V okviru Škofjeloškega pasijona, ki ga letos ob 300-letnici ni bilo mogoče izvesti, so župljani Selc v Selški dolini – od otrok do starostnikov – v režiji našega brata Marka Senice, pripravili lep, pretresljiv in pričevalen križev pot.
Zapel je pevec znamenitega Slovenskega okteta Janez Triler.
Hvala dragi pričevalci za odkritost, pripravljenost deliti osebne stiske in to kako Bog deluje v vaših življenjih. Naj vas dobri Bog blagoslavlja.
Foto: Aleš Čerin (Škofjeloški pasijon, 2015)
Patrick van der Vorst, ustanovitelj strani Christian Art, ki nas vsak dan razveseli z umetniškim delom in kratko refleksijo (v angleščini), nam za veliko noč podarja lep glasbeno-umetniški video: kombinacija glasbe (I believe z Andreo Bocellijem in Cecilio Bartoli) z umetniškimi deli.
Takole pravi Patric: “Kljub temu, da smo še vedno v “lock-downu”, se to veliko noč kaže upanje na obzorju. Iznašli smo cepiva in počasi se bomo skozi leto pomikali k normalnosti. Ta velikonočni video je molitev za svet skozi leče umetnosti. Upam, da vam bo video všeč. Veselo veliko noč.”
Vir: Christian Art YouTube kanal
Foto: Zajem YouTube strani
“V težkih trenutkih hvalímo Gospoda”, pravi papež Frančišek in nadaljuje: “Hvalno molitev se mora moliti ne samo, ko je življenje napolnjeno s srečnostjo, ampak predvsem v težkih in temnih trenutkih, ko pot postane strma. Tudi to je čas za hvaljenje. Kakor Jezus, ki v temnem trenutku hvali Očeta. Kajti naučimo se, da se preko vzpona, preko tiste naporne poti, preko tistih napornih delov, dospe do novega razgleda, do bolj prostranega obzorja. Hvaliti je kakor dihati čisti kisik: očisti ti dušo, pomaga ti gledati daleč, da ne ostaneš vklenjen v težki trenutek, v mrak težav.
“V težkih trenutkih hvalímo Gospoda.” – papež Frančišek
Zelo pomemben nauk je v tej molitvi, ki skozi osem stoletij ni nikoli nehala utripati in ki jo je sv. Frančišek sestavil ob koncu svojega življenja: Hvalnica bratu soncu ali stvarstvu.
Asiški ubožec je ni sestavil v trenutku veselja, v trenutku dobrega počutja, ampak nasprotno – sredi muk. Frančišek, že skoraj slep , je v svoji duši začutil težo samote, ki je nikoli prej ni doživel: svet se ni spremenil odkar je začel svoje oznanjevanje, še vedno je kdo, ki se pusti razjedati prepirom, in poleg tega še sluti korake smrti, ki postajajo vedno bližji. Lahko bi to bil trenutek skrajnega razočaranja in sprejetja lastnega neuspeha. A Frančišek v tistem trenutku žalosti in teme moli: “Hvaljen, moj Gospod …”. Moli s hvaljenjem. Frančišek hvali Boga za vse, za vse darove stvarstva, in tudi za smrt, ki jo pogumno imenuje sestra, sestra smrt.”
Ob prazniku Jezusovega vstajenja skupaj hvalimo Gospoda, ki je do nas resnično dober. Podarja nam naše odrešenje in spremstvo skozi celo naše življenje. Veselo praznovanje velike noči vam voščimo bratje kapucini iz Ljubljane.
Foto: Cristian Gutiérrez, LC, Cathopic (trnova krona), Il ragazzo, Cathopic (sv. Frančišek)
Tudi letos so mladi iz naše župnije pripravili pasijon. Zaradi korona ukrepov v obliki videa. Oglejte si ga.
Velika zahvala mladim, da so pripravili pasijon. Bog vas blagoslovi.
Foto: Gustavo García, Cathopic
Če bi si moral nekako predstavljati vse ljudi, ki hodijo skozi moje življenje, bi jih kot veliko množico protestnikov postavil na Kongresni trg in jim v roke postavil transparente, prav vsem enake. Da bi jih gledal in da bi si jih za vselej zapomnil. Na njih bi pisalo: »Radi bi videli Jezusa!« (Jn 12,21)
Kajti vsi ti ljudje, vsi, ki trkajo na naša vrata, eni bolj, drugi manj pogosto, nasilni šefi, zoprni sosedje, hinavski sodelavci, naveličani in utrujeni sozakonci, zdolgočaseni najstniki, sitni otroci, vsi ti in še vsi ostali bolj ali manj prijetni ljudje hodijo predme in nečesa prosijo. Bolj kot imajo težko življenje, bolj kot so ranjeni in zapuščeni in lačni, bolj nasilna in bolj težka so njihova vprašanja, vedno ista vprašanja: »Pokaži mi Boga. Ne govori mi o njem, ne pelji mi ga pokazat v svojo cerkev. Pokaži mi ga tu in zdaj. Bodi ti, kar je On na križu. Bodi ti, kar je On v kruhu.«
Vsi bi radi videli Boga. V mojih reakcijah, v mojih odločitvah, v moji drži. In sicer nekaj takega, kar je bil Jezus na križu, nekaj takega, kar je danes Jezus v kruhu. Ali, kakor je rekel Jezus, radi bi videli seme, ki je padlo v zemljo njihovega življenja.
Težka zahteva, treba je biti iskren, zelo težka, ker jo v naši sodobnosti še posebno težko razumemo. Tale naš »wellness« čas je pač dolgost življenja postavil pred njegovo kakovost, golo obstajanje pred izpolnjenost. Zato je tudi strah pred žrtvijo, pred kakršnokoli odpovedjo tako zelo prisoten v vseh porah našega vsakdana, na vse kriplje si prizadevamo, da bi le nekako »rešili svoje življenje«, da bi to potekalo v smeri čim manjše izgube in čim večje koristi. Čudna logika, ko bi radi živeli življenje brez pomladi, da bi ga živeli brez velike noči.
Kajti za pomlad, za veliko noč je pač treba smrti, kdaj tudi konkretne smrti, nič ne bomo okolišili, brez nje ne gre, treba je trenutka, ko se za vsako ceno nehamo oklepati svojega življenja in se od njega poslovimo, da ga sprejemamo kot dar, ne kot svojo last, v tem je pač »večno življenje« (Jn 12,25), samo tako se pač v sebi napravi prostor za tisto, kar nam Bog želi dati. In če je to nek človek, prav. In če je to smrt, tudi prav. Tudi smrt je Božji dar. In vstopa v naše življenje zaradi življenja, ne zaradi pogube. »Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.‹ To pa je rekel, da je označil, kakšne smrti bo umrl.« (Jn 12,32-33)
To je torej naša velika noč: vsak dan, vsakič znova preraščati sebičnost, ki ni samo v skopuštvu in pozabljanju na druge, ampak predvsem v tem, da bi živeli samo tako, kakor si sami želimo. To je velika noč, postati služabnik, ne gospodar svojega življenja, in to ni nič drugega kot ljubezen, ki je največja neumnost ekonomskega in tehničnega sveta. Zato jo tako težko razumemo, zato tako težko živimo.
A Jezus je jasen: kdor noče umreti, noče živeti. Za ljubezen pa je treba (tudi) smrti.
(misel ob 5. postni nedelji, leto B)
Naši bratje so se odločili, da bodo delili svoje postne nagovore na župnijskem YouTube kanalu. Dodajamo tudi postne nagovore nadškofa msgr. Stanislava Zoreta OFM.
Foto: Lilia Macías, Cathopic
V sredo, 10. marca 2021, je potekal teološki simpozij z naslovom Vloga očetov in moških v družinah ter njihova duhovnost v luči sv. Jožefa, ki ga je organizirala Teološka fakulteta UL. Krajše predavanje sta imela prof. dr. Tomaž Erzar in naš župljan dr. Tadej Stegu.
Življenje otrok, ki odraščajo brez očetov, je prepredeno z neizpolnjenimi potrebami po občudovanju, priznanju in potrditvi. Odraščajoči fantje posnemajo očetov značaj in se v svetu vedejo podobno, kot se je vedel njihov oče. Oče zato živi v vsakem od nas, kot dober ali slab zgled, kot praznina, kot obup ali nemir, in vsak od nas se celo življenje uči, kako biti oče: ne le biološki, ampak tudi čustveni in duhovni oče.
Kako v Jezusu živi sv. Jožef? Kako lahko odnos do sv. Jožefa pomaga moškemu, v katerem živi slab zgled očeta? In kako naj kristjan živi svojo moškost in očetovsko držo z dneva v dan?
Sveti Jožef ni delavec – aktivist, ampak zna predvsem poslušati in udejanjati božji načrt. Kot rejnik – oče otroku, ki ni njegov otrok, lahko navdihuje našo držo in odnose v družini in družbi, na prav poseben način pa tudi naše pastoralno delo.
Jožef se zaveda, da Jezus ni njegov otrok in ga vzgaja in skrbi zanj – v zavesti, da ni njegova last in njegov »projekt«, ampak ga vzgaja, da bi tudi Jezus sledil Očetovemu načrtu.
Ni vedno lahko priznati, da moj otrok, pa naj bo biološki ali ne, ne pripada meni, in mu pustiti svobodo, da odkrije pravega Očeta in njegov načrt. A to je Jožefovo poslanstvo. Pa tudi poslanstvo vseh, ki sodelujemo v pastorali in naj bi odkrivali in varovali rast božjega življenja v tistih, ki so nam zaupani.
Nagovor nadškofa msgr. Stanislava Zoreta OFM na 1. postno nedeljo. Spremljajte še naprej.
Naš župljan Peter Bergant že več kot dvajset let raziskuje življenjsko zgodbo, smrt in zadnje počivališče umetnika ter ilustratorja Jožeta Beraneka. Na radiu Ognjišče so – poleg razgovora – pripravili še njegovo literarno zamisel predstavitve umetnika.
In so spregovorili:
zamolčani, zavezani, zasuti,
zabetonirani, zakopani, zasmeteni.
Spregovorili so,
kar tako iznenada
skozi usta ljudi,
ki so jih po skrivnostnih silah zaslutili
in vedeli, da morajo spregovoriti
v njihovem imenu.
Peter Bergant: Čas resnice, čas odpuščanja
Jože Beranek (Vir: Wikipedija)
V sobi našega podstrešnega stanovanja je bila velika stara omara. Spodaj v tej omari je bila cela vrsta knjig. Predvsem Mohorjanke in knjige Slovenčeve knjižnice, ki jih zbiral moj najstarejši brat. In v tej omari se je pretakala moja fantazija prav preko imena Jože Beranek in njegovih ilustracij. Polnil sem svoja iskanja že takrat, ko še nisem znal brati. Slike so govorile, slike so nosile mojo domišljijo v svet pohorskih gozdov, planinski svet tudi z grozljivostjo plazov in padajočih plezalcev…pa kaj si ga vedi še kaj. Nepozabne ilustracije z drobnarijami dobrega opazovalca: gobicami pod stoletnimi hrasti, pa veverico na drevesu, pticami nad gradom, nepozabni izrazi čustev ljudi v potezah obrazov…
Ostal mi je Jože Beranek, saj mi je prvi odprl vrata v svet lepega, v svet likovne umetnosti – takšne razumljive. In se mi je občasno prebujal skozi moje življenje. Tiste knjige iz mojega otroštva sem namreč prenesel v moj dom, ki sem si ga ustvaril. In jih imam pri sebi. Niso več v stari omari. Na posebni polici so. In kadar mi pridejo v roke, sem spet tisti mali zvedavi otrok, ki se mu začenja življenje. Takrat še nepokvarjeno, svetlo in prijazno.
Ob prebiranju knjig Bogdana Novaka »Lipa zelenela je«, pa me je udarilo. Zasledil sem v knjigah opis njegovih zadnjih ur življenja.
Od takrat me občasno prime in začnem spet in spet razmišljati o Beraneku in si želim zvedeti resnico.
Včasih imam prav čuden občutek očitajočega umetnika, da bi vendarle moral dati kaj več njemu, ki mi je toliko dal. Zato že več kot dvajset let iščem njegovo zadnje počivališče. Spoprijateljil sem se tudi z njegovim sinom Markom. Veliko sva bila skupaj in veliko predebatirala o njegovem očetu. Žal je Marko umrl pred dvema letoma.
Pismo, ki ga je sestavil Peter Bergant in prebral dramski igralec Pavle Ravnohrib, je nagovor očeta Jožeta svojemu sinu Marku in je literarni obliki prikaz umetnikovih zadnjih dveh let življenja.
Jožef Beránek, slovenski ilustrator, stripar, karikaturist in častnik slovenskega domobranstva, * 22. junij 1913, Písková Lhota na Češkem, † 1945, verjetno v Kočevskem Rogu.
V Ljubljano se je z družino preselil leta 1922. Leta 1930 je končal meščansko šolo, pet let pozneje pa diplomiral na oddelku za gradbeništvo in arhitekturo tehnične srednje šole v Ljubljani. Bil je samouk, ki si je nabiral znanje s prerisovanjem starih mojstrov.[1] 1941 je postal pogodbeni risar Slovenca.
Njegovo najpomembnejše delo je ‘Quo Vadis – roman v slikah’ iz leta 1943[2] – strip po knjigi Henryka Sienkiewicza, ki spada med začetke stripa na Slovenskem[3]. V sodelovanju s pisateljem Jožetom Tomažičem je ilustriral večino njegovih Pohorskih pravljic in Pohorskih bajk, Botro vilo, Dravsko rožo, Drvarko Marijo, Pastirčkova nebesa, Oglarjevega sina idr. Narisal je tudi več knjižnih naslovnic. Jeseni 1944 je vstopil v propagandni oddelek Slovenskega domobranstva.
Risal je predvsem za časnika Slovenski dom, za katerega je risal zgodbe v slikah in Slovensko domobranstvo, ki ga je redno opremljal z risbami bojev protikomunističnih borcev, s šaljivimi stranmi in ilustracijami pesmi. Ustvarjal je tudi propagandne plakate, brošure in letake.
V slovenskem domobranstvu je imel čin poročnika (čin podporočnika je pridobil že pred vojno med služenjem vojaškega roka).
11. maja 1945 je bil aretiran, domači pa so ga nazadnje videli 18. maja 1945[4]. Ubit naj bi bil maja ali junija leta 1945, poleg 216 drugih, zaradi kolaboracije in narodnega izdajstva, po nalogu majorja Mitje Ribičiča[5] oz. načelnika Ozne Ivana Matije – Mačka.
Vir: Wikipedija
Foto: Free-Photos, Pixabay
»Glejte, v Jeruzalem gremo…« (Mt 20,18).
Post: čas za prenovo vere, upanja in ljubezni.
Dragi bratje in sestre,
ko Jezus svojim učencem naznani svoje trpljenje, smrt in vstajenje v izpolnitev Očetove volje, jim razkrije globok pomen svojega poslanstva in jih pokliče, naj se mu pridružijo za odrešenje sveta.
Ko hodimo po poti posta, ki nas vodi k velikonočnim praznovanjem, se spominjamo Njega, ki »je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu« (Flp 2,8). V tem času spreobrnjenja prenovimo svojo vero, zajemimo »živo vodo« upanja in z odprtim srcem sprejmimo Božjo ljubezen, ki nas spreminja v brate in sestre v Kristusu. Med velikonočno vigilijo bomo obnovili obljube našega krsta, da se bomo po delovanju Svetega Duha prerodili v nove moške in ženske. A že pot posta je, tako kot celotno krščansko potovanje, vsa v luči vstajenja, ki spodbuja čustva, drže in odločitve tistega, ki hoče slediti Kristusu.
Post, molitev in miloščina, kot jih je predstavil Jezus v svojem oznanjevanju (prim. Mt 6,1-18) so pogoji in izrazi našega spreobrnjenja. Pot uboštva in odpovedi (post), ljubeč pogled na ranjenega človeka (miloščina) ter sinovski pogovor z Očetom (molitev) nam omogočajo, da utelesimo iskreno vero, živo upanje in dejavno ljubezen.
1. Vera nas kliče, naj sprejmemo resnico in postanemo njene priče pred Bogom in pred vsemi brati in sestrami.
V tem postnem času sprejeti in živeti resnico, ki se je razodela v Kristusu, pomeni najprej pustiti, da nas doseže Božja beseda, ki nam jo iz roda v rod posreduje Cerkev. Ta resnica ni konstrukcija razuma, pridržana za nekaj izbranih, vzvišenih ali imenitnejših umov, ampak je sporočilo, ki ga lahko sprejmemo in razumemo z inteligenco srca, ki je odprto za veličino Boga, ki nas ljubi prej, preden se mi sami tega zavemo. Ta resnica je Kristus sam, ki je s tem, da je do konca prevzel našo človeškost, postal pot – zahtevna a vsem odprta – ki vodi k polnosti življenja.
Post, živet kot izkustvo pomanjkanja, vodi tiste, ki ga živijo v preprostosti srca, k ponovnemu odkritju Božjega daru in k razumevanju resničnosti naše ustvarjenosti po njegovi podobi in podobnosti, ki v Njem dobi svojo izpolnitev. Ko človek, ki se posti, doživlja izkustvo sprejetega uboštva, postane ubog z ubogimi in »kopiči« bogastvo prejete in podeljene ljubezni. Post, ki je tako razumljen in živet, pomaga ljubiti Boga in bližnjega, kolikor je ljubezen, kakor uči sv. Tomaž Akvinski, nagnjenje, ki je osredinjeno na drugega, ker ga ima za edino sebi enako bitje (prim. Okrožnica Vsi bratje, 93).
Post je čas, da verujemo oziroma da sprejmemo Boga v svoje življenje in mu dovolimo, da »prebiva« pri nas (prim. Jn 14,23). Postiti se pomeni osvoboditi naše življenje tega, kar ga obremenjuje, tudi od zasičenosti z informacijami – resničnih ali lažnih – in potrošniških proizvodov, da bi odprli vrata svojega srca Njemu, ki k nam prihaja ubog v vsem, a »poln milosti in resnice« (Jn 1,14): Božji Sin Odrešenik.
2. Upanje kot »živa voda«, ki nam omogoča nadaljevanje poti
Samarijanka, ki jo Jezus prosi, naj mu da piti pri vodnjaku, ne razume, ko ji pravi, da bi ji lahko dal »žive vode« (Jn 4,10). Na začetku seveda misli na materialno vodo, Jezus pa misli na Svetega Duha, ki ga bo on v obilju dal v velikonočni skrivnosti in ki v nas vliva upanje, ki ne razočara. Že v napovedovanju svojega trpljenja in smrti Jezus oznani upanje, ko pravi: »in tretji dan bo vstal« (Mt 20,19). Jezus nam govori o prihodnosti, ki jo je odprlo Očetovo usmiljenje. Upati z njim in zaradi njega pomeni verovati, da se zgodovina ne konča z našimi napakami, našim nasiljem, krivicami in grehom, ki križa Ljubezen. Pomeni iz odprtega srca zajemati Očetovo odpuščanje.
V sedanjem ozračju zaskrbljenosti, v katerem živimo in v katerem se vse zdi krhko in negotovo, bi lahko govorjenje o upanju delovalo kot provokacija. Postni čas je namenjen upanju, da bi svoj pogled spet usmerili na Božjo potrpežljivost, ki še naprej skrbi za svoje stvarstvo, medtem ko smo mi z njim pogosto grdo ravnali (prim. Okrožnica Bodi hvaljen, 32-33.43-44). Upanje je v spravi, h kateri nas zavzeto spodbuja sv. Pavel: »Spravite se z Bogom« (2 Kor 5,20). Ko v zakramentu, ki je v srcu našega procesa spreobrnjenja, sprejmemo odpuščanje, postanemo tudi sami razširjevalci odpuščanja: ker smo ga sami prejeli, ga lahko ponujamo s tem, da smo sposobni živeti pozoren dialog in da sprejmemo vedenje, ki bodri človeka, ki je bil ranjen. Božje odpuščanje tudi po naših besedah in dejanjih omogoči, da živimo veliko noč bratstva.
V postu bodimo bolj pozorni, da bomo govorili »besede, ki vračajo moč, krepijo, tolažijo in spodbujajo in ne za besede, ki ponižujejo, žalostijo, razburjajo in zaničujejo« (Okrožnica Vsi bratje, 223). Včasih je za prebuditev upanja dovolj biti plemenit človek, »ki odloži svoje nujne skrbi, da bi izkazal pozornost, naklonil nasmeh, rekel spodbudno besedo in sredi tolike brezbrižnosti komu prisluhnil« (prav tam, 224).
V zbranosti in v tihi molitvi nam je upanje dano kot navdih in notranja luč, ki osvetljuje izzive in izbire našega poslanstva: zato je bistveno, da se zberemo za molitev (prim. Mt 6,6) in na skrivnem srečamo Očeta nežnosti.
Živeti post z upanjem pomeni čutiti, da smo v Jezusu Kristusu priče novega časa, v katerem Bog »vse dela novo« (prim. Raz 21,1-6). Pomeni dobiti Kristusovo upanje, ki da svoje življenje na križu in ki ga Bog obudi tretji dan, »vselej … vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas« (1 Pt 3,15).
3. Ljubezen, živeta po Kristusovih stopinjah, v pozornosti in sočutju do vsakogar, je najlepši izraz naše vere in našega upanja.
Ljubezen se veseli, ko vidi, da drugi raste. Zato tudi trpi, ko se drugi znajde v stiski: sam, bolan, brezdomec, zaničevan, v potrebi … Ljubezen je vzgib srca, zaradi katerega izstopimo iz sebe ustvari vez medsebojne podelitve in občestva.
»Z družbeno ljubeznijo je mogoče zoreti za civilizacijo ljubezni, h kateri se lahko čutimo vsi poklicani. Ljubezen lahko s svojim univerzalnim dinamizmom vzpostavi nov svet, ki ni jalovo čustvo, temveč najboljši način za dosego učinkovitih poti razvoja za vse« (VB, 183).
Ljubezen je dar, ki daje smisel našemu življenju in po katerem gledamo na tistega, ki je v pomanjkanju, kot na člana naše družine, na prijatelja, na brata. Če nekaj malega podelimo z ljubeznijo, tega ni nikoli konec, ampak se spremeni v zalogo življenja in sreče. To se je zgodilo z moko in oljem vdove iz Sarepte, ki je dala kolaček preroku Eliju (prim. 1 Kr 17,7-16); in s hlebi, ki jih je Jezus blagoslovil, razlomil in dal učencem, da so jih razdelili množici (prim. Mr 6,30-44). Tako se zgodi z našo miloščino, pa naj bo majhna ali velika, ki je dana z veseljem in preprostostjo.
Živeti post ljubezni pomeni poskrbeti za tistega, ki trpi, ki je zapuščen ali v stiski zaradi pandemije Covid-19. V razmerah velike negotovosti glede jutrišnjega dneva, ko se spominjamo besede, ki jo je Bog namenil svojemu Služabniku: »Nikar se ne boj, saj sem te odkupil« (Iz 43,1), s svojo ljubeznijo podarimo besedo zaupanja in dajmo drugemu čutiti, da ga Bog ljubi kot sina.
»Samo s pogledom, zazrtim v obzorje, ki ga je spremenila ljubezen, lahko vidimo dostojanstvo drugega človeka. Zaradi takšnega pogleda, v katerem odseva priznanje in spoštovanje do revežev in njihovega neizmernega dostojanstva, spoštovanje njihovega življenjskega sloga in njihove kulture, so ubogi resnično integrirani v družbo« (VB, 187).
Dragi bratje in sestre, vsaka etapa življenja je čas, da verujemo, upamo in ljubimo. Naj nam ta klic, da bi post živeli kot pot spreobrnjenja, molitve in podelitve naših dobrin, pomaga, da bomo v svojem skupnem in osebnem spominu ponovno ovrednotili vero, ki prihaja od živega Kristusa, upanje, ki ga oživlja piš Duha, in ljubezen, katere neizčrpni vir je usmiljeno Očetovo srce.
Marija, Odrešenikova Mati, zvesta pod križem in v srcu Cerkve, naj nas podpira s svojo pozorno prisotnostjo, in blagoslov Vstalega naj nas spremlja na poti proti velikonočni svetlobi.
Rim, Sveti Janez v Lateranu, 11. novembra 2020, god sv. Martina iz Toursa
Moška skupina z Rakovnika: MOŠKI ADVENTNI POGOVOR z duhovnikom Milanom Knepom03.12.2024
V NEDELJO 24. 11. SMO V ŽUPNIJI PRVIČ IMELI DRUŽINSKO KATEHEZO30.11.2024
Oznanila: 1. adventna nedelja (1. 12. 2024)30.11.2024
VABLJENI, DA PREBERETE ČLANEK O NAŠI ŽUPNIJI, NA SPLETNI STRANI DRUŽINE27.11.2024
Oznanila: KRISTUS KRALJ VESOLJSTVA (24. 11. 2024)23.11.2024
NOVI PAPEŠKI PRIDIGAR JE KAPUCIN BR. ROBERTO PASOLINI17.11.2024
INTERVJU V DRUŽINI Z BR. AMBROŽEM BREZOVŠKOM17.11.2024