Takole je zapisala in v uvodu v sveto mašo pri slovesnosti prvega svetega obhajila povedala gospa Polona Stegu. Hvala, ker ste delili z nami.

Prebrala sem misel nekega svetnika*: “Ne recite, da ste grešniki, da ste polni napak in da zato sveto obhajilo ni za vas. Bilo bi tako, kot če bi rekli, da ste preveč bolni in da zato nočete ne zdravnika ne zdravil.”

Evharistija je trenutek, ko se Bog sklanja k nam pod podobo kruha in vina. To je velika skrivnost, ko se nam, popotnikom na tem svetu, Jezus daje v hrano, ko smo lačni ljubezni, lačni miru, lačni veselja, lačni smisla.

K evharistiji ne pristopamo, ker smo tako dobri ali pa ker si jo zaslužimo – tako kot večino stvari na tem svetu. Če pristopamo v svoji slabosti, brez »mask« in s hvaležnostjo v srcu, lahko Bog naredi velike čudeže: tisoči vsakodnevni opravki postanejo ena smiselna celota, nemir se spremeni v mir, »ki presega vsak razum«, v srce se naseli veselje, ki »ni od tega sveta«. Morda ostanejo stvari in situacije enake, iste, a naš pogled je drugačen, z druge perspektive, »od zgoraj«.

Dragi prvoobhajanci: BLAŽ, EVA, JAN, JAŠA, KIARA, MAŠA, NIKOLINA, NUŠA, NIKA, PIA, PETER, ROK, TAJA, TINKARA, TRISTAN, URBAN in VID!

Želimo vam, da bi Jezusa sprejeli s hvaležnostjo in ga objeli z veseljem.

*sv. Janez Vianney

Foto: David Eucaristía from Pixabay

Večkrat sem razmišljal, kaj nekega človeka pahne v odločitev, da dela slabo. Tako nenaravno se to zdi, tako zelo za življenje nepotrebno, da ne pridem do drugega zaključka, kot da človek slabega ne dela iz gole hudobije, ampak zgolj iz strahu. Čemu bi namreč kdo ubijal, če ne zato, ker ga je pred drugim strah? Čemu bi lagal, če ne zaradi istega razloga? Čemu bi kdo svojo vrednost moral potrjevati z mišicami in nasiljem, če ne zato, ker ga je strah manjvrednosti in zavrnitve? Čemu bi si kdo uničeval življenje z drogami, alkoholom, če ga ne bi bilo strah resničnosti, če ji ne bi hotel pripadati? Kaj bi sicer imel od vsega tega?

Strah pokončuje človeka

Ni torej strah samo neprijeten, celo škodljiv je. Iz strahu prihaja zlo na svet. Zato Jezus tolikokrat pravi: »Ne bojte se.« Ali kot tokrat: moje ovce se nikoli ne bodo »pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke.« (Jn 10,28) Človek mora to vedeti, da ga ne popade strah, namreč to, da je nekdo »večji od vseh« (Jn 10,29) in da je ta nekdo, Oče, na naši strani.

Toda kako naj to kdo verjame, ko je pa toliko stvari, ampak res veliko stvari večjih in močnejših od nas, ko je življenje je pretežko in prekruto, da bi skozenj lahko šel tako brezskrbno kakor ovca za svojim pastirjem? Ko je življenje takšno, da se strah zdi bolj naraven odgovor od zaupanja in brezskrbnosti?

Jezusova družina

Toda strah ni naraven. Naravno je čutiti varnost. Varnega pa se čutimo, ko imamo koga ob sebi. Nekoga, ki ne bo odšel. Kot veliko otrok je bilo tudi mene strah teme. In ta strah sem premagal, a ne tedaj, ko sem bil dovolj velik, da se mi razumsko tema ni zdela nič strašljivega, ampak veliko prej, takrat, ko sta mi oče in mama dala vedeti, da sta blizu in da sem zato lahko miren. Da bosta tu, če me bo strah, in da bosta samo s tem, da bosta vstopila v sobo, vsak moj strah tudi premagala. To je bila moja oporna točka.

Vendar pa je ne bi mogel imeti, če ne bi vedel, da sta moja, da sta člana moje družine, da jima pripadam in onadva meni, da smo torej zato po krvi, neločljivo povezani. Za vedno. Tako kot učenci z Jezusom, saj jih vendar kliče »moje ovce« (Jn 10,27). Biti »ovca« pa v Jezusovem besednjaku ni nič ponižujočega, za Izraelca ovca ni simbol podrejenosti ali ničvrednosti, ampak ravno narobe. Ovca je bila zanje nekakšen »član družine«. Živela je v hiši skupaj s človekom, »zrasla je pri njem skupaj z njegovimi otroki. Od njegovega grižljaja je jedla in iz njegovega kozarca je pila. V njegovem naročju je spala in mu bila kakor hči.« (2 Sam 12,3)

Jezus nas ima torej za svoje »ovce«, za člane svoje družine. Ne le za prijatelje, ampak za člane družine, ki jih druži posebna vez, močnejša od razlogov, od koristi, tudi od stvari, ki nas ponavadi ločujejo. To je razlog, ki nam ga Jezus želi dati: družina smo in nič nas ne bo ločilo med seboj. Nikoli. In to moramo verjeti – da nas ne bi bilo strah. Ker je strah edino, česar se res moramo bati.

(misel ob 4. velikonočni nedelji, leto C)

Vir: Marko Rijavec, blog Besede za srce

Foto: Reto Gerber, Pixabay

Bi.Bend, ritmično-duhovna zasedba iz Bizovika, se je že tretjo leto zapored z avtorsko skladbo udeležila festivala Marijafest, ki ga pripravljajo bratje minoriti na Ptujski gori.

Besedilo pesmi Poj, Mariji zapoj je iz pesniške zbirke Marije Ruf Vse je pesem, avtor glasbe je Tomaž Krstič, vodja glasbene šole, ki ima svoje prostore v našem Župnijskem domu.

Instrumentalisti Tomaž Krstič, klaviature, Ine Žibert, ritem kitara, Milan Anžič, bas kitara, Nika Žibert in vokalistke, zbrane iz Bizovika, Hrušice in Sostra, so z navdušujočo energijo in ob podpori župnika br. Mateja in še nekaj faranov, ki so se jim pridružili na romanju na Ptujsko goro, zaigrali in zapeli v čast Mariji.

Po zaključku festivala so se člani Bi.Benda in potniki avtobusa ustavili še v cerkvi patra Leopolda Mandića na Ptuju, ki so jo gradili bratje kapucini, zdaj pa je v upravi patrov minoritov, in ki je bila v nedeljo posvečena. S pesmijo so napolnili prostor nove, prelepe cerkve in pozdravili domačega župnika p. Mateja.

Vtise z romanja in nastopa na 15. Marijafestu najbolje odražajo fotografije in posnetek napovednika za nastop povezovalca Gregorja Čušina in samega nastopa ter petja v cerkvi patra Leopolda Mandića.

[modula id=”1988″]