in prav tako “klical Gospodovo ime” (1 Mz 26,25).
Klicati Gospodovo ime pomeni klicati njegovo lastno ime “v slišni in skupni molitvi in hvalnici” (Albert Barnes). Klicati Gospodovo ime pomeni pristopiti k njemu v zahvali, češčenju in prošnji ter s tem oznanjati Božje ime. Klicati Gospodovo ime pomeni moliti “javno in slovesno” (Matthew Poole). Tisti, ki so Božji otroci, bodo naravno klicali Gospodovo ime.
Klicanje Gospodovega imena je osnova za odrešenje in predpostavlja vero v Gospoda. Bog obljublja, da bo rešil tiste, ki v veri kličejo njegovo ime: “Kdorkoli bo klical Gospodovo ime, bo rešen.” (Rim 10,13; prim. Joel 2,32). “Vsakdo, ki kliče Božje ime za usmiljenje in odrešenje po Jezusovem imenu ali v Jezusovem imenu, bo rešen.” (Apd 2,21). “V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili.” (Apd 4,12).
Prva stvar, ki jo naredimo, ko nekoga srečamo, je, da mu stisnemo roko in se predstavimo. S tem gradimo poznanstvo za prihodnje interakcije. Klicanje Gospodovega imena je znamenje, da ga poznamo, in način povezovanja z njim. Obstaja razlika med poznavanjem Boga in njegovim osebnim poznavanjem. Klicanje Gospodovega imena kaže na osebno interakcijo in odnos. Ko kličemo Gospodovo ime kot obliko češčenja, se zavedamo svoje odvisnosti od njega.
To, kar človeka reši, ni samo po sebi umevno dejanje “klicanja” Jezusovega imena; rešuje Božja milost kot odgovor na osebno vero v Odrešenika, ki ga kličemo. Klicanje Gospodovega imena je več kot le besedni izraz; pokaže se tudi v srcu in v dejanjih s kesanjem. “Če s svojimi usti priznavaš: ‘da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen.” (Rim 10,9). “Spreobrnite se torej in pokesajte, da se vam izbrišejo grehi.” (Apd 3,19).
Klicanje Gospodovega imena naj bo vseživljenjsko prizadevanje (Psalm 116,2). Bog nam zapoveduje, naj ga kličemo v težavah (Psalm 50,15). Tisti, ki “prebiva v zavetju Najvišjega, bo počival v senci Vsemogočnega” (Ps 91,1) in ima Božjo obljubo blagoslova: Ker mi je vdan, ga hočem osvoboditi, branil ga bom, ker spoznava moje ime. Kliče me, pa ga uslišim, z njim sem, ko je v stiski, rešim ga in mu izkažem čast. (Ps 91,14-15)
V Svetem pismu so opisani tudi tisti, ki nočejo klicati Gospodovega imena in posledice njihove neposlušnosti: “Doklej, Gospod? Se boš jezil za vedno? Bo gorela kakor ogenj tvoja gorečnost? Izlij svojo srditost nad narode, ki te ne poznajo, nad kraljestva, ki ne kličejo tvojega imena.” (Psalm 79,5-6).
V svoji suverenosti Bog izkaže milost tudi nekaterim izmed tistih, ki ne kličejo njegovega imena: “Dal sem se poiskati tistim, ki niso po meni spraševali, dal sem se najti tistim, ki niso po meni poizvedovali. Rekel sem: »Glejte, tu sem, glejte, tu sem!« narodu, ki ni klical mojega imena.” (Izaija 65,1).
V 1 Korinčanom 1,2 so tisti, ki kličejo Gospodovo ime, opredeljeni kot verniki: “Božji Cerkvi, ki je v Korintu, posvečenim v Kristusu Jezusu, poklicanim in svetim, z vsemi, ki kličejo ime našega Gospoda Jezusa Kristusa, kjer si bodi, na svojem ali našem kraju.” Klicanje Gospodovega imena je eden od znakov kristjana.
Skratka, tisti, ki kličejo Gospodovo ime, so tisti, ki ga prepoznajo kot Odrešenika. Ne glede na to, ali gre za prvo klicanje Jezusovega imena za odpuščanje grehov ali za stalno klicanje, ko odnos napreduje in raste, ko mu dajemo oblast nad svojim življenjem in se predajamo njegovi volji, je klicanje Gospodovega imena bistvenega pomena za duhovno življenje. Navsezadnje je klicanje Gospodovega imena znamenje ponižnosti in odvisnosti od Boga, našega Stvarnika in Odrešenika.
Vir: GotQuestions (prevedel, priredil in dodal mednaslove: Aleš Čerin)
Foto: Marcoan222, Cathopic
Naš br. Jakob Kunšič je (bil?) alpinist, tudi ekstremni alpinist, a po mnenju njegovega brata – tudi alpinista – je naredil nekaj še bolj ekstremnega.
Takole pravi v reviji Božje okolje (št.3/2023), katere tema so bile sicer gore:
“Presenetila me je izjava mojega starejšega brata, ki je, tako kot tudi jaz, čeprav nekoliko bolj “na hard” alpinist, no, vsaj bila sva v teh ekstremnih krogih. Ob mojih večnih zaobljubah je bil njegov komentar: večne zaobljube so najbolj ekstremno dejanje, kar jih je Džek (tako me poimenuje) naredil.
Hribi so lepi, alpinizem me je naučil nemalo resnih stvari, preveril me je in utrdil moj mir. Včasih si priznam, pogrešam ga, ker je veličasten, hudo veličasten in včasih smrtno resen, pogosto pa otroško igriv.
Pa vendar je res, kar pravi starejši brat, resničen ekstrem je ta, ki ni tako zelo občudovan, ki ga lahko zazna le nekdo, ki je odprtega duha in pozna vsaj malo oba – živeti zvesto za Boga in svojega bližnjega.”
Foto izjave iz Božjega okolja: Aleš Čerin
Odlično pripravljeno, povedano na pamet, povedano iz srca. Tudi retorično spretno in ravno prav globoko za male prvoobhajance in tudi za nas odrasle. Hvala Ana Perdih.
Zdaj bomo molili Očenaš.
Jezus je veliko molil. V molitvi se je pogovarjal z Bogom Očetom: ko je bil vesel, ko je bil žalosten; molil je, ko se je zahvaljeval za čudeže; z Očetom je govoril, ko ga je bilo na Oljski gori strah.
Ko boste malo večji in boste brali Sveto pismo, boste videli, kolikokrat je napisano, da je molil. Včasih se je umaknil, da je molil v samoti, včasih skupaj z drugimi. Učenci so njegove molitve slišali in zapisali, da jih lahko tudi mi preberemo. Prebrali boste lahko, da je vse izročal Očetu. In da je Jezus v teh molitvah dobil odgovore, tolažbo, pomoč; da ga je Oče uslišal.
Danes boste postali z Jezusom povezani na nov, prav poseben način. Skupaj z Njim boste, nosili ga boste v srcu. In Jezus tudi vas vabi, da se – skupaj z Njim – pogovarjate z Očetom. Ko ste veseli, ko ste žalostni ali vas je strah. Tudi vi boste v molitvi dobili pomoč in podporo. Tudi vi lahko, povezani z Očetom, delate čudovita dela.
Besedilo molitve poznate. In ko boste danes molili, bomo mi vsi molili z vami: Bogu se za vas zahvaljujemo in ga prosimo, da vas varuje.
Foto: Aleš Čerin
Trije možje na dolgi poti z Božjo materjo Marijo v srcu, v molitvi rožnega venca in v molitvah pred znamenji pobožnosti naših prednikov – za naše žene, za naše družine, za našo župnijo, za slovenske duhovnike, za domovino.
Zbrali smo se pri osmi maši. Že Božja beseda te nedelje (Jn 14,1-12) o poti, resnici in življenju, je bila zgovorna. Luka nam je na koncu maše podelil lep romarski blagoslov in nas z blagoslovljeno vodo “požegnal” za na pot.
Hvala Luka – za izjemno lepo pridigo, ki se je odlično ujemala z romanjem in hvala za lep blagoslov.
Pot je bila sicer kar dolga, a je res hitro minila. Večkrat smo se ustavili, brali Božjo besedo, kjer Marija “nastopa v glavni vlogi” (Lk 1,26-56) in premišljevali o tem, kaj ima judovska najstnica, Božja mati Marija, povedati možem. Pogovarjali smo se o tem:
Sedem ur časa smo imeli na poti. Veliko smo se pogovarjali, tudi o tem kako (ne) biti “influencer”.
Malo nas je zmočil dež. Dvakrat smo si nadeli pelerine.
Na poti smo molili pri vsakem znamenju pobožnosti naših prednikov in tako tudi pri Marijini kapelici v vasi Babna gora pri Lavrici. Spontano se nam je v molitvi pridružila gospa, ki je dala postaviti kapelico. Pogovorili smo se. In potem zmolili za gospo in ji zaželeli Božjega blagoslova.
Če kdo želi oditi sam, s sozakoncem ali družino na tole pot.
27 km, 780 m višine, 7 ur hoje
Naloži si sled poti (desno spodaj klikni ‘Export’)
Na Kureščku, milostnem kraju, kjer Božja mati Marija deli mir vsem, ki jo prosijo, smo se poglobili v molitev, … in že je bil tu naš šofer (hvala Boštjan), ki nas je popeljal nazaj v Ljubljano.
“Hvala za zelo dobro romanje: tebi Luka za lepo mašo in blagoslov, tebi Aleš za organizacijo, pripravo in zelo dobre teme, ki so aktualne in jih je potrebno nadaljevati… in tebi Bogdan za vse podeljene izkušnje, pogovore… Bilo je res super, zato naslednjič potrjujem udeležbo, če le kaj ne pride vmes! Verjamem, da iz takih srečanj pridejo blagoslovi (upam, da tudi ozdravljenja).” (Martin)
Klikni za večje fotografije.
[modula id=”10638″]
Foto: Aleš Čerin
Me je vprašala ena deklica kaj dobesedno pomeni ‘aleluja’, ki jo tako pogosto, naglas in zanosno ponavljamo v velikonočnem času. Nisem vedel. Mi je prav zanimivo, da kakšen izraz človek stalno ponavlja, ne ve pa kaj točno pomeni. Pa sem pogledal.
Aleluja je hebrejski izraz, ki se v slovenščini običajno prevaja kot ‘slavite Gospoda’. V Stari zavezi se pojavlja v več psalmih, običajno na začetku ali koncu psalma ali na obeh mestih.
V hebrejskem Svetem pismu je aleluja pravzaprav dvobesedna zveza, halelu-Jah in ne ena beseda. Aleluja se prevaja kot “hvalite Jah” ali “slavite Jah”, čeprav ima globlji pomen, saj beseda halel v hebrejščini pomeni veselo hvalo v pesmi, hvaliti se z Bogom. Drugi del, Jah, pa je skrajšana oblika imena JHVH – ime izraelskega Boga. Pravilna izgovarjava ni znana, vendar se v nejudovskih virih navaja kot “Jahve” ali “Jehova”.
V Svetem pismu se beseda aleluja pojavi 29-krat (poglejte vse pojavitve ‘aleluje’ v Svetem pismu).
Predvsem se aleluja pojavi v psalmih (npr. Aleluja! Hvali, moja duša, Gospoda. Hvalil bom Gospoda v svojem življenju, igral bom svojemu Bogu, dokler bom bival. (Ps 146,1-2)), pa tudi v …
… Tobitovi knjigi (Jeruzalemska vrata bodo prepevala pesmi veselja, vse tamkajšnje hiše bodo prepevale: Aleluja, slavljen, Bog Izraelov! In blagoslovljeni bodo slavili ime, ki je sveto na vekov veke. (Tob 13,18)), pojavi pa se tudi štirikrat v …
… knjigi Razodetja (npr. Zatem sem zaslišal kakor močen glas velike množice v nebesih, ki je klicala: »Aleluja! Odrešitev, slava in moč je v našem Bogu. (Raz 19.1)).
MePZ Adoramus: Vstajenska aleluja
Takole pa – zelo dostojno – izvede Händlovo Alelujo amaterski cerkveni pevski zbor (cerkveni mešani pevski zbora France Gačnik). Čestitke!
In še svetovno znana pesem Leonarda Cohena pesem Hallelujah.
Foto: Aleš Čerin
Škof Maksimilijan v imenu slovenskih škofov z vsebine-polno poslanico s prispodobo gore kot našega življenja. Posneto v lepem okolju Logarske doline. Hvala g. škof, hvala Feguš Film.
Pot na goro in spust z nje je podoba človeškega življenja. Pomaga nam razumeti velikonočno skrivnost.
Bog ne odpravlja trpljenja in smrti, obsije pa z lučjo ti dve skrivnosti človeškega bivanja. Ta luč je njegov klic in obljuba, da bo z nami vse dni do konca sveta. Vendar ne v obliki sile in moči, pred katero bi moral človek trepetati, ampak v podobi bližine in lepote, v kateri se človek počuti ljubljen in varen.
Z vstopom Božjega Sina v človeško smrt, sta tudi smrt in trpljenje postala del poti iz starega v novo, iz človeškega v Božje. Po tej poti ne hodimo sami, ampak v tesni navezi z Njim, ki pozna pot in gleda cilj.
Celotno besedilo na spletni strani Katoliške Cerkve.
Vir: Spletna stran Katoliške Cerkve
Foto: Matjaž Feguš, Feguš film
Ko Božja beseda nagovori fotografa, fotografija pa mene. V Christian Art je danes objavljena zgornja fotografija. Sem se močno zamislil.
Tole beremo danes v Božji besedi: Vsem pa je govoril: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi* in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil. Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi? (Lk 9,23-25)
Tri stvari – odpoved sebi in svojemu “prav”, vzeti vsak dan svoj križ na svoje rame in hoditi za Jezusom. Vse tri so težke. In prva – odpoved sebi – mora biti biti prva in je najtežja: izpustiti svoje življenje iz rok in ga predati Bogu.
Nekje sem prebral, da je današnjemu človeku najtežje izpustiti iz rok kontrolo nad svojim življenjem. A če je ne izpustimo, imamo “polne roke” (kontrole) in sploh ne moremo zagrabiti križa, si ga naložiti na rame in ga nositi. Tudi ni možnosti, da bi hodili za Jezusom.
Nekje sem prebral, da si mi preveč na lahko – četudi to ni čisto lahko – razlagamo nositi križ: le kot neko breme, ki ga moramo nositi v svojem življenju, recimo naporen odnos z ženo, težave v službi, bolezen, … Preprosto pogledamo na svoje težave, zavzdihnemo in rečemo: “To je moj križ, ki ga moram nositi.”
A to ni (le) to, kar je Jezus mislil, ko je rekel: “Vzemi svoj križ in hodi za menoj.” Veliko huje je. V Jezusovem času je namreč pomenilo nositi križ eno samo stvar: smrt s križanjem. Nositi križ je pomenilo soočiti se z najbolj bolečim, sramotnim in ponižujočim načinom smrti. Nihče ni razmišljal o tem kot o nekakšni življenjski nadlogi ali o kakšnem simboličnem bremenu.
Zato je Jezusov ukaz “vzemi svoj križ” poziv k temu, da sprejmemo, kar bomo doživeli kot kristjani – ponižanje in žrtvovanje. Da si pripravljen umreti, da bi sledil Jezusu. Umiranje sebi kot popolna izročitev Bogu. Zelo boli!
Resnično hoditi za Jezusom pomeni, da Jezus za nas postane vse.
Vsakdo sledi nečemu: prijateljem, popularni kulturi, družini, sebičnim željam ali Bogu. Naenkrat pa lahko sledimo le eni stvari (Mt 6,24). Resnična hoja za Jezusom pomeni, da sledimo le Njemu in ničemur drugemu. Ne obstaja nič takega kot “polovični sledilec Jezusu”.
Kot so pokazali učenci, nihče ne more slediti Kristusu z močjo lastne volje. Farizeji so bili pa dober primer tistih, ki so skušali poslušati Boga z lastno močjo. Njihovo samopotrjevanje je vodilo le v aroganco in izkrivljanje celotnega namena Božje postave (Mt 23,24).
Hoja za Jezusom pomeni prizadevati si, da bi mu bili podobni. Jezus se je vedno držal zapovedi svojega Očeta in za to si prizadevajmo tudi mi (Jn 15,10).
Resnično slediti Kristusu pomeni, da ga naredimo za Gospoda(rja) našega življenja (Rim 10,9). Tako, da vsako misel in vsako odločitev “precedimo” skozi Njegovo besedo s ciljem, da bi ga v vsem posnemali in poveličevali (1 Kor 10,31). Vse to lahko dosežemo, ko po Svetemu Duhu dovolimo, da Jezus popolnoma obvladuje vsa področja našega življenja.
Hoditi za Jezusom pomeni, da si v svojem življenju prizadevamo “aplicirati” resnice, ki se jih naučimo iz Njegove Besede (lepo zapisane v Svetem pismu in razložene v pisanju cerkvenega učiteljstva – recimo v Katekizmu Katoliške Cerkve), in živimo, kot da bi Jezus osebno hodil poleg nas. In tudi lahko hodi poleg nas, Če le mi stopimo z Njim v korak.
*Poudarki Aleš Čerin
Vir razlage: pogovor na sestanku sodelavcev Družine in Življenja, GotQuestions
Foto: Christian Art; A man walking with his shadow carrying the cross, Photo by Kevin Carden, Digitally mastered photograph, Released in 2014 © Kevin Carden / GoodSalt
Takole vabi Polona Vesel Mušič na srečanja biblične skupine Figulus, ki potekajo preko ZOOM-a. Povabljeni.
Spoštovani in dragi vsi, v tednu, ki ga vsako leto zaznamuje poezija, se tudi mi navadno obrnemo k pesniškim oblikam Božje besede. Tudi tokrat smo črpali spodbude iz dveh navdihujočih psalmov: Psalm 4 govori o zaupanju, Psalm 121 pa o Božjem varstvu.
Besedilo slednjega je uglasbil avtor Aleksander Mežek v znani pesmi: Pogled povzdigujem proti nebu (album Krila).
Ko smo se v skupinah pogovarjali o prebranem, so v nas in med nami odmevale različne misli obeh psalmov, ki so še kako aktualne tudi za nas v današnjem času:
“V stiski si mi odprl širjave, izkaži mi milost, usliši mojo molitev.” (Ps 4,2)
“Človeški sinovi … doklej boste ljubili prazne reči in iskali slepilo?” (Ps 4,3)
“Mnogi pravijo, kdo nam bo dal videti dobro? Dvigni, Gospod nad nami svetlobo svojega obličja!” (Ps 4,7)
“Moja pomoč je od Gospoda, ki je naredil nebo in zemljo.” (Ps 121,2)
“Gospod te bo varoval vsega hudega, varoval bo tvoje življenje. Gospod bo varoval tvoje odhajanje in prihajanje od zdaj in do večnosti.” (Ps 121,7-8)
Vse življenje je romanje. Kot popotniki smo podnevi in ponoči izpostavljeni nevarnosti in tudi nad nami očetovsko bedi Bog, ki je stvarnik, varuh, pomočnik, odrešenik … V Njegovih rokah in pod njegovim varstvom je življenje in smrt, čas in večnost.
Hvala vsem za lepe misli, čudovito je, ko si podelimo to, kar nas nagovarja ob bogastvu Božje besede, vabljeni zopet v naslednjem tednu, da ji prisluhnemo.
Vse dobro in hvaležen pozdrav, Polona
Vodi: Polona Vesel Mušič, dr. znanosti s področja teologije, voditeljica srečanj v pripravi na birmo, avtorica sedmih knjig in mama petih otrok.
*figulus pomeni lončar
Foto: spletna stran Polone Vesel Mušič, Lončar Lubos Houska, Pixabay