Včasih se mi zdi fino malo raziskati kaj pomeni kakšna beseda, besedna zveza, ki se večkrat pojavlja v Svetem pismu. Tako Sveto pismo vse lažje razumem. Upam, da še komu pomaga. Zbiram pripombe poznavalcev.

Na kratko

• Kličemo Boga (po njegovem osebnem imenu) in se v molitvi obračamo nanj. Priznavamo Njegovo identiteto.
  

  Kdo je Bog, kakšna je Njegova identiteta

• Zbiramo se, da skupaj častimo Boga in iščemo Njegovo pomoč (prim. 1 Mz 4,26 – Set = Adamov sin)
• Abraham (takrat še Abram) se je javno zahvalil Bogu, hvalil Njegovo ime, iskal Njegovo varstvo in vodstvo. (prim. 1 Mz 12,8; 1 Mz 13,4)
• Pomeni: zahvala, češčenje, prošnja, oznanjanje (javno in slovesno)
• Osnova za odrešenje, ker predpostavlja vero v Boga.
• Rešitev: Kdorkoli bo klical Gospodovo ime bo rešen. (Rim 10,13). Jezus = Bog rešuje (ime pomeni ‘Gospod (JHVH), pomagaj!’, ‘Gospod rešuje’, ‘Gospod, reši!’ ali ‘Gospod je rešitev’. (iz opombe pri Mt 1,21).
  POMEMBNO! Rešuje Božja milost kot odgovor na našo osebno vero in ne samo naše klicanje Božjega imena.
• Znamenje, da Boga poznamo in način povezovanja z Njim, kaže na osebno interakcijo z Bogom – da ga kličem vedno, tudi v težavah.

Prva omemba v Svetem pismu

Prva omemba ljudi, ki kličejo Gospodovo ime, v Svetem pismu je v 1. Mojzesovi knjigi 4,26: “Tudi Set je dobil sina in mu dal ime Enóš. Takrat so začeli klicati Gospodovo ime.” Tu klicanje Gospodovega imena pomeni, da so se ljudje začeli zbirati za skupno češčenje in iskanje Stvarnikove pomoči. Kajnova družinska linija je v nasprotju s Setovo: Kajnovi potomci so se začeli ukvarjati z živinorejo (20. vrstica), glasbo (21. vrstica) in metalurgijo (22. vrstica). Hkrati je svet postajal vse bolj hudoben (vrstici 19 in 23). Setovi potomci so iz pokvarjene družbe izstopali po tem, da so začeli klicati Gospodovo ime.

Kaj pomeni ‘klicati Gospodovo ime‘?

Ko je Abram vstopil v Kanaan, se je utaboril med Ajem in Betelom. Tam je “postavil Gospodu oltar in klical Gospodovo ime.” (1 Mz 12,8). Z drugimi besedami se je Abram javno zahvalil Bogu, hvalil njegovo ime ter iskal njegovo varstvo in vodstvo. Leta pozneje je Abrahamov sin Izak v Beeršebi postavil Gospodov oltar in prav tako “klical Gospodovo ime” (1 Mz 26,25).

Klicati Gospodovo ime pomeni klicati njegovo lastno ime “v slišni in skupni molitvi in hvalnici” (Albert Barnes). Klicati Gospodovo ime pomeni pristopiti k njemu v zahvali, češčenju in prošnji ter s tem oznanjati Božje ime. Klicati Gospodovo ime pomeni moliti “javno in slovesno” (Matthew Poole). Tisti, ki so Božji otroci, bodo naravno klicali Gospodovo ime.

Klicanje Gospodovega imena je osnova za odrešenje in predpostavlja vero v Gospoda. Bog obljublja, da bo rešil tiste, ki v veri kličejo njegovo ime: “Kdorkoli bo klical Gospodovo ime, bo rešen.” (Rim 10,13; prim. Joel 2,32). “Vsakdo, ki kliče Božje ime za usmiljenje in odrešenje po Jezusovem imenu ali v Jezusovem imenu, bo rešen.” (Apd 2,21). “V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili.” (Apd 4,12).

Uporaba osebnega imena izraža poznavanje in pomaga povezati eno osebo z drugo.

Prva stvar, ki jo naredimo, ko nekoga srečamo, je, da mu stisnemo roko in se predstavimo. S tem gradimo poznanstvo za prihodnje interakcije. Klicanje Gospodovega imena je znamenje, da ga poznamo, in način povezovanja z njim. Obstaja razlika med poznavanjem Boga in njegovim osebnim poznavanjem. Klicanje Gospodovega imena kaže na osebno interakcijo in odnos. Ko kličemo Gospodovo ime kot obliko češčenja, se zavedamo svoje odvisnosti od njega.

To, kar človeka reši, ni samo po sebi umevno dejanje “klicanja” Jezusovega imena; rešuje Božja milost kot odgovor na osebno vero v Odrešenika, ki ga kličemo. Klicanje Gospodovega imena je več kot le besedni izraz; pokaže se tudi v srcu in v dejanjih s kesanjem. “Če s svojimi usti priznavaš: ‘da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen.” (Rim 10,9). “Spreobrnite se torej in pokesajte, da se vam izbrišejo grehi.” (Apd 3,19).

Klicanje Gospodovega imena naj bo vseživljenjsko prizadevanje (Psalm 116,2). Bog nam zapoveduje, naj ga kličemo v težavah (Psalm 50,15). Tisti, ki “prebiva v zavetju Najvišjega, bo počival v senci Vsemogočnega” (Ps 91,1) in ima Božjo obljubo blagoslova: Ker mi je vdan, ga hočem osvoboditi, branil ga bom, ker spoznava moje ime. Kliče me, pa ga uslišim, z njim sem, ko je v stiski, rešim ga in mu izkažem čast. (Ps 91,14-15)

V Svetem pismu so opisani tudi tisti, ki ne kličejo Gospodovega imena + posledice

V Svetem pismu so opisani tudi tisti, ki nočejo klicati Gospodovega imena in posledice njihove neposlušnosti: “Doklej, Gospod? Se boš jezil za vedno? Bo gorela kakor ogenj tvoja gorečnost? Izlij svojo srditost nad narode, ki te ne poznajo, nad kraljestva, ki ne kličejo tvojega imena.” (Psalm 79,5-6).

V svoji suverenosti Bog izkaže milost tudi nekaterim izmed tistih, ki ne kličejo njegovega imena: “Dal sem se poiskati tistim, ki niso po meni spraševali, dal sem se najti tistim, ki niso po meni poizvedovali. Rekel sem: »Glejte, tu sem, glejte, tu sem!« narodu, ki ni klical mojega imena.” (Izaija 65,1).

V 1 Korinčanom 1,2 so tisti, ki kličejo Gospodovo ime, opredeljeni kot verniki: “Božji Cerkvi, ki je v Korintu, posvečenim v Kristusu Jezusu, poklicanim in svetim, z vsemi, ki kličejo ime našega Gospoda Jezusa Kristusa, kjer si bodi, na svojem ali našem kraju.” Klicanje Gospodovega imena je eden od znakov kristjana.

Skratka, tisti, ki kličejo Gospodovo ime, so tisti, ki ga prepoznajo kot Odrešenika. Ne glede na to, ali gre za prvo klicanje Jezusovega imena za odpuščanje grehov ali za stalno klicanje, ko odnos napreduje in raste, ko mu dajemo oblast nad svojim življenjem in se predajamo njegovi volji, je klicanje Gospodovega imena bistvenega pomena za duhovno življenje. Navsezadnje je klicanje Gospodovega imena znamenje ponižnosti in odvisnosti od Boga, našega Stvarnika in Odrešenika.

Vir: GotQuestions (prevedel, priredil in dodal mednaslove: Aleš Čerin)

Pesem skupine Svetnik, ki vabi k klicanju Gospodovega (Jezusovega) imena

Besedilo in akordi

Katekizem Katoliške Cerkve

• Klicati Boga kot Očeta: stvarnik vsega (=prvi izvor vsega), transcendentna (SSKJ: transcendenten: ki presega izkustvo, zavest; presežen, nadizkustven) avtoriteta, dobrota, ljubeča skrbnost za vse svoje otroke (KKC 238 in 239)
• Klicanje imena Boga odrešenika (Ps 79,9) (KKC 431)

Dodatno

• Moč Jezusovega imena (ANG) (Catholic Answers)
• God – Name of the supreme, infinite personal being (ANG) (obsežen članek na Catholic Answers)

Foto: Marcoan222, Cathopic

Me je vprašala ena deklica kaj dobesedno pomeni ‘aleluja’, ki jo tako pogosto, naglas in zanosno ponavljamo v velikonočnem času. Nisem vedel. Mi je prav zanimivo, da kakšen izraz človek stalno ponavlja, ne ve pa kaj točno pomeni. Pa sem pogledal.

Kaj pomeni?

Aleluja je hebrejski  izraz, ki se v slovenščini običajno prevaja kot ‘slavite Gospoda’. V Stari zavezi se pojavlja v več psalmih, običajno na začetku ali koncu psalma ali na obeh mestih.

V hebrejskem Svetem pismu je aleluja pravzaprav dvobesedna zveza, halelu-Jah in ne ena beseda. Aleluja se prevaja kot “hvalite Jah” ali “slavite Jah”, čeprav ima globlji pomen, saj beseda halel v hebrejščini pomeni veselo hvalo v pesmi, hvaliti se z Bogom. Drugi del, Jah, pa je skrajšana oblika imena JHVH – ime izraelskega Boga. Pravilna izgovarjava ni znana, vendar se v nejudovskih virih navaja kot “Jahve” ali “Jehova”.

V Svetem pismu

V Svetem pismu se beseda aleluja pojavi 29-krat (poglejte vse pojavitve ‘aleluje’ v Svetem pismu).

Predvsem se aleluja pojavi v psalmih (npr. Aleluja! Hvali, moja duša, Gospoda. Hvalil bom Gospoda v svojem življenju, igral bom svojemu Bogu, dokler bom bival. (Ps 146,1-2)), pa tudi v …

… Tobitovi knjigi (Jeruzalemska vrata bodo prepevala pesmi veselja, vse tamkajšnje hiše bodo prepevale: Aleluja, slavljen, Bog Izraelov! In blagoslovljeni bodo slavili ime, ki je sveto na vekov veke. (Tob 13,18)), pojavi pa se tudi štirikrat v …

… knjigi Razodetja (npr. Zatem sem zaslišal kakor močen glas velike množice v nebesih, ki je klicala: »Aleluja! Odrešitev, slava in moč je v našem Bogu. (Raz 19.1)).

Aleluja v glasbi

MePZ Adoramus: Vstajenska aleluja

Takole pa – zelo dostojno – izvede Händlovo Alelujo amaterski cerkveni pevski zbor (cerkveni mešani pevski zbora France Gačnik). Čestitke!

In še svetovno znana pesem Leonarda Cohena pesem Hallelujah.

Foto: Aleš Čerin

Ko Božja beseda nagovori fotografa, fotografija pa mene. V Christian Art je danes objavljena zgornja fotografija. Sem se močno zamislil.

Tole beremo danes v Božji besedi: Vsem pa je govoril: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi* in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil. Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi? (Lk 9,23-25)

Odpoved sebi

Tri stvari – odpoved sebi in svojemu “prav”, vzeti vsak dan svoj križ na svoje rame in hoditi za Jezusom. Vse tri so težke. In prva – odpoved sebi – mora biti biti prva in je najtežja: izpustiti svoje življenje iz rok in ga predati Bogu.

Nekje sem prebral, da je današnjemu človeku najtežje izpustiti iz rok kontrolo nad svojim življenjem. A če je ne izpustimo, imamo “polne roke” (kontrole) in sploh ne moremo zagrabiti križa, si ga naložiti na rame in ga nositi. Tudi ni možnosti, da bi hodili za Jezusom.

Naložiti si križ

Nekje sem prebral, da si mi preveč na lahko – četudi to ni čisto lahko – razlagamo nositi križ: le kot neko breme, ki ga moramo nositi v svojem življenju, recimo naporen odnos z ženo, težave v službi, bolezen, … Preprosto pogledamo na svoje težave, zavzdihnemo in rečemo: “To je moj križ, ki ga moram nositi.”

A to ni (le) to, kar je Jezus mislil, ko je rekel: “Vzemi svoj križ in hodi za menoj.” Veliko huje je. V Jezusovem času je namreč pomenilo nositi križ eno samo stvar: smrt s križanjem. Nositi križ je pomenilo soočiti se z najbolj bolečim, sramotnim in ponižujočim načinom smrti. Nihče ni razmišljal o tem kot o nekakšni življenjski nadlogi ali o kakšnem simboličnem bremenu.

Zato je Jezusov ukaz “vzemi svoj križ” poziv k temu, da sprejmemo, kar bomo doživeli kot kristjani – ponižanje in žrtvovanje. Da si pripravljen umreti, da bi sledil Jezusu. Umiranje sebi kot popolna izročitev Bogu. Zelo boli!

Hoditi za Jezusom

Resnično hoditi za Jezusom pomeni, da Jezus za nas postane vse.

Vsakdo sledi nečemu: prijateljem, popularni kulturi, družini, sebičnim željam ali Bogu. Naenkrat pa lahko sledimo le eni stvari (Mt 6,24). Resnična hoja za Jezusom pomeni, da sledimo le Njemu in ničemur drugemu. Ne obstaja nič takega kot “polovični sledilec Jezusu”.

Kot so pokazali učenci, nihče ne more slediti Kristusu z močjo lastne volje. Farizeji so bili pa dober primer tistih, ki so skušali poslušati Boga z lastno močjo. Njihovo samopotrjevanje je vodilo le v aroganco in izkrivljanje celotnega namena Božje postave (Mt 23,24).

Hoja za Jezusom pomeni prizadevati si, da bi mu bili podobni. Jezus se je vedno držal zapovedi svojega Očeta in za to si prizadevajmo tudi mi (Jn 15,10).

Resnično slediti Kristusu pomeni, da ga naredimo za Gospoda(rja) našega življenja (Rim 10,9). Tako, da vsako misel in vsako odločitev “precedimo” skozi Njegovo besedo s ciljem, da bi ga v vsem posnemali in poveličevali (1 Kor 10,31). Vse to lahko dosežemo, ko po Svetemu Duhu dovolimo, da Jezus popolnoma obvladuje vsa področja našega življenja.

Hoditi za Jezusom pomeni, da si v svojem življenju prizadevamo “aplicirati” resnice, ki se jih naučimo iz Njegove Besede (lepo zapisane v Svetem pismu in razložene v pisanju cerkvenega učiteljstva – recimo v Katekizmu Katoliške Cerkve), in živimo, kot da bi Jezus osebno hodil poleg nas. In tudi lahko hodi poleg nas, Če le mi stopimo z Njim v korak.

*Poudarki Aleš Čerin

Vir razlage: pogovor na sestanku sodelavcev Družine in Življenja, GotQuestions

Foto: Christian Art; A man walking with his shadow carrying the cross, Photo by Kevin Carden, Digitally mastered photograph, Released in 2014 © Kevin Carden / GoodSalt