Papež Frančišek je ob začetku izrednega misijonskega meseca vernike povabil, da bi se ta mesec vprašali, kakšno je naše pričevanje ter spomnil, da nihče ni izključen iz poslanstva Cerkve. Poudaril je, da nas Gospod kliče, da bi postali dar tam, kjer smo.

Ne notarji vere in varuhi milosti, ampak misijonarji

V priliki, ki smo jo slišali, se Gospod kaže kot človek, ki pred potovanjem pokliče služabnike, da bi jim izročil svoje premoženje (prim. Mt 25,14).

Bog nam je zaupal svoje največje darove: naše življenje, življenje drugih, mnogo različnih darov za vsakogar. In te dobrine, ti talenti, ne predstavljajo nečesa, kar se hrani v sefu, ampak predstavlja klic: Gospod nas kliče k pogumnemu in ustvarjalnemu prizadevanju, da bi talenti obrodili sadove.

Bog nas bo vprašal, če smo tvegali, tudi če smo se  celo osramotili. Ta izredni misijonski mesec želi biti premik, ki bi nas spodbudil, da bi postali dejavni v dobrem. Ne notarji vere in varuhi milosti, ampak misijonarji.

Ta mesec se vprašajmo: kakšno je moje pričevanje?

Misijonar se postane tako, da živimo kot priče: da z življenjem pričujemo, da poznamo Jezusa. Življenje je tisto, ki govori.

Priča je ključna beseda, beseda, ki ima isti koren kot beseda mučenec. In mučenci so prvi pričevalci vere: ne z besedami, ampak z življenjem. Vedo, da vera ni propaganda ali prozelitizem, je spoštljiv dar življenja. Živijo tako, da širijo mir in veselje, ljubijo vse, tudi sovražnike, iz ljubezni do Jezusa.

Kako bi potem lahko mi, ki smo odkrili, da smo otroci nebeškega Očeta, zamolčali veselje nad tem, da smo ljubljeni, gotovost, da smo vedno dragoceni v Božjih očeh? To je oznanilo, ki ga pričakuje toliko oseb. In to je naša odgovornost. Ta mesec se vprašajmo: kakšno je moje pričevanje?

Življenje smo prejeli, da bi ga podarili

Ob koncu prilike Gospod reče »dober in zvest« služabnikoma, ki sta bila podjetna; »hudoben in len« pa služabniku, ki se je branil.

Zakaj je Bog tako strog do tega služabnika, ki se je bal? Kaj je storil slabega? Njegova krivda je bila, da ni storil dobrega, greh opustitve. In to je lahko greh, ki traja vse življenje, saj smo prejeli življenje ne zato, da bi ga zakopali, ampak da bi ga tvegali; ne zato, da bi ga zadržali, ampak podarili.

Kdor je z Jezusom, ve, da se ima tisto, kar se da, da se poseduje to, kar se daruje; in skrivnost tega, da bi imeli življenje, je, da ga darujemo. Živeti opustitev pomeni zanikati svojo poklicanost: opustitev je nasprotno od poslanstva.

Greh opustitve je greh proti poslanstvu

Greh opustitve (v izvirniku omissione, op. prev.), to je proti poslanstvu (v izvirniku missione, op. prev.), storimo tedaj, ko se namesto da bi širili veselje, zapiramo v žalostno samopomilovanje in mislimo, da nas nihče ne ljubi in ne razume.

Proti poslanstvu grešimo tedaj, ko podležemo vdanosti v usodo: »Ne morem več, nisem sposoben.« Kako vendar? Bog ti je dal talente in ti misliš, da si tako ubog, da ne moreš nikogar obogatiti?

Proti poslanstvu grešimo tedaj, ko se pritožujemo in še naprej govorimo, da gre vse narobe, tako v svetu kot v Cerkvi. Proti poslanstvu grešimo tedaj, ko smo sužnji strahov, ki hromijo in nas paralizirajo z »vedno se je delalo tako«.

In proti poslanstvu grešimo tedaj, ko živimo življenje kot težo in ne kot dar; ko smo v središču mi s svojimi napori, ne pa bratje in sestre, ki čakajo, da bi bili ljubljeni.

Moč Cerkve: ponižna in zastonjska ljubezen

»Bog ljubi veselega darovalca« (2 Kor 9,7). Ljubi Cerkev v izhodu. Bodimo pozorni, če ni v izhodu, ni Cerkev.

Cerkev v izhodu, misijonska, je Cerkev, ki ne izgublja časa s tem, da joka nad stvarmi, ki ne gredo, nad verniki, ki jih nima več, nekdanjih vrednot, ki jih ni več. Cerkev, ki ne išče varovanih oaz, da bi bila mirna; želi biti le sol zemlje in kvas za svet.

Ta Cerkev ve, da je to njena moč, ista Jezusova moč: ne družbena ali institucionalna pomenljivost, ampak ponižna in zastonjska ljubezen.

Zgled treh služabnikov ta mesec

Danes nas ob vstopu v misijonski mesec oktober spremljajo trije »služabniki«, ki so obrodili obilo sadu.

Pot nam kaže sv. Terezija Deteta Jezusa, ki je iz molitve naredila gorivo za misijonarsko dejavnost v svetu. To je tudi mesec rožnega venca: koliko molimo za širjenje evangelija, da bi se spreobrnili od opuščanja k poslanstvu?

Potem je sv. Frančišek Ksaverij, eden izmed velikih misijonarjev Cerkve. Tudi on nas predrami: ali izstopamo iz svojih oklepov, smo sposobni pustiti svoje lagodnosti zaradi evangelija?

Prav tako častitljiva Pauline Jaricot, delavka, ki je s svojim vsakdanjim delom podpirala misijone: z darovi, ki jih je odtegovala od plače, je začela ustanove, iz katere so nastale današnje Papeške misijonske družbe.

In mi, ali storimo iz vsakega dneva dar, da bi presegli prelom med evangelijem in življenjem? Prosim vas, ne živimo »zakristijske« vere.

Ponovno najdi svojo rodovitnost v veselju poslanstva

Spremljajo nas redovnica, duhovnik in laikinja. Pravijo nam, da nihče ni izključen iz poslanstva Cerkve. Da, v tem mesecu Gospod kliče tudi tebe. Kliče tebe, družinski oče in mama; tebe, mlad človek, ki sanjaš velike stvari; tebe, ki delaš v tovarni, v trgovini, na banki, v restavraciji; tebe, ki si brez dela; tebe, ki si na bolniški postelji …

Gospod te vabi, da postani dar tam, kjer si, tako, kot si, s tistim, ki je ob tebi; da ne bi zgolj prenašal življenja, ampak ga podarjal; da se ne bi smilil samemu sebi, ampak bi dopustil, da bi te izdolble solze tistih, ki trpijo.

Pogum, Gospod od tebe veliko pričakuje. Prav tako pričakuje, da bi kdo imel pogum oditi, da bi šel tja, kjer najbolj manjkata upanje in dostojanstvo, tja, kjer preveč ljudi še vedno živi brez veselja evangelija.

»Ali moram iti sam?« Pojdi, Gospod te ne bo pustil samega; s tem ko boš pričeval, boš odkril, da je Sveti Duh prišel pred teboj, da bi ti pripravil pot. Pogum, bratje in sestre; pogum, Mati Cerkev: ponovno najdi svojo rodovitnost v veselju poslanstva.

Vir: Slovenska oddaja Radia Vatikan

Foto: Wikipedija

Iz Rimske škofije, kjer deluje kard. Angelo De Donatis, je prišla zanimiva novica, da je kardinal pisal župnikom in duhovnikom in jim predlagal oblikovanje »pastoralne ekipe«, ki bo od znotraj varovala občestvo in hojo krščanske skupnosti.

Takole pravi: »Proces spreobrnjenja in prenove zahteva, da se v vsaki župniji oblikuje majhna skupina oseb, t. i. pastoralna ekipa, ki bo lahko skrbela za vse, varovala skupno smer in konkretno spodbujala različne pobude.«

Kako izbrati njene člane?

Kard. De Donatis v pismu podrobneje razloži. »Oblikovanje dobre pastoralne ekipe je prioriteta, kajti od tega je odvisen potek nadaljnje poti,« zapiše.

Predlaga izbiro dvanajstih oseb, ki bodo z župnikom oz. duhovnikom lahko trajno sodelovali. Števila ne gre razumeti dobesedno, a z njim kardinal želi izpostaviti, da »se je vse začelo z majhno skupino«. 

Teh oseb ne gre iskati med tistimi, ki so oprezni, umerjeni in natančni, ampak med osebami, ki so izven običajnega, med ljudmi, ki jih je Sveti Duh naredil »goreče za neuravnoteženost«.

»Ne potrebujemo kompetentnih in kvalificiranih profesionalcev, ampak prej kristjane, ki so na videz kakor vsi ostali, a v resnici znajo sanjati, okužiti ostale s svojimi sanjami, željni so izkusiti nove stvari. Ni čas za samotne mislece, ki počasi delajo za mizo, ampak je čas tistih, ki želijo srečati druge, ki jih ni sram biti blizu revnim in ki pri mladih vzbujajo določeno privlačnost.«

Po De Donatisovih besedah gre za »pogumne raziskovalce«, kakor tisti, ki so odšli odkrivat obljubljeno deželo: »Navdušenci, ki verjamejo v žerjavico pod pepelom, ki z bajalico najdejo vodo pod izsušeno zemljo.« Možno je, da bodo delali napake. A bolje je imeti ranjeno in umazano Cerkev v izhodu kot pa bolno zaradi avtoreferenčnosti in obrnjenosti vase.

»Teh dvanajst torej verjame v vstajenje, v rodovitnost Svetega Duha, ki ga je poslal Vstali, in čuti simpatijo in ne odpora do drugih ljudi, ki so bratje. Zato bodo skupaj s tabo zmožni tistega ustvarjalnega poslušanja stvarnosti in življenjskih zgodb, ki nam pomaga lažje slutiti poti Svetega Duha, ki nas vodijo proti evangelizaciji in izgradnji Cerkve prihodnosti.«

Vloga ekipe

De Donatis poudarja, da so »vsa krščanska skupnost in vsi pastoralni delavci poklicani prevzeti držo poslušanja«, s ponižnostjo, brez interesov in z uboštvom srca, ki omogoča prepoznati in slediti vzgibe Svetega Duha.

»Pastoralna ekipa bo od znotraj spodbujala in pomagala krščanski skupnosti, da nadaljuje s poslušanjem in tako pušča delovanje Ognja […]. On bo razsvetlil, očistil, ogrel: a tega ne bo storil brez nas. Tako rasemo v smeri materinskega sloga biti Cerkev, ki ga je papež Frančišek nakazal kakor cilj od prvega poglavja Evangelii gaudium dalje.«

Vloga pastoralne ekipe je »biti varuhi Ognja«. Poklicana je opravljati dve primarni nalogi. Varovati občutek za hojo ter ga spodbujati in ohranjati živega znotraj skupnosti. Ekipa deluje skupaj z duhovniki in predstavlja »spoj občestva znotraj skupnosti, v kolikor skrbi za izmenjavo in odnose med različnimi subjekti in organi, ki jo spremljajo. Katehistom in animatorjem mora biti v vsakem trenutki mogoče obrniti se na ekipo, da bi osvetlili smisel poti in kar je treba storiti.«

Kaj so naloge ekipe?

Pri spremljanju skupnosti v fazi poslušanja ‘krika mesta’, ima pastoralna ekipa naslednje naloge:

• pastoralnim delavcem pomaga načrtovati izvajanje dela ter jim zagotoviti strategije in sredstva;
• preverjati, da se to poslušanje zares izvaja;
• biti na razpolago za pojasnitve;
• zbrati življenjske zgodbe, premišljevanja, potrebe, pričakovanja, jih povzeti in podeliti s skupnostjo;
• pripraviti mapo lastnega teritorija z osnovnimi značilnostmi, ki so povezane z življenjskim slogom prebivalcev, navzočnostjo šol, zaposlitvenih mest, krajev zbiranja, stanjem revščine, družbenega nasilja, kriminala itd.;
• podatke podeliti z ostalimi pastoralnimi ekipami;
• vzpostaviti vezi z ostalimi ustanovami in združenji na teritoriju.

Pri opravljanju svojih nalog bo ekipa imela podporo s strani rimske škofije in njenih pastoralnih uradov, ki jo bodo oskrbeli s praktičnimi napotki, sredstvi, materiali, srečanji, formacijo.

»Predvsem pa bo to skupna duhovna hoja, osredotočena na temeljne drže ponižnosti, zastonjskosti in uboštva srca, ko se bo od znotraj kontemplativno poslušalo realnost,« še zapiše kard. De Donatis in sklene: »S te pastoralne poti bo naša škofijska Cerkev prišla bolj pozorna do drugih, bolj zavedajoča se pomembnih vprašanj oseb, bolj prepričana v dobro novico, ki jo je poklicana oznanjati, bolj občutljiva za navdihe Boga.«

Vir: Vatican News

Foto: Bogdan Korneker, Pixabay

Zjutraj smo bili priča zadnjim poročilnicam (poročilom iz Osilnice) in tudi zadnjemu delu zgodbe. Petru Klepcu je umrla mati, še pred tem pa mu je svetovala, naj si poišče ženo, ki bo lepa po srcu. In Peter se je poročil z Nežo.

Tako smo spoznali še zadnjo moč, MOČ SVETEGA ZAKONA, ki nam prinaša veselje in srečo v družini in zakoncema pomaga premostiti ovire.

Na srečo je bilo zelo lepo vreme (brez snežnega meteža), zato smo lahko imeli vodne igre.

Oratorij smo zaključili z živahno in lepo sveto mašo.

[modula id=”2364″]

Foto: Vid Oven, Pavel Mušič

Danes je bil malo drugačen dan kot ponavadi, saj smo se odpravili na izlet v Kobarid.

Na poti smo se najprej ustavili v Vipavskem Križu, kjer smo imeli sveto mašo med katero smo imeli igrico in katehezo.

Igrica je bila danes zelo napeta, saj je pogumni Klepec Ogrskemu kralju priskočil na pomoč. Spopasti se je moral s tatarskim velikanom in ga premagal. Kralj je bil Klepcu zelo hvaležen, saj je obranil njega in njegovo kraljestvo.

Pri katehezi smo spoznali (PO)MOČ. Naučili smo se, da s tem, ko pomagamo drugim, postanemo njihova moč.

[modula id=”2296″]

Foto: Vid Oven, Pavel Mušič