PASIJON: Na cvetno nedeljo  13. aprila po maši ob 19.00 bodo mladi iz naše župnije pripravili pasijon – dramsko uprizoritev Jezusovega trpljenja. Pasijon bo še v ponedeljek 14. aprila po sveti maši ob 19.00. Pri pasijonu sodeluje okrog 40 mladih. Lepo vabljeni!

UTRINKI IZ PASIJONOV V NAŠI ŽUPNIJI OD LETA 1989 DO DANES

Spominjam se, da me je pred nekaj leti potem, ko smo z mladimi v župniji pripravili pasijon, dan potem poklicala mlajša katehumenka (katehumen = prosilec za krst odraslih, tisti, ki se kot odrasli pripravlja na krst) in se mi je iz srca zahvalila za pasijon z naslednjimi besedami: »Hvala za pasijon, ki ste ga pripravili. Do sedaj me še nobena stvar v življenju ni tako močno nagovorila, kot včerajšnji pasijon.«

Pasijon najbolj nagovori tiste, ki ga »pričujejo« (ne igrajo), seveda pa tudi tiste, ki si ga pridejo ogledat. To sem še posebej videl lansko leto, ko sem imel možnost, da sem lahko opazoval ljudi, ki so si prišli ogledat pasijon. Opazil sem, da so mnogi med pasijonom sklenili roke v molitev in njihove roke so ostale sklenjene do konca pasijona.

Ko sem temeljito prebral župnijsko kroniko in oznanilno knjigo, sem ugotovil, da mladi v naši župniji na cvetno nedeljo popoldan ali zvečer redno vsako leto pripravljajo dramsko uprizoritev Jezusovega trpljenja vse od leta 1990. Kar dolga leta je bila ponovitev pasijona na veliko sredo po večerni maši, zadnjih osem let pa je ponovitev pasijona na veliki torek po večerni maši.

Iz zapisa župnijske kronike lahko ugotovimo, da pasijona ni bilo le leta 2000, ko je bil v župniji misijon. Letos bi tako bil na vrsti že trideseti pasijon.

Kako se je začelo?

Pri postni pobožnosti so v osemdesetih letih na cvetno nedeljo križev pot molili mladi. Iz oznanilne knjige razberem, da je mladinska pevska skupina leta 1989 pripravila križev pot s postnimi pesmimi in premišljevanji.

Leta 1990 pa so mladi prvič uprizorili Jezusov pasijon.

Ker sem v devetdesetih letih bival v kapucinskem samostanu, se z lepimi spomini spominjam pasijonov, ki so jih pripravili mladi. Zadnjih deset let pa sem bil kot kaplan ali župnik aktivno vključen v pripravo pasijonov.

Pasijoni so bili vedno kvalitetno pripravljeni in skoraj vedno tudi spremljani z živo mladinsko glasbo. Mladi so se ob spremstvu bratov kapucinov vedno poslužili kakšnega novega pristopa.

Izjemne možnosti za dobro izvedbo pasijona nudi tudi naša cerkev. Cerkev vedno popolnoma zatemnimo, pred oltar v prezbiterij postavimo oder, na kor damo gledališke luči in mešalno mizo, preko katere predvajamo scensko glasbo.

Že v začetku 90 let so prav za pasijon sešili posebne obleke, ki jih še vedno uporabljamo. Seveda pa, kadar le, moremo še kaj dopolnimo ali si izposodimo. Pri pasijonih sodeluje od 25 do 55 mladih. Še posebej v zadnjih letih se trudimo, da pasijon ni igra ampak »pričevanje Jezusovega trpljenja«, ki je namenjeno poglabljanju vere mladih, ki pasijon pripravijo in udeležencev. Zato tudi pri pasijonu ni nobenih aplavzov nastopajočim.

1990

Leta 1990 je vlogo Jezusa odigral tedanji župnik br. Miha Sekolovnik. Ko sem br. Miha povprašal, kako se spominja tega pasijona, mi je povedal, da je mlade, s katerimi je takrat pripravljal pasijon opozoril, da to ne sem biti šov. In kakor je povedal, so potem vse zelo dobro izpeljali, tako da so bili vsi nagovorjeni.

1992

Za pasijon leta 1992 je v župnijski kroniki za cvetno nedeljo zapisano naslednje: »Po maši ob 16. uri so mladi iz naše župnije pripravili pasijon v obliki drame. Pasijon je lepo uspel, ker so se mladi zelo lepo vživeli v svojo vlogo. Tudi udeležba je bila zelo lepa.«

1995

Od leta 1995 pa do leta 2010 je pasijon večkrat potekal v obliki procesije to pomeni, da se je začel v cerkvi, nato pa so bili različni prizori pred cerkvijo, na župnijskem travniku, pred samostanom in pred župnijskim domom. Vsi, ki so prišli pogledat pasijon, so se za vsak prizor v procesiji pomaknili naprej skupaj z igralci. Vsak obiskovalec je bil tako sredi dogajanja. V tem obdobju je pasijone kar nekaj krat režiral naš župljan in režiser Peter Bergant, ki je velikokrat napisal tudi vsa besedila.

Leta 1995 se je tako pasijon zaključil s križanjem pred župnijskim domom. Pred prizorom križanja so mladi vsem udeležencem razdelili na vrvice privezane velike žeblje, ki so si jih udeleženci obesili okrog vratu.

Po križanju so mladi v procesiji odpeljali Jezusa v znamenit božji grob, ki se nahaja desno od naše cerkve in so ga zaklenili v grob. Vmes so pritrkovalci v zvoniku pritrkovali žalostno melodijo. Spominjam se, da je bilo kar presunljivo.

Vlogo Jezusa je takrat odlično odigral Aleš Primc. Še sedaj se spomnim ene gospe, ki je potem, ko so se ljudje že razšli, prišla do me ne in me vprašala: »Saj vendar ne boste Jezusa pustili kar v grobu?«

1997

Leta 1997 sta pasijon povezovala dva svetopisemska preroka, ki sta napovedovala Jezusovo trpljenje. Med drugim sta pripovedovala spev o trpečem služabniku iz knjige preroka Izaija.

1998

Leta 1998 je pod mentorstvom br. Primoža Kovača okrog 40 mladih uprizorilo Škofjeloški pasijon.

1999

Za pasijon iz leta 1999 v časopisu Družina lahko med drugim preberemo naslednje: »Letošnji scenarij za pasijon je temeljil na Janezovem evangeliju. Nekateri prizori so bili odigrani v prezbiteriju, nekateri pa v kapeli Oljske gore, ki je neprimernejše ozadje za uprizarjanje Jezusovega trpljenja. Vse prizore je povezovala pripovedovalka pri oltarju. Med prizori pa smo vsi v cerkvi peli postne pesmi.«

2000 do 2010

Glavni organizator pasijonov v letih je 2001-2005 je bil takratni kaplan in kasneje župnik br. Milan Kvas, veliko pa mu je pomagal Igor Pigac, ki je v tem obdobju večkrat odigral vlogo Jezusa. Pasijon leta 2001, ki je zelo lepo uspel, je za oddajo Obzorje duha snemala Televizija Slovenija.

Leta 2004 so igralci vse prizore odigrali z mimiko, v ozadju pa se je slišal glas Jezusa, Marije in ostalih oseb, ki so pripovedovali, kako doživljajo ure trpljenja. Besedilo je bilo vzeto od duhovnika Frančiška Jeranta. Za vse, ki so si pasijon ogledali je bilo to lepo in pretresljivo doživetje in priprava na velikonočne praznike.

Leta 2005 je pasijon z glasbo spremljala takratna mladinska glasbena skupina, ki je med pasijonom zapela tudi naslednje pesmi: Nekdo kleči, Križaj ga, le križaj ga, Moji rojaki, Tiho so in Glej v daljavi.

V letih od 2006 do 2010 so pasijone animirali br. Marko Senica, br. Jože Smukavec in br. Jurij Štravs. Br. Jurij Štravs je tudi nekajkrat izjemno dobro odigral Jezusovo vlogo.

2011

Pri pasijonu, ki sem ga režiral leta 2011 je sodelovalo 39 mladih. Takrat smo med prizori brali zgodbe o otrocih, ki trpijo v različnih misijonskih deželah. Zgodbe o teh otrocih so nam poslali slovenskih misijonarji. Ker so nam od nekaterih otrok posredovali tudi slike, smo med branjem zgodb lahko na projekciji videli slike teh otrok.

Tisto leto smo vse prispevke, ki smo jih zbrali ob pasijonu dali misijonski skupini Pota, ki jih je odnesla v misijon v Corumbo v Brazilijo.

2012

Leta 2012 je pasijon, ki je nosil naslov »Žejen sem«, v obliki musicla režiral br. Jaro Knežević.

Jezusa pa je takrat prvič odigral srednješolec Boštjan Čerin. Ta pasijon je z res lepim petjem spremlja glasbena skupina Mladoletje.

2013

Leta 2013 je pri pasijonu sodelovalo okrog 50 mladih, od tega je bilo okrog 15 birmancev, ki od tega leta dalje redno sodelujejo pri pasijonu.

Med prizori je pel SMC bend iz Rakovnika. Od tega leta dalje vsako leto povabimo glasbeno skupino, ki pasijon obogati z glasbo in tudi privabi večje število obiskovalcev.

Med pasijonom je bilo tudi nekaj video koncertnih posnetkov slavilne glasbe od Hillsongov. S tem smo želeli pokazati, kako tudi danes velike množice veselo slavijo Jezusa.

Vlogo Jezusa je zelo dobro odigral Boštjan Čerin, ki se je na to pripravljal z molitvijo in premišljevanjem. Boštjan mi je tudi zelo dobro pomagal pri režiji.

2014

Leta 2014 je pri pasijonu sodelovalo okrog 55 mladih. Med mašo in pasijonom je pel Primož Križaj z glasbeno skupino Odsev.

Igro pa od tega leta dalje redno spremljamo s scensko glasbo, ki jo z računalnika predvajamo preko mešalne mize. Tako je navadno skoraj celoten pasijon spremljan z glasbo. Posebnost tega pasijona je bila, da se je v ozadju odvijala projekcija slik iz Svete dežele. Tako so udeleženci lahko videli, kako danes izgledajo kraji, kjer je Jezus trpel. Pasijon sva režirala skupaj s Petrom Kastelicem.

Vlogo Jezusa je res pričevanjsko odigral Tomaž Rupar, ki danes biva v samostanu Trapistov v Novem dvoru na Češkem. Zelo živo se spominjam, kako sta pozno zvečer dan pred predstavo na cvetno nedeljo po končani vaji v cerkvi ostala le še Tomaž Rupar, ki je je igral Jezusa, in režiser Peter Kastelic, in sta še dolgo vadila Jezusovo umiranje. Spomnim se, da sta želela, da ima Jezus potem, ko umre, spokojen nasmeh na obrazu. In dolgo sta iskala pravo nianso tega nasmeha.

2015

Leta 2015 sta pasijon, pri katerem je sodelovalo nekaj čez 50 mladih, režirala naš kandidat Ambrož Brezovšek in Peter Kastelic. Vlogo Jezusa pa je odigral Matjaž Vidmar. Mašo in pasijon je zelo lepo glasbeno spremljal Skromni band. Za sklep smo vsi sodelujoči skupaj z bandom zapeli pesem Tu pred križem zdaj stojim.

2016

Pasijon leta 2016 je bil izjemno lep, doživet in pričevanjski. Za glasbeno spremljavo med mašo in pasijonom je poskrbela skupina Pusti sled.

Vlogo Jezusa je odigral Boštjan Čerin. Pasijon sta močno zaznamovala tudi Vid Planinc kot veliki duhovnik in Tomaž Rupar kot Pilat. Spominjam se, da so pri tem pasijonu, med tem ko si je Pilat umil roke in z rokami poškropil po ljudeh, trije mladi s kora z aspergilom škropili vodo po vseh ljudeh v cerkvi, kar je imelo poseben učinek na vse udeležence.

Posebnost tega pasijona je bila, da je bilo v pasijonu tudi nekaj senčnih prizorov. V prezbiteriju smo obesili zelo veliko rjuho za katero smo izvajali senčne prizore. Tako smo zadaj postavili Jezusa in dva vojaka, ko je bil Jezus v ječi, vmes pa je bila pesem, kar je ustvarilo občutek, da je bil Jezus dolgo v zaporu.

Ko je Jezus umrl na križu, pa je to zagrinjalo padlo na tla in v tistem trenutku smo v čisto temni cerkvi z eno samo lučko osvetlili odprt tabernakelj z Najsvetejšim. Nato smo se vsi igralci kleče zbrali ob tabernaklju in pasijon zaključili z 20 minutno adoracijo ob glasbeni spremljavi.

2017

Pasijon leta 2017 je bil precej drugačen od ostalih. Glasbeno je pasijon spremljala glasbena skupina Spregovori iz domače župnije.

Besedilo pasijona je napisala srednješolka Amadea Iva Delopst, ki je, preden je začela pisati besedila nekajkrat prebrala evangelije.

Vlogo Jezusa je odlično odigral Matej Mušič, ki je bil tedaj še v devetem razredu osnovne šole. Veliko pasijona je bilo odigranega le z mimiko.

Posebnost tega pasijona pa je bila, da je bil Jezus kot Bog oblečen v belo obleko, vsi ostali igralci, razen Marije, pa kot grešniki v črna oblačila. Po Jezusovi smrti pa je Jezus prišel na oder z prižgano velikonočno svečo, ob njem pa so se v belih oblačilih zbrali vsi ostali nastopajoči. Tako se je tudi simbolično pokazalo, kako nas Jezus s svojim vstajenjem očiščuje in odrešuje.

2018

Leta 2018 je pasijon režirala študentka Anamarija Božeglav. Mašo in pasijon je glasbeno spremljal Grega Strajnar – Odkloplen Grega.

Besedilo za pasijon je napisal 15 letni Matej Mušič, ki je tudi odlično odigral Jezusovo vlogo. Posebnost tega pasijona, ki je bil zelo doživeto odigran, so bile ilustracije Jezusovega trpljenja, ki so se odvijale v ozadju na projekciji, ki jih je narisala 15 letna Klara Farič.

2019

Leta 2019 so mladi, ki jih je spremljal kaplan br. Miro Pavšek, naredili izjemno lep pasijon. Mašo in pasijon je s čudovito glasbo spremljal aktualni Stična band.

Svetopisemsko besedilo za pasijon je bilo vzeto iz sodobnega prevoda Markovega evangelija, ki je namenjen predvsem mladim.

V tem pasijonu so mladi odigrali še prizor, kako Jezus prežene trgovce iz templja in priliko o vinogradu in viničarjih, ki so ubili gospodarjevega sina. S tem so želeli pokazati, kako si je Jezus »nakopal« jezo pri Judih, da so ga potem tožili.

Zelo močno doživetje v tem pasijonu je bila Jezusova molitev v vrtu Getsemani, ker se je takrat izpostavilo Najsvetejše in je bila ta molitev adoracija.

Pasijon je prišel gledat tudi predstavnik Europasijona iz Avstrije. In tega leta je bila tudi naša župnija pridružena evropskemu združenju Europasijon, ki povezuje vse kraje v Evropi, kjer pripravljajo pasijone.

2020

Pasijon iz evangelija po Mateju, ki so ga preko ZOOM-a posneli skupaj z brati kapucini mladi iz naše župnije. Prisluhnite!

2022  in 2023

Mladi iz naše župnije so nam pripravili pasijon. Po njihovi zamisli – hvala Pavel Mušič, režiji – tudi Pavel Mušič in Jerneja Podgorelec ter odlični igri mladih in bogoslovca br. Jožefa Mezga. Hvala.

Pet zelo realističnih slik iz naših življenj:

• trpljenje mladega para, ki jima otrok umira za rakom,

• stiska nosečega dekleta, ki jo starša brutalno silita v splav, fant se pa ne javi,

• mlada zaročenca, kjer je fant odvisen od iger na srečo,

• mož, ki mu je ravnokar umrla žena, sin pa je zapadel v depresijo in storil samomor, ter poseganje po alkoholu in

• slovenska “klasika” – prepir “žlahte” za dediščino ob umirajočem, dementnem očetu.

V vsako situacijo pa vstopi Jezus Kristus, ki vzame vse naše grehe nase. Umrli in vstali.

Prepričljivo. Ostali smo brez besed in – tudi letos preko pasijona – vstopili v velikonočno tridnevje.

Pasijon povezuje in poglablja vero

Sam kot duhovnik opažam, kako pasijon povezuje mlade v naši župniji. Najlepše ob vsem pa je, da pasijon vedno znova poglablja našo vero in je čudovit način za oznanjanje evangelija.

Ko pasijon pripravljamo, marsikdaj nastopijo tudi kakšne težave. S pasijonom oznanjamo Boga in njegovo slavo, in sam sem ob tem že večkrat občutil, da sovražniku človekove narave to ni všeč, zato nam kdaj tudi pošlje kakšno preizkušnjo. Toda ne da se opisati, kako lepo je videti, ko Bog spregovori po pasijonu, po mladih, ki ga pripravljajo.

Za konec pa še anekdota: “Spominjam se, kako so že dalj časa nazaj prišli na pasijon, ki je bil v naši cerkvi, tudi člani skupine vera in luč. In ko so vojaki tepli Jezusa, je eno mlado dekle s posebnimi potrebami, ki je danes že pokojna, to tako močno zabolelo, da je vstala iz klopi, šla do vojakov ter jih milo prosila, naj Jezusa ne tepejo več. Ko sem videl kako je prosila vojake, naj ne tepejo Jezusa, mi je postalo jasno, kako zelo rada je imela Jezusa.”

Kako so videli pasijon?

ALEŠ PRIMC (Aleš je v devetdesetih letih aktivno sodeloval pri naših pasijonih)

“V devetdesetih sem trikrat uprizoril Jezusa v Pasijonu. Dvakrat v pravi pasijonski igri, enkrat pa smo postavljali “pasijonske slike”. Mentor za Pasijone v začetku 90-tih je bil p. Primož Kovač, ki sem mu hvaležen, da mi je zaupal to veliko odgovornost. Mislim, da je bilo prvič pred Veliko nočjo leta 1992.

Priprave na pasijon so bile zelo resna stvar. Pogovarjati smo se začeli kmalu po Božiču, sledila je razdelitev vlog, potem govorne vaje, kjer smo trenirali samo besedilo, in v zadnjem mesecu igrane vaje od prizora do prizora. Vloga Jezusa v Pasijonu je zame bolj kot igranje, pomenila poskus vživljanja v Jezusa in njegovo trpljenje. Zanimivo, da Pasijonskega trpljenja skozi “Jezusove oči” med igro nisem dojemal kot mučenja, ampak kot dejanje ljubezni. Poseben je bil odnos ljudi do mene po Pasijonu. Se mi zdi, da so me še nekaj časa gledali nekako drugače.

Preko mojega prvega Pasijona sem prišel h gibanju Vera in Luč. P. Primož mi je rekel, če bi šel po Pasijonu pozdraviti člane štepanjske skupine, ki so imeli tisto Cvetno nedeljo srečanje. Tak kot sem bil: snet s križa, krvav, pretepen… In kaj sem tam doživel? Osebe s posebnimi potrebami so v meni videle pravega Jezusa in se tako obnašale do mene. Sočustvovali so z “mojimi ranami”, me spraševali, če me zelo boli, me objemali, izkazovali kako radi imajo Jezusa… Bolj kot med samim Pasijonom sem doživel Jezusa…. Rabiš kar nekaj časa, da se vrneš v običajen svet.

Leta 2011 me je ponovno doletela čast, da sem igral Jezusa. Tokrat na Kodeljevem. Pobudo je dala in ga tudi režirala navdiha in čudovitih idej polna Alenka Javornik, ki je bila v 80-tih članica legendarne skupine Divji golobi iz Rakovnika. Ta Pasijon je bil vmes med igro in musikalom, podobno kot so štepanjski. V njem sva drugič moči združila z mojo drago ženo Aljo v vlogi Marije. Tako je bilo tudi ob mojem tretjem Pasijonu v Štepanji vasi, le da sva bila takrat še fant in punca.

PETER BERGANT (Peter Bergant je naš župljan, ki je med leti 1995 in 2011 večkrat režiral pasijone in napisal besedila za pasijon). Peter je tudi soustvarjalec akcije Slovenija moja dežela za kar je skupaj s sodelavci prejel priznanje od predsednika republike Slovenije Boruta Pahorja). 

»Sam sem se vedno rad ukvarjal z kreativnimi dejavnostmi, čeprav sem po poklicu univ. dipl. psiholog. Če je pa ob tem še duhovna stran, ki jo ponujajo svetopisemski zgodbe, pa še toliko bolje. To je delček mene, ki me spremlja vse življenje. Vera je zrasla ob mami, očetu, sestrah, bratih. Vedno pravim: cula zavezana v otroštvu, ki človeka vse življenje usmerja po pravi poti.

Pasijonske igre sem skupaj z drugimi pripravljal kar nekaj let. Dobili smo različne predloge za besedilo in izbrali med njimi tistega, ki se nam je zdel primeren. Mimogrede, obstaja vrsta različnih variant zadnjih dni Jezusovega življenja. Najprej smo, navadno s kaplanom, razmislili o glavnih osebah. Predvsem o izbiri tistega, ki bo zaživel Jezusa. Ne pravim zaigral. Moram povedati, da se v vsem mojem dolgoletnem ukvarjanju z mladimi, le-ti v tistih velikonočnih dneh resnično doživljali na odru Jezusovo trpljenje. Posebej fantje, ki so podoživljali Zveličarja. Še sedaj jih vidim, kako polno so se vživeli v vlogo. Nekaterih prizorov ne bom pozabil nikoli. Moram povedati, da je bila pri enem od fantov, prav Jezusova vloga, zadnji klic v duhovniški poklic.

Če so bile vaje prej še tako razigrane in včasih naporne, saj je skupino dvajsetih ali več mladih težko pripraviti k resnosti in omejiti njihovo razganjajočo energijo.

Ampak vedno, res vedno, so na koncu pripravili pasijon, ki se je dotaknil ljudi in tudi njih samih.

In kaj je več vredno kot to, da so dali ljudem v tistih dneh velikonočnih praznikov, nekaj, kar jim je še poglobilo videnje Jezusovega trpljenja. In njim samim drugačno doživljanje Njegovega trpljenja, ki jim je najbrž ostal za vedno.

Vredno je bilo. Za vse.«

 MATEJ MUŠIČ (Matej Mušič je v zadnjih letih imel v pasijonu vlogo Jezusa)

Ko je govora o igranju v pasijonu, in ko ljudje sprašujejo, kako je ko igraš Jezusa… Kar lahko rečem je, vsekakor ni lahko, je pa neka posebna milost. Kot nosilec te vloge sem se poskušal čimbolj vživeti v to kar je Jezus doživljal takrat. Vsekakor me je igranje v pasijonu zelo zbližalo z dojemanjem velikonočnih dogodkov. Je milost, ki ti jo da Jezus, da se mu lahko približaš na čisto človeški način, da vsaj malo doživiš trpljenje, s katerim nas je odrešil.

Fotografije: naslovna fotografija br. Matej Štravs, ostale slike: Aleš Čerin

V soboto 8. februarja ob 17.00 je bila v kulturnem domu na Hrušici Prešernova proslava ob slovenskem kulturnem prazniku. Iskrena hvala vsem, ki ste sodelovali pri pripravi in izvedbi proslave. Na tem mestu objavljamo govor br. Dominika Papeža. Spodaj pa si lahko ogledate še nekaj foto utrinkov.

NAGOVOR BRATA DOMINIKA PAPEŽA NA PREŠERNOVI PRIREDITVI V HRUŠICI

Spoštovani zbrani, dragi brat draga sestra, dragi romar, draga romarka po tej naši slovenski zemlji, Gospod Jezus Kristus naj ti da svoj mir.
Na današnji dan, ko obeležujemo Prešernov dan, slovenski kulturni praznik, se spominjamo veličastne dediščine našega največjega pesnika, Franceta Prešerna. Njegove besede so živele skozi stoletja in v njih še danes prepoznavamo univerzalne vrednote ljubezni, svobode, sočutja, pa tudi duhovnosti slovenskega naroda.
Ko premišljujemo o Prešernovem sporočilu, se v njegovih verzih jasno razkriva tudi klic k miru in odpuščanju. Kdo bi mogel pozabiti Prešernovo obljubo: “Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat’ dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan”? Te besede so danes morda še bolj aktualne kot takrat, ko so bile zapisane.

Kot kapucin se vsak dan soočam z vprašanji, kako v naših srcih in družbi sejati mir. Prešeren nam pri tem lahko služi kot navdih. Njegova poezija nas vabi k preseganju razlik med nami,
k prepoznavanju skupnega človeškega dostojanstva in k dejavni ljubezni do bližnjega ter iskanju skupnega dobrega. Mir ni zgolj odsotnost vojne. Mir se začne v naših srcih, med nami. Mir pomeni, da smo pripravljeni odpuščati sebi in drugim, sprejemati različnosti in iskati poti sožitja.
Odpuščanje ni preprosto. Je dejanje poguma in globoke vere. V svoji magistrski tezi sem zapisal, da je odpuščanje vrhunec duhovnosti vsakega človeka. Torej ni človeka, ki ne bi vsaj ob smrtni uri iskal odpuščanja bližnjih, ne glede na njegovo versko pripadnost. Tako kot Prešeren v svojih pesmih izraža globok notranji boj, tudi mi pogosto bijemo bitke sami s seboj, z ranami, ki so nam jih zadali drugi, in s krivicami, ki smo jih morda doživeli.
Toda brez odpuščanja ni pravega miru. Odpuščanje je most, ki nas povezuje z Bogom in z bližnjim, in je pogoj za našo notranjo svobodo.
Naš slovenski narod je skozi zgodovino prestal mnoge težke preizkušnje. A prav v teh preizkušnjah smo se naučili, da naše preživetje ne določa zgolj moč, ampak tudi naša zmožnost, da stopimo skupaj, da odpustimo in da zgradimo nekaj novega, nove mostove do drugega. Prešeren nas uči, da sta ljubezen in človekovo dostojanstvo temelj vsake resnične kulture.
Na današnji praznik naj torej Prešernove besede postanejo ne le del našega spomina, ampak tudi našega delovanja. Naj nam bo Prešernova dediščina navdih, da bomo gradili mostove in ne zidov, da bomo posejali seme miru in odpuščanja ter ga negovali s sočutjem in vztrajnostjo.
Ker smo v svetem letu popotniki in romarji upanja, ki iščemo resnično spravo in odpuščanje med nami, naj sklenem ta svoj govor z mislijo o upanju. Upanju, da bo Prešernov ideal miru in sloge nekoč v polnosti zaživel med nami. Kajti, kot pravi evangelij: “Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovali se bodo Božji otroci.”
Dragi brat, draga sestra, dragi državljan, draga državljanka Republike Slovenije, tudi ti si povabljen, povabljena, da delaš za mir, kjerkoli že si. Zato ker smo si blizu, smo sosedje, nam Prešeren pravi, naj ne bo moj mejak vrag, ampak le pravi sosed, ki odpušča in išče mir in sožitje s sosedom.
Naj vas vse spremljata Božji blagoslov in Prešernov pesniški navdih. Hvala.
Hrušica, 8. 2. 2025

Foto: Lucija Kastelic, Samo Čarman in br. Matej Štravs

Slovenska kapucinska provinca in agencija Aritours vas vabita na romanje ASSISI po poteh sv. Frančiška

 27. april do 1. maj 2025

duhovno vodstvo: br. Primož Kovač in br. Jožko Smukavec

1. dan: Slovenija – Sansepolcro – Assisi

Odhod avtobusa v jutranjih urah iz dogovorjenih krajev. Vožnja v Italijo in naprej mimo Benetk in Bologne proti slikoviti Toskani. Naš prvi postanek naredimo v samostanu EREMO DI MONTECASALE, enega najbolj fascinantnih Frančiškovih krajev, majhen dragulj v zelenju toskanskih Apeninov. Prvotno je bil zgrajen kot grad, skozi katerega je leta 1213 prvič šel sv. Frančišek Asiški, ki ga je prejel kot darilo od kamaldolenskih menihov. Tu so manjši bratje ostali do leta 1268, ko jih je nadomestila majhna skupnost puščavnikov, ki so sledili pravilu sv. Avguština. V začetku 16. stol. so se tam naselili manjši bratje kapucini, ki so leta 1537 prejeli pravilo za puščavniško življenje od papeža Pavla III. (bula Exponi vobis) in tam prebivajo še danes. Na navzočnost sv. Frančiška nas v samostanu spominja kamen, ki ga je uporabljal za svojo posteljo. Dragocene so tudi različne umetnine, kot je razpelo iz 15. stol., večbarvni lesen kip Device z otrokom, … Nagovorila pa nas bo preprostost. Po maši pot nadaljujemo v slikovito mestece ASSISI, ki obdano z mogočnim obzidjem stoji na enem izmed umbrijskih gričev. Večerja in nočitev v hotelu.

2. dan: Assisi – Greccio – Fontecolombo – Poggio Bustone – Assisi

Po zajtrku vožnja v GRECCIO. Votlino v bližini te gorske vasice, si je sv. Frančišek Asiški izbral za kraj kamor je leta 1223 postavil prve žive jaslice, k njim privezal vola in osla, nad njimi pa si je postavil oltar, kjer je imel polnočnico. Njegov namen je bil ponuditi romarjem, željnim obiskati Sveto deželo, varnejšo različico poti, saj so današnjemu Izraelu takrat vladali Turki. Greccio je postal »nov Betlehem«, tradicija pa se je ohranila do danes in se seveda prenesla v kraje širom sveta. Maša. Pot nadaljujemo do svetišča FONTECOLOMBO, ki je ime dobilo po studencu, ki se nahaja globoko v gozdu in ga je sam Frančišek imenoval Fons Columbarum (Studenec golobov). Leta 1223 se je v puščavniški jami Sacro Speco, ki se nahaja pod sedanjim samostanom, 40 dni postil in zbrano molil ter v votlini po Božjem navdihu napisal Vodilo, ki ga je papež Honorij III. potrdil 29. novembra 1223. Zaradi tega dogodka je Fonte Colombo imenovan Frančiškov Sinaj. Tukaj bo tudi čas za kosilo iz popotne torbe – kar si prinesemo s seboj. Pot nadljujemo v kraj POGGIO BUSTONE, kamor je sv. Frančišek prispel s svojimi spremljevalci poleti 1208. Svetnik je prebivalcem kraja naslovil znameniti pozdrav: “Dobro jutro, dobri ljudje!”. V iskanju skritega prostora za meditacijo se je Frančišek zatekel v gore nad mestom, kjer se mu je po legendi prikazal angel, ki je naznanil božje odpuščanje njegovih grehov in napovedal svetlo prihodnost njegovega reda. Proti večeru se vrnemo v Assisi, večerja in nočitev v hotelu. 

3. dan: Assisi

Zajtrk. Dan namenimo ogledu asiških cerkva. Najprej obiščemo cerkev Chiesa Nuova, ki je postavljena na temeljih, kjer je nekoč stala Frančiškova rojstna hiša. V nadaljevanju obiščemo stolnico sv. Rufina, v kateri je shranjen krstni kamen, pri katerem sta bila krščena Frančišek in Klara. V bližini je stala tudi rojstna hiša sv. Klare. Sprehod po ozkih mestnih ulicah mimo glavnega trga, mnogih lepih palač, ostankov Minervinega templja do cerkve Marije Velike, kjer se nahaja grob blaženega Karla Acutisa, zavetnika mladih in računalniških programerjev, prvega t.i. milenijskega svetnika. Maša. Prosto za nakup spominkov, kosilo, kavico, … Popoldne najprej obiščemo baziliko sv. Klare s svetničinim grobom in originalnim križem sv. Damijana. Oglede nadaljujemo izven mestnega obzidja v cerkvi sv. Damijana, kjer je sv. Frančišek slišal Kristusove besede s križa: »Pojdi in popravi mojo hišo, ki se, kot vidiš podira.« Tukaj je bil tudi prvi samostan sv. Klare, ki so ga kasneje preselili v nov samostan znotraj mestnega obzidja. Vrnitev v hotel, večerja in nočitev.

4. dan: Rivotorto – Assisi

Po zajtrku se zapeljemo v tri kilometre oddaljeni RIVOTORTO, kjer je bila bolnišnica za gobavce in tukaj je sv. Frančišek ustanovil prvo naselbino svoje redovne skupnosti. Ko se je sv. Frančišek odločil, da zapusti udobno življenje, je nekaj časa s svojimi učenci preživel v nizki kamniti stavbi, pokriti z vejami. Po letu 1500 so nad preprosto kolibo postavili cerkev, ki naj bi varovala prvo prebivališče Frančiškovih bratov. Ko jo je leta 1854 porušil potres, so na njenih temeljih v gotskem slogu sezidali današnjo cerkev. Nizka kamnita zgradba znotraj te cerkve pa je rekonstrukcija Frančiškove kolibe. Izjemne so notranje poslikave v cerkvi, delo umetnika Cesare Permeia, in predstavljajo ključne trenutke v življenju sv. Frančiška v času bivanja v Rivotortu. Nato bomo obiskali veličastno cerkev Angelske Matere Božje, zgrajeno leta 1569. Pod njeno kupolo se nahaja kapelica PORCIJUNKULA, Frančiškov najljubši prostor, saj je tukaj največ molil in premišljeval. V bližini bazilike je skupaj s sobrati zgradil skromno bivališče, iz katerega se je kasneje razvil prvi frančiškanski samostan. V samostanu hranijo številne predmete iz svetnikovega življenja, v njem se nahaja tudi kapela Frančiškove smrti. Popoldne obiščemo še najimenitnejšo in najlepšo stavbo v mestu – baziliko sv. Frančiška. Dve mogočni gotski cerkvi sta zgrajeni ena nad drugo, z lepimi freskami pa so ju obogatili znameniti umetniki: Giotto, Simeone Martini, Giunto, Pisano in drugi. V kripti pod glavno ladjo se nahaja Frančiškov grob z njegovimi posmrtnimi ostanki, kamor jih je položil brat Elija. V njegovi bližini pa se nahajajo relikvije njegovih prvih bratov. Maša. Vrnitev v hotel, večerja in nočitev.

 5. dan: Assisi – gora La Verna – Slovenija

Po zajtrku vožnja na GORO LA VERNA, kraj miru in tišine, kamor se je večkrat vračal in tu preživel veliko časa v molitvi in postu. Leta 1224 je Frančišek tukaj prejel Kristusove rane. Na nadmorski višini 1128 m, od koder je čudovit razgled po dolini in na Apenine, vidimo trg, obdan z več zgradbami, ki so nastale večinoma v 15. in 16. stol. Obiščemo veliko skalno razpoko, ki je bila Frančiškovo zavetišče; kapelo Angelske Matere Božje iz sredine 13. stol.; baziliko, kjer se nahaja kapela, v kateri hranijo relikvijo sv. Frančiška, ter postanemo pri lesenem križu, glavnem znamenju Frančiškovih molitev. Maša. Še nekaj prostega časa in že smo na poti proti domu. Kosilo iz popotne torbe. Mimo Bologne in Benetk se vrnemo v kraje odhoda v poznih večernih urah.

CENA: 369 EUR (za 45 oseb), 389 EUR (za 40 oseb), 419 EUR (za 35 oseb); sklic: 25161

Cena je izračunana decembra 2024.

V ceno je vključeno: Avtobusni prevoz po programu, cestnine in parkirnine, 4 polpenzioni v hotelu 3*, vstopnina v baziliko in lokalno vodenje po baziliki, duhovno in strokovno vodstvo, organizacija in izvedba romanja, nezgodno zavarovanje in DDV.

Možna doplačila: Enoposteljna soba 100 EUR, zdravstveno zavarovanje z asistenco v tujini: 9,40 EUR (za osebe starejše nad 75 let 14,10 EUR).

Odstopnina: 5% vrednosti potovanja.

Način plačila: 100 EUR ob prijavi, možnost odplačevanja na obroke brez obresti.

Prijavnico dobite na tej povezavi.

Splošni pogoji so sestavni del programa in so objavljeni na spletni strani www.aritours.si.

Dovoljujemo si možnost manjših sprememb programa, vendar ne v škodo njegove vsebine. Pridržujemo si pravico do zvišanja cene, če pride do spremembe v cenah prevozov ali hotelsko – gostinskih storitev ali romanje odpovedati v primeru višje sile ali premajhnega števila prijavljenih.

Naslovna fotografija: Pixabay