Papež je začel novo serijo katehez o apostolski gorečnosti, ki jo začne s svetopisemskim odlomkom, ko Jezus pokliče apostola Mateja (Mt 9,9-13), ki je kot grešnik sedel pri mitnici. Vstane in gre – domov. Skupaj z Jezusom in še mnogimi prijatelji – grešniki. 

Povzetek besed svetega očeta

Dragi bratje in sestre: Danes začenjamo novo serijo katehez o apostolski gorečnosti. Kristusova Cerkev, ustanovljena na apostolih, se je rodila z misijonarsko gorečnostjo, ki jo je Sveti Duh poslal, da bi Kristusovo luč izžarevala v vse dežele in narode. Apostolska gorečnost je kisik našega krščanskega življenja in pokazatelj duhovnega zdravja Cerkve. Na podlagi Svetega pisma in živega izročila Cerkve lahko najdemo prvi, zgovoren primer tega v poklicanosti apostola Mateja.

Evangelij nam pripoveduje, da je Jezus “videl” tega preziranega cestninarja; pogledal je Mateja z očmi usmiljenja in ga poklical, naj postane njegov učenec. Matej je nato “vstal in mu sledil”; zdaj je kot spremenjen človek pustil svoje nezakonito pridobljeno premoženje in skupaj z Jezusom začel živeti kot učenec in služiti drugim. Pomembno je, da je Matej najprej pripeljal Jezusa na večerjo z mnogimi drugimi “cestninarji in grešniki”. Vrnil se je v kraj, kjer je živel, in Jezusa predstavil drugim.

To je lahko naš glavni nauk o apostolski gorečnosti; po besedah pokojnega papeža Benedikta se Jezusa ne oznanja s prozelitizmom (SSKJ: prozelitízem: prizadevanje za spreobračanje v določeno veroizpoved), ampak s privlačnostjo, iz vesele želje deliti z drugimi ljubeči Jezusov pogled in poziv, naj mu sledijo kot njegovi učenci.

Celotno besedilo kateheze

Dragi bratje in sestre, dobro jutro!

Danes začenjamo nov cikel katehez, posvečen nujni in odločilni temi za krščansko življenje: navdušenju za evangelizacijo, to je apostolski gorečnosti. To je bistvena razsežnost za Cerkev: skupnost Jezusovih učencev je dejansko rojena kot apostolska, rojena kot misijonarska in ne kot prozelitska. In že od začetka moramo razlikovati: biti misijonar, biti apostolski, evangelizirati ni isto kot prozelitizirati, nimata nič skupnega. Gre za ključno razsežnost za Cerkev.

Skupnost Jezusovih učencev je rojena kot apostolska in misijonarska. Sveti Duh jo oblikuje navzven – Cerkev se giblje, gre ven -, tako da ni zaprta vase, ampak je obrnjena navzven, je nalezljiva Jezusova priča – tudi vera je nalezljiva – in seže ven, da bi izžarevala Njegovo luč do konca sveta. Lahko pa se zgodi, da se apostolska gorečnost, želja, da bi dosegli druge z dobro novico evangelija, zmanjša, postane mlačna. Včasih se zdi, da je zasenčena; obstajajo “zaprti” kristjani, ki ne mislijo na druge.

Toda ko krščansko življenje izgubi pogled na obzorje evangelizacije, obzorje oznanjevanja, zboli: zapre se vase, postane samozadostno, atrofirano. Brez apostolske gorečnosti vera usiha. Poslanstvo pa, po drugi strani, je kisik krščanskega življenja: poživlja ga in prečiščuje. Začnimo torej proces ponovnega odkrivanja evangelizacijske strasti, pri čemer začnimo s Svetim pismom in naukom Cerkve, da bi apostolsko gorečnost črpali iz njunih virov. Nato se bomo približali nekaterim živim virom, nekaterim pričevalcem, ki so v Cerkvi obudili navdušenje nad evangelijem, da nam bodo pomagali prižgati ogenj, ki ga Sveti Duh želi ohraniti v nas.

Danes bi rad začel z nekoliko emblematično (SSKJ: emblém -a m (ẹ̑): likovno znamenje, ki simbolizira kako pripadnost, dejavnost, idejo evangeljsko epizodo); [pravkar] smo jo slišali, klic apostola Mateja. On sam pripoveduje zgodbo v svojem evangeliju, ki smo jo slišali (prim. Mt 9,9-13).

Ali mi Jezusovi učenci, mi, ki smo Cerkev, sedimo in čakamo, da ljudje pridejo, ali pa znamo vstati, se odpraviti z drugimi, iskati druge?

Jezus vidi

Vse se začne z Jezusom, ki, kot pravi besedilo, “vidi človeka”. Le malo ljudi je videlo Mateja takšnega, kot je bil: poznali so ga kot tistega, ki je “sedel pri mitnici (=davčni blagajni”) (v. 9). Dejansko je bil cestninar: to je nekdo, ki je pobiral davke v imenu rimskega cesarstva, ki je zasedalo Palestino. Z drugimi besedami, bil je kolaborant, izdajalec ljudstva. Lahko si predstavljamo, kakšen prezir so ljudje čutili do njega: bil je “cestninar”, kot so ga imenovali.

Toda v Jezusovih očeh je Matej človek, tako s svojo bedo kot s svojo veličino. Zavedajte se tega: Jezus se ne ustavi pri pridevniku – Jezus vedno išče samostalnik. “Ta človek je grešnik, je takšne vrste človek …” To so pridevniki: Jezus gre k osebi, k srcu: “To je oseba, to je moški, to je ženska.” Jezus gre k subjektu, k samostalniku, nikoli k pridevniku, pridevnike pusti ob strani. In medtem ko je med Matejem in njegovim ljudstvom razdalja – ker vidijo pridevnik, “cestninar” -, se mu Jezus približa, saj je vsak človek ljubljen od Boga. “Tudi ta ničvrednež?” Da, tudi ta ničvrednež.

Dejansko evangelij pravi, da je prišel prav zaradi tega ničvredneža: “Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.” Ta Jezusov pogled je res lep. Videti drugega, kdor koli že je, kot prejemnika ljubezni, je začetek evangelizacijskega navdušenja. Vse se začne s tem pogledom, ki se ga učimo od Jezusa.

Iz serija Chosen, ko Jezus pokliče cestninarja Mateja

Lahko se vprašamo: kako gledamo druge? Kako pogosto vidimo njihove napake, ne pa njihovih potreb; kako pogosto označujemo ljudi glede na to, kaj počnejo ali kaj mislijo! Celo kot kristjani se sprašujemo: Ali je eden izmed nas ali ne? To ni Jezusov pogled: Vedno gleda na vsakega človeka z usmiljenjem in pravzaprav z naklonjenostjo. In kristjani smo poklicani, da ravnamo tako kot Kristus in gledamo kot on, še posebej na tako imenovane “oddaljene”.

Matejevo poročilo o klicu se namreč konča z Jezusovimi besedami: “Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike” (v. 13). In če se kdo od nas ima za pravičnega, je Jezus daleč stran. Približa se našim omejitvam, našim tegobam, da bi jih ozdravil.

Jezus se ne ustavi pri pridevniku – Jezus vedno išče samostalnik. “Ta človek je grešnik, je takšne vrste človek …” To so pridevniki: Jezus gre k osebi, k srcu: “To je oseba, to je moški, to je ženska.”

Gibanje

Vse se torej začne z Jezusovim pogledom. “Vidi človeka,” pravi Matej. Temu sledi – drugi korak – gibanje. Najprej pogled: Jezus vidi. Drugič, gibanje. Matej je sedel v davčni blagajni; Jezus mu je rekel: “Hodi za menoj.” In “vstal je in šel za njim” (v. 9). V besedilu je poudarjeno, da je “vstal”. Zakaj je ta podrobnost tako pomembna?

Ker je v tistih dneh tisti, ki je sedel, imel oblast nad drugimi, ki so stali pred njim, da bi ga poslušali ali, kot v tem primeru, da bi mu plačali davek. Skratka, tisti, ki je sedel, je imel moč. Prva stvar, ki jo Jezus naredi, je, da Mateja odtrga od oblasti: od sedenja, da bi sprejemal druge, ga spravi v gibanje proti drugim, ne sprejema, ne: gre k drugim. Prisili ga, da zapusti položaj nadrejenosti, da bi ga izenačil z njegovimi brati in sestrami in mu odprl obzorja služenja. To stori Kristus in to je temeljnega pomena za kristjane: ali mi Jezusovi učenci, mi, ki smo Cerkev, sedimo in čakamo, da ljudje pridejo, ali pa znamo vstati, se odpraviti z drugimi, iskati druge? Reči: “Pa naj pridejo k meni, jaz sem tukaj, naj pridejo,” je nekrščansko stališče. Ne, pojdite in jih poiščite, naredite prvi korak.

Cilj

Pogled – Jezus vidi; gibanje – “vstal je”; in tretjič, cilj. Kam bo šel Matej, ko bo vstal in šel za Jezusom? Lahko si predstavljamo, da ga bo Učitelj, potem ko je spremenil njegovo življenje, vodil k novim srečanjem, novim duhovnim izkušnjam. Ne, ali pa vsaj ne takoj. Najprej gre Jezus na njegov dom; tam mu Matej pripravi “veliko gostijo”, ki se je udeleži “velika množica cestninarjev” – torej ljudi, kot je on (Lk 5,29).

Ko Jezus pokliče Mateja, grešnika, le-ta vstane in gre – domov. Skupaj s prijatelji grešniki in z Jezusom. Pripravi gostijo. Farizeji se zgražajo.

Matej se vrne v svoje okolje, vendar se tja vrne spremenjen in z Jezusom. Njegova apostolska gorečnost se ne začne na novem, čistem, idealnem, oddaljenem kraju, ampak se začne tam, kjer živi, z ljudmi, ki jih pozna. Tu je sporočilo za nas: ni nam treba čakati, da bomo popolni in da bomo prehodili dolgo pot za Jezusom, da bi pričevali zanj, ne. Naše oznanjevanje se začne danes, tam, kjer živimo. In ne začne se s tem, da poskušamo druge prepričevati, ne, ne prepričevati, pač pa z vsakodnevnim prinašanjem lepote Ljubezni, ki se je ozrla na nas in nas povzdignila. In prav ta lepota, sporočanje te lepote bo prepričalo ljudi – ne sporočanje nas samih, ampak Gospoda samega.

Mi smo tisti, ki oznanjamo Gospoda, ne oznanjamo sebe, ne oznanjamo politične stranke, ne ideologije. Oznanjamo Jezusa. Jezusa moramo postaviti v stik z ljudmi, ne da bi jih prepričevali, ampak da bi Gospodu dovolili, da to stori sam. Kot nas je učil papež Benedikt XVI.: “Cerkev se ne ukvarja s prozelitizmom. Namesto tega raste s ‘privlačnostjo'” (Homilija pri maši za začetek pete generalne konference škofov Latinske Amerike in Karibov, Aparecida, 13. maj 2007). Ne pozabite tega: ko vidite kristjane, ki prozelitizirajo, sestavljajo seznam ljudi, ki naj pridejo … to niso kristjani, to so pogani, preoblečeni v kristjane, a srce je pogansko. Cerkev ne raste s prozelitizmom, ampak s privlačnostjo.

Spominjam se, da so nekoč v bolnišnici v Buenos Airesu redovnice, ki so tam delale, odšle, ker jih je bilo premalo in niso mogle voditi bolnišnice. In prišla je skupnost sester iz Koreje. Prišle so, recimo v ponedeljek (ne spomnim se dneva). Prevzele so hišo sester v bolnišnici in v torek so prišle dol, da bi obiskale bolnike v bolnišnici, vendar niso govorile niti besede špansko. Govorili so samo korejsko in bolniki so bili veseli, ker so komentirali: “Bravo! Te nune, bravo, bravo!” “Kaj pa vam je sestra rekla?” “Nič, ampak s pogledom mi je govorila, komunicirale so z Jezusom,” ne same s seboj, s pogledom, z gestami. Sporočati Jezusa, ne sebe: To je privlačnost, nasprotje prozelitizma.

To privlačno pričevanje, to radostno pričevanje je cilj, h kateremu nas Jezus vodi s svojim ljubečim pogledom in z izstopajočim gibanjem, ki ga v naših srcih vzbuja njegov Duh. Mi pa lahko razmislimo, ali je naš pogled podoben Jezusovemu, da bi pritegnili ljudi, jih približali Cerkvi. Razmislimo o tem.

---

Posebni pozdravi

Prisrčno pozdravljam angleško govoreče romarje, ki se udeležujejo današnje avdience, zlasti skupine iz Ugande, Avstralije in Združenih držav Amerike. Posebej pozdravljam številne prisotne študentske skupine in duhovnike Inštituta za stalno teološko izobraževanje Papeškega severnoameriškega kolegija. Vsem vam in vašim družinam želim veselje in mir našega Gospoda Jezusa Kristusa. Bog vas blagoslovi!

---

Jezus pokliče Mateja: 9 Ko je Jezus šel od tam, je zagledal moža, imenovanega Matej, ki je sedèl pri mitnici, in mu je rekel: »Hôdi za menoj!« In ta je vstal in šel za njim. 10 Medtem ko je bil v hiši pri mizi, je prišlo precéj cestninarjev in grešnikov. Jedli so z Jezusom in njegovimi učenci. 11 Farizeji so to opazili in govorili njegovim učencem: »Zakaj vaš učitelj jé s cestninarji in grešniki?« 12 On pa je to slišal in rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. 13 Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« (Mt 9,9-13)

Vir: Spletna stran www.vatican.va (ORIGINAL v ANG)

Prevod: Aleš Čerin s pomočjo prevajalnika DeepL

Mednaslovi: Aleš Čerin

Foto: Rudy and Peter Skitterians, Pixabay (ogenj), Annett_Klingner, Pixabay (papež), Aleš Čerin (iz Svetega pisma)

Danes se zavrže veliko nerojenih življenj. Tudi zato, ker moški, potem ko aktivno sodelujemo pri spočetju otroka, preprosto nimamo poguma, da bi otroka sprejeli in zanj poskrbeli. Lahko se navdihujemo pri sv. Jožefu, ki se je odločil ZA ŽIVLJENJE, četudi je vedel, da Marija ni bila noseča z njim.

Sprejel življenje

Možje, malo si predstavljate: imaš dekle, z njo si že skoraj poročen, imaš načrte za življenje, … potem pa zveš, da je mladenka noseča. Ne s tabo. Kako bi reagiral? Kaj bi storil? Jo napodil? Se ji maščeval? Jo zasramoval? Silil v splav?

Tudi Jožef je imel veliko zagato. Gotovo se mu je marsikaj podilo po glavi. A Jožef Marije ni hotel osramotiti, sklenil jo je skrivaj odsloviti (Mt 1, 19).

In … v sanjah ga je obiskal angel: “Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča – bila pa je noseča od Svetega Duha. Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil. Ko je to premišljeval, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.” (Mt 1,18-21)

Jožef bi lahko sanje potisnil v ozadje in se odločil, da ravna v skladu s svojo moško naravo. A on je poslušal Boga in se odločil ZA ŽIVLJENJE.

Zavaroval življenje

Tudi kasneje, ko je bilo ogroženo komaj rojeno dete, je bil spet opomnjen v sanjah, spet jih ni potisnil v ozadje in je organiziral beg v Egipt: “Ko so odšli, se je Gospodov angel prikazal Jožefu v sanjah in rekel: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in béži v Egipt! Bodi tam, dokler ti ne povem; Herod bo namreč iskal dete, da bi ga umoril.«” (Mt 2,13)

Sveti Jožef je sanjal, iz njih razbral Božjo voljo, bil je poslušen in ubogljiv. Do Boga, ne do vsakega.

Dedci?

Gospodov angel gotovo prihaja tudi v naše moške sanje, a mi jih potisnemo v ozadje, glasu ne slišimo in sanjam tudi ne verjamemo. Pravzaprav nimamo niti vere v Boga. Zato Mu nismo ne poslušni na ubogljivi.

Očetje mnogokrat tudi komaj spočetega življenja ne zavarujemo dovolj, ne nudimo opore noseči ženi, dekletu, ne prevzamemo odgovornosti za svoja dejanja in kar podležemo feminističnemu vzkliku: “Moje telo – moja pravica!”. Ne gre za telo žene, dekleta, pač pa za telo in življenje komaj spočetega otroka!

Vidim močno vlogo nas očetov pri – rečem kar direktno – preprečevanju splavov, ko bi bila velikokrat dovolj samo očetova podpora ženi ali dekletu v tej izrazito prvi fazi otrokovega življenja.

Prvotno objavljeno na blogu Preprostost.

Foto: Francisco Xavier Franco Espinoza, Cathopic

Smo pred Vsemi svetimi ali kakor se posvetno reče pred dnevom mrtvih ali pred dnevom spomina na mrtve. Anže Čelik je lepo razmišljal o smrti, sicer ne pred Vsemi svetimi, pač pa pred največjim krščanskim praznikom – Veliko nočjo. 

Nas je strah minljivosti?

Potek velikega tridnevja mi dobro ostaja v spominu še iz ministrantskih let. Liturgija je res bogata in kar nekaj ministrantskih vaj je bilo potrebnih, da smo osvojili ves ceremonial. Napeto dogajanje omenjenih dni sem vsakokrat dodobra ponotranjil in trpljenje našega Gospoda se je na nek način dotaknilo tudi mene. Te dni se je v meni naselilo sočutje, spokojnost, minljivost (prim. 1 Mojzes 3,19) … podobno kot ob prazniku vseh svetih.

Da sta trpljenje in smrt sestavni del našega življenja, sem torej »srkal« že od otroštva naprej. Kot ministrant na pogrebih sem smrti tako rekoč gledal v oči.

Ali me je bilo tega strah? Sem se ogibal stika z umrlim? V začetku vsekakor! Otroška domišljija je na tem področju kar burna in imel sem različne predsodke tako o smrti kot tudi o posmrtnem življenju. S časom pa tudi takšne teme postanejo bolj »domače«, bolj »vsakdanje«. Tudi tega se nekako privadiš in takšne dogodke jemlješ kot sestavni del življenja.

Kam z otroki pri pogrebu?

Pred dvema letoma je umrl stari ata … moj krstni in birmanski boter. Mogoče se sliši nekoliko čudno, ampak prav lepo se je bilo v družinskem krogu zbrati ob umrlem v njegovi spalnici in moliti za pokoj njegove duše. Takrat sem imel občutek naše pristne medsebojne povezanosti.

Sledila je pogrebna slovesnost. Z ženo sva za trenutek pomislila, kam oz. komu bi za ta čas prepustila otroke. Zatem pa sva se soglasno odločila, da bodo otroci z nama na pogrebu, še prej pa bomo ata tudi »pokropili« (zaradi krste so ga še zadnjič lahko tudi videli). Otroke sva o tem prej seznanila in jih na ta dogodek tudi prej nekoliko pripravila. Na njim primeren način sva jim obrazložila pomen krste, smrti, posmrtnega življenja. Opazila sva, da jim je nekako jasno, da je stari ata sedaj pri Bogu oz. v nebesih.

Tudi sama sva bila zadovoljna, da sva lahko tak dogodek »izrabila« za to, da sva smrt približala otrokom in jo bodo (upam) počasi sprejeli kot sestavni del življenja.

Ne delam si utvar, da človek lahko smrt bližnjega kdaj popolnoma sprejme. Lahko pa ga manj prizadene, če se je o naši minljivosti že kdaj prej pogovarjalo.

Travme pri otrocih?

Ker smo se z otroki (pred in po pogrebu) pogovarjali o naši minljivosti, nisva občutila, da bi omenjeni dogodki na njih pustili kakšne nepredelane vsebine, globlje strahove … nihče od njih se ni ponoči zbujal ali kako drugače kazal na znake »travm«. Ravno nasprotno – pri večernih molitvah so se večkrat spomnili na pokojnega ata, ki je sedaj že pri Bogu. Pa še nekaj: vsi so si bili enotni, da hočejo ob svojem pogrebu biti v krsti in ne v žari.

So pa nekateri naši prijatelji izrazili skrb oz. zaskrbljenost glede prisotnosti otrok na pogrebih oz. ob umrlem. Po njihovem mnenju lahko takšni dogodki na otrocih pustijo travme, strah, moraste sanje. Otroke bi potemtakem morali »zavarovati« pred izkustvom smrti naših bližnjih.

Pokažimo otrokom, da je smrt sestavni del življenja

Če kdo, potem meniva, da prav otroci najlažje sprejemajo danosti življenja. Če so jim seveda le-te predstavljene na njim primeren oz. razumljiv način. Kot starši pa moramo biti »čuječi« glede morebitnih otrokovih nepredelanih vprašanj.

Če jim človekove minljivosti ni dano »okusiti« v otroštvu, potem je smrt »tabu« tema lahko še dolgo v odraslo dobo.

In temu smo dandanes lahko priča! Pogovoru o smrti se še vedno izogibamo, pogreb naj bo opravljen čimprej, s čim manj ceremonijami … Smrt smo torej izrinili iz naše vsakdanjosti in jo pahnili za čas “potem” – ko bomo enkrat stari.

Če se naše upanje (vera) konča s smrtjo, potem je to prazno upanje (nevera). Prava vera gre preko velikega petka, preko groba – v zmagoslavno jutro Velike noči! (prim. Matej 28,6)

Članek je bil najprej objavljen na spletni strani Družine in Življenja.

Foto: Aleš Čerin (Križani v vasi Leskovica pod Blegošem, krizantema)

»Dragi bratje in sestre, dober dan! V evangeliju današnjega bogoslužja se neki človek obrne na Jezusa s tole prošnjo: ”Učitelj, reci mojemu bratu, naj deli dediščino z menoj” (Lk 12,13)«. S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 18. nedeljo med letom. Prejšnjo nedeljo namreč papež ni imel opoldanske molitve na Trgu sv. Petra temveč na letalu med letom v Kanado.

Gre za zelo razširjeno situacijo, podobni problemi se še vedno vsak dan dogajajo. Koliki bratje in sestre, koliki člani iste družine se žal prepirajo in morda med seboj več ne govorijo zaradi dediščine.

Pohlepnost je lakomnost brez zavor

Ko Jezus odgovarja temu človeku, ne vstopi v podrobnosti, temveč gre h korenini vsake delitve, ki ga povzroči posedovanje stvari. Takole pravi: »Pazíte in varujte se vsake pohlepnosti« (v. 15). Kaj je pohlepnost? Pohlepnost je lakomnost brez zavor po dobrinah, nenehno hotenje postati bogat. Gre za bolezen, ki uničuje osebe, saj lakota po posedovanju ustvarja odvisnost. Zlasti tisti, ki ima veliko, ni nikoli zadovoljen. Hoče vedno več in to samo zase. Toda tako ni več svoboden. Navezan je ter suženj tistega, kar bi mu paradoksalno moralo služiti, da bi živel svobodno in vedro. Namesto, da se poslužuje denarja, postane suženj denarja.

Pohlepnost pa je bolezen, ki je nevarna tudi za družbo. Zaradi nje smo prišli do nadaljnjih paradoksov, do krivice, kot še nikoli do sedaj v zgodovini, kjer malo jih ima veliko, in številni imajo malo ali nič. Pomislimo tudi na vojne in na spore. Skoraj vedno je vmes poželenje po naravnih virih in bogastvu. Koliko interesov je v ozadju vojne! Prav gotovo je eden od teh trgovina z orožjem. To trgovanje je pohujšanje, kateremu se ne moremo in ne smemo vdati.

Pohlepnost v srcu vsakega od nas

Jezus nas danes poučuje, da v središču vsega tega niso samo nekateri mogočniki ali določeni ekonomski sistemi, temveč je pohlepnost, ki je v srcu vsakega od nas. Če je tako, se poskušajmo vprašati: kako je z mojo nenavezanostjo na stvari, na bogastvo? Se pritožujem nad tem, kar mi manjka ali pa znam biti zadovoljen s tem, kar imam? Imam skušnjavo, da v imenu denarja in priložnosti žrtvujem odnose z drugimi ter čas za njih? In še več, se mi zgodi, da žrtvujem na oltarju pohlepnosti zakonitost in poštenost? Rekel sem »oltar«, saj materialne dobrine, denar, bogastvo, lahko postanejo kult, pravo in resnično malikovanje. Zato nas Jezus pred tem opozori s krepkimi besedami. Pravi, da ni mogoče služiti dvema gospodarjema in, bodimo pozorni, ne reče Bogu in hudiču, ali dobremu in zlu, ampak Bogu in bogastvu (prim. Lk 16,13).

Kdo bi pričakoval, da se ne more služiti Bogu in hudiču, ne, Bogu in bogastvu. Posluževati se bogastva, da; služiti bogastvu, ne. To je malikovanje ter žaljenje Boga.

Božje bogat

Če je tako, bi lahko mislili, da si ne sme želeti biti bogat? Seveda se lahko, še več, prav je, si želeti, saj je lepo postati bogat, a bogat po Božje! Bog je od vseh najbolj bogat. Bogat je s sočutjem, z usmiljenjem. Njegovo bogastvo ne osiromaši nikogar. Ne povzroča prepirov in ločitev. Gre za bogastvo, ki rado daje, razdeljuje, podeli. Bratje in sestre, za dobro življenje ne zadostuje nabiranje materialnih dobrin, ker kot pravi Jezus, življenje ni odvisno od tega, kar kdo ima (prim. Lk 12,15). Odvisno pa je od dobrih odnosov z Bogom, z drugimi in tudi s tistimi, ki imajo manj.

Vprašajmo se torej: kako hočem jaz obogateti? Po Božje ali glede na svoje poželenje? In če se vrnemo na tematiko dediščine, kakšno dediščino želim zapustiti? Denar na banki, materialne stvari, ali pa zadovoljne ljudi okoli sebe, dobra dela, ki ne gredo v pozabo ter osebe, ki sem jim pomagal rasti in zoreti?

Marija naj nam pomaga razumeti, katere so resnične dobrine življenja. Tiste, ki ostanejo za vedno.

Vir: VaticanNews

Foto: Christian Bueltemann, Pixabay