26. januarja, na tretjo nedeljo med letom, bomo nedeljo Božje Besede prvič obhajali v vesoljni Cerkvi, kakor je določil papež Frančišek v apostolskem pismu Aperuit illis.

Ob tej priložnosti je Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije pripravil tudi poseben logo, ki je lahko v pomoč pri razumevanju pomena nove pobude svetega očeta. Logo prikazuje znan prizor iz Lukovega evangelija: učenca na poti v Emavs, katerima se v določenem trenutku pridruži vstali Jezus.

Nedelja Božje besede

»Gre za pobudo, ki jo papež Frančišek izroča celotni Cerkvi, da bi se krščanska skupnost osredotočila “na veliko vrednost, ki jo ima Božja Beseda v vsakdanjem življenju” (Aperuit illis 2). 30. septembra lani, ob 1600-letnici smrti sv. Hieronima, velikega učenjaka Svetega pisma, katerega je iz originalnih besedil prevedel v latinščino, je papež objavil apostolsko pismo Aperuit illis, s katerim je določil, da bo od letos naprej tretja nedelja med letom na poseben način posvečena Božji Besedi«.

»To odločitev je papež Frančišek že nakazal v apostolskem pismu Misericordia et misera (Usmiljenje in usmiljenja potrebna) ob zaključku jubileja Usmiljenja: “Primerno bi bilo, da bi vsaka skupnost na eno izmed nedelj bogoslužnega leta obnovila zavzetost za širjenje, poznavanje in poglabljanje Svetega pisma; ta nedelja bi bila povsem posvečena Božji besedi, da bi razumeli neizčrpno bogastvo, ki prihaja iz tega nenehnega dialoga med Bogom in njegovim ljudstvom.” (št. 7)«.

Njen namen je poživiti odgovornost, ki jo imajo verniki glede poznavanja Svetega pisma, ter Božjo besedo ohranjati živo preko stalnega prenašanja in razumevanja, ki more osmisliti življenje Cerkve v različnih okoliščinah, v katerih se verniki nahajajo« je pojasnil msgr. Fisichella.

Kako bodo Nedeljo Božje besede obhajali v Vatikanu?

»V nedeljo, 26. januarja, ob 10. uri bo papež Frančišek daroval sveto mašo v baziliki sv. Petra. Ob začetku maše bo lekcionar slavnostno umeščen na posebno mesto.

Ob koncu evharistije bo sveti oče izročil Sveto pismo 40 osebam, ki predstavljajo različne izraze našega vsakdanjega življenja: od škofov do tujcev; od posvečenih oseb do policistov in švicarskih gardistov; od veleposlanikov do učiteljev in vzgojiteljev; od revežev do novinarjev; od žandarjev do zapornikov; od družin do športnikov. Papež bo Sveto pismo izročil tudi predstavnikoma pravoslavne Cerkve in evangeličanskih skupnosti.

To spominja na dejstvo, da smo vsi poklicani biti pozorni na Božjo Besedo, da ne bi ostala le knjiga v naših rokah, ampak nenehna spodbuda k molitvi, branju, premišljevanju in študiju. Ta nedelja želi spodbuditi vse kristjane, da ne bi imeli doma Svetega pisma na polici, kot eno izmed mnogih knjig, ki so morda polne prahu, ampak da bi bilo sredstvo, ki ponovno prebudi našo vero. Ob izhodu iz bazilike bodo verniki dobili izvod Svetega pisma, ki bo izdano ob tej priložnosti«.

Gradiva za obhajanje nedelje Svetega pisma

V naši krajevni cerkvi ta pobuda ni nova, saj že vrsto let obhajamo Nedeljo Svetega pisma. Gradiva za obhajanje letošnje nedelje Svetega pisma najdete na naslednji povezavi.

Vir: Radio Vatikan

Foto: Radio Vatikan (logo), Aleš Čerin (Sveto pismo)

Letošnje jesensko romanje župnije sv. Štefana je potekalo v soboto 19.10. in sicer smo se podali v Varaždin, Ludbreg in Kančevce.

V Varaždinu, nekdanji hrvaški prestolnici, smo najprej obiskali kapucinski samostan s cerkvijo sv. Trojice iz 18. stoletja, kjer smo imeli sv. mašo, tej pa je sledila prijazna pogostitev in druženje v samostanski obednici.

Potem smo si spotoma ogledali mesto Varaždin, mesto cerkva in zvonikov, in seveda najpomembnejšo od cerkva, prelepo baročno stolno cerkev Marije Vnebovzete. Pokukali smo še v frančiškansko cerkev, zatem pa se malo porazgubili po lokalih na izredno lepem mestnem trgu…

Sledila je vožnja do romarskega svetišča v Ludbregu, znanem po evharističnem čudežu iz leta 1411, ki privablja množice romarjev. V Kapeli sv. Križa je namreč izpostavljena relikvija Predragocene Jezusove krvi.

Domači kaplan nam je opisal zgodovino kraja in dogodke, povezane s čudežem. Po litanijah smo se sprehodili še do bližnjega zaobljubljenega Svetišča Predragocene Kristusove krvi, ki se nahaja v čudovitem naravnem okolju in lahko sprejme nekaj tisoč ljudi, zgradil pa ga je po 200 letih od zaobljube 1.demokratično izvoljeni hrvaški sabor v letih 1993 – 1996. Ludbreg naj bi bil po lokalni legendi »center sveta«, kar je tudi ponazorjeno na glavnem trgu.

Nazadnje smo se odpeljali še na pozno kosilo v Kančevce k našim kapucinom, kjer smo v prijaznem vzdušju in dobri hrani zaključili naše vsakoletno župnijsko romanje. Na letošnjem romanju je bila najštevilnejša udeležba doslej, saj nas je bilo čez 80.

[modula id=”2640″]

Besedilo: Dragica Adam

Foto: Milan Boštele

Papež Frančišek je ob začetku izrednega misijonskega meseca vernike povabil, da bi se ta mesec vprašali, kakšno je naše pričevanje ter spomnil, da nihče ni izključen iz poslanstva Cerkve. Poudaril je, da nas Gospod kliče, da bi postali dar tam, kjer smo.

Ne notarji vere in varuhi milosti, ampak misijonarji

V priliki, ki smo jo slišali, se Gospod kaže kot človek, ki pred potovanjem pokliče služabnike, da bi jim izročil svoje premoženje (prim. Mt 25,14).

Bog nam je zaupal svoje največje darove: naše življenje, življenje drugih, mnogo različnih darov za vsakogar. In te dobrine, ti talenti, ne predstavljajo nečesa, kar se hrani v sefu, ampak predstavlja klic: Gospod nas kliče k pogumnemu in ustvarjalnemu prizadevanju, da bi talenti obrodili sadove.

Bog nas bo vprašal, če smo tvegali, tudi če smo se  celo osramotili. Ta izredni misijonski mesec želi biti premik, ki bi nas spodbudil, da bi postali dejavni v dobrem. Ne notarji vere in varuhi milosti, ampak misijonarji.

Ta mesec se vprašajmo: kakšno je moje pričevanje?

Misijonar se postane tako, da živimo kot priče: da z življenjem pričujemo, da poznamo Jezusa. Življenje je tisto, ki govori.

Priča je ključna beseda, beseda, ki ima isti koren kot beseda mučenec. In mučenci so prvi pričevalci vere: ne z besedami, ampak z življenjem. Vedo, da vera ni propaganda ali prozelitizem, je spoštljiv dar življenja. Živijo tako, da širijo mir in veselje, ljubijo vse, tudi sovražnike, iz ljubezni do Jezusa.

Kako bi potem lahko mi, ki smo odkrili, da smo otroci nebeškega Očeta, zamolčali veselje nad tem, da smo ljubljeni, gotovost, da smo vedno dragoceni v Božjih očeh? To je oznanilo, ki ga pričakuje toliko oseb. In to je naša odgovornost. Ta mesec se vprašajmo: kakšno je moje pričevanje?

Življenje smo prejeli, da bi ga podarili

Ob koncu prilike Gospod reče »dober in zvest« služabnikoma, ki sta bila podjetna; »hudoben in len« pa služabniku, ki se je branil.

Zakaj je Bog tako strog do tega služabnika, ki se je bal? Kaj je storil slabega? Njegova krivda je bila, da ni storil dobrega, greh opustitve. In to je lahko greh, ki traja vse življenje, saj smo prejeli življenje ne zato, da bi ga zakopali, ampak da bi ga tvegali; ne zato, da bi ga zadržali, ampak podarili.

Kdor je z Jezusom, ve, da se ima tisto, kar se da, da se poseduje to, kar se daruje; in skrivnost tega, da bi imeli življenje, je, da ga darujemo. Živeti opustitev pomeni zanikati svojo poklicanost: opustitev je nasprotno od poslanstva.

Greh opustitve je greh proti poslanstvu

Greh opustitve (v izvirniku omissione, op. prev.), to je proti poslanstvu (v izvirniku missione, op. prev.), storimo tedaj, ko se namesto da bi širili veselje, zapiramo v žalostno samopomilovanje in mislimo, da nas nihče ne ljubi in ne razume.

Proti poslanstvu grešimo tedaj, ko podležemo vdanosti v usodo: »Ne morem več, nisem sposoben.« Kako vendar? Bog ti je dal talente in ti misliš, da si tako ubog, da ne moreš nikogar obogatiti?

Proti poslanstvu grešimo tedaj, ko se pritožujemo in še naprej govorimo, da gre vse narobe, tako v svetu kot v Cerkvi. Proti poslanstvu grešimo tedaj, ko smo sužnji strahov, ki hromijo in nas paralizirajo z »vedno se je delalo tako«.

In proti poslanstvu grešimo tedaj, ko živimo življenje kot težo in ne kot dar; ko smo v središču mi s svojimi napori, ne pa bratje in sestre, ki čakajo, da bi bili ljubljeni.

Moč Cerkve: ponižna in zastonjska ljubezen

»Bog ljubi veselega darovalca« (2 Kor 9,7). Ljubi Cerkev v izhodu. Bodimo pozorni, če ni v izhodu, ni Cerkev.

Cerkev v izhodu, misijonska, je Cerkev, ki ne izgublja časa s tem, da joka nad stvarmi, ki ne gredo, nad verniki, ki jih nima več, nekdanjih vrednot, ki jih ni več. Cerkev, ki ne išče varovanih oaz, da bi bila mirna; želi biti le sol zemlje in kvas za svet.

Ta Cerkev ve, da je to njena moč, ista Jezusova moč: ne družbena ali institucionalna pomenljivost, ampak ponižna in zastonjska ljubezen.

Zgled treh služabnikov ta mesec

Danes nas ob vstopu v misijonski mesec oktober spremljajo trije »služabniki«, ki so obrodili obilo sadu.

Pot nam kaže sv. Terezija Deteta Jezusa, ki je iz molitve naredila gorivo za misijonarsko dejavnost v svetu. To je tudi mesec rožnega venca: koliko molimo za širjenje evangelija, da bi se spreobrnili od opuščanja k poslanstvu?

Potem je sv. Frančišek Ksaverij, eden izmed velikih misijonarjev Cerkve. Tudi on nas predrami: ali izstopamo iz svojih oklepov, smo sposobni pustiti svoje lagodnosti zaradi evangelija?

Prav tako častitljiva Pauline Jaricot, delavka, ki je s svojim vsakdanjim delom podpirala misijone: z darovi, ki jih je odtegovala od plače, je začela ustanove, iz katere so nastale današnje Papeške misijonske družbe.

In mi, ali storimo iz vsakega dneva dar, da bi presegli prelom med evangelijem in življenjem? Prosim vas, ne živimo »zakristijske« vere.

Ponovno najdi svojo rodovitnost v veselju poslanstva

Spremljajo nas redovnica, duhovnik in laikinja. Pravijo nam, da nihče ni izključen iz poslanstva Cerkve. Da, v tem mesecu Gospod kliče tudi tebe. Kliče tebe, družinski oče in mama; tebe, mlad človek, ki sanjaš velike stvari; tebe, ki delaš v tovarni, v trgovini, na banki, v restavraciji; tebe, ki si brez dela; tebe, ki si na bolniški postelji …

Gospod te vabi, da postani dar tam, kjer si, tako, kot si, s tistim, ki je ob tebi; da ne bi zgolj prenašal življenja, ampak ga podarjal; da se ne bi smilil samemu sebi, ampak bi dopustil, da bi te izdolble solze tistih, ki trpijo.

Pogum, Gospod od tebe veliko pričakuje. Prav tako pričakuje, da bi kdo imel pogum oditi, da bi šel tja, kjer najbolj manjkata upanje in dostojanstvo, tja, kjer preveč ljudi še vedno živi brez veselja evangelija.

»Ali moram iti sam?« Pojdi, Gospod te ne bo pustil samega; s tem ko boš pričeval, boš odkril, da je Sveti Duh prišel pred teboj, da bi ti pripravil pot. Pogum, bratje in sestre; pogum, Mati Cerkev: ponovno najdi svojo rodovitnost v veselju poslanstva.

Vir: Slovenska oddaja Radia Vatikan

Foto: Wikipedija