Pred nami je četrta kateheza z videoposnetkom, ki nosi naslov Ljubezen v zakonu.

To gradivo v Letu družine pripravlja Dikasterij za laike, družino in življenje, Urad za družino pri SŠK pa poskrbi za prevod v slovenski jezik. Videi so sad posrečenega sodelovanja p. Frančiška in nekaterih družin z različnih kontinentov. Z njimi se pripravljamo na svetovno srečanje družin, ki bo potekalo od 22. do 26. junija 2022 v Rimu.

V Letu družine nas papeževe besede in pričevanja zakoncev vabijo, da odkrivamo bogato sporočilo Apostolske spodbude Amoris Laetitia. Zato so kateheze zelo dobrodošle na srečanjih zakonskih skupin, cerkvenih gibanj in skupnosti. Ob njih odkrivamo ‘družinski značaj Boga’, Njegovo voljo za naše življenje v družini in navsezadnje tudi v Cerkvi, ki je ‘družina družin’.

V četrti katehezi se p. Frančišek in zakonski par iz afriške celine najprej ustavijo ob značilnostih prave ljubezni, kot jo lepo opiše apostol Pavel v Hvalnici ljubezni. Čeprav ljubezen tudi čutimo, gre za veliko več kot le za čustvo. Gre za Gospodovo navzočnost v življenju, ki nam daje posebno moč, da lahko vztrajamo tudi v preizkušnjah in težavah.

O tem še obširneje govori papež Frančišek v spodbudi Amoris Laetitia (Radost ljubezni) in sicer v točkah 89-119.

Kateheza

Vir: spletna stran Katoliške Cerkve (Luka Mavrič)

Sveti oče je med splošno katehezo govoril o Pismu Galačanom, ki mu namenja nov cikel katehez, ter med drugim opozoril na togost »novih pridigarjev«, ki se hočejo vrniti nazaj. A učenje apostola Pavla v Pismu Galačanom nam bo pomagalo razumeti, po kateri poti naj gremo. Evangelij nas dela svobodne in radostne, ne toge.

Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco, ki se je odvijala na vatikanskem Dvorišču sv. Damaza, začel nov cikel katehez, posvečenih Pismu Galačanom. Gre za zelo pomembno pismo, saj med drugim obravnava teme, ki so pomembne za vero, na primer svoboda, milost in način krščanskega življenja.

Kot je dejal, so te tematike zelo aktualne tudi v današnjem času. Opozoril je na Pavlove nasprotnike, ki so hoteli z obrekovanjem spodkopati njegovo oblast, kar je med Galačani povzročalo negotovost. V podobnem položaju se tudi danes nahajajo kristjani. Pojavljajo se namreč novi pridigarji, ki se imajo za varuhe resnice, se hočejo vrniti nazaj v preteklost in poudarjajo, kakšen je najboljši način biti kristjan. Kot je izpostavil papež, jih prepoznamo po njihovi togosti.

Svetopisemski odlomek

Cerkvam v Galatiji: milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa, ki je daroval sam sebe za naše grehe, da bi nas iztrgal iz sedanjega pokvarjenega sveta, kakor je hotel naš Bog in Oče, kateremu bodi slava na veke vekov! Amen. (Gal 1,2-5)

Kateheza: Uvod v Pismo Galačanom

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Po dolgi poti, ki je bila posvečena molitvi, danes začnemo nov cikel katehez. Upam, da nam je s to potjo o molitvi uspelo moliti malo bolje in malo več. Rad bi razmišljal o nekaterih temah, ki jih apostol Pavel ponuja v Pismu Galačanom. Gre za zelo pomembno pismo, rekel bi celo odločilno, ne le zato, da bi bolje spoznali apostola, temveč predvsem zato, da bi razmislili o nekaterih temah, ki jih poglobljeno obravnava in tako pokaže na lepoto evangelija. Pavel v tem pismu navaja precej biografskih podatkov, ki nam omogočajo spoznati njegovo spreobrnjenje in odločitev, da svoje življenje nameni služenju Jezusu Kristusu. Obravnava tudi nekatere teme, ki so zelo pomembne za vero, kot so svoboda, milost in način krščanskega življenja, ki so izredno aktualne, saj se dotikajo mnogih vidikov življenja Cerkve v naših dneh. Gre za zelo aktualno pismo. Zdi se, da je napisano za naš čas.

Prva značilnost tega pisma je veliko evangelizacijsko delo apostola, ki je med svojimi misijonarskimi potovanji vsaj dvakrat obiskal skupnost v Galatiji. Pavel se obrača na kristjane na tem ozemlju. Ne vemo natančno, na katero geografsko območje se nanaša, niti ne moremo z gotovostjo potrditi datuma, ko je pismo napisal. Vemo, da so bili Galačani starodavno keltsko prebivalstvo, ki se je po mnogih preobratih naselilo na tem prostranem ozemlju Anatolije, katere glavno mesto je bila Ankira, današnja Ankara, glavno mesto Turčije. Pavel poroča samo to, da je zaradi bolezni bil prisiljen ustaviti se na tem območju (prim. Gal 4,13). Sveti Luka v Apostolskih delih pa namesto tega najde bolj duhovni povod. Pravi, da »so potovali so skozi Frigijo in deželo Galačanov, ker jim je Sveti Duh branil, da bi oznanjali besedo v provinci Aziji« (prim. Apd 16,6). Ti dve dejstvi si ne nasprotujeta: prej kažeta, da pot evangelizacije ni vedno odvisna od naše volje in naših načrtov, ampak zahteva pripravljenost, da se pustimo oblikovati in gremo po drugih poteh, ki niso bile predvidene. […] Kar vendarle ugotavljamo, je, da je apostol pri svojem neutrudnem evangelizacijskem delu uspel ustanoviti več majhnih skupnosti, razkropljenih po ozemlju Galatije.

Ko je Pavel prispel v neko mesto, med ljudi, na neko ozemlje, ni takoj gradil katedrale. Ustanavljal je majhne skupnosti, ki so kvas naše krščanske kulture danes. Začel je z majhnimi skupnostmi. In te male skupnosti so rasle in se razvijale. Tudi danes se ta pastoralna metoda uporablja na vseh misijonskih območjih. Prejšnji teden sem prejel pismo misijonarja v Papui Novi Gvineji; pravi da oznanja evangelij v gozdu, ljudem, ki niti ne poznajo Jezusa Kristusa. To je lepo. Začnejo se oblikovati majhne skupnosti. Tudi danes je to evangelizacijska metoda, ki izvira iz prve evangelizacije.

Na kar bi radi opozorili, je pastoralna zaskrbljenost Pavla, ki se je po ustanovitvi teh Cerkva zavedel velike nevarnosti za njihovo rast v veri. Pastir je kakor oče ali mama, ki takoj vidi nevarnost za otroke. Vtihotapili so se namreč nekateri kristjani iz judovstva in začeli z zvitostjo vnašati teorije, ki so bile nasprotne apostolovemu učenju, ter ga celo očrnili. Začnejo z naukom: to ne, to ja. In očrnijo apostola. To je vedno bila pot. Apostolu spodkopati oblast. Kot vidimo, je starodavna praksa, da se ob nekaterih priložnostih predstavimo kot edini poznavalci resnice, kot čisti, in hočemo z obrekovanjem spodkopati delo drugih. Ti Pavlovi nasprotniki so trdili, da se tudi pogani morajo podvreči obrezovanju in živeti v skladu s pravili Mojzesove postave. Vrnejo se nazaj k prvim predpisom, k stvarem, ki jih je evangelij presegel. Vrnejo se nazaj. Galačani bi se torej morali odpovedati svoji kulturni identiteti in se podrediti judovskim pravilom, predpisom in običajem. Ne samo to. Ti nasprotniki so trdili, da Pavel ni pravi apostol in torej nima nobene oblasti za oznanjevanje evangelija. To velikokrat vidimo. Pomislimo na nekatere krščanske skupnosti ali kakšno škofijo: začnejo se širiti zgodbe in zatem uničijo župnika, škofa. To je ravno pot hudega, ljudi, ki ločujejo, ki ne znajo graditi. V Pismu Galačanom vidimo ta potek.

Galačani so se znašli v krizni situaciji. Kaj naj storijo? Poslušati in slediti temu, kar jim je Pavel oznanjal, ali pa dati prav novim pridigarjem, ki so ga obtoževali? Zlahka si predstavljamo položaj negotovosti, ki je napolnjevala njihova srca. Da so spoznali Jezusa in verjeli v odrešenjsko delo, ki ga je uresničil s svojo smrtjo in vstajenjem, je zanje bil zares začetek novega življenja, svobodnega življenja. Stopili so na pot, ki jim je omogočila, da so končno bili svobodni, čeprav je njihova zgodovina bila prepletena z mnogimi oblikami nasilnega suženjstva, tudi tistega, ki jih je podredilo rimskemu cesarju. Zato so se ob kritiki novih pridigarjev čutili izgubljene in negotove, kako naj se obnašajo. »Kdo ima prav? Ta Pavel ali pa ljudje, ki zdaj prihajajo in učijo druge stvari? Koga naj poslušam?« Skratka, na kocki je bilo veliko stvari!

Takšen položaj ni daleč od izkušnje, ki jo živijo različni kristjani v današnjem času. Tudi danes namreč ne manjka pridigarjev, ki zlasti s pomočjo novih komunikacijskih sredstev lahko vznemirijo skupnosti. Ne pojavljajo se samo zato, da bi oznanjali evangelij o Bogu, ki ljubi človeka v Jezusu, križanem in vstalem, ampak da bi kot pravi »varuhi resnice« – tako imenujejo sami sebe – vztrajno poudarjali, kakšen je najboljši način biti kristjan. Odločno zatrjujejo, da je pravo krščanstvo tisto, na katerega so oni navezani, pogosto poistoveteno z določenimi oblikami iz preteklosti, in da je rešitev za današnje krize, da ne bi izgubili pristnosti vere, vrnitev nazaj. Tudi danes, tako kot takrat, obstaja skušnjava, da bi se zaprli v določene gotovosti, pridobljene v izročilih preteklosti. Kako lahko prepoznamo te ljudi? Na primer, ena od potez je togost. Pred oznanjevanjem evangelija, ki nas dela svobodne in radostne, so togi. Vedno togost: treba je narediti to, treba je narediti tisto. Tem ljudem je lastna togost.

Učenje apostola Pavla v Pismu Galačanom nam bo pomagalo razumeti, po kateri poti naj gremo. Pot, ki jo je nakazal apostol, je osvobajajoča in vedno nova pot Jezusa, križanega in vstalega; to je pot oznanjevanja, ki se uresničuje s ponižnostjo in z bratstvom; novi pridigarji ne poznajo ne ponižnosti in ne bratstva. To je pot krotkega in poslušnega zaupanja; novi pridigarji ne poznajo ne krotkosti ne pokorščine. Ta pot krotkosti in zaupanja hodi v gotovosti, da Sveti Duh deluje v vsakem obdobju Cerkve. In navsezadnje, vera v Svetega Duha, ki je navzoč v Cerkvi, nas vodi naprej in nas bo rešila.

Vir: Vatikan News (Andreja Červek)

Objavljamo zanimiv in iskriv pogovor s sestro Andrejo Godnič, misijonarko v Venezueli, ki ga je pripravil novinar katoliškega tednika Družina Marjan Pogačnik. 

S. Andrejo Godnič je pot z Jezusom z rodnega Krasa odpeljala v misijone, najprej v Peru in zatem v Venezuelo, državo, kjer državljani živijo v skrajno zaostrenih varnostnih in zdravstvenih razmerah, ob pomanjkanju hrane. Pogovor o nekaterih osrednjih vprašanjih duhovnega življenja, na katera odgovarja tudi na podlagi svoje misijonske izkušnje. Prispevek je bil v celoti objavljen v reviji Božje okolje.

Začniva pri začetkih. Kako je živahna Kraševka postala redovnica?

Kot srednješolka sem ena redkih vsak dan hodila k maši. Hotela sem imeti lepo, verno družino in razvijati turizem na Krasu. Po drugem letniku sem šla na duhovne vaje in tam me je že po prvi meditaciji čisto zadelo: doživela sem, da je, da sva, da Jezus obvlada sceno. Razumela sem, da me hoče zase.

Prosila sem, naj mi da eno leto mir, da odrastem, močno sem se zaljubila. Naslednjo leto mi je na duhovnih vajah ponovil: »Hočem, da si moja.« Tekla sem na vrt in živčna hodila naokrog. Z njim pač ni »trte mrte«. Napetost se je stopnjevala, treba se je bilo odločiti glede fakultete in prihodnosti. Bombardiral me je z nunami v filmih in po pesmih. V Izoli, kjer sem obiskovala srednjo šolo, sem sklenila, da bom ateistka.

»Ignoriram te, ta stvar se mora zaključiti.« Pa ni šlo. En večer je na morju divjala nevihta, v meni pa tudi. Takrat me je preblisnilo: mama pravi, da moram imeti močnega moškega, ki bo udaril po mizi, sicer bom nesrečna. »Pokaži,« sem mu rekla, »da si močan in da me boš lahko ukrotil. No, pa ukroti morje.«

Podzavestno sem si mislila, da za malo ribico, kot sem jaz, ne bo delal čudežev. Lahko bom rekla: oprosti, dala sem ti priložnost. V tistem hipu je nevihto umiril. Bonaco je naredil v eni minuti. Zunaj mir, v meni mir. Še zdaj mi gredo kocine pokonci. Čisti mir. Tiho sem bila kot miška.

Prišla sem domov: »Mama, tata, grem v samostan.« Mama je začela jokati, tata je objel njo, objel mene in rekel po kraško: »Buh (Bog) te je dal … Buh te lahko vzame.«

Kako bi danes, po toliko letih redovništva, primerjali človeški odnos poročenega s poročenim in odnos posvečene osebe z Ženinom?

Človeške izkušnje nimam v polnosti. Lahko pa rečem, da je pri nama z Jezusom vedno sveže, vedno imam občutek, da se na novo zaljubljam Vanj. Izredna dinamika je. Vedno je lepo, ko sva na samem. To je tipično tudi za par, mlad ali starejši, ki živi intenziven odnos. Jezus je v odnosu do posvečene osebe izredno ustvarjalen, stalno preseneča. On te najbolj pozna, saj te je ustvaril; prihaja in te osvaja na način, kot si ustvarjena.

Drugo, kar čutim pri nama, je izredna varnost. Stalno imam občutek, da sem nošena in da se mi ne more nič zgoditi, saj je mogočen, povsod ima »veze«, stvari ima pod nadzorom. Zakonca, ki sta že marsikaj prestala in se intimno poznata, doživljata varnost v tem, da si pripadata. Jaz to čutim z njim.

Za zakonca je značilno, da si počasi postajata podobna. Tu seveda nimam »šans«, on je Bog, a sobivanje z njim 24 ur na dan je nekaj zelo naravnega, vpisanega v našo telesno, čustveno in duhovno naravo. Mislila sem, da je duhovnost nekaj dosti bolj sofisticiranega, da zahteva izhod iz naravnega reda, naravnih čutenj ali naravnih hrepenenj. On zelo naravno vstopa v vse to, nič se mu ni treba siliti.

Življenje z njim postaja nekaj vedno bolj preprostega, saj ima vedno globlji dostop do notranjosti, do intime, in se mu ni treba več toliko manifestirati od zunaj. Morda pa mu tudi toliko bolj zaupam, da ga laže pustim v svojo notranjost. Pri zakoncih vidim, kako sta sčasoma usklajena in imata rutine. Ko eden izmed njiju umre – to mi povedo vdove ali vdovci –, jih najbolj bolijo tiste majčkene stvari, ki so bile prej samoumevne. V samostanu je veliko takšnih stoletnih rutin – molitve, brevir … – ki imajo vsebino. To so vsi okusi, ki jih prinaša liturgija. Ali pa naša samostanska struktura, uniforma … to so rutinice, ki so bile vzpostavljene zato, da lahko najina intima v miru cveti, raste in se poglablja.

V posvečenem življenju je ključna vloga sester. Brez njih ne bi bilo sestre Andreje. Edino skupnost ima namreč moč razgaliti moj ego, moj duhovni napuh, mojo varno cono. In to navadno v preprostih, vsakdanjih in dostikrat butastih konfliktih, užaljenosti, antipatiji, primerjanju. Ko si vse to priznam in se zahvalim Jezusu za to sestro, rastem in okušam veselje. Kaj bi jaz brez mojih »urš«!

Svetega Duh kličete ga s posebnim imenom, Milina. Zakaj?

Tako ga imenujem zaradi svoje izkušnje. Sicer je to vprašanje stvar jezikoslovja. Npr. razodetje je krščanstvo prejelo v hebrejskem kulturnem okolju, in tam je beseda za Duha Ruah ki je ženskega spola. Ko sem pisala magisterij, se mi je povsem ustavilo pri poglavju o poboženju. Začela sem klicati Svetega Duha, da bi se mi sprostil študijski proces. Takrat sem zelo globinsko začutila razliko med učinki Svetega Duha, kar je milost, in med osebo Svetega Duha.

Naše kulturno okolje je zelo tomistično osredotočeno na učinke – milost – in jih kategorizira. A središče poduhovljanja je Sveti Duh kot oseba. Začutila sem globoko hrepenenje po izlitju Duha. Ta osebna, globinska izkušnja Svetega Duha mi je bila tudi podarjena. Vedno pa, ko se vzpostavi odnos z nekom, potrebuješ ime. V razodetju Svetega Duha v mojem življenju sem doživela, da je ta oseba Svete Trojice drugačna od Očeta in Sina. 24 ur na dan v meni. In kdo zdrži 24 ur z drugim? To je ženska, to je mama. 24 ur ima pri sebi dojenčka in se ji pri tem ne zmeša.

Ob tej globoki izkušnji, da sem v njem/v njej, sem razumela, da je to ženski princip v Sveti Trojici. Seveda je Bog onkraj naših kategorij moški/ženska, Božje osebe niso spolne osebe, a jezik je neka melodija, nekaj globinsko lepega in estetskega, lepota, ki izraža vse te odtenke in okuse. Je izraz globinskega občutenja. Jaz vedno vprašam: »Kdo si?«

Zaznala sem, da ga lahko poimenujem s slovensko besedo Milina … Milina je nekaj tako lepega, ničesar ne potrebuješ, dovolj je, da sva skupaj. Poboža te. Hkrati se je 24 ur na dan ne naješ, je kot kruh, ni smetana. Milina zmeraj zmaga, je nekaj zelo žilavega, nekaj, kar je vztrajno tukaj, in zato nekaj mogočnega. Milina ni samo krhko ženska, je nekaj, kar te prevzame. Od te izkušnje naprej je vedno ona, vedno rečem, ti daj, pomagaj, daj, Zlata. To seveda nima zveze z jezikovnimi spoli pri Sveti Trojici.

Vir in fotografija: spletna stran Družine