Že tradicionalno se je v Kulturnem domu Hrušica odvila prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku, letos s sloganom: »Dober dan, življenje«.

Seveda je življenje najslajše, ko se znamo poveseliti, utrditi medsebojne vezi in za trenutek pozabiti na vsakodnevne skrbi. Obenem se moramo za lepoto življenja tudi nenehno zahvaljevati Bogu in to tako v dobrih kot slabih časih. To nam omogoča prav kultura – in tega ne smemo zanemariti. Lepota besede in pesmi sega vse do Boga – kdaj kot glasna in odločna, včasih pa kot tiha in nežna molitev. Bog pozna vse naše talente, obenem pa nam vliva poguma, da se jih upamo pokazati. Zato mu je bila gotovo všeč tudi letošnja proslava.

Proslavo so povezovali že izkušeni Igor Pigac ter Veronika in Valentin Čarman.

Glavni nagovor je pripadal bratu Jaroslavu Kneževiću. Celoten nagovor si lahko preberete spodaj.

Letošnji posebnen gost pa je bil Marjan Bunič – pevec in radijski napovedovalec na Radiu Ognjišče, ki nas je razveselil s slovensko himno ter prelepima pesmima Človek sem in Ko dvigneš me. Ob slednji ga je na violončelu spremljal Valentin Čarman. Poleg tega je gospod Bunič z nami podelil nekaj svojih najžlahtnejših šal.

Slišali smo tudi novodobno priredbo Povodnega moža pesnika Andreja Rozmana Roze, ki jo je interpretirala Anuša Mihelič v sodelovanju s Petro Habič in Inetom Žibertom, ki sta se odlično znašla v vlogi Urške in povodnega moža.

Janez Pogorelec je deklamiral pesem Toneta Pavčka z naslovom Dober dan, življenje, Peter Bergant pa je z nami delil svoji pesmi Dotiki in Zorenje. Obe Petrovi pesmi objavljamo spodaj.

Bi Bend nam je zapel dve zimzeleni popevki – nežno pesem Kam si namenjen, dragi moj, ter živahno Mini in maksi. Kar nekaj glasbenih točk pa je letos pripadalo mladim – slišali smo lahko Nelo Leskovic in Klaro Guzelj, na klavirju je nastopajoče spremljala Anja Grum.

Drugošolci Osnovne šole Hrušica so nam tudi zaplesali.

Za konec pa so tako pevci kot vsi navzoči v dvorani ob spremljavi Ineta Žiberta, Vida Pečenika in Simona Pestotnika složno zapeli in zaplesali ob čudovitih pesmih V dolini tihi, Dan ljubezni in Na Golici, ki občinstva niso pustile ravnodušnega.

Zahvala gre vsem nastopajočim, kot pa tudi Tadeji Podgorelec za napovedi, Petri Grum za scenarij, Stanetu in Lei Erzar za zvočno opremo, Juretu Ovnu za osvetljavo, ter Brigiti Kastelic, Petri Grum, Petri Habič in Mateju Grumu za organizacijo. Zahvala gre tudi Ludviku Jevšjaku, Zlati Anžur, PGD Bizovik in Župniji Ljubljana – Štepanja vas.

Torej – zaupajmo življenju! Ne bojmo se vstopiti v novi dan. Začnimo ga s pesmijo in imejmo v mislih, da nas tudi v novem dnevu spremlja On.

Zapisala: Lucija Vidergar

Br. Jaro Knežević: Govor ob kulturnem prazniku

Božaj veter, ki te boža,
dahni vanj svoje veselje,
noro upanje in želje,
da v ta čas, ki nas ogroža,
jih čez širni svet razveje
in za lepši jutri seje.
(Miroslav Košuta: Božaj veter)

Te verze v ponedeljek preminulega prejemnika Prešernove nagrade za življenjsko delo, tržaškega pesnika Miroslava Košute sem postavil pred že prej pripravljeni začetek svojega govora. Res so lepi, polni upanja in življenja. Mislim, da je primerno, da se pokojnemu pesniku na ta način skupaj poklonimo za dobro in plemenito sled, ki jo je pustil med nami…

Spoštovane sestre, spoštovani bratje,

Na začetku teh nekaj jecljajočih misli se moram – kot se seveda spodobi in predvsem, ker to iz srca hočem – zahvaliti Bogu, da je navdihnil tebe, Petra Grum, in tebe, Peter Bergant, da sta me povabila, naj spregovorim na letošnji župnijski proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku. Ob prvem povabilu sem bil sicer malce negotov, a ko sem izvedel, da je naslov proslave »Dober dan, življenje«, se je v meni prebudila želja, da bi bil tudi sam del tega slavnostnega dogodka.

Pesem Toneta Pavčka Dober dan, življenje, še posebej v uglasbeni različici, v kateri to nežno-mogočno hvalnico življenju prepeva Ditka, ima namreč že kar nekaj časa posebno mesto v mojem srcu. In začutil sem klic, da z nekaj besedami tudi sam dodam kakšen kamenček v mozaik življenja, tega velikega in nezasluženega daru, ki večinoma res ni lahko, je pa nedoumljivo živo in lepo.

V Ditkini različici pesmi Dober dan, življenje se mojega srca vedno znova dotakne besedna zveza »posvečena norost«, ki je v Pavčkovem izvirnem besedilu sicer ni – na njenem mestu najdemo »večni up in stalna norost« – a po mojem mnenju res dobro opiše, kaj življenje je. V vseh časih, tudi danes je tako, so bili tisti, ki so si drznili resnično živeti – tu mislim na tiste, ki so kljub nasprotovanju okolice ostali zvesti Božjemu glasu v svojih globinah ter plavali proti toku povprečnosti, poplitvenosti, pozunanjenosti – pogosto, prepogosto razglašeni za nore. A jih je prav ta neomajna zvestoba osebni poklicanosti usposobila za preroke resničnega življenja in upanja polne prihodnosti.

Novopečeni svetnik, petnajstletni Karlo Acutis, je tako posvečeno norost po svoje opisal z besedami: »Ne fotokopije, temveč originali!«

V tem letu so med temi originali zaradi različnih obletnic, povezanih z njihovimi življenji, pred nami tudi veliki Slovenci in Slovenke, ki jih bom na tem mestu zgolj omenil, čeprav bi si zaslužili, da vsakemu med njimi posvetimo najmanj eno celo proslavo. Ker pa to žal ni možno, so tu zgolj njihova imena. Z omembo jim želim izkazati spoštovanje za svetle, pogumne sledi, ki so jih pustili v našem narodu in tudi v mnogi srcih izven meja naše lepe domovine. Letos mineva sto petdeset let kar sta luč sveta zagledala Ivan Cankar in Dragotin Kette. Pred stotimi leti pa so v večno Luč stopili Srečko Kosovel, Zofka Kvedrova in Fran Detela. Poimensko sem omenil zgolj nekatere izmed največjih, čeprav je silno nehvaležno izbirati največje med velikimi in se verjetno kdo med vami ne bo povsem strinjal z mojo izbiro. Naj bo torej ta moj bežni spomin namenjen tudi vsem tistim na tem mestu neimenovanim slovenskim kulturnicam in kulturnikom, ki so in ki še vedno s svojo zvestobo daru, ki ga je vanje položil Bog, plemenitijo naše življenje.

»Dober dan, življenje«… Dober dan!

Pred leti nas je p. Ivan Platovnjak podučil, da vedno, ko rečemo »dober dan«, v bistvu ubesedimo dve resničnosti. Najprej pritrdimo dnevu, ki nam je podarjen, in ga sprejmemo kot dobrega: polnega priložnosti, možnosti, srečanj, lepote. Drugi pomen pozdrava »dober dan« pa v sebi nosi željo oziroma tudi prošnjo, da bi bil dan dober. Zato so naši predniki na ta čudovit pozdrav v veri, da je Bog tisti, ki to našo željo lahko spremeni v resničnost, smelo odgovarjali. »Bog daj!«.

No, ko me je ravno zaneslo k Bogu…

Zdi se mi, da bi bil kdo med vami lahko celo razočaran, če brat Jaro, kapucin in duhovnik, v svojem govoru ne bi omenil Jezusa. Tako kot je bil ta, ki vam govori, močno presenečen in tudi razočaran, ko znan slovenski duhovnik v oddaji o veliki noči, ki so jo predvajali na prvem programu Televizije Slovenija, niti enkrat ni omenil Boga, Jezusa ali vstajenja. No, tega si pa brat Jaro, vendarle ne more in noče privoščiti.

Zato naj ob tej »posvečeni norosti«, življenju, usmerim naš pogled k Jezusu, ki o sebi nedvoumno trdi »Jaz sem vstajenje in življenje.« (Jn 11,25), »Jaz sem pot, resnica in življenje.« (Jn 14,6), in »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.« (Jn 10,10).

To evangeljsko resnico, ki je temelj našega življenja, so čudovito ubesedili oziroma drugače izrazili tudi umetniki, ki se jih letos spominjamo. Naj nam za okus te »posvečene norosti« ponudim nekaj drobtinic tega bogastva.

Dragotin Kette v tretjem sonetu izmed sedmih zbranih pod naslovom Moj Bog takole ubesedi našo vero:

O Bog svetlobe, stvarnik harmonije,
tvoj izgubljeni sin je zopet tu!
O daj mu izgrešenega mirú
v bližini svoje svete domačije!

O naj mu žarek milosti zašije
v tem osamelem, osamelem dnu
srca in duše, da po dvojnem zlu
zapoje zopet prejšnje melodije!

Glej, menil sem, da mogel bi živeti
brez tebe kdaj, brez svojega Boga …
A naj li rastejo vonjivi cveti

brez solnca sredi jasnega nebá?
Zato prešini me, o Bog, zaneti
mi večni žarki ogenj v dnu srca!

 Ivan Cankar pa v zbirki črtic Moje življenje zapiše tudi tole izpoved:

»Posebna je bila naša vera, nikjer priučena, od nikogar zaukazana; čisto ponevedoma je bila od vsega začetka samovoljno vzklila v srcu ter ga vsega prepojila. Ne da se razložiti z besedo te resnične vere; ker vsaka vera je nedopovedljiva, je brez glasu in brez telesa, kakor luč in kakor ljubezen. Pri stari materi sem bral evangelij o trpljenju Kristovem; prav nič občudovanja in nič pohlevnosti in nič hvaležnosti nisem občutil ob podobi trpečega Boga; vsa globlja in čistejša je bila moja vera: iz vsega srca rad sem imel Krista, brez strahu in bolečine bi se bil dal bičati namesto njega.«

In če se od zapisov o Bogu, ki je Življenje, vrnem k življenju, temu našemu krhkemu, negotovemu, čudovitemu življenju, bi rad dal besedo še »jubilantu« Srečku Kosovelu. Saj vemo, da tudi njegovo življenje, tako kot življenje Dragotina Ketteja, ki je zaradi tuberkuloze umrl pri triindvajsetih, Zofke Kveder, ki se je izčrpala v težkem in pogumnem boju za svoje tri hčere in pravice žensk, Ivana Cankarja, preroka Slovenstva, ki ga je sestra smrt popeljala skozi zaveso v Večnost pri dvainštiridesetih, ni bilo »postlano z rožicami«. Tako kot pač ni življenje tistih, ki si upajo živeti.

Sprehodimo se skupaj skozi nekaj Srečkovih misli:
»Ne vprašaj me, kaj je življenje, živi!«
»Življenje je tragično samo v enem slučaju: če je neumno in omejeno.«
»Življenje je neizčrpljivo in kdor meni, da je vse skupaj nič, je sam nič.«
»Življenje je veselje, večno korakanje k cilju človeštva.«
»Življenje ni nesmisel, kajti ako bi bilo življenje nesmisel, bi mi ne živeli.«
»Življenja ne smeš občudovati, ampak trpeti.«
»Življenje pa je moje, slovensko, sodobno, evropsko in večno.«

Prav slednja Kosovelova misel se mi zdi posebej sodobna. Osebno pa mi je pri srcu tudi zato, ker sem pred več kot dvajsetimi leti, v času vstopanja Slovenije v Evropsko unijo – še v dvorani župnijskega doma – prvič spregovoril na župnijski proslavi prav pod tem naslovom.

No, oddahnite si, prišel sem do konca – kljub vsem navzočim znanem dejstvu, da rad govorim – tega govora.

Ob koncu si jemljem pravico, ki si jo kot govornik pač lahko, da sklenem s pesmijo, ki jo je Gospod Bog napisal v mojem srcu:

Potuješ v srečo …

Tako nežno, mehko dišečo …
Tako visoko, daleč svetlečo …
Tako globoko, neugasljivo hrepenečo …
Tako resnično, brezmejno ljubečo …
Tako skrito, trpko bolečo …
Tako večno, za svet krvavečo …

… in hvala, ker lahko potujem s tabo!«

Morda bi bilo prav, da tu zaključim… Pa potrpite, prosim, še malo… Kljub vsemu bo moje srce bolj mirno in vam bom bolj sproščeno pogledal v oči, če vendarle zadnja beseda ne bo moja. Prepustil jo bom Ivanu Cankarju, tako bo vse skupaj imelo bolj žlahten okus:

»Kajti vse druga je bila moja edina in prava pesem, tista, ki jo je bil nebeški Bog od vsega začetka vsadil v moje srce in v srce vsakega človeka. Kadar sem ob mraku ležal v travi in gledal v zvezde, so kapali tenki, svetli zvoki moje pesmi od zvezd, kaplja do kaplje. Rado bi jim bilo odgovarjalo srce v razločnih, ljubeznivih besedah; ali moglo ni tedaj, ni moglo kasneje in nikoli ne bo. V tisti globočini, kjer je radost bolest in bolest radost, tam, kjer je bil Bog izpričal večnost človeške duše, tam je molk.« Hvala!

Pesmi Petra Berganta

Dotiki

Kadar misliš, da ne zmoreš več
in ti je jutrišnji dan prepreden s tesnobo,
ne sprašuj, zakaj ravno ti ?!
Takrat poišči nekaj ali nekoga,
ki bo pobožal tvoje skrbi.
Lahko pogled na planine v daljavi,
mogoče razigrana pesem ptic,
ali pa zelenina pomladnih trav.
Mogoče topla beseda nekoga;
lahko tudi sopotnika
na cestah vsakdana.
Mogoče tiha prošnja v večerni molitvi.
Lahko nasmeh, lahko dotik.
Ali pa samo misel, da so še ljudje
ki znajo razumeti in znajo dajati.
In potem zmoreš!

Zorenje

Včasih je življenje preveč razdrapano.
In klanci prestrmi.
Na nešteto zakajev ni odgovorov.
Molk, ki jezi in skrbi.
In rojeva še nova vprašanja.
V neskončnost razjedanja.
Pa vendar vsi zakaji
nekoč prinesejo odgovore.
Skozi nešteto vprašanj in iskanj zasije spoznanje
o smislu teh klančastih poti.
Ob njih človek zori v Človeka.

Fotogalerija

Foto: Aleš Čerin