8. avgusta letos obhajamo 100 letnico rojstva Janeza Pavčiča, ki je bil mučenec druge svetovne vojn in je kandidat za blaženega. Ob tej priliki bomo na žegnanjsko nedeljo, 6. 8. ob 9.15 v Bizoviku zanj darovali sveto mašo in se mu priporočili.

V ponedeljek 7. avgusta na predvečer stoletnice njegovega rojstva pa bomo ob 20. uri na Bizoviškem pokopališču na njegov grob položili venec, se mu priporočili z molitvijo in skupaj zapeli nekaj pesmi. Lepo vabljeni!

KDO JE BIL JANEZ PAVČIČ

Kratkemu poročilu o njegovem življenju lahko prisluhnete na tej povezavi avdio arhiva Radia Ognjišče. 

Devetnajstletnik z Bizovika pri Ljubljani, rojen leta 1923, je bil prava zrcalna podoba Lojzeta Grozdeta. Leta 1938 se je vpisal na učiteljišče. Bil je član dijaške Marijine družbe in dijaške Katoliške akcije. Vzorno se je udeleževal bogoslužja svoje župnije. V vasi je hotel uresničiti žarišče preroditvenega gibanja, ki mu je bilo središče tabernakelj domače cerkve, podružnice sv. Miklavža.

Ko se je začela pobuda za skupno opravljanje pobožnosti prvih petkov, se je ves zavzel zanjo in vrsto fantov privedel k rednemu sodelovanju pri bogoslužju in prejemanju obhajila. Za večje praznike in nedeljske šmarnice je povabil še nekaj fantov iz vasi, da so pred oltarjem skupaj peli litanije. Janezov sovaščan je pripovedoval: “Veselje je bilo videti, kako je šest mladih fantov prišlo pred oltar, pokleknilo in navdušeno pelo. Ljudje so bili zadovoljni, saj je bilo v bizoviški cerkvi vsak dan lepše.” Janez je pobožnost prvih petkov opravljal že v zgodnji mladosti. Kot odraščajoč fant je za to pobožnost skušal pridobiti čim več sošolcev. V Bizoviku je župnik Janez Črnilec vpeljal ob četrtkih zvečer molitveno uro v spravni namen; Janez je bil navdušen nad tem. Posebej se je veselil, da se je veliko fantov odzvalo njegovim vabilom. Župnik je zapisal, “da je bilo v Bizoviku s približno 600 prebivalci letno čez 22.000 obhajil, kar je je bila v precejšnji meri Janezova zasluga”.

Ko je bil Janez star petnajst let, je umrl njegov stric France, priučeni organist v Bizoviku. Nekaj igranja na harmonij se je Janez naučil ob njem, predvsem pa je prizadevno vadil sam, in tako je za silo priučen kmalu postal organist v podružnični cerkvi sv. Miklavža. Pri tem ga je nenehno spodbujalo njegovo osebno geslo: Veruj z veseljem in pripoveduj to z življenjem.

Leta 1938 se je vpisal na učiteljišče. S prijateljem Vinkom Mravljetom, vzornim krščanskim fantom, sta bila resnična luč sošolcem. Pristaši komunistične ideologije so to vse težje prenašali in začeli odkrito groziti s smrtjo. Mravlje mu je 15. maja 1942 v šoli pokazal kakih pet stavkov dolgo, z imeni in grožnjami opremljeno “sodbo” vodilnih mladcev – učiteljiščnikov.

Prva dva na seznamu sta bila Janez Pavčič in Vinko Mravlje. Na binkoštno nedeljo popoldne so ga prijeli. Naslednji dan, 18. maja je sledilo “sojenje”, pri čemer so Pavčiča označili kot najnevarnejšega človeka v Bizoviku. Obsodili so ga na smrt, ga strahovito mučili in slednjič umorili. Skupaj z njim so umorili tudi Franca Jakoša, zavzetega člana Katoliške akcije. Njuni trupli so 20. marca 1943 izkopali ter pripravili slovesen pogreb v Bizoviku. Udeležilo se ga je nad dva tisoč ljudi.

Šentpetrski župnik Košmrlj je ob odprtem grobu med drugim dejal: “Danes stojimo ob tem grobu prevzeti z globokim spoštovanjem pred Bogom, vladarjem sveta, pred mladima mučenikoma, ki sta padla kot žrtvi vere v Boga, v resnico in pravico božjo. Obdarjena z lepimi darovi duha in srca sta bila požrtvovalno vdana Bogu, Cerkvi in svojemu narodu. Janez in France, naša mučenika, častitljiv nam bo vedno – iz roda v rod – vajin grob.”

Škof Rožman je v postnem govoru 16. aprila 1943 v stolnici poudaril: “Naj govore in pripovedujejo kar hočejo, resnica je, da so zrasli med nami čisti fantje, ki jih je Bog izbral za najtrše borbe in so vztrajali do zadnjega zvesti. Imena: Janez Pavčič, Vinko in France Mravlje, Lojze Grozde in še druga bodo večno blestela; so imena junakov, tisočkrat močnejših in pogumnejših kot njihovi morilci.”

Vir: Radio Ognjišče

Več si lahko preberete tudi v članku Družine, ki je objavljen na tej povezavi.

Foto: Iz knjige Rekvijem za organista

V četrtek, 22. junija smo v naši župniji obeležili Dan državnosti. Začeli smo s sveto mašo v zahvalo, ki se je končala z zahvalno pesmijo, po maši pa se je na župnijskem travniku odvil kulturni program. Po odpeti himni in uvodnih besedah je zapel Bi.Bend Alpe v soncu žare. Slišali smo s presledki tri domovinske pesmi Toneta Kuntnerja. Osrednja gostja in govornica je bila s. Emanuela Žerdin, ki nam je vsem izprašala vest, kako, če sploh ljubimo domačo zemljo, našo domovino. Njen lep in srčen govor je vse navzoče ogrel in napolnil z zanosom in hvaležnostjo. Skavti so pripravili ogenj, ki ga je blagoslovil župnik br. Matej. Svojo pesem o Mariji je zapel br. Jožef, nato pa so se opogumile tudi mlade gostje iz Španije, ki so nam zapele v španščini. Sledila je pogostitev in prijetno druženje ob ognju in melodijah harmonike gospoda Janeza Korošca, ki je spodbudila navzoče da so veselo prepevali. Tako je praznik domovine postal tudi naš praznik. Iskreno upamo, da bo proslava postala tradicionalna prireditev, ki nas bo povezovala, krepila našo narodno samozavest in hvaležnost za našo prelepo domovino.

SLOVENEC BITI

Slovenec biti, slovensko ljubiti,
je pravzaprav nerazložljiva stvar,
ker je to stvar srca in biti.

Slovenec biti – ni drugega,
kakor, slovensko misliti,
slovensko peti in govoriti,

slovensko ljubiti,
pa s srcem čutiti slovenski svet,
hiše, gozdove, polja, ljudi,
tako čutiti,
da ne moreš, ne moreš biti
brez njih.

Pa to ni tako,
kakor jesti in piti.
Ne moreš preveč
ne ljubiti,
ne biti.

 

Molitev za blagoslov v naši domovini

Vsemogočni Gospod, zbrali smo se, da proslavimo rojstni dan naše drage domovine Slovenije. Prižigamo ta ogenj, ki je simbol očiščenja, zato naj  v ognju zgorijo vse skušnjave, slabe misli, prepiri, hudobije, in vse kar nas razdvaja. Je simbol Svetega Duha, ki nas poživlja, nas vnema za dobro in nam daje življenje. Je simbol gorečnosti, ki jo potrebujemo kot verniki in sinovi domovine. Ogenj je tudi velika luč, simbol Kristusa, ki je Luč življenja, svetloba, ki preganja temo. Temo greha, strahu, nevednosti, zavedenosti, vseenosti in mlačnosti. Naj nam ogenj v srcih vžge iskro, luč gorečnosti in ljubezni do domovine in slovenstva. Gospod, vžigaj v nas ogenj ljubezni, darov tvojega Svetega Duha, ki jih potrebujemo, da bomo vsak dan boljši ljudje, boljši kristjani in boljši sinovi ter hčere naše drage domovine Slovenije. Amen.

Besedilo in fotografije: Lojze Mušič

V četrtek  8. junija smo v župniji obhajali praznik sv. Rešnjega telesa in krvi. Po večerni maši smo imeli telovsko procesijo. V spodnjem članku lahko vidite nekaj foto utrinkov s procesije.

Iz članka s strani Katoliške Cerkve.

Na ta dan obhajamo Jezusovo navzočnost v zakramentu sv. Rešnjega telesa in krvi – evharistije, ki je središče krščanske vere in zakramentalnega življenja vernih. Na praznik so ponekod v navadi različne oblike procesij, s čimer verniki tudi navzven pokažejo svojo vero. Praznik je zapovedan, zato se katoličani ta dan udeležijo bogoslužja.

Praznik nima stalnega datuma, saj je določen glede na praznik velike noči in ga obhajamo v četrtek drugi teden po prazniku binkoštih.

Kaj pomeni evharistija?

Izraz evharistija prihaja iz grškega glagola eucharistein, ki pomeni zahvaljevati se. Evharistija je primarni zakrament predvsem zato, ker je pri drugih zakramentih prisotno deleženje pri neki Kristusovi kreposti, pri evharistiji pa je vsebovan Kristus sam, učlovečena Beseda, glavni avtor zakramentov.

Sama v sebi je evharistija najprej zakrament Božje ljubezni do ljudi. Nato je zakrament edinosti Cerkve, saj se z evharistijo izrazi in hkrati uresničuje edinost Božjega ljudstva. Kristus je pri zadnji večerji zaupal svoji Cerkvi “spomin svoje smrti in svojega vstajenja: zakrament dobrotljivosti, znamenje edinosti, vez ljubezni, velikonočno gostijo, v kateri se prejema Kristus, duša napolnjuje z milostjo in nam daje poroštvo prihodnje slave”.

Vidiki zakramenta evharistije

Za zakrament evharistije so se v zgodovini Cerkve izoblikovali različni vidiki in različna imena. Jezus je pri zadnji večerji z učenci, pri kateri je kruh spremenil v svoje telo ter vino v svojo kri, postavil zakrament evharistije, njegovo obhajanje pa je od začetkov krščanstva razpoznavno znamenje kristjanov. Postavitve zakramenta evharistije se spominjamo pri vsaki maši, posebej tedaj, ko duhovnik izreka posvetilne besede nad kruhom in vinom. Kristjani verujemo, da kruh po prebistvenju (transsubstanciaciji) postane Jezusovo telo, vino pa Jezusova kri.

Posvečene hostije se hranijo v ciborijih, eno hostijo pa v običajno umetniško izdelani monštranci. Namen hranjenja posvečenih hostij je dejstvo Jezusove trajne navzočnosti v zakramentalni obliki kot tudi možnost za češčenje.

Duhovniki monštranco izpostavljajo v češčenje za posebne priložnosti, ob veliki noči in prazniku sv. Rešnjega telesa in krvi pa so v navadi tudi procesije, ki potekajo po cerkvah in/ali v bližnji okolici. Za praznik sv. Rešnjega telesa in krvi je marsikje v navadi postavljanje začasnih kapelic ali oltarjev, mimo katerih poteka sprevod. Duhovnika z monštranco poleg bogoslužnih sodelavcev spremljajo verniki in s tem izrazijo zunanjo versko pripadnost.

Zakrament evharistije skupaj s krstom in birmo sodi med zakramente uvajanja v krščanstvo. Otroci, ki so redno vključeni v proces kateheze, ki poteka v župnijah, v Cerkvi na Slovenskem k prvemu obhajilu pristopijo na koncu tretjega razreda. Evharistija pomeni tako polnost in vrh uvajanja v krščanstvo.

Galerija fotografij Aleš Čerin

[modula id=”10969″]

Galerija fotografij Lojze Mušič

[modula id=”10991″]

Vir: spletna stran Katoliške Cerkve

Foto: Lojze Mušič, Aleš Čerin

ZAHVALA

V drugi polovici maja 2023 je bila končana obnova zvonov v Štepanji vasi. Zamenjani so bili kemblji, obnovljeni so bili jarmi zvonov, zvonovi so bili vpeti na nove ležaje. Posodobljena je bila tudi programska oprema za zvonjenje, ki omogoča tudi leteče pritrkovanje. To pomeni, da se en zvon giblje in zvoni, na ostala dva zvonova, ki sta v mirovanju pa avtomatika pritrkuje s kladivi, ki so namenjeni bitju ure. Mojstri takšno obnovo zvonov imenujejo stoletna obnova. Tako so sedaj zvonovi v Štepanji vasi obnovljeni in pripravljeni, da bodo lahko zvonili še naslednja desetletja.  Vsa dela je plačala naša župljanka, ki želi ostati anonimna. Iskrena hvala.

ZAKAJ OBNOVA KEMBLJEV

Pred nekaj desetletji so v Štepanji vasi naredili električno zvonjenje. Da so zvonovi dobro zvonili, so na podlagi tedanjega znanja in tedaj možne tehnologije morali podaljšati kemblje. Ker pa so ti kemblji pretežki, so se zvonovi v tem obdobju preveč obrabili. Obstaja pa tudi nevarnost, da bi zaradi tega kakšen zvon počil. In nastalo bi nekaj deset tisoč evrov škode. Zaradi tega smo se po posvetu s podjetjem Krn, d. o. o., ki je v Sloveniji uredilo zvonove že v več kot 500 cerkvah, odločili, da bomo v Štepanji vasi zamenjali sedanje kemblje s pregibnimi kemblji.

Značilno za pregibni kembelj je njegovo vpetje, kjer del kemblja deluje kot protiutež. Je krajši od klasičnega in optimalno deluje pri manjšem kotu nihanja zvona in manj obrablja zvon. Te kemblje so začeli izdelovati pred nekaj leti v Nemčiji.

Predračun za menjavo vseh štirih kembljev je nekaj čez sedem tisoč eur in je delno že plačan. Za plačilo večjega dela te obnove se je ponudila ena od župljank, ki želi ostati anonimna. Za njen velik dar se ji iskreno zahvaljujemo. Brez njenega daru te investicije trenutno ne bi mogli izvesti, ker bomo letos obnavljali tudi streho in fasado na župnijski cerkvi.

Kemblji so bili pred kratkim na novo narejeni v Nemčiji. Blagoslovili smo jih na belo nedeljo 16. aprila 2023 pri maši ob 9.15. Nato je bila v aprilu izvedena menjava kembljev. Na belo nedeljo so bili novi kemblji ves dan v cerkvi in ste si jih lahko ogledali.

POTEK OBNOVE

V maju 2023 so delavci v zvoniku v Štepanji vasi na zvonovih zamenjali kemblje. Ob tej priliki se je pokazalo, da je smiselno obnoviti tudi jarme (leseni del na katerega je pritrjen zvon). Zato so vse zvonove sneli in jih položili na oder pod zvonovi.

Ko so zvonove sneli, se je pokazalo, da so poškodovani in izrabljeni tudi nosilni zobniki (pete), na katerih se giblje zvon. Zato so delavci v jarme vdelali novo kovinsko gred in zvonove obesili na nove ležaje. Jarme pa je mizarski mojster v delavnici popolnoma obnovil. Najprej jih je pooblal in nato na vsako stran jarma prilepil okrog 2 centimetra debel les, da so jarmi ostali iste debeline, kot prej. Po prenovi jarmi sedaj izgledajo kot da bi bili novi. Speskali in prebarvali so tudi vse železne vezi, ki obdajajo jarme in so na njih pritrjeni zvonovi.

V času teh del sva z Urhom Cotmanom zvonove tudi temeljito očistila, da sedaj tudi na zunaj zelo lepo izgledajo in so ponovno dobili lep bronast sijaj. Kot zanimivost povemo še to, da vedno ko zvonove na novo obesijo, jih obrnejo, da kembelj udarja na zvon na drugem delu zvona. Tako so sedaj zvonovi v Štepanji vasi obnovljeni in pripravljeni, da bodo lahko zvonili še naslednja desetletja.

Vsi zvonovi so bronasti. Večja zvonova sta iz leta 1922, manjši zvon pa je iz leta 1640.

RAZLAGA ZVONENJA

Na tem mestu napišem še to zanimivost, ki se dogaja vsak dan, pa mnogi ne poznajo več njenega pomena. Ko zvečer v zvoniku v Štepanji vasi in v Bizoviku zvoni angelovo češčenje vedno zaporedoma zvonijo trije zvonovi.

Prvi zvon ob angelovem češčenju pozdravi devico Marijo, drugi najmanjši zvon zvoni za naše rajne, tretji zvon pa vsak dan zvoni na čast sv. Florjanu za varstvo pred požari in drugimi nesrečami.

Ker je zvonjenje oblika molitve, se na ta način vsak dan priporočamo, da bi nas Bog varoval pred požari in da bi varoval gasilce na intervencijah. Zato, ko zvečer zazvoni tretji zvon tudi mi prosimo Boga naj nas varuje pred nesrečami in naj čuva gasilce pri njihovem delu. Tretji zvon nas bo še naprej vztrajno vsak dan spomnil na to.

KRONOLOGIJA

Zvonovi pred obnovo 

Stari in nov kemblji

Čiščenje snetih zvonov

 

Montaža novih kembljev in obnovljenih zvonov 

Obnovljeni jarmi na novih ležajih

Vsi trije zvonovi

Foto: br. Matej Štravs

Od  26. do 30. junija 2023

Letos se bomo na oratoriju skupaj s simpatičnim hobitom Bilbom, modrim čarovnikom Gandalfom in kopico pogumnih škratov podali na epsko pustolovščino. Skozi Tolkienov svet Hobita, igre, kateheze, delavnice in molitev bomo spoznali vrednote: poklicanost, Božja previdnost, vztrajnost, srčnost in rast.

Oratorij bomo pričeli s krajšim uvodnim programom (spoznavne igre za otroke in krajša kateheza ter informacije za starše) v nedeljo, 25. 6., z mašo ob 9.15, sicer pa bo potekal od ponedeljka, 26. 6., do petka, 30. 6. 2023, ko bomo aktivnosti zaključili s skupno sveto mašo.

Več informacij v prijavnici, ki je objavljena tukaj.

Na oratorij se lahko prijavijo otroci od 1. do 7. razreda. Lahko se prijavijo tudi otroci, ki so iz drugih župnij in otroci, ki ne hodijo k verouku.