TEČAJ ZA ZAKONCE – ŠEST ČETRTKOV OB 19h V DVORANI ŽUPNIJSKEGA DOMA

Gre za tečaj, ki ni teoretične, temveč praktične narave. Celoten tečaj spremljata dve metodi: refleksija in dialog, ali bolje rečeno komunikacija, ki v bistvu ni izmenjavanje besed, temveč izmenjavanje notranjosti, lahko bi celo rekli dveh intimnosti.

Tečaj spremlja skupna molitev zakoncev tako na srečanju kot vsak dan doma. Skupaj z Bogom premagujeta vsake težave in ovire v komunikaciji in življenju nasploh.

V dandanašnjem času je zakon v svojem klasičnem pomenu v zatonu. Moderna kultura ne spodbuja institucije ali zaveze, ki bi bila doživljenjske narave. Ob prvi preizkušnji zakonske ljubezni se začnejo nesoglasja in prepiri, ki vodijo v medsebojno odtujenost ali celo ločitev. Glagoli odpustiti, razumeti, sprejeti … pa so nujno potrebni, če želimo skupnost zakona in skupno vez obdržati. Ta tečaj bo zakoncem pomagal najti rešitve za to, da bi njuna vez p/ostala močna in osrečujoča.

Želimo spremljati pare na njihovem romanju proti bolj polnemu zakonu. V resnici ste se zakonci podali na dogodivščino, ki je polna čeri. Vsako skupno življenje se sčasoma “obrabi”. Ljubezen je, kot vsako človeško čustvo, odeta v neizbežen značaj minljivosti. Kaj lahko storimo, da razočaranje ne bi ohladilo svežine ljubezni? Kaj lahko storimo, da bi znotraj zakona spoštovali osebno svobodo? Kako je lahko zapleten proces medsebojnega prilagajanja zakoncev okronan z uspehom? Kako se lahko izognemo temu, da se ne bi v notranje plasti zakonskega odnosa tihoma prikradel odnos nadrejenosti in podrejenosti? Skratka: Kako lahko spremenimo zakon v večen praznik? Želimo torej, da bi bil zakon harmoničen, da bi se ponovno rodila pretekla zavzetost, da bi zasvetile iskre pretekle ljubezni.

Vstopali bomo v naslednja tematska področja: svoboda, komunikacija, nerešene težave, pogoji za dialog, darovanjska ljubezen, sprejemanje, spolnost, prilagajanje, potrpežljivost, rutina, majhne pozornosti, zdravljenje ran, načini odpuščanja, ljubosumje, egoizem … povezanost z Jezusom. Sklenemo z obnovitvijo zakonskih obljub in praznovanjem.

Ta tečaj ni za zaročence, temveč za pare, ki že imajo nekajletno izkušnjo zakonskega življenja. Sodelujejo lahko tudi pari, ki niso poročeni, vendar živijo skupaj in imajo stabilen odnos.

Tečaj obsega 6 srečanj, ki potekajo enkrat tedensko po 2 uri, in je brezplačen.

Sonja in Iztok Topler

Foto: Pixabay

/0 KOMENTARJEV/
,

Biblične skupine Figulus* – VABILO

Takole vabi Polona Vesel Mušič na srečanja biblične skupine Figulus, ki potekajo preko ZOOM-a. Povabljeni.

Spoštovani in dragi vsi, v tednu, ki ga vsako leto zaznamuje poezija, se tudi mi navadno obrnemo k pesniškim oblikam Božje besede. Tudi tokrat smo črpali spodbude iz dveh navdihujočih psalmov: Psalm 4 govori o zaupanju, Psalm 121 pa o Božjem varstvu.

Besedilo slednjega je uglasbil avtor Aleksander Mežek v znani pesmi: Pogled povzdigujem proti nebu (album Krila).

Ko smo se v skupinah pogovarjali o prebranem, so v nas in med nami odmevale različne misli obeh psalmov, ki so še kako aktualne tudi za nas v današnjem času:

“V stiski si mi odprl širjave, izkaži mi milost, usliši mojo molitev.” (Ps 4,2)

“Človeški sinovi … doklej boste ljubili prazne reči in iskali slepilo?” (Ps 4,3)

“Mnogi pravijo, kdo nam bo dal videti dobro? Dvigni, Gospod nad nami svetlobo svojega obličja!” (Ps 4,7)

“Moja pomoč je od Gospoda, ki je naredil nebo in zemljo.” (Ps 121,2)

“Gospod te bo varoval vsega hudega, varoval bo tvoje življenje. Gospod bo varoval tvoje odhajanje in prihajanje od zdaj in do večnosti.” (Ps 121,7-8)

Vse življenje je romanje. Kot popotniki smo podnevi in ponoči izpostavljeni nevarnosti in tudi nad nami očetovsko bedi Bog, ki je stvarnik, varuh, pomočnik, odrešenik … V Njegovih rokah in pod njegovim varstvom je življenje in smrt, čas in večnost.

Hvala vsem za lepe misli, čudovito je, ko si podelimo to, kar nas nagovarja ob bogastvu Božje besede, vabljeni zopet v naslednjem tednu, da ji prisluhnemo.

Vse dobro in hvaležen pozdrav, Polona

Kdaj se dobimo in informacije

Prijave in informacije: polona.vmusic@gmail.com ali drustvo.veselje@gmail.com, 031 512 818

Vodi: Polona Vesel Mušič, dr. znanosti s področja teologije, voditeljica srečanj v pripravi na birmo, avtorica sedmih knjig in mama petih otrok.

*figulus pomeni lončar

Foto: spletna stran Polone Vesel Mušič, Lončar Lubos Houska, Pixabay

/0 KOMENTARJEV/

DOKUMENTARNa ODDAJO O ZVONOVIH: “ZVEN STOLETIJ” IN ZVONJENJE V BIZOVIKU

Dokumentarni film “Zven stoletij” o zvonovih si lahko pogledate na tej povezavi.

Dokumentarni film »Zven stoletij« predstavlja bogato dediščino zvonov na Slovenskem.

Zvonjenje namreč pomeni zvočno identiteto naše kulturne krajine, zvonovi pa so pomembno povezani z etnološkim izročilom, umetnostno ustvarjalnostjo in mojstrsko livarsko obrtjo. Zvonovi niso samo cerkvena glasbila, ampak so družbeni povezovalci in usmerjevalci človeških življenj. Zvonjenje se je oglasilo tudi ob osvoboditvi Ljubljane leta 1945 in ob osamosvojitvi Slovenije leta 1991. Poudariti je treba, da je bila simbolna in praktična vloga zvonov v starih časih nepogrešljiva, danes pa je pomen zvonov manjši in zvonjenje za nekatere moteče. V filmu so predstavljene raznovrstne teme v povezavi z zvonovi, med drugim ulivanje v edini slovenski livarni zvonov v Žalcu in dvig novega zvona v Šturjah, zvonjenje na Šmarni gori in pritrkavanje v Šentvidu pri Stični, snemanje zvonjenja v Crngrobu za objavo na družbenih omrežjih in raziskovanje pritrkavanja na ZRC SAZU, praznovanje velike noči v Polhovem Gradcu, zvončarska obrt v Gorjah, zborovska glasba v povezavi z zvonjenjem in koncert za zvonove, ki je leta 1997 odprl Evropski mesec kulture v Ljubljani. Pri nastajanju filma so sodelovale številne ustanove in posamezniki, ki niso zgolj strokovnjaki, ampak tudi veliki navdušenci nad zvonovi.

Žanr: Druge dokumentarne oddaje

Dostopnost: Zvočni opis

Vir: RTV SLO

Fotografija: Janez Kotar

Takole pa izgleda zvonjenje v Bizoviku

/1 KOMENTAR/

Papež Frančišek kateheza o Jezusu kot učitelju oznanjevanja: veselje, osvoboditev, luč, ozdravitev, čudenje

V središču kateheze med splošno avdienco v sredo, 25. januarja, je bil Jezus kot učitelj oznanjevanja. Papež Frančišek je spregovoril o elementih, ki so bistveni del veselega oznanila: veselje, osvoboditev, luč, ozdravitev in čudenje.

Svetopisemski odlomek: Lk 4,17-21

Jezus je odvil zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu. Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.«

Kateheza: Jezus, učitelj oznanjevanja

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Prejšnjo sredo smo razmišljali o Jezusu kot vzoru oznanjevanja, o njegovem pastirskem srcu, ki je vedno usmerjeno k drugim. Danes si ga poglejmo kot učetelja oznanjevanja. Pustimo se voditi prizoru, v katerem pridiga v shodnici v svojem kraju Nazaret. Jezus prebere odlomek preroka Izaija (prim. Iz 61,1-2) in nato vse preseneti z zelo kratko »pridigo«, ki je sestavljena iz le enega stavka. Pravi: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali« (Lk 4,21). To pomeni, da ta preroški odlomek za Jezusa vsebuje bistvo tega, kar želi povedati o sebi. Zato bi vsakokrat, ko govorimo o Jezusu, morali obnoviti njegovo prvo oznanilo. Poglejmo, kaj ga sestavlja. Opredelimo lahko pet temeljnih elementov.

Prvi element je veselje. Jezus razglasi: »Duh Gospodov je nad menoj; […] poslal me je, da ubogim prinesem veselo oznanilo« (prim. Lk 4,18). Veselo oznanilo: o Jezusu ni mogoče govoriti brez veselja, kajti vera je čudovita zgodba o ljubezni, ki jo je treba podeliti. Pričevati Jezusa, v njegovem imenu storiti kaj za druge, pomeni med vrsticami življenja povedati, da smo prejeli tako lep dar, da ga nobena beseda ne more izraziti. Ko pa primanjkuje veselja, se evangelija ne sporoča, saj je – kot pravi sama beseda – dobro oznanilo, oznanilo veselja. Žalosten kristjan lahko govori zelo lepe stvari, a je vse zaman, če oznanilo, ki ga posreduje, ni veselo.

Preidimo k drugemu vidiku: osvoboditev. Jezus pravi, da je bil poslan oznanit jetnikom prostost. To pomeni, da kdor oznanja Boga, ne more delati prozelitizma, ne more pritiskati na druge, ampak jih razbremeniti: ne nalaga bremen, ampak jih dviga; prinaša mir, ne občutkov krivde. Seveda je slediti Jezusu povezano z askezo, žrtvovanjem; a po drugi strani, če to velja za vsako lepo stvar, koliko bolj potem velja za najbolj odločilno resničnost življenja! Kdor pričuje Kristusa kaže bolj lepoto cilja kot pa naporno hojo. Zgodilo se nam bo, da bomo nekomu pripovedovali o čudovitem potovanju, ki smo ga opravili: govorili bomo o lepoti krajev, o tem, kaj smo videli in doživeli, ne pa o času, ki smo ga porabili za pot, in o vrstah na letališču! Zato mora vsako oznanilo, vredno Odrešenika, sporočati osvoboditev.

Tretji vidik: luč. Jezus pravi, da je prišel, da bi prinesel »slepim vid«. Presenetljivo je, da se v celotnem Svetem pismu pred Kristusom nikoli ne pojavi ozdravitev slepega človeka. To je bilo obljubljeno znamenje, ki bo prišlo z Mesijo. Vendar tu ne gre le za fizični vid, temveč za luč, ki omogoča, da človek vidi življenje na nov način. Gre za »prihod na svetlo«, za ponovno rojstvo, ki se zgodi le z Jezusom. Če pomislimo, se je krščansko življenje za nas začelo tako: s krstom, ki so ga v starih časih imenovali »razsvetljenje«. In kakšno luč nam daje Jezus? Prinaša nam luč sinovstva: On je Očetov ljubljeni Sin, ki živi večno; z Njim smo tudi mi Božji otroci, ki smo večno ljubljeni, kljub našim napakam in pomanjkljivostim. Tako življenje ni več slepa hoja proti niču, ni vprašanje usode ali sreče, ni odvisno od naključja ali zvezd, niti od zdravja in denarja. Odvisno je od ljubezni Očeta, ki skrbi za nas, svoje ljubljene otroke. Kako čudovito je deliti to luč z drugimi!

Ste kdaj pomislili, da je naše življenje – moje, tvoje, naše – dejanje ljubezni? Da je povabilo k ljubezni? To je čudovito! A na to velikokrat pozabimo v težavah, ob slabih novicah, posvetnosti in načinu posvetnega življenja.

Četrti vidik oznanila: ozdravitev. Jezus pravi, da je prišel, da bi pustil »zatirane na prostost«. Zatiran je tisti, ki se v življenju čuti obteženega zaradi nečesa: bolezni, utrujenosti, težkega srca, krivde, napak, pregreh, grehov … Kar nas stiska, je ravno to zlo, ki ga ne more pozdraviti nobeno zdravilo ali človeška pomoč: greh. Dobra novica je, da z Jezusom to starodavno zlo, ki se zdi nepremagljivo, nima več zadnje besede. Jaz lahko grešim, ker sem slaboten. Vsak lahko, a to ni zadnja beseda. Zadnja beseda je Jezusova iztegnjena roka, ki te dvigne iz greha. Vsakokrat ko ti ni dobro, ti Gospod vedno ponudi roko. Moraš se je samo oprijeti in se prepustiti. Blagovest je, da z Jezusom to staro zlo nima več zadnje besede: zadnja beseda je Jezusova iztegnjena roka, ki te povede naprej. Jezus nas vedno in zastonj ozdravi greha. Vse, ki so »utrujeni in obteženi«, vabi, naj pridejo k Njemu (prim. Mt 11,28). Spremljati nekoga v srečanje z Jezusom pomeni pripeljati ga k zdravniku srca, ki ponovno dvigne življenje. To pomeni reči: »Brat, sestra, nimam odgovorov na mnoge tvoje težave, toda Jezus te pozna in ljubi, lahko te ozdravi in razjasni tvoje srce.« Kdor nosi bremena, potrebuje nežnost do preteklosti, potrebuje odpuščanje. Kdor veruje v Jezusa, lahko drugim podari prav to: moč odpuščanja, ki dušo osvobaja vseh dolgov. Bratje, sestre, ne pozabimo tega: Bog vse pozabi. Bog pozabi vse naše grehe in se jih več ne spomni. Bog vse odpusti, ker pozabi naše grehe. Moramo se mu le približati in vse nam bo odpustil. Prosim, imejmo zaupanje v to. Na ta način Gospod ljubi. Kdor nosi s sabo težo in potrebuje nežnost do svoje preteklosti, naj se zaveda, da Jezus daje odpuščanje in dušo osvobaja vsakega dolga. Sveto pismo govori o letu, v katerem je bil človek osvobojen bremena dolgov: jubilej, leto milosti. Kot da je zadnja točka oznanila.

Jezus namreč pravi, da je prišel »oznanit leto Gospodove milosti«. To ni bil nek načrtovan jubilej. Milost, ki ustvarja novo življenje, vedno pride in osupne. Jezusovo oznanilo mora prinesti čudenje nad milostjo. Kajti nismo mi tisti, ki delamo velike stvari, ampak je Gospodova milost ta, ki po nas izvršuje nepredvidljive stvari. Božja presenečenja. Evangelij nas spremlja k čudovitemu smislu in novosti, ki ima ime: Jezus.

On naj nam pomaga, da ga bomo oznanjali, kot to sam želi, sporočali veselje, osvoboditev, luč, ozdravitev in čudenje.

Evangelij pravi, da je to veselo oznanilo namenjena »ubogim«. Pogosto pozabimo nanje, pa vendar so ravno oni tisti, ki jih Jezus izrecno omenja, saj so Božji izbranci. Spomnimo se jih in ne pozabimo, da mora vsak od nas, če želi sprejeti Gospoda, postati »notranje ubog«. To pomeni, da premagamo vse predstave o samozadostnosti, da bi se razumeli kot oseba, ki potrebuje milost in ki vedno potrebuje Njega.

Posnetek avdijence na kateri je imel papež to katehezo.

Vir in fotografije: Vatican news

 

/0 KOMENTARJEV/

Zahvala iz Doma starejših naši Karitas

Sodelavki naše Karitas, Irma Veljić in Zlata Anžur, sta obiskali starejše v Domu starejših občanov, se z njimi pogovarjali in jih obdarili. Res je kar pravi gospa Ana, socialna delavka v Domu, v spodnji zahvali: “Stanovalcem ste s pozornostjo in voščilnicami polepšali praznične dni, zavedajoč, da nekdo misli nanje in da niso sami.”

Spoštovani!

Božični čas vzbuja v nas željo po druženju, razumevanju sočloveka in željo, da nekomu ponudimo pozornost in ga razveselimo.

Kljub izobilju materialnih dobrin in moderne tehnologije številni ljudje občutijo praznino in osamljenost. Posebej ranljivi so starejši ljudje, ki nimajo bližnjih ali so le-te izgubili.

Zato smo vam v Domu starejših občanov Ljubljana-Moste-Polje iz srca hvaležni, da ste se v decembrskih dneh spomnili na nas in nekaterim našim stanovalcem s pozornostjo in voščilnicami polepšali praznične dni, zavedajoč, da nekdo misli nanje in da niso sami.

Tudi v prihajajočem letu 2023 Vam želimo veliko zdravja, zadovoljstva in dobrih del, s katerimi razveseljujete ljudi.

Vse najlepše, Ana Čandek, socialna delavka v DSO Ljubljana-Moste-Polje

Foto: Zlata Anžur

/0 KOMENTARJEV/

Od nas se je poslovil Janez Pogačar z Gmajne. Prisluhnite intervjuju, ki ga je imel za radio Ognjišče

Od nas se je poslovil Janez Pogačar z Gmajne. Pokojni Janez je dolga leta dejavno sodeloval v naši župniji, med drugim je kar dolgo pel v župnijskem pevskem zboru.

Decembra leta 2016 je pokojni Janez dal intervju za radio Ognjišče za oddajo moja zgodba, ki ga najdete na tej povezavi. 

V oddaji Moja zgodba je spregovoril tudi o Lojzetu Grozdetu. Njegova družina je blaženega mučenca Lojzeta Grozdeta sprejela, ko je iz Dolenjske prišel na šolanje v Ljubljano.

Janez Pogačar je v pogovoru najprej predstavil svojo družino, starša, brate in sestre potem pa je dobršen del pogovora namenil prvemu slovenskemu blaženemu mučencu Lojzetu Grozdetu.

Povedal je, kako je njegova mama, kljub temu, da niso bili premožni za pomoč v gospodinjstvu iskala pomočnico. Javila se je Ivanka Grozde, Lojzetova teta. Nekoč je pogovor nanesel na njenega nadarjenega nečaka Lojzeta, ki bi se rad šolal, vendar pa za to ni imel sredstev.

Gospa Pogačar je najprej prosila za priporočilo domačega župnika in ko ga je dobila se je takoj lotila zbiranja sredstev za Lojzetovo namestitev. To ji je uspelo, kljub veliki družini z majhnimi otroki. Prav tako mu je Pogačarjeva mama noč pred sprejemnim izpitom pomagala z inštrukcijami, tako da je bil Lojze Grozde naslednji dan na gimnaziji sprejet v nadaljnje šolanje.

Slika Lojzeta Grozdeta, ki jo je imel pokojni Janez v svoji sobi.

Vir in foto: Spletna Stran radia Ognjišče – Moja zgodba

/0 KOMENTARJEV/
,

Večeri+: Bog v središču. Slavljenje s skupino Svetnik. Za vse starosti.

Zadnjič sem se “okorajžil” in šel na slavljenje s skupino Svetnik v Antonov dom na Viču. Skupaj z odraslo hčerko. Navdušen!

Namreč, vedno sem mislil, da je to bolj za mlade, ker organizira Katoliška mladina pod vodstvom Matevža Mehleta. Že pri vstopu prijazni pozdravi, dvorana pa skoraj polna mladih, ne preveč mladih in tudi starejših –  v molitvi, slavljenju in petju skupaj s skupino Svetnik.

Sledilo je odlično pripravljeno poučevanje o sveti evharistiji mladega duhovnika Petra Čemažarja, ki je malo kasneje še izpostavil Najsvetejše. Cela dvorana je padla na kolena – skupaj z glasbeniki – in tiho vztrajala pred Najsvetejšim kake pol ure. Potem pa spet slavljenje s pesmijo.

Moja misel: Upanje je! Zaradi Njega.

Med celotnim dogodkom je bilo spovedovanje. Spovednik je bil naš Jurij Slamnik. Na koncu slavljenje s petjem. Pred dvorano pa še skromna pogostitev in klepet z znanimi.

Lepo je v Gospodu. Povabljeni vsi, vseh starosti. Starši pripeljite svoje najstnike.

Uradno vabilo na februarsko srečanje

Bog v središču. Slavljenje. Molitev v tišini. Spoved. Življenjske zgodbe. Priložnost za vsakega, da se umiri, okrepi, prejme upanje, najde svoje mesto v svetu.

Večere pripravljata Katoliška mladina in skupina Svetnik.

KDAJ: 14. februar 2023 ob 19.00 (daj si v koledar)

KRAJ: Antonov dom na Viču (tukaj); parkiranje pod dvorano

ZA KOGA: Večeri so odprti za vse starosti.

Naslednji dogodki v sezoni 2022/23 – daj si v koledar in pridi

  • 14. februar 2023 ob 19.00
  • 14. marec 2023 ob 19.00
  • 11. april 2023 ob 19.00
  • 9. maj 2023 ob 20.00
  • 6. junij 2023 ob 20.00

Vsi Večeri Plus+ bodo potekali v Antonovem domu na Viču.

Slavilna skladba skupine Svetnik: V tvojem imenu (Jezus)

Vir in foto: spletna stran Katoliške mladine

/0 KOMENTARJEV/

Slovo Benedikta XVI., ponižnega delavca v Gospodovem vinogradu

Pogreb zaslužnega papeža je bil 5. januarja 2023

Pogreb zaslužnega papeža Benedikta XVI. je potekal v četrtek, 5. januarja 2023, ob 9.30 na Trgu svetega Petra. Vodil ga je papež Frančišek.
Na tem mestu si lahko pogledate prenos pogreba papeža Beneditka XVI.

Na tem mestu lahko preberete izjavo, ki jo je ob tej priliki napisal predsednik slovenske Škofovske konference škof Andrej Saje.

Na tem mestu lahko preberete članek Antona Štruklja o njem.

Tukaj si lahko preberete njegovo prvo okrožnic Bog je Ljubezen.

Tukaj si lahko preberete pridigo Antona Štruklja, ki jo je imel pri sveti maši v spomin papežu Benediktu v Ljubljanski stolnici v petek 6. januarja ob 18.30.

Homilija svetega očeta Frančiška na pogrebni slovesnosti zaslužnega papeža Benedikta XVI.

 5.1.2023  Vatikan  

»Oče, v tvoje roke izročam svojega duha« (Lk 23,46). To so zadnje besede, ki jih je Gospod izrekel na križu; njegov zadnji dih – bi rekli –, ki je zmogel potrditi to, kar je zaznamovalo vse njegovo življenje: nenehno izročanje v Očetove roke. Roke odpuščanja in sočutja, ozdravljanja in usmiljenja, roke maziljenja in blagoslavljanja, ki so ga potisnile, da se je izročil tudi v roke svojih bratov. Gospod, ki je bil odprt za posamezne zgodovine, ki jih je srečeval vzdolž svoje poti, se je pustil klesati Božji volji, tako da je na svoje rame naložil vse posledice in težave evangelija, tako da je videl svoje roke ranjene od ljubezni: »Poglej moje roke«, je rekel Tomažu (Jn 20,24). In to govori vsem nam: »Poglej moje roke«. Ranjene roke, ki prihajajo naproti in se ne nehajo darovati, da bi spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in da bi verovali vanjo (prim. 1 Jn 4,16).[1]

»Oče, v tvoje roke izročam svojega duha,« je vabilo in življenjski načrt, ki navdihuje in hoče kakor lončar oblikovati (prim. Iz 29,16) srce pastirja, dokler ne bodo v njem utripala ista čutenja kot v Kristusu Jezusu (prim. Flp 2,5).

Hvaležna predanost služenja Gospodu in njegovemu ljudstvu, ki se poraja iz sprejemanja povsem zastonjskega daru. »Ti mi pripadaš … ti jim pripadaš,« šepeta Gospod, »ti si v varstvu mojih rok, v varstvu mojega srca. Ostani v jamici mojih rok in daj mi svoje.«[2] To je Božja ponižnost in bližina, ki se je sposobna položiti v krhke roke svojih učencev, da bi nahranili njegovo ljudstvo in skupaj z njim rekli: ›Vzemite in jejte, vzemite in pijte, to je moje telo, ki se daje za vas« (prim. Lk 22,19). Popolna synkatabasis Boga.

Molitvena predanost, ki se oblikuje in tiho plemeniti med križišči in protislovji, s katerimi se mora pastir soočiti (prim. 1 Pt 1,6-7), in zaupnim vabilom, naj pase čredo (prim. Jn 21,17). Kakor Učitelj tudi on nosi na ramenih za svoje ljudstvo utrujenost priprošnje in obrabljenost maziljenja, zlasti tam, kjer se mora dobrota boriti in bratje vidijo, kako je njihovo dostojanstvo ogroženo (prim. Heb 5,7-9). V tem srečanju priprošnje Gospod počasi izoblikuje krotkost, ki je sposobna razumeti, sprejeti, upati in izzivati onkraj nerazumevanja, ki ga to lahko prebudi. Nevidna in neizrekljiva rodovitnost, ki se poraja iz vedenja, v čigave roke je položeno zaupanje (prim. 2 Tim 1,12). Molitveno in častilno zaupanje, sposobno razlagati dejanja pastirja in priličiti njegovo srce in njegove odločitve Božjemu času (prim. Jn 21,18): »Pasti pomeni ljubiti in ljubiti pomeni biti pripravljen tudi trpeti. Ljubiti pomeni dati ovcam resnično dobrino, hrano Božje resnice, Božje besede, hrano njegove navzočnosti.«[3]

Predanost, ki jo podpira tolažba Duha, ki vedno hodi pred njim v poslanstvu: v strastnem iskanju, da bi posredoval lepoto in veselje evangelija (prim. Ap. spodb. Gaudete et exultate 57), v rodovitnem pričevanju tistih, ki ostajajo kakor Marija na mnogo načinov ob vznožju križa, v tistem bolečem, a trdnem miru, ki ne napada niti si ničesar ne podreja; in v vztrajnem, a potrpežljivem upanju, da bo Gospod izpolnil svojo obljubo, kakor je obljubil našim očetom in njihovemu potomstvu vekomaj (prim. Lk 1,54-55).

Tudi mi, ki se tesno oklepamo zadnjih Gospodovih besed in pričevanja, ki je zaznamovalo njegovo življenje, hočemo kot cerkvena skupnost slediti njegovim stopinjam in izročiti svojega brata v Očetove roke. Naj njegove roke usmiljenja najdejo njegovo svetilko prižgano z oljem evangelija, ki ga je sejal in o njem pričeval vse svoje življenje (prim. Mt 25,6-7).

Sv. Gregorij Veliki, ki je na koncu Pastoralnega vodila vabil in spodbujal v to duhovno družbo, je takole rekel: »Sredi neviht mojega življenja mi daje uteho zaupanje, da me boš ti zadržal nad vodo na rešilni deski tvojih molitev. Ko me teža lastne krivde vleče navzdol, naj me dviga roka tvojega zasluženja.« Tega se zaveda pastir, ki ne more sam nositi tega, česar v resnici ne bi mogel prenašati sam, in se zato zna prepustiti molitvi in skrbi ljudstva, ki mu je bilo zaupano.[4]In prav Božje verno ljudstvo, ki se je zbralo, spremlja in izroča življenje njega, ki je bil njegov pastir. Kakor žene iz evangelija pri grobu smo tukaj z dišavami hvaležnosti in mazili upanja, da mu še enkrat dokažemo ljubezen, ki se ne izgubi; to hočemo storiti z istim maziljenjem, modrostjo, tankočutnostjo in predanostjo, s katerimi nas je znal obdarovati vsa ta leta. Skupaj hočemo reči: »Oče, v tvoje roke izročamo njegovega duha.«

Benedikt, zvesti Ženinov prijatelj, naj bo tvoje veselje popolno, ko boš dokončno in za vedno poslušal njegov glas!

Vir: Vatican news

 

/0 KOMENTARJEV/

Poslanica svetega očeta Frančiška za 56. svetovni dan miru: Nihče se ne more rešiti sam.

V petek, 16. decembra 2022, je izšla poslanica papeža Frančiška za 56. svetovni dan miru, ki ga obhajamo 1. januarja 2023, z naslovim: Nihče se ne more rešiti sam. Izhajati iz covida-19, da bomo skupaj zasnovali poti miru.

POSLANICA NJEGOVE SVETOSTI
PAPEŽA FRANČIŠKA
ZA 56. SVETOVNI DAN MIRU
1. JANUAR 2023

Nihče se ne more rešiti sam.
Izhajati iz covida-19, da bomo skupaj zasnovali poti miru

»Kar pa zadeva čase in trenutke, bratje, ni treba, da bi vam pisali o tem, saj sami natančno veste, da bo Gospodov dan prišel, kakor pride tat ponoči« (Prvo pismo sv. Pavla Tesaloničanom, 5,1-2).

1. S temi besedami je apostol Pavel vabil skupnost v Solunu, naj v pričakovanju srečanja z Gospodom ostane čvrsta, z nogami in srcem trdno na zemlji, sposobna pozornega pogleda na resničnost in na dogodke zgodovine. Čeprav se dogodki našega bivanja zdijo tako tragični in se čutimo porinjeni v temen in mučen predor krivice in trpljenja, smo poklicani, da ohranjamo svoja srca odprta za upanje, polni zaupanja v Boga, ki postane navzoč, ki nas nežno spremlja, podpira v naporih in predvsem usmerja našo pot. Zato sv. Pavel nenehno spodbuja skupnost, naj bo čuječa ter išče dobro, pravičnost in resnico: »Zato nikar ne spimo kakor drugi, ampak bodimo budni in trezni« (5,6). To je povabilo, naj ostanemo budni, naj se ne zapremo v strah, v bolečino ali v sprijaznjenost, naj ne popuščamo raztresenosti in se ne prepustimo malodušju, ampak naj bomo kot stražarji, ki so sposobni bedeti in ujeti prve žarke jutranje zore, zlasti v najbolj temnih urah.

2. Covid-19 nas je pogreznil v sredo noči, ko je destabiliziral naše običajno življenje, spravil v nered naše načrte in navade ter prevrnil navidezno mirnost naših tudi najbolj privilegiranih družb, ko je vzbujal zmedenost in trpljenje ter povzročil smrt mnogih naših bratov in sester.

Zdravstveni sistem, potisnjen v vrtinec nepričakovanih izzivov in v razmere, ki tudi z znanstvenega vidika nikakor niso bile jasne, se je mobiliziral, da bi mnogim lajšal bolečino in jo skušal odpraviti. Prav tako tudi politične oblasti, ki so morale sprejeti pomembne ukrepe glede organiziranja in upravljanja izrednih razmer.

Skupaj s fizičnimi izrazi je covid-19 tudi z dolgotrajnimi učinki povzročil splošno slabo počutje, ki se je zgostilo v srcu številnih ljudi in družin, z nezanemarljivimi posledicami, ki so jih povečala dolga obdobja izolacije in različne omejitve svobode.

Poleg tega ne moremo pozabiti, kako se je pandemija dotaknila nekaterih nevralnih točk družbene in gospodarske ureditve, ter prinesla protislovja in neenakosti. Ogrozila je zagotovljeno delo mnogih in poslabšala vedno bolj razširjeno osamljenost v naših družbah, zlasti najbolj šibkih in ubogih. Pomislimo na primer na milijone neformalnih delavcev na številnih koncih sveta, ki so ostali brez dela in brez vsake podpore ves čas zapore.

Posamezniki in družba redkokdaj napredujejo v razmerah, ki povzročajo takšen občutek poraza in grenkobe, saj ta oslabi napore za mir in povzroči socialne konflikte, razočaranja in nasilje različnih vrst. V tem smislu se zdi, da je pandemija pretresla tudi najbolj mirna področja našega sveta in pokazala na neštete šibkosti.

3. Po treh letih je primerno, da si vzamemo nekaj časa za spraševanje, učenje in rast ter se pustimo spremeniti tako kot posamezniki kot tudi kot skupnost. Naj privilegiran čas, da se pripravimo na »Gospodov dan«. Večkrat sem že imel priložnost, da sem ponovil, da iz krize nikoli ne pridemo enaki: iz nje pridemo boljši ali slabši. Danes smo povabljeni, da se vprašamo: kaj smo se naučili iz pandemije? Kakšnih novih poti se moramo lotiti, da bomo opustili verige naših starih navad, da bomo bolje pripravljeni, da si bomo upali kaj novega? Kakšna znamenja življenja in upanja lahko dojamemo, da bomo šli naprej in skušali izboljšati naš svet?

Ko smo neposredno spoznali krhkost, ki zaznamuje človeško resničnost in naše osebno bivanje, lahko rečemo, da je največji nauk, ki nam ga zapušča v dediščino covid-19, zavedanje, da vsi potrebujemo drug drugega, da je naš največji, čeprav tudi najbolj krhek zaklad, človeško bratstvo, utemeljeno na našem skupnem Božjem otroštvu, in da se nihče ne more rešiti sam. Zato je torej nujno, da skupaj iščemo in spodbujamo univerzalne vrednote, ki označujejo pot tega človeškega bratstva. Naučili smo se tudi, da zaupanje, ki smo ga polagali v napredek, v tehnologijo in v učinke globalizacije, ni bilo samo pretirano, ampak se je spremenilo v individualistično in malikovalsko zastrupljanje, ki ogroža želeno zagotovilo pravičnosti, sloge in miru. V našem svetu hitenja zelo pogosto razširjeni problemi neravnovesij, krivic, revščine in izključevanja gojijo nemire in konflikte, ter povzročajo nasilje in celo vojne.

Medtem ko je po eni strani pandemija vse to razkrila, smo lahko po drugi strani prišli do pozitivnih odkritij: dobrodejne vrnitve k ponižnosti; zmanjšanja nekaterih potrošniških zahtev; prenovljenega čuta za solidarnost, ki nas spodbuja, da izstopimo iz svoje sebičnosti, da bi se odprli trpljenju drugih in njihovim potrebam; pa tudi v nekaterih primerih naravnost junaške vneme številnih ljudi, ki so se razdajali, da bi mogli vsi kar najbolje premagati dramo izrednih razmer.

Iz te izkušnje je prišla močnejša zavest, ki vse, ljudstva in narode, vabi, naj v središče postavijo besedo »skupaj«. Skupaj namreč, v bratstvu in solidarnosti, gradimo mir, zagotavljamo pravičnost, premagujemo najbolj boleče dogodke. Najbolj učinkoviti odgovori na pandemijo so bili v resnici tisti, v katerih so se družbene skupine, javne in zasebne ustanove ter mednarodne organizacije združile, da bi odgovorile na izziv, pri čemer so pustile ob strani posebne koristi. Samo mir, ki se rojeva iz bratske in nesebične ljubezni, nam lahko pomaga, da premagamo osebne, družbene in svetovne krize.

4. Istočasno se je v trenutku, ko smo si drznili upati, da je najhujše v noči pandemije covida-19 premagano, na človeštvo zgrnila nova strašna nesreča. Priča smo bili nastopu še ene nadloge: še ene vojne, deloma primerljive covidu-19, ki pa jo za razliko od pandemije vodijo krivične človeške odločitve. Vojna v Ukrajini žanje nedolžne človeške žrtve in širi negotovost ne samo na tiste, ki so neposredno prizadeti, ampak širše in brez razlike tudi na tiste, ki tisoče kilometrov daleč trpijo zaradi njenih stranskih posledic – dovolj je pomisliti na probleme s pšenico in na cene goriva.

Vsekakor to ni post-covidno obdobje, na katerega smo upali ali smo ga pričakovali. Pravzaprav ta vojna skupaj z vsemi drugimi spopadi, razširjenimi po zemeljski obli, prestavlja poraz za celotno človeštvo in ne samo za neposredno vpletene strani. Medtem ko so za covid-19 našli cepivo, za vojno še niso odkrili primernih rešitev. Vsekakor je virus vojne težje poraziti kot viruse, ki prizadenejo človeški organizem, ker ta virus ne prihaja od zunaj, ampak iz notranjosti človeškega srca, ki so ga pokvarili grehi (prim. evangelij po Marku, 7,17-23).

5. Kaj se torej zahteva od nas? Najprej, da pustimo, da izredne razmere, ki smo jih doživeli, spremenijo naše srce, se pravi, da dovolimo, da Bog preko tega zgodovinskega trenutka preoblikuje naša običajna merila za razlaganje sveta in stvarnosti. Ne moremo več misliti samo na ohranjanje prostora naših osebnih ali narodnih koristi, ampak moramo o sebi razmišljati v luči skupnega dobrega, s čutom za skupnost, oziroma kot »mi«, ki je odprt za svetovno bratstvo. Ne moremo si prizadevati samo za zaščito sebe, ampak je čas, da se vsi zavzamemo za ozdravitev naše družbe in našega planeta ter ustvarimo temelje za bolj pravičen in miroljuben svet, ki si bo resno prizadeval za iskanje dobrega, ki bo v resnici skupno.

Da bi to storili in da bi po izrednih razmerah covida-19 živeli bolje, ne smemo podcenjevati temeljnega dejstva, da so vse moralne, družbene, politične in gospodarske krize, ki jih doživljamo, povezane med seboj, in tisto, na kar gledamo kot na posamezne probleme, je v resnici eno, vzrok ali posledica za drugega. In zato smo poklicani, da se z izzivi našega sveta soočimo odgovorno in sočutno. Na novo moramo ovrednotiti zagotavljanje javnega zdravja za vse. Spodbujati moramo mirovne dejavnosti za končanje spopadov in vojn, ki še naprej povzročajo žrtve in revščino. Na konkreten način moramo poskrbeti za naš skupni dom in uresničevati jasne in učinkovite ukrepe za boj proti podnebnim spremembam. Boriti se moramo proti virusu neenakosti in zagotoviti hrano ter dostojno delo za vse ter podpirati tiste, ki nimajo niti minimalne plače in so v velikih težavah. Škandal lačnih ljudstev nas žalosti. S primernimi politikami moramo razviti sprejemanje in integracijo, zlasti v odnosu do migrantov in tistih, ki živijo kot odvrženi v naših družbah. Le če se bomo v teh razmerah razdajali z altruistično željo, ki jo navdihuje neskončna in usmiljena Božja ljubezen, bomo lahko zgradili nov svet in prispevali h gradnji Božjega kraljestva, ki je kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru.

Ko podeljujem z vami ta razmišljanja, želim, da bi v novem letu mogli hoditi skupaj in ceniti to, kar nas zgodovina lahko nauči. Svoje najboljše želje izrekam voditeljem držav in vlad, odgovornim v mednarodnih organizacijah, voditeljem različnih verstev. Vsem moškim in ženskam dobre volje želim, da bi dan za dnem kot rokodelci miru gradili dobro leto! Brezmadežna Marija, Jezusova Mati in Kraljica miru naj prosi za nas in za ves svet.

V Vatikanu, 8. decembra 2022
Frančišek

Vir: Vatican news

/0 KOMENTARJEV/

Blagoslov konj na praznik sv. Štefana našega župnijskega zavetnika

 

Sveti Štefan je zavetnik naše župnije in 26. december je za nas slovesni praznik.

• Glavna slovesnost je  bila ob 9.15. Sveto mašo je daroval predstojnik slovenskih jezuitov p. Miran Žvanut. P. Miran nam je v nagovoru spregovoril o veselju, ki je vedno predstavlja nekaj Božjega. Po maši je bil blagoslov konj in avtomobilov. Na ta praznik so bili tudi letos z nami predstavniki konjeniškega društva Sostro za kar se jim iskreno zahvaljujemo.  Več slik o današnjem dogodku najdete spodaj v članku.

Blagoslov konj in darovanje konjičkov

V naši župniji je navada, da na praznik sv. Štefana blagoslavljamo konje. K nam s svojimi konji pridejo člani konjeniškega društva Sostro. Med obema vojnam se je na ta dan v Štepanji vasi pri blagoslovu konj zbralo zelo veliko število kmetov s s konji. Takrat je bil to kar celodnevni dogodek. Najprej je bila sveta maša nato blagoslov konj. Nato pa je bil še sejem, na katerem so kmetje trgovali med seboj.

Zadaj v cerkvi so na ta dan na razpolago majhni starodavni konjički, ki imajo etnografsko vrednost. Lahko vzamete enega in ga nesete pred oltar in ob tem prosite za blagoslov pri vaših živalih.  Ob tem lahko darujete svoj dar. Bog povrni.

Slika svetega Štefana v Štepanji vasi ima ’tisto nekaj’, kar pritegne pogled

Ob tej priliki objavljamo članek umetnika Lana Seuška, ki ga je pritegnila znamenita slika svetega Štefana slikarja Jurija Šubica.

Nas lahko slika, ki je bila naslikana v čisto drugem času, danes nagovori na nov in za ta čas enkraten način? Velja prepričanje, da nas umetniško delo nagovarja, če poznamo vsebino naslikanega. Pa poglejmo …

Zgodilo se je takole: K nedeljski maši sem šel v Štepanjsko naselje v cerkev svetega Štefana. Po nekaj trenutkih, ko so se mi odrosila očala, sem zagledal sliko slikarja Jurija Šubica.

Na glavni oltarni podobi je upodobljen sveti Štefan, njegovo glavo obdaja svetniški sij, ki je tako žareč, da portret svetega Štefana prav izstopi. Slika ima ’tisto nekaj’, kar pritegne pogled, da se človek zazre in gleda. Seveda za tem stoji spretnost in znanje likovne teorije, barvnega kontrasta med svetlo modrim nebom in temnomodro draperijo ter kot protiutež različni odtenki kožnega inkarnata.

Poleg barvitosti slike – v tem so bili impresionisti, med katere spada Jurij Šubic – mojstri, me je pri njegovi sliki pritegnil prizor, kako je Štefan, postavljen med razjarjeno množico, zazrt v nebo. Moji možgani so prizor s to množico moških, ki imajo v rokah kamenje, takoj povezali s protestniki, ki jih je bilo moč videti ob petkih in so protestirali proti vladnim ukrepom.

V Štefanu sem v tistem trenutku prepoznal zdravnika, morda celo mojega brata, kirurga. Sam pri sebi sem dejal: »Štefan, kako si lahko tako miren, ob dejstvu, da te hočejo ubiti, ob dejstvu, da te prezirajo?«

Kdo je bil sv. Štefan?

Dovolite mi, da na tej točki nekoliko osvetlim, kdo je sveti Štefan. Sveti Štefan je eden prvih diakonov v Cerkvi in eden od prvih mučencev. Diakon je postal, ker je bil cenjen pri mestnih vratih in je užival zaupanje pri ljudeh. Apostoli so nanj položili roke in zanj molili.

Mestna vrata so bila v judovski kulturi nekaj podobnega kot agora v grški, tam so Judje sklepali pomembne kupčije in razpravljali o pomembnih verskih in političnih vprašanjih. Sveti Štefan si je zaradi pričevanja za Jezusa nakopal ogromno nasprotnikov. Na zaslišanju pred velikim zborom so se našle krive priče, ki so pričale proti njemu. Štefan pa je ostal zvest resnici in, ko je vanj priletel prvi kamen, se je zdelo, da bodo z njim vred ubili tudi resnico. Ampak apostolska dela nam izpričajo, da je iz te prelite krvi, zrasla nova množica sledilcev Resnice.

Čisto možno je, da je pri kamenjanju svetega Štefana sodeloval tudi Savel, ki se je nato spreobrnil in postal Pavel.

Podoba, ki pritegne, a je ne razumem

A vrnimo se v leto 2021, v cerkev svetega Štefana v Štepancu. Pred menoj je podoba, ki me pritegne, a je ne razumem. Kako lahko nekdo moli za svoje krvnike in v čem je tu smisel? Odgovor mi ponudi obraz svetega Štefana, ki pravi, da je prav ta razjarjena množica najbolj žejna topline, odpuščanja, željna tega, da bi svobodno zaživela in opustila zgrešene predstave, ki jo zasužnjujejo.

Sveti Štefan mi danes pripoveduje, da je tisti, ki nas najbolj glasno zmerja z ovcami, med vsemi najbolj prestrašena in zavržena ovčka, ki kliče na pomoč. Vendar svetega Štefana še zmeraj ne razumem in ne da mi miru misel na lažnive priče, ki zavajajo. Kaj je z njimi? Čisto potihem slišim glas, da bodo te vedno prisotne, zato pa stojim za Resnico do zadnjega kamna. Resnice se ne da zasuti nikoli.

Mednaslovi so uredniški

Vir članka o sliki sv. Štefana: Galerija Fortunata Berganta

Tu je še nekaj slik od lanske slovesnosti sv. Štefana

Foto: Naslovna slika Tinkara Čerin, ostale slike Lojze Mušič

/0 KOMENTARJEV/