Bratje in sestre! Dovolite mi, da vas nagovorim s temi neposrednimi in domačimi besedami: bratje in sestre. Tako vas želim pozdraviti, verski voditelji in oblasti, člani diplomatskega zbora in mednarodnih organizacij, predstavniki akademskih in kulturnih ustanov, civilne družbe in različnih nevladnih organizacij, v imenu bratstva, ki nas vse združuje kot otroke istih nebes.

Pred skrivnostjo neskončnega, ki nas presega in privlači, nas verstva opominjajo, da smo bitja: nismo vsemogočni, ampak smo ženske in moški na poti v ista nebesa. Ustvarjenost, ki si jo delimo, tako vzpostavlja skupnost, realno bratstvo. Spominja nas, da smisla življenja ne moremo omejiti na naše osebne interese, ampak je zapisan v bratstvu, ki nas odlikuje. Rastemo le z drugimi in po zaslugi drugih. Dragi voditelji in predstavniki svetovnih in tradicionalnih verstev, nahajamo se v deželi, ki so jo skozi stoletja prečkale velike karavane: tu se je prepletlo veliko zgodb, idej, verovanj in upanj. Naj bo Kazahstan ponovno dežela srečanja med tistimi, ki so si daleč. Naj odpre novo svilno pot, ki ne bo temeljila na vrednosti trgovine, temveč na medčloveških odnosih: na spoštovanju, iskrenosti dialoga, nepogrešljivi vrednosti vsakega človeka, sodelovanju; bratska pot za skupno hojo proti miru.

Včeraj sem si izposodil podobo dombre, danes pa bi rad glasbilo povezal z glasom najbolj znanega pesnika te države, očeta njene moderne literature, pedagoga in skladatelja, ki ga pogosto upodabljajo z dombro. Abai (1845–1904), kot ga popularno imenujejo, nam je zapustil spise, prežete z religioznostjo, v katerih sije najboljša duša tega ljudstva: harmonična modrost, ki si želi miru in raziskovanja, se ponižno sprašuje, hrepeni po modrosti, vredni človeka, nikoli zaprta v ozke in tesne vizije, temveč pripravljena pustiti se navdihovati in izzivati številnim izkušnjam. Abai nas spodbuja z brezčasnim vprašanjem: »Kaj je lepota življenja, če se ne poglobimo?« (Poezija, 1898). Drug pesnik se je spraševal o smislu obstoja in na ustnice nekega pastirja teh brezmejne azijske pokrajine postavil enako pomembno vprašanje: »Kam vodi to moje kratko potepanje?« (G. Leopardi). Takšna vprašanja vzbujajo potrebo po veri in nas spominjajo, da ljudje ne obstajamo toliko zato, da bi zadovoljevali zemeljske interese in tkali odnose zgolj ekonomske narave, temveč da bi hodili skupaj kot popotniki s pogledom, usmerjenim v nebesa. Najti moramo smisel v končnih vprašanjih, gojiti duhovnost; kot je govoril Abai, moramo ohranjati »dušo budno in um jasen« (Beseda 6).

Bodimo budni

Bratje in sestre, svet od nas pričakuje zgled budnih duš in jasnih misli, pričakuje pristno vernost. Prišla je ura, da se prebudimo iz fundamentalizma, ki onesnažuje in razjeda vsako veroizpoved, ura, da srce postane jasno in sočutno. Čas pa je tudi, da pustimo v zgodovinskih knjigah zapisane govore, ki so tu in drugod predolgo vzbujali sumničavost in prezir do religije, kot da bi bila destabilizirajoč dejavnik sodobne družbe. V teh krajih je dobro poznana dediščina državnega ateizma, ki se je uveljavljal desetletja, ta utesnjujoča in dušeča miselnost, za katero je bila že sama uporaba besede »religija« neprijetna. V resnici verstva niso problem, temveč so del rešitve za bolj harmonično sobivanje. Iskanje presežnega in svete vrednote bratstva lahko navdihujeta in razsvetljujeta odločitve, ki jih je treba sprejeti v kontekstu geopolitičnih, družbenih, gospodarskih in ekoloških kriz, ki so v osnovi duhovne, ki se dogajajo v številnih današnjih institucijah, celo v demokracijah, ter ogrožajo varnost in sožitje med narodi. Zato potrebujemo verstva, da bi odgovorili na svetovno hrepenenje po miru in hrepenenje po neskončnem, ki biva v srcu vsakega človeka.

Zato je bistven pogoj za zares človeški in celostni razvoj verska svoboda. Bratje in sestre, svobodna bitja smo. Naš Stvarnik se je zaradi nas »umaknil«, tako rekoč »omejil« svojo absolutno svobodo, da bi tudi nas naredil za svobodna bitja. Kako naj torej v njegovem imenu prisilimo brate? »Če verujemo in častimo,« je učil Abai, »ne smemo reči, da lahko druge prisilimo, da verujejo in častijo« (Beseda 45). Verska svoboda je temeljna, primarna in neodtujljiva pravica, ki jo je treba spodbujati povsod in je ni mogoče omejiti le na svobodo češčenja. Pravzaprav je pravica vsakega človeka, da javno pričuje o svoji veroizpovedi: da jo predlaga, ne da bi jo vsiljeval. To je dobra praksa oznanjevanja, ki se razlikuje od prozelitizma in indoktrinacije, katerih naj bi se vsi izogibali. Če bi najpomembnejše življenjsko prepričanje prestavili v zasebno sfero, bi družbo prikrajšali za neizmerno bogastvo; nasprotno, spodbujanje okolij, v katerih se spoštuje soobstoj verskih, etničnih in kulturnih raznolikosti, je najboljši način za krepitev posebnih značilnosti, za združevanje ljudi, ne da bi jih poenotili, za spodbujanje njihovih najvišjih želja, ne da bi zmanjšali njihov zagon.

Poleg nesmrtne vrednote religije je tu tudi aktualna vrednota, ki jo Kazahstan z gostovanjem tega kongresa svetovnega pomena že dvajset let z občudovanjem organizira. Tokrat nas spodbuja k razmisleku o naši vlogi v duhovnem in družbenem razvoju človeštva v obdobju po pandemiji.

Pandemija med ranljivostjo in zdravljenjem je prvi od štirih globalnih izzivov, ki jih želim izpostaviti in ki vse – zlasti pa verstva – pozivajo k večji edinosti. Covid-19 nas je vse postavil na isto raven. Spoznali smo, da, kot je dejal Abai, »nismo stvarniki, ampak smrtniki« (ibid.): vsi smo se počutili krhke, potrebni pomoči; nihče ni bil popolnoma avtonomen, nihče popolnoma samozadosten. Zdaj pa ne smemo zapraviti potrebe po solidarnosti, ki smo jo začutili, in iti dalje, kot da se ni nič zgodilo, ne da bi se skupaj spopadli z nujnimi vprašanji, ki zadevajo vse. Verstva pri tem ne smejo biti ravnodušna: poklicana so biti v prvi vrsti, spodbujati edinost ob preizkušnjah, ki lahko še bolj razdelijo človeško družino.

Na nas, ki verjamemo v Stvarnika, je, da pomagamo bratom in sestram naše dobe, da ne pozabijo na ranljivost, ki je značilna za nas: da ne zapademo v lažno domnevo o vsemogočnosti, ki jo zbuja tehnični in ekonomski napredek, ki sam po sebi ni dovolj; da se ne ujamemo v zanko dobička in zaslužka, kot da sta zdravilo za vse zlo; da se ne prepustimo netrajnostnemu razvoju, ki ne spoštuje meja, ki jih postavlja stvarstvo; da se ne pustimo anestezirati potrošništvu, ki omamlja, kajti dobrine so za človeka in ne človek za dobrine. Skratka, naša skupna ranljivost, ki se je pokazala med pandemijo, bi nas morala spodbuditi, da ne gremo naprej tako kot prej, temveč z več ponižnosti in daljnovidnosti.

Poleg ozaveščanja o naši krhkosti in odgovornosti so verniki v postpandemičnem obdobju poklicani k skrbi: da skrbijo za skupno človeštvo, da postanejo obrtniki občestva, priče sodelovanja, ki presega pregrade njihove skupnosti, etnične, nacionalne in verske pripadnosti. Toda kako razumeti tako težko poslanstvo? Kje začeti? Pri tem, da prisluhnemo najšibkejšim, damo glas najranljivejšim, smo odmev globalne solidarnosti, ki v prvi vrsti zadeva njih, revne, pomoči potrebne, ki so najbolj trpeli zaradi pandemije, ki je v ospredje postavila krivičnost planetarnih neenakosti. Koliko ljudi še danes nima enostavnega dostopa do cepiv! Bodimo na njihovi strani in ne na strani tistih, ki imajo več in dajejo manj; postanimo preroška in pogumna vest, bodimo blizu vsem, še posebej pa premnogim pozabljenim, marginaliziranim, najšibkejšim in najrevnejšim delom družbe, tistim, ki trpijo na skrivaj in v tišini, daleč od središča pozornosti. To, kar vam predlagam, ni le način, kako biti bolj občutljiv in solidaren, temveč je pot ozdravitve za naše družbe. Da, saj ravno pomanjkanje omogoča širjenje epidemij in drugih hudih bolezni, ki uspevajo na tleh stiske in neenakosti. Največji dejavnik tveganja našega časa ostaja revščina. V zvezi s tem je Abai modro vprašal: “Ali lahko tisti, ki so lačni, ohranijo jasen um […] in pokažejo prizadevnost pri učenju? Revščina in spori […] rodijo […] nasilje in pohlep” (Beseda 25). Dokler bosta divjali neenakost in nepravičnost, se ne bodo nehali pojavljati virusi, ki so še slabši od Covida: sovraštvo, nasilje in terorizem.

Izziv miru

To nas pripelje do drugega planetarnega izziva, ki še posebej zadeva vernike: izziva miru. V zadnjih desetletjih se je dialog med verskimi voditelji nanašal predvsem na to tematiko. Vendar pa vidimo naše dni še vedno zaznamovane z vojno, razjarjenimi soočanji, nezmožnostjo, da bi naredili korak nazaj in drugemu ponudili roko. Potreben je sunek, ki mora, bratje in sestre, priti od nas. Če je Stvarnik, ki mu posvečamo svoj obstoj, dal človeško življenje, kako lahko mi, ki se imamo za vernike, privolimo v njegovo uničenje? In kako naj mislimo, da bodo ljudje našega časa, med katerimi mnogi živijo, kot da Bog ne obstaja, motivirani za spoštljiv in odgovoren dialog, če se velika verstva, ki predstavljajo dušo mnogih kultur in tradicij, ne bodo dejavno zavzemala za mir?

Zavedajoč se grozot in napak iz preteklosti, združimo svoja prizadevanja, da Vsemogočni nikoli več ne bo postal talec volje človeške moči. Abai nas opozarja, da »tistega, ki dopušča zlo in se mu ne upira, ne moremo imeti za pravega vernika, ampak v najboljšem primeru za mlačnega vernika« (prim. Beseda 38). Bratje in sestre, očiščenje od zla je potrebno za vse in vsakogar. Abai je pri tem vztrajal in zapisal, da tisti, ki »opušča učenje, sam sebe prikrajša za blagoslov« in »kdor ni strog do sebe in ni sposoben sočutja, ne more veljati za vernika« (Beseda 12). Bratje in sestre, očistimo se torej domneve, da se počutimo pravični in da se nimamo ničesar naučiti od drugih; osvobodimo se reduktivnih in uničujočih konceptov, ki žalijo Božje ime s togostjo, zaprtostjo in ekstremizmom ter ga skrunijo s sovraštvom, fanatizmom in terorizmom ter s tem iznakažejo tudi podobo človeka. Da, saj sta “vir človeštva,” opozarja Abai, “ljubezen in pravičnost, […] sta kroni božanskega stvarstva” (Beseda 45). Nikoli ne opravičujmo nasilja. Ne dovolimo, da bi sveto postalo orodje profanega. Naj sveto ne bo podpora moči in naj se moč ne podpira s svetim!

Bog vedno vodi k miru

Bog je mir in vedno vodi k miru, nikoli k vojni. Zato se še bolj zavzemajmo za spodbujanje in krepitev potrebe, da se konflikti ne bi reševali s prazno obljubo sile, orožja in groženj, temveč z edinimi sredstvi, ki jih blagoslavljajo nebesa in so vredna človeštva: s srečanjem, dialogom in potrpežljivimi pogajanji, ki se izvajajo z mislijo na otroke in mlade generacije. Slednje poosebljajo upanje, da mir ni krhek rezultat mučnih pogajanj, temveč rezultat nenehnih vzgojnih prizadevanj, ki spodbujajo njihove sanje o razvoju in prihodnosti. Abai je v tem smislu spodbujal k širjenju znanja, preseganju meja lastne kulture, sprejemanju znanja, zgodovine in literature drugih. Prosim vas, vlagajmo v to: ne v oborožitev, ampak v izobraževanje!

Po pandemiji in miru se posvetimo tretjemu izziva, in sicer bratskega sprejemanja. Danes je zelo težko sprejeti človeka. Vsak dan so zavrženi nerojeni dojenčki in otroci, migranti in starejši ljudje. Obstaja kultura odmetavanja. Veliko bratov in sester umre žrtvovanih na oltarju dobička, ovitih v svetoskrunsko kadilo brezbrižnosti. Vendar pa je vsak človek sveto bitje. »Homo sacra res homini,« so rekli stari (Seneca, Epistulae morales ad Lucilium, 95.33): naša naloga, predvsem verstev, je, da na to opozarjamo svet! Še nikoli prej nismo bili priča tako velikim selitvam prebivalstva zaradi vojn, revščine, podnebnih sprememb in iskanja blaginje, ki jo omogoča globalizirani svet, a je pogosto težko dostopna. Prihaja do velikega izseljevanja: iz najbolj revnih območij se ljudje skušajo prebiti v bogatejša območja. To vidimo vsak dan z različnimi migracijami po svetu. To ni novica iz kronike, temveč zgodovinsko dejstvo, ki zahteva skupne in daljnosežne rešitve. Seveda je instinktivno braniti svojo pridobljeno varnost in iz strahu zapirati vrata; lažje je tujca sumiti, obtoževati in obsojati, kot pa ga spoznati in razumeti. Toda naša dolžnost je, da se spomnimo, da nas Stvarnik, ki bdi nad koraki vsakega bitja, nagovarja k podobnemu pogledu, ki prepozna obraz brata. Brata migranta je treba sprejeti, ga spremljati, podpirati in vključiti.

Kazahstanski jezik vabi k temu prijaznemu pogledu: v njem »ljubiti« dobesedno pomeni »imeti dober pogled na nekoga«. Tudi tradicionalna kultura teh regij potrjuje isto stvar z lepim ljudskim pregovorom: »Če koga srečaš, ga poskusi osrečiti, saj ga morda vidiš zadnjič.« Če običaj gostoljubja stepe izpostavlja nepreklicno vrednost vsakega človeka, Abai to potrjuje z besedami, da »mora človek biti človeku prijatelj« in da to prijateljstvo temelji na univerzalni delitvi, saj so pomembne resničnosti življenja in po življenju skupne. Pravi, da so »vsi ljudje gostje drug drugega« in da je »človek sam gost v tem življenju« (Beseda 34). Ponovno odkrijmo umetnost gostoljubja, sprejemanja in sočutja. Naučimo se tudi sramu: da, čutiti zdrav sram, ki se rodi iz sočutja do človeka, ki trpi, iz ganjenosti in začudenja nad njegovim stanjem, nad njegovo usodo, v kateri se čutimo udeleženi. To je pot sočutja, ki nas naredi bolj človeške in bolj verne. Na nas je, da poleg potrjevanja nedotakljivega dostojanstva vsakega človeka učimo jokati za drugimi, saj bomo zares človeški le, če bomo napore človeštva čutili kot svoje lastne.

Pred nami je še zadnji globalni izziv: skrb za skupni dom. Zaradi podnebnih motenj ga je treba zaščititi, da ne bo podvržen logiki dobička, temveč bo ohranjen za prihodnje generacije v slavo Stvarniku. Abai je zapisal: »Kako čudovit svet nam je dal Stvarnik! Svojo luč nam je podaril z velikodušnostjo in radodarnostjo. Ko nas je mati zemlja hranila na prsih, se je naš nebeški Oče skrbno sklanjal nad nami« (iz pesmi Pomlad). Najvišji je z ljubečo skrbjo postavil skupni dom za življenje: kako lahko mi, ki se imamo za njegove, dovolimo, da ga onesnažijo, zlorabijo in uničijo? Združimo svoja prizadevanja tudi pri tem izzivu. Ni zadnji po pomembnosti. Dejansko je povezan s prvim, pandemičnim. Virusi, kot je Covid-19, ki so sicer mikroskopski, vendar lahko uničijo velike ambicije napredka in pogosto izvirajo iz živalskega sveta, izvirajo iz porušenega ravnovesja, ki je v veliki meri posledica nas samih. Pomislimo na primer na krčenje gozdov, nezakonito trgovino z živimi živalmi, intenzivno živinorejo … Ta miselnost izkoriščanja uničuje dom, v katerem živimo. Ne le to, vodi k zatonu spoštljive in verske vizije sveta, ki si jo je hotel Stvarnik. Zato je nujno treba spodbujati in pospeševati skrb za življenje v vseh njegovih oblikah.

Dragi bratje in sestre, skupaj hodimo naprej, da bo pot verstev vedno bolj prijateljska. Abai je govoril, da je »lažni prijatelj kakor senca: ko te obsije sonce, se ga ne boš mogel znebiti, a ko se nad tabo zgostijo sence, ga nikjer več ne boš videl« (Beseda 37). Naj se nam to ne zgodi: naj nas Najvišji osvobodi senc sumničenj in laži; naj nam pomaga gojiti sončna in bratska prijateljstva z rednim pogovorom in svetlo iskrenostjo namenov. Tu bi se rad zahvalil zavzemanju Kazahstana na tem področju: vedno iskati edinost, vedno iskati dialog, vedno iskati prijateljstvo. To je zgled, ki ga vsem nam daje Kazahstan in mi mu moramo slediti in podpreti. Ne iščimo lažnih spravnih sinkretizmov – ničemur ne služijo -, ampak varujmo svojo identiteto odprto za pogum drugačnosti, za bratsko srečanje. Le tako, po tej poti, lahko v temnih časih, v katerih živimo, izžarevamo luč našega Stvarnika. Hvala vsem!

Vir: Vatican news

Fotografija: Vatican news

V nedeljo, 4. septembra 2022, je na Trgu sv. Petra potekala slovesna maša z beatifikacijo Janeza Pavla I. Med homilijo je papež Frančišek spregovoril o tem, kaj pomeni biti Jezusovi učenci: slediti mu po poti križa in iz življenja narediti dar, ki pričuje o velikodušni in usmiljeni ljubezni, ki jo ima On do nas. Zgled na tej poti nam je tudi novi blaženi, ki je »utelešal uboštvo učenca« ter »bil krotak in ponižen pastir. Imel se je za prah, na katerega si je Bog blagovolil pisati«.

Homilija papeža Frančiška

Jezus je na poti v Jeruzalem in današnji evangelij pravi, da so z njim »potovale velike množice« (Lk 14,25). Iti z njim pomeni slediti mu, to je postati njegovi učenci. In vendar so besede, ki jih Gospod nameni tem osebam, neprivlačne in zelo zahtevne: kdor ga ne ljubi bolj kot svojih dragih, kdor ne nosi svojega križa, kdor se ne odtrga od zemeljskih dobrin (prim. vv. 26-27.33), ne more biti njegov učenec. Zakaj Jezus nagovori množice s takšnimi besedami? Kakšen je pomen njegovih opominov? Poskusimo odgovoriti na ta vprašanja.

Predvsem vidimo velike množice, veliko ljudi, ki hodi za Jezusom. Lahko si predstavljamo, da so bili mnogi navdušeni nad njegovimi besedami in začudeni nad dejanji, ki jih je storil. V Njem so torej videli upanje za svojo prihodnost. Kaj bi storil katerikoli učitelj tistega časa, oziroma se lahko vprašamo, kaj bi storil prekanjen vodja, ko bi videl, da njegove besede in njegova karizma privlačijo množice in povečujejo njegov uspeh? To se dogaja tudi danes: posebej v trenutkih osebne in socialne krize, ko smo bolj izpostavljeni občutku jeze ali nas je strah zaradi nečesa, kar ogroža našo prihodnost, postanemo bolj ranljivi. In tako se v valu čustev zaupamo tistemu, ki zna spretno in z zvijačo izkoristiti to situacijo, izkoristiti strahove družbe in nam obljubi, da bo »rešitelj«, ki bo razrešil težave, v resnici pa želi povečati svojo priljubljenost in moč, svojo podobo, svojo sposobnost držati stvari v rokah.

Kaj pravi Evangelij

Evangelij nam pravi, da Jezus ne dela tako. Božji slog je drugačen. Pomembno je razumeti Božji slog, kako stvari udejanja Bog. Udejanja jih glede na slog. Božji slog je namreč drugačen od teh ljudi, saj On ne instrumentalizira naših potreb, nikoli ne uporablja naših šibkosti, da bi okrepil sebe. Njega, ki nas ne želi zapeljati s prevaro in ne želi deliti poceni sreče, ne zanimajo velikanske množice. Ne časti številk, ne išče privolitev in ni malikovalec osebnega uspeha. Nasprotno, zdi se zaskrbljen, ko mu ljudje sledijo z evforijo in plehkim navdušenjem. Tako namesto da bi dopustil, da bi ga prevzela očarljivost priljubljenosti, vsakemu naroča, naj pozorno razločuje razloge, zakaj mu sledi, ter posledice, ki so s tem povezane. Veliko ljudi iz tiste množice je namreč morda sledilo Jezusu zato, ker so upali, da bo vodja, ki jih bo osvobodil sovražnikov; nekdo, ki bo pridobil oblast in jo razdelil z njimi; ali da bo tisti, ki bo s čudeži razrešil problem lakote in bolezni. Gospodu se lahko namreč sledi iz različnih razlogov in moramo priznati, da so nekateri izmed njih posvetni: za popolno pobožno zunanjostjo se lahko skriva zadovoljevanje lastnih potreb, iskanje osebnega ugleda; želja, da bi imeli določeno vlogo, nadzor nad stvarmi, hlepenje po tem, da bi zasedli prostore in imeli privilegije, težnja po priznanju in drugo. To se dogaja danes tudi med kristjani. Toda to ni Jezusov slog. In ne more biti slog učenca in Cerkve. Če kdo hodi za Jezusom s temi osebnimi koristmi, je zgrešil pot.

Gospod terja drugačno držo.

Slediti mu ne pomeni vstopiti na dvor ali sodelovati pri zmagovalnem sprevodu, prav tako ne pomeni prejeti življenjskega zavarovanja. Nasprotno, pomeni tudi »nositi križ« (Lk 14,27): kakor On, vzeti nase lastna bremena in bremena drugih; iz življenja narediti dar in ne posedovanja; ga živeti v posnemanju velikodušne in usmiljene ljubezni, ki jo ima On do nas. Gre za izbire, ki v polnosti vključijo vse naše bivanje. Zato Jezus želi, da učenec ne postavi ničesar pred to ljubezen, niti najdražjih čustev in največjih dobrin.

Da pa bi to storili, je potrebno gledati bolj Njega kot sebe, se naučiti ljubezni, jo zajemati pri Križanem. Tam vidimo tisto ljubezen, ki se daruje do konca, brez mere in brez meja. Mera ljubezni je ljubiti brez mere. Mi sami – je dejal papež Luciani – »smo predmet Božje ljubezni, ki ne zaide« (Angel Gospodov, 10. september 1978). Ne zaide: nikoli ne izgine iz našega življenja, sveti nad nami in razsvetljuje tudi najtemnejše noči. Ko gledamo Križanega, smo torej tudi mi poklicani k visočini te ljubezni: da bi se očistili svojih izkrivljenih predstav o Bogu in svojih zaprtosti, da bi ljubili Njega in druge, v Cerkvi in v družbi, tudi tiste, ki ne mislijo tako kot mi, celo sovražnike.

Ljubiti: tudi za ceno križa, žrtve, tišine, nerazumevanja, samote, oviranja in preganjanja. Saj ljubiti tako, tudi za to ceno – kot je še dejal blaženi Janez Pavel I. – če želiš poljubiti križanega Jezusa, »ne moreš storiti drugega, kakor da se skloniš nad križ in dopustiš, da te zbode kakšen trn iz krone, ki je na Gospodovi glavi« (Splošna avdienca, 27. september 1978). Ljubezen do konca, z vsemi njenimi trni: ne s polovičarstvom, s prilagajanjem ali tihim življenjem. Jezus pravi, da smo, če ne ciljamo visoko, če ne tvegamo, če se zadovoljimo z neučinkovito vero, kakor tisti, ki želi zidati stolp, vendar pa ne preračuna dobro, če ima sredstva, da to lahko stori; »postavi temelj«, zidave pa potem »ne more dokončati« (v. 29). Če se iz strahu, da bi izgubili same sebe, odpovemo temu, da bi se darovali, pustimo stvari nedokončane: odnose, delo, odgovornosti, ki so nam zaupane, sanje in tudi vero. Tako na koncu živimo polovičarsko in koliko ljudi živi polovičarsko, tudi mi! Večkrat imamo skušnjavo da bi živeli polovičarsko, živeli tako, da bi nikoli ne naredili odločilni korak, – to namreč pomeni živeti polovičarsko, – ne da bi vzleteli, ne da bi tvegali za dobro, ne da bi se resnično posvetili drugim. Jezus nam naroča naslednje: živi evangelij in živel boš življenje, ne polovično, ampak v polnosti. Živi evangelij, živi življenje, a brez kompromisov.

Bratje, sestre, novi blaženi je živel tako: v veselju evangelija, brez kompromisov, tako, da je ljubil do konca. Utelešal je uboštvo učenca, ki ne pomeni samo biti nenavezan na materialne dobrine, ampak predvsem premagati skušnjavo, da bi postavili v središče lastni jaz in iskali lastno slavo. Nasprotno, ko je sledil Jezusovemu zgledu, je bil krotak in ponižen pastir. Imel se je za prah, na katerega si je Bog blagovolil pisati (prim. A. Luciani/Giovanni Paolo I, Opera omnia, Padova 1988, vol. II,11) Zato je govoril: »Gospod je zelo naročal: bodite ponižni. Tudi če ste naredili velike stvari, recite: nekoristni služabniki smo« (Splošna avdienca, 6. september 1978).

Papež Luciani je z nasmehom uspel posredovati Gospodovo dobroto. Lepa je Cerkev z veselim, vedrim in nasmejanim obrazom, Cerkev, ki nikoli ne zapira vrat, ki ne greni src, ki se ne pritožuje in ne goji zamere, ni jezna, torej Cerkev, ki ni jezna in nestrpna, ni čemerna in ne trpi zaradi nostalgije po preteklosti, ne zapade v vračanje nazaj. Prosimo tega našega očeta in brata, naj nam izprosi »nasmeh duše«, tisti pristen, ki nikoli ne vara, tak nasmeh duše. Prosimo z njegovimi besedami to, kar je on sam po navadi prosil. Takole je rekel: »Gospod, vzemi me takšnega, kakršen sem, z mojimi napakami, pomanjkljivostmi, vendar stori, da bi postal takšen, kakršen ti želiš, da bi bil« (Splošna avdienca, 13. september 1978). Amen.

Vir: Spletna stran Slovenske škofovske konference

Slovenske škofije, cerkvena gibanja, ustanove in skupnosti so v preteklem letu sodelovale v sinodalnem procesu Sinode o sinodalnosti 2021-2023. Na tem mestu objavljamo sklepni dokument – Narodni sinodalni povzetek za Slovenijo.

Narodni sinodalni povzetek – TUKAJ.

Potek sinode v Sloveniji

V sinodalni proces je v Sloveniji vstopilo vseh šest škofij. K sodelovanju so bile povabljene vse župnije, redovne skupnosti, cerkvena gibanja, skupnosti, organizacije in nasploh vsi, ki so želeli prispevati svoj pogled na življenje Cerkve. V okviru Slovenske škofovske konference je bilo ustanovljeno tajništvo za koordiniranje sinode in posebna svetovalna študijska skupina za sinodo.

Odgovorni škof za sinodo je celjski škof msgr. dr. Maksimilijan Matjaž. V sinodi je v različni meri sodelovala polovica župnij in drugih cerkvenih skupnosti. Več tisoč posameznikov pa je odgovorilo na posebne spletne vprašalnike.

Sklepni dokument sinode v Sloveniji

Sklepni dokument – Narodni sinodalni povzetek – je povzetek sinodalnih pogovorov Cerkve v Sloveniji. V njem se zrcali aktualno stanje cerkvenega občestva in razmišljanje sodelujočih v sinodi. Sklepni dokument v jedru navaja vsebinske sklope, ki kažejo na močne točke in posebej aktualne izzive za Cerkev v Sloveniji. Vsebinski sklopi so naslednji:

• Določitev pristojnosti in odgovornosti;
• Hvaležnost za župnije;
• Mala občestva in povezovanje;
• Iz bogoslužja rasteta vera in cerkveno občestvo;
• Zagnanost laikov za sodelovanje;
• Sodelovanje med duhovniki in laiki;
• Formacija za sodelovanje in voditeljstvo;
• Življenje duhovnikov;
• Oddaljeni, odprta občestva in poslušanje;
• Pričevanje vernikov v javnosti;
• Odpiranje resničnih vprašanj;
• Sodelovanje med škofijami in škofi

Prihodnji koraki na sinodalni poti

Narodni sinodalni povzetek ob koncu oblikuje nekaj klicev za prihodnost, ki so povzeti iz zgornjih vsebinskih jeder. Ključni poudarek je, da naj se sinoda ne konča s tem dokumentom, temveč naj postane tudi v prihodnosti reden proces poslušanja in skupnega sprejemanja odločitev v cerkvenih občestvih. Sinoda naj se torej nadaljuje v življenju Cerkve. Konkretni prihodnji koraki so prepuščeni posameznim škofijam, župnijam in skupnostim.

Vir: Spletna stran Katoliške cerkve Slovenije

Včeraj smo se prvič srečali z Ignacijem Lojolskim in bili priča njegovi NEUSTRAŠNOSTI ter poškodbi v bitki za Pamplono. Danes pa se je zaradi prestreljene noge dolgočasil v dvorcu svojega brata, zato je začel prebirati knjige o Jezusu in svetnikih. Te so ga nagovorile za RAZLOČEVANJE – opustil je viteško življenje in se odločil za svetniškega.

Z vodnimi igrami smo poustvarili bitko pri Pamploni, ki je bila zelo napeta. Dan smo zaključili v prijetnem pričakovanju jutrišnjega izleta.

Animatorji

[modula id=”8305″]