Pojdite in povabite vse na gostijo (prim. Mt 22,9)
Dragi bratje in sestre!
Za letošnji Svetovni dan misijonov sem vzel temo iz evangeljske pridige o svatbeni gostiji (prim. Mt 22,1-14). Ko so povabljeni zavrnili povabilo, kralj, ki je glavni lik v zgodbi, reče svojim služabnikom: »Pojdite torej na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete.« (v. 9). Ko premišljujemo o tej ključni besedi v okviru prilike in Jezusovega življenja, lahko poudarimo nekatere pomembne vidike evangelizacije. Ti se za vse nas, Kristusove učence-misijonarje, pokažejo kot posebej aktualni v tej sklepni fazi sinodalnega potovanja, ki naj v skladu z geslom »Občestvo, soudeležba, poslanstvo« ponovno usmeri Cerkev k njeni prvotni nalogi, to je oznanjevanje evangelija v sodobnem svetu.
1. »Pojdite in povabite!« Misijon kot neutrudna hoja in vabilo na Gospodovo praznovanje
Na začetku kraljevega ukaza njegovim služabnikom stojita dva glagola, ki izražata srčiko misijonov: »pojdite« in »pokličite« v smislu »povabite«.
Glede prvega se moramo spomniti, da je pred tem že poslal služabnike, da so posredovali kraljevo sporočilo povabljenim (prim. vv. 3-4). To nam pove, da so misijoni neutrudna hoja naproti vsemu človeštvu, da bi ga povabili na srečanje in v občestvo z Bogom. Neutrudno! Bog, velik v ljubezni in bogat v usmiljenju, vedno hodi naproti vsakemu človeku, da bi ga poklical v srečo svojega kraljestva kljub brezbrižnosti ali zavračanju. Tako je Jezus Kristus, dobri pastir in poslani od Očeta, vedno iskal izgubljene ovce izraelskega ljudstva in je hotel iti še dlje, da bi dosegel tudi najbolj oddaljene ovce (prim. Jn 10,16). On je rekel učencem: »Pojdite!«, bodisi pred bodisi po vstajenju, in jih je tako vključil v svoje lastno poslanstvo (prim. Lk 10,3; Mr 16,15). Zato bo Cerkev tudi v prihodnje prečkala vse meje, znova in znova šla ven, ne da bi se utrudila ali izgubila upanje pred težavami in ovirami, da bo zvesto izpolnila poslanstvo, ki ga je prejela od Gospoda.
To priložnost izkoriščam, da se zahvalim vsem misijonarjem in misijonarkam, ki so ob odgovoru na Kristusov klic pustili vse in šli daleč od svoje domovine, da bi ponesli Veselo Novico tja, kjer je ljudje še niso prejeli ali so jo sprejeli pred kratkim. Predragi, vaša velikodušna požrtvovalnost je otipljiv izraz vneme za misijon ad gentes, ki ga je Jezus zaupal svojim učencem: »Pojdite in naredite vse narode za moje učence« (Mt 28,19). Zato še naprej molimo in se zahvaljujmo Bogu za nove in številne misijonske poklice za delo evangelizacije do vseh koncev sveta.
In ne pozabimo, da je vsak kristjan poklican sodelovati v tem vesoljnem misijonu s svojim evangeljskim pričevanjem v vsakem okolju, tako da bo vsa Cerkev skupaj s svojim Gospodom in Učiteljem nenehno hodila ven na »križišča« današnjega sveta. Da, »drama Cerkve je danes v tem, da Jezus še vedno trka na vrata, toda od znotraj, da bi ga pustili iti ven! Pogosto postanemo Cerkev […], ki Gospodu ne pusti iti ven, ki ga drži kot »svojo last«, medtem ko je Gospod prišel za misijone in želi, da smo misijonarji« (Govor udeležencem srečanja v organizaciji Dikasterija za laike, družino in življenje, 18. februar 2023). Vsi mi, krščeni, vsak v skladu s svojim življenjskim položajem, moramo biti pripravljeni znova iti ven, da bi zagnali novo misijonsko gibanje, kot v času začetka krščanstva!
Če se vrnemo h kraljevemu ukazu služabnikom v priliki, je hoja povezana s klicem ali natančneje z vabilom: »Pridite na svatbo!« (Mt 22,4). To nam daje vpogled v nek drug, nič manj pomemben vidik poslanstva, ki ga daje Bog. Kakor si lahko zamišljamo, so ti služabniki-poslanci vladarjevo povabilo prenesli z občutkom nujnosti a tudi z velikim spoštovanjem in prijaznostjo. Na enak način mora tudi poslanstvo prinašanja Evangelija vsemu stvarstvu nujno imeti isti slog Njega, ki je oznanjen. Ko oznanjajo svetu »lepoto Božje zveličavne ljubezni, razodete v umrlem in vstalem Jezusu Kristusu« (Apost. spod. Veselje evangelija, 36), učenci-misijonarji to delajo z veseljem, velikodušnostjo, dobrohotnostjo, s sadovi Svetega Duha v njih (prim. Gal 5,22); brez prisile, nasilja ali prozelitizma; vedno z bližino, sočutjem in nežnostjo, ki odsevajo Božji način bivanja in delovanja.
2. »Na gostijo.« Eshatološka in evharistična perspektiva poslanstva Kristusa in Cerkve
V priliki kralj prosi služabnike, da raznesejo vabilo na svatbeno gostijo svojega sina. Ta gostija odseva eshatološko gostijo in je tako podoba končnega zveličanja v Božjem kraljestvu, ki se že sedaj uresničuje s prihodom Jezusa, Mesija in Božjega Sina. On nam je dal življenje v obilju (prim. Jn 10,10), katerega simbol je svečano pogrnjena miza »s sočnimi jedmi, z žlahtnimi vini« ko bo Bog »za vselej uničil smrt« (Iz 25,6-8).
Kristusovo poslanstvo je poslanstvo polnosti časov, kot je On napovedal na začetku svojega oznanjevanja: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo« (Mr 1,15). Kristusovi učenci so torej poklicani, da nadaljujejo isto poslanstvo svojega Učitelja in Gospoda. Spomnimo se v tem pogledu na učenje Drugega vatikanskega koncila o eshatološkem značaju misijonske dejavnosti Cerkve: »Čas misijonske dejavnosti teče med prvim in drugim Gospodovim prihodom. […] Preden bo namreč prišel Gospod, se mora vsem narodom oznaniti evangelij.« (Odlok O misijonski dejavnosti, 9).
Vemo, da je imela misijonska vnema prvih kristjanov močno eshatološko dimenzijo. Čutili so nujnost oznanjevanja evangelija. Tudi danes je pomembno, da ohranjamo takšen pogled, ker nam pomaga evangelizirati z veseljem tistega, ki ve, da »Gospod je blizu« in z upanjem tistega, ki je usmerjen v cilj, ko bomo vsi s Kristusom na njegovi svatbeni gostiji v Božjem kraljestvu. Ko torej svet ponuja različne »gostije« potrošništva, egoističnega blagostanja, kopičenja in individualizma, evangelij kliče vse na božjo gostijo, kjer vladajo veselje, podelitev, pravičnost in bratstvo v občestvu z Bogom in z drugimi.
To polnost življenja, ki je Kristusov dar, že sedaj vnaprej doživljamo v Evharistični gostiji, ki jo Cerkev obhaja po Gospodovem naročilu in v Njegov spomin. In vabilo na eshatološko gostijo, ki ga v evangelizacijskem poslanstvu prinašamo vsem, je tako notranje povezano s povabilom k evharistični mizi, kjer nas Gospod hrani s svojo Besedo ter s svojim Telesom in svojo Krvjo. Kakor je učil Benedikt XVI., se »v vsakem evharističnem obhajanju na zakramentalni način uresničuje eshatološko zbiranje Božjega ljudstva. Evharistična gostija je za nas stvarno in vnaprejšnje obhajanje prihodnje gostije, ki so jo preroki napovedovali (prim. Iz 25,6–9) in je v Novi zavezi predstavljena kot ˝Jagnjetova svatba˝ (Raz 19,7.9.), ki jo bomo obhajali v veselju občestva svetih.« (Apost. spod. Zakrament ljubezni, 31).
Zato smo vsi poklicani, da močneje živimo Evharistijo v vseh njenih dimenzijah, posebej še v eshatološki in misijonski dimenziji. Glede tega poudarjam, da »ne moremo biti navzoči pri evharistični mizi, ne da bi dovolili, da nas prevzame zavest poslanstva, ki ima svoj začetek v srcu Boga samega, da bi dosegli vse ljudi.« (prav tam, 84). Evharistična prenova, ki jo mnoge krajevne Cerkve hvalevredno spodbujajo v post-Covidnem obdobju, bo tako tudi temelj za prebujenje misijonskega duha v vsakem verniku. S koliko večjo vero in srčnim zagonom bi morali pri vsaki sveti maši izgovarjati vzklik: »Tvojo smrt oznanjamo, Gospod, in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi!«
V tej perspektivi, v letu, ki je posvečeno molitvi v pripravi na Jubilej 2025, želim vse povabiti, da okrepimo tudi in predvsem udeležbo pri sveti maši in molitev za evangelizacijsko poslanstvo Cerkve. Le ta, pokorna besedi Odrešenika, ne neha dvigovati k Bogu v vsakem evharističnem in liturgičnem praznovanju molitev Oče naš s prošnjo »pridi tvoje kraljestvo«. Na ta način vsakodnevna molitev in še posebej Evharistija iz nas napravijo romarje-misijonarje upanja na poti proti življenju brez konca v Bogu, proti svatbeni gostiji, ki jo je Bog pripravil vsem svojim otrokom.
3. »Vse.« Vesoljno poslanstvo Kristusovih učencev v popolnoma sinodalni-misijonski Cerkvi
Tretje in zadnje premišljevanje govori o naslovljencih kraljevega povabila: o »vseh«. Kakor sem poudaril, je »to v srcu misijonov: ta ˝vsi˝. Ki nikogar ne izključi. Vsi. Vsako naše poslanstvo se torej rodi v Kristusovem Srcu, da bi tako omogočil, da On vse pritegne k sebi.« (Govor udeležencem Splošnega zasedanja Papeških misijonskih družb, 3. junij 2023). Tudi danes, v svetu, ki ga trgajo delitve in konflikti, je Kristusov evangelij mili in močni glas, ki kliče ljudi k srečanju, da se prepoznajo kot bratje in se veselijo harmonije v različnosti. Bog hoče, »da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice« (1Tim 2,4). Zato v naših misijonskih dejavnostih nikoli ne pozabimo, da smo poslani, da bi oznanjali Evangelij vsem in »ne kakor nekdo, ki nalaga novo dolžnost, ampak kakor tisti, ki deli veselje, kaže lepoto obzorja in podarja zaželeno gostijo.« (Apost. spod. Veselje evangelija, 14).
Kristusovi učenci-misijonarji imajo vedno v srcu skrb za vse ljudi v vseh socialnih in tudi moralnih stanjih. Prilika o gostiji nam govori, da ko so sledili kraljevemu priporočilu, so služabniki zbrali »vse, ki so jih našli, hudobne in dobre« (Mt 22,10). Poleg tega so ravno »ubogi in pohabljeni, slepi in hromi« (Lk 14,21), se pravi zadnji in odrinjeni iz družbe, kraljevi posebni povabljenci. Na ta način svatbena gostija Sina, ki jo je Bog pripravil, ostane vedno odprta za vse, ker je njegova ljubezen do vsakega od nas velika in brezpogojna. »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16). Kdorkoli, vsak moški in vsaka ženska, je naslovnik Božjega povabila, da je deležen njegove milosti, ki spreminja in odrešuje. Potrebno je samo reči »da« temu Božjemu zastonjskemu daru, ga sprejeti in mu pustiti, da nas spremeni, se obleči vanj kot v »svatovsko obleko« (prim. Mt 22,12).
Poslanstvo za vse zahteva tudi udeležbo vseh. Zato je potrebno nadaljevati pot v smeri popolnoma sinodalne-misijonarske Cerkve v službi Evangelija. Sinodalnost je sama po sebi misijonska in obratno, poslanstvo je vedno sinodalno. Zato je danes tako v vesoljni kot v krajevnih Cerkvah vedno bolj nujno potrebno tesno misijonsko sodelovanje. Po sledeh Drugega vatikanskega koncila in mojih predhodnikov priporočam vsem škofijam sveta službo Papeških misijonskih družb, ki predstavljajo prva sredstva, »da se katoličani že od otroških let naprej prepajajo z resnično vesoljstvenim in misijonarskim duhom in da hkrati dajo pobudo za učinkovito zbiranje podpore v korist vseh misijonov v skladu s potrebami vsakterega od njih.« (Odlok O misijonski dejavnosti, 38). Zato je nabirka na Svetovno misijonsko nedeljo v vseh krajevnih Cerkvah v celoti namenjena v svetovni solidarnostni Sklad, ki ga Papeška družba za širjenje vere nato v papeževem imenu razdeli za potrebe vseh misijonov Cerkve. Prosimo Gospoda, naj nas vodi in nam pomaga biti vedno bolj sinodalna in misijonarska Cerkev (prim. Homilija pri sklepni maši Rednega generalnega zasedanja sinode škofov, 29. oktobra 2023).
Obrnimo na koncu pogled na Marijo, ki je od Jezusa izprosila prvi čudež ravno na svatbeni gostiji v Kani Galilejski (prim. Jn 2,1-12). Gospod je podaril mladoporočencema in vsem povabljenim obilje novega vina, vnaprejšnjega znamenja svatbene gostije, ki jo Bog pripravlja za vse ob koncu časov. Tudi danes prosimo za njeno materinsko priprošnjo za evangelizacijsko poslanstvo Kristusovih učencev. Z veseljem in prizadevnostjo naše Matere, z močjo nežnosti in naklonjenosti (prim. Veselje evangelija, 288), pojdimo in ponesimo vsem povabilo Kralja Zveličarja. Sveta Marija, Zvezda evangelizacije, prosi za nas!
V Rimu pri svetem Janezu v Lateranu, 25. januarja 2024, na praznik spreobrnjenja svetega Pavla.
FRANČIŠEK
