V Marijinem mesecu maju vas vabimo na romanje, ki je namenjeno možem in fantom – iz naše župnije in tudi drugim.
Pohod je namenjen dobro fizično in psihično pripravljenim možem. Verjamemo, da mora biti moški pripravljen vzdržati telesne in duševne pritiske današnjega časa, obenem pa mora biti v stalnem odnosu z Bogom. Gradimo može, ki bodo ostali v družinah (fante, ki se bodo poročili) ne glede na stiske, ki so in ki pridejo.
Pohod je namenjen možem, ki se pustijo nagovoriti Božji besedi, ki želijo Božjo besedo prenesti v vsakdanje življenje, so na poti in tudi sicer v življenju pripravljeni moliti in so pripravljeni odnos z Bogom postavljati na prvo mesto.
Moški potrebujemo pot, dolgo in naporno, na kateri pride do “švicanja”, utrujenosti, bolečin, žeje, nepredvidljivosti … da se začnemo obračati k Bogu, da začnemo Boga jemati zares in začnemo živeti iz globine srca.
Tehnično
Kdaj: nedelja, 7. maja 2023 po maši ob 8:00, kjer bomo dobili romarski blagoslov
Izhodišče: Župnija Ljubljana Štepanja vas, Mekinčeva 1, Ljubljana (tule)
Pot: Štepanja vas – Golovec – Orle – Lavrica – Barje – Želimlje – Kurešček (26 km; okoli 700 m vzpona)
Prevoz nazaj: avto (odvisno od števila udeležencev bomo organizirali prevoz)
Tema: Kaj ima povedati Božja mati Marija možem
Molitev: Po poti se bo molilo rožni venec. Molili bomo tudi pri vsakem znamenju vernosti naših prednikov: križ, znamenje, kapelica, cerkev, … Molili bomo za žene/dekleta, za družine, za našo župnijo, za Slovensko Cerkev, za našo domovino. Prinesi tudi svoj molilni seznam.
Za koga: Samo za može in fante 18+. Zmerna kondicija.
Oprema: Obvezno vzemi s seboj primerno obleko, cunje za preoblačenje, v primeru dežja vzemi zaščito (pelerina ali dežnik in zaščita za nahrbtnik). Priporočamo pohodne palice. Hrano in pijačo prinesi s seboj.
Vodenje: Aleš Čerin
Prijava: Izključno s SPODNJO PRIJAVNICO. Največ 12 mož. Kdor se prej prijavi, gre.
Prispevek: prostovoljni prispevek – dar je namenjen pokritju stroškov prevoza nazaj in obnovi župnijske cerkve
OPOZORILO: Na romanje gremo v vsakem vremenu. Najmanj voditelj gre.
https://zupnija-stepanja-vas.rkc.si/wp-content/uploads/2023/03/Pohod-za-moske-Pod-Osovnikom-H-2000-1-19.3.2022.jpg13332000Aleš Čerinhttps://zupnija-stepanja-vas.rkc.si/wp-content/uploads/2019/04/Logo-2-Srednja.pngAleš Čerin2023-04-09 06:13:052023-04-13 11:38:04Moško romanje na Kurešček: Kaj ima možem povedati Božja mati Marija?
»Jaz sem z vami vse dni, do konca sveta.« Dragi bratje in sestre v Kristusu, praznujemo najlepši in največji praznik človeštva, praznik zmage življenja nad smrtjo, praznik velike noči. Bog se je v Jezusu Kristusu razodel kot Bog življenja, kot Bog, ki vidi stisko svojega ljudstva, ki je vstopil v človeško zgodovino, ki je »vzel nase naše slabosti in si naložil naše bolezni« (Mt 8,17), da bi lahko človeška narava po njem dosegla novo življenje.
Jezus: Podaril nam je Očetovega Duha, ki prečiščuje naše misli, poglede in hotenja.
Velika noč je prehod iz starega v novo, iz smrti v življenje, iz zemeljskega v večno, pri čemer pa človek ni več prepuščen samemu sebi in svojim umrljivim močen. Vstali je svojim učencem pred odhodom k Očetu obljubil, da bo z njimi »vse dni, do konca sveta« (Mt 28,20). Z vstopom Božjega Sina v človeško meso, je človeku v njegovem telesu odprl »novo in živo pot« iz človeškega v Božje (Heb 10,20). To je pot, ki se uresničuje v življenju po njegovih besedah, po poti ljubezni, ki »ne išče svojega, se ne pustu razdražiti, ne misli hudega, se ne veseli krivice, veseli pa se resnice« (1 Kor 13,5-6), po poti gorčičnega zrna, ki pade v zemljo in umre, da lahko sprejme njegovo življenje in obrodi sad. Podaril nam je Očetovega Duha, ki prečiščuje naše misli, poglede in hotenja, da bi se lahko vedno bolj prepoznavali kot njegovi sinovi in hčere, ki se učimo živeti skupaj v občestvu Cerkve, da bi lahko uresničili svoje poslanstvo.
Dragi bratje in sestre, to vero v moč Božjega življenja, ki je po Kristusovemu trpljenju in vstajenju nepreklicno vstopilo v naše življenje, da ga dopolni in izpolni, želimo škofje deliti z vsemi prebivalci Slovenije.
Naj veselje velikonočnega praznika okrepi vse ostarele, bolne in osamljene, vse begunce in nemočne. Naj blagoslov velike noči doseže vse naše rojake na tujem in vse ljudi dobre volje.
Kristus je vstal za vse. Aleluja!
Msgr. dr. Maksimilijan Matjaž, celjski škof
BRATJE KAPUCINI
“Predrami se, ki spiš, vstani od mrtvih in razsvetlil te bo Kristus.”
Jaz sem tvoj Bog,.. ki zaradi tvojih potomcev zdaj govorim z oblastjo in ukazujem vsem, ki so vklenjeni: “Pojdite ven!” in vsem, ki so v temi: “Razsvetlite se!” in vsem, ki spijo. “Vstanite!” (Iz starodavne homilije na veliko soboto)
https://zupnija-stepanja-vas.rkc.si/wp-content/uploads/2023/04/Vstali-Kristus.jpg13252000Matej Štravshttps://zupnija-stepanja-vas.rkc.si/wp-content/uploads/2019/04/Logo-2-Srednja.pngMatej Štravs2023-04-08 07:31:332023-04-08 20:59:30Voščili slovenskih škofov in bratov kapucinov: Kristus je vstal za vse. Aleluja!
Danes je materinski dan, ki ga praznujemo na praznik Gospodovega oznanjenja Mariji.
25. marec je nezapovedan praznik, ko se spomnimo, da je angel oznanil devici Mariji, da bo rodila Božjega sina. Takole je to opisano v evangeliju po Luku:
V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to.
Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.«
Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin.
Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.« Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje. (Lk 1,26-38)
Drage mame, čestitamo za praznik in vam želimo obilo veselja, lepega in dobrega v družbi svojih dragih. Naj se dobri Bog ozre na vas in vam da svoj mir.
Ob materinskem dnevu in prazniku Gospodovega oznanjenja Mariji z vami delimo pričevanje mlade mame Helene Rozman, ki so ga posneli na Uradu za družino – Nadškofija Ljubljana.
Marjeta Bec iz Družine in Življenja pa je za spletno stran Radia Ognjišče takole povedala: “Črpaš iz dediščine, ki si jo prejel od svojih staršev, se učiš na svojih napakah in se trudiš, da bi otroke poslal v svet opremljene za življenje, da bi jim predal vrednote, ki ti največ pomenijo.”
Otroci po njenih besedah potegnejo iz nas najboljše, pa tudi najslabše. “Soočimo se s svojo ranljivostjo in nemočjo, pa tudi z neverjetno močjo, ki je potrebna ob neprespanih nočeh, boleznih in stiskah otrok.”
Na spletni strani Družine in Življenja pa je Marjeta Bec zapisala takole: “Tvoj mož ve, da nisi popolna. Pa te ima vseeno rad. Tvoji otroci vedo, da nisi popolna. Pa si zanje vseeno najboljša mama na svetu. Ker si njihova. Ker tvoje vloge nihče ne more zares nadomestiti.”
Naša župljanka Polona Vesel Mušič je za tednik Družina izrazila mnenje glede ukinjanja botrstva v župniji Beltinci v Murskosoboški škofiji. Polona se že dve desetletji ukvarja s področjem birme in birmanske pastorale.
Takole pravi Polona Vesel Mušič: “Botrstvo ima velik pomen za birmance, botre, starše, Cerkev … Strokovni, življenjski in duhovni pogled nas uči, da so botri zelo dragoceni.
V času odraščanja, ki je eno najzahtevnejših obdobij življenja, mladostnik potrebuje spremstvo in pomoč. Spremljevalec je tudi dober birmanski boter. Pomembno je, da si ga izbere birmanec sam, saj le tako lahko izbere nekoga, ki mu zaupa in se z njim pogovarja. Če bi bila birma prej, bi botra izbrali starši, a to smo storili že pri krstu otroka.
Če bi birmo prestavili v 5. razred, bi ob sedanjem pomanjkljivem razumevanju in doživljanju zakramenta birme ter načinih priprave, birmanci verjetno že prej »odšli«. Ostali bi tisti, ki imajo dobro versko zaledje doma. A Bog ne ponuja sebe le izbrancem, “ta pridnim”, tistim, ki že tako imajo bogato življenjsko popotnico … ampak vsem. Jezus nam daje zgled, ko obeduje s cestninarji in grešniki …”
Polona Vesel Mušič je že lani avgusta pisala škofu Petru Štumpfu daljše pismo z utemeljitvijo, ki si ga lahko najdete na njeni spletni strani. Objavljamo le kratek del pisma: “Pomemben razlog za birmo v času odraščanja je tudi izbira botra, saj je smiselno, da si botra birmanci (mladostniki) izberejo sami. Gre namreč za odnos, ki traja vse življenje in lahko bistveno pripomore h kakovosti odraščanja in odnosov. Če bi šli k birmi pred puberteto, bi jim verjetno izbrali botra starši, ampak to smo naredili že pri krstu; v mladostništvu pa so na vrsti oni, da izberejo nekoga po prijateljstvu, po srcu. Mladostniki potrebujejo spremstvo, pa ne več zgolj nas, starše, ampak še druge dobre ljudi, med njimi v prvi vrsti dobrega botra. In tudi mi, starši, potrebujemo nekoga, ki mu lahko zaupamo, ki “pozna poti”, kot je lepo rečeno v Tobitovi knjigi.” Škof ji še ni odgovoril.
Poloninemu mnenju se pridružuje tudi Aleš Čerin, ki se je na članek o ukinjanju botrov v Beltincih odzval na svojem Facebook profilu: “Tole je pa čisto mimo. Namesto, da bi iskali rešitve, obupali. Mladi še kako potrebujejo “drugega” (ki ni oče ali mati – od njiju se v tem času odcepljajo), zanesljivega človeka, po možnosti tudi izven žlahte, ki mladcu in mladenki – še posebej v času odraščanja – pa tudi kasneje v življenju stoji ob strani, moli zanj, je na razpolago za pogovor in pomoč. To je neprecenljivo. Ne pa da se vsem mladim takole odvzame možnost imeti botra. Zame je tole en večjih porazov Cerkve.” … “Treba je začeti zelo resno delati s tistimi botri, ki to hočejo. In to zelo kakovostno. Verjamem, da jih je nekaj takih. Morda v celi škofiji samo deset. Začeti delati pač s temi desetimi in povzdigniti botrsko službo na visok nivo. Ne pa da so botri nekakšni “priveski” (citiram iz članka: “… s starši odločili, da bodo otroci sami pristopili k birmovalcu, botri – če se bo birmanec zanj odločil – pa bo sedel v klopi.”). S tistimi botri, ki nočejo delati, se pa ne dela. A tistim birmancem, ki imajo botra in ga želijo imeti, ga je pa treba omogočiti. V polnem pomenu. Botri so v najstniškem obdobju zelo pomembna figura. Celo bolj kot starši od katerih se najstniki ravno odcepljajo. Botri lahko – če vzamejo službo resno – ostajajo mentorji svojim birmancem še daleč v odraslo dobo.”
Na ukinjanje službe botrov so se odzvali tudi na satirični katoliški strani Zadnja plat in objavili tole grafiko s komentarjem: “Kaj pa, če se v Sloveniji najde 10 dobrih botrov? Boš pokončal službo botra zaradi teh desetih?”
Objavljamo še zanimiv članek Sama Pučnika o izbiranju botrov na Aleteia.si ‘Kako izbrati birmanskega botra’, ki takole pravi: “Na prvi pogled bi se morda zdelo, da botra izbiramo zato, da birmanca pospremi od klopi do škofa in da prinese darila. V resnici pa se njegova vloga pri birmi šele začne. Boter ima od tistega trenutka dalje nalogo voditi in biti zgled svojemu birmancu v veri vse svoje življenje.”
Dodano 28.3.2023: Družina.si – Profesor cerkvenega prava proti ukinitvi botrov: Beg pred novimi pastoralnimi izzivi?
O ukinjanju birmanskih botrov v Murskosoboški škofiji smo pri Družini že pisali, novica pa je zbudila precej pozornosti tudi v drugih medijih. Na vest, da v župniji Beltinci že letos, od prihodnjega leta dalje pa po vsej Murskosoboški škofiji birmanskih botrov ne bo več, birma pa se bo prestavila v peti razred, so se odzvali tudi na spletni strani Inštituta za kanonskopravne vede. Predstojnik Katedre za cerkveno pravo na Teološki fakulteti dr. Stanislav Slatinek je tam objavil svoje mnenje glede tega vprašanja.
…
“Ko prebiramo argumente, ki opravičujejo odpravo birmanskih botrov, nas preseneča sklicevanje na Zakonik cerkvenega prava, kakor, da cerkveno pravo narekuje odpravo birmanske botrov, če ti ne živijo primerno veri. Seveda se s tako – pozitivistično – razlago cerkvenega prava ni mogoče strinjati, ker ni v skladu z najvišjim zakonom Cerkve, ki je »blagor duš« (salus animarum).
Norme glede birmanskih botrov najdemo v kan. 892 in 893. V Zakoniku cerkvenega prava beremo, da naj ima birmanec botra »če je mogoče« (kan. 892). Boter pa naj bi izpolnjeval pogoje, ki so našteti v kan. 874. Zagovorniki odprave botrov se sklicujejo na zahteve, ki so naštete v toč. 3, da mora biti boter »katoličan, da je že bil pri birmi in pri obhajilu in da živi primerno veri in nalogi, ki jo bo prejel«. Najbolj vneti zagovorniki odprave botrov trdijo, da tisti, ki niso cerkveno poročeni, ne živijo primerno veri in nalogi botra in da zato ne morejo biti botri. Gre za zelo »formalno« razlago cerkvenega prava, za razlago, ki jo najdemo celo v nekaterih učbenikih. Kljub temu je treba črki dati Duha, da postane živa in učinkovita, »zakaj črka mori, Duh pa oživlja« (2 Kor 3,6). Treba je prisluhniti času v katerem živimo. Bila so obdobja, ko so bili razvezani in civilno poročeni redek pojav. Prepoved izbire botra, ki ni bil cerkveno poročen, je bila v preteklosti morda še razumljiva. Danes pa je to zelo razširjen pojav, do katerega je treba imeti drugačen, bolj misijonarski pristop.”
https://zupnija-stepanja-vas.rkc.si/wp-content/uploads/2021/05/Polona.jpg477720Uredništvohttps://zupnija-stepanja-vas.rkc.si/wp-content/uploads/2019/04/Logo-2-Srednja.pngUredništvo2023-03-14 12:33:572023-03-28 11:04:36Naša Polona Vesel Mušič za Družino o botrstvu
POSLANICA SVETEGA OČETA FRANČIŠKA
za post 2023 Postna askeza, sinodalna pot
Dragi bratje in sestre!
Matejev, Markov in Lukov evangelij se ujemajo v pripovedi o Jezusovi spremenitvi. V tem dogodku vidimo Gospodov odgovor na nerazumevanje, ki so ga njegovi učenci pokazali v odnosu do njega. Malo prej je namreč prišlo do pravega spopada med Učiteljem in Simonom Petrom, ki je potem, ko je izpovedal svojo vero v Jezusa kot Kristusa, Božjega Sina, zavrnil njegovo napoved trpljenja in križa. Jezus ga je ostro pograjal: »Poberi se! Za menoj, Satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško« (Mt 16,23). In glej, »čez šest dni je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro, na samo« (Mt 17,1).
Evangelij o spremenjenju je oznanjen vsako leto na drugo postno nedeljo. Dejansko nas Gospod v tem bogoslužnem času vzame s seboj in nas odvede na samo. Tudi če naše redne obveznosti zahtevajo, da ostanemo na svojih običajnih mestih in živimo svoj vsakdan, ki se pogosto ponavlja in je včasih dolgočasen, smo v postnem času povabljeni, da se skupaj z Jezusom »povzpnemo na visoko goro«, da bi s svetim Božjim ljudstvom doživeli posebno izkušnjo askeze.
Postna askeza je zavzetost, ki jo vedno spodbuja milost, da bi premagali svoje pomanjkljivosti vere in odpora do tega, da bi hodili za Jezusom po poti križa. Prav tako, kakor so to potrebovali Peter in drugi učenci. Za poglobitev našega poznavanja Učitelja, za razumevanje in popolno sprejemanje skrivnosti Božjega odrešenja, ki se je uresničilo po popolni daritvi samega sebe iz ljubezni, moramo pustiti, da nas On odvede na samo in na visoko goro, da se bomo ločili od povprečja in nečimrnosti. Moramo se podati na pot, na pot navzgor, ki zahteva napor, odrekanja in zbranost kot izlet v hribe. Te sposobnosti so pomembne tudi za sinodalno pot, za katero smo se kot Cerkev zavezali, da jo bomo uresničili. Dobro nam bo delo, če bomo razmislili o odnosu, ki obstaja med postno askezo in sinodalno izkušnjo.
V »odmik« na gori Tabor je Jezus pripeljal s seboj tri učence, ki so bili izbrani, da bi bili priče enkratnega dogodka. Hotel je, da bi to doživetje milosti ne bilo osamljeno, ampak bi bilo podeljeno, kot je podeljeno vse naše versko življenje. Za Jezusom hodimo skupaj. In skupaj, kot Cerkev, romarica v času, živimo bogoslužno leto in znotraj njega post, ko hodimo s tistimi, ki jih je Gospod postavil ob nas kot tovariše na poti. Podobno kot za vzpon Jezusa in njegovih učencev na goro Tabor lahko rečemo, da je naša postna pot »sinodalna«, ker jo hodimo skupaj na isti poti, učenci edinega Učitelja Jezusa. Vemo tudi, da je on sam Pot, in potemtakem tako v liturgičnem kot v sinodalnem itinerariju Cerkev ne počne nič drugega, kot da vedno globlje in bolj polno vstopa v skrivnost Kristusa Odrešenika.
In tako pridemo do viška. Evangelij pripoveduje, da se je Jezus »vpričo njih spremenil: Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč« (Mt 17,2). To je »vrh«, to je cilj poti. Na koncu vzpona, ko so bili na visoki gori z Jezusom, je bila trem apostolom dana milost, da so ga videli v njegovi slavi, ki se je bleščala od nadnaravne luči, ki ni prihajala od zunaj, ampak jo je izžareval on sam. Božanska lepota tega videnja je bila neprimerljivo večja od kakršnega koli napora učencev, ko so se vzpenjali na Tabor. Kot pri vsakem zahtevnem izletu v hribe, ko se vzpenjamo, mora biti pogled uprt v stezo, razgled pa, ki se na široko odpre na koncu, preseneti in poplača s svojo čudovitostjo. Tudi sinodalni proces se pogosto zdi težaven in včasih bi lahko izgubili pogum. Tisto pa, kar nas čaka na koncu, je zagotovo nekaj čudovitega in presenetljivega, kar nam bo pomagalo bolje razumeti Božjo voljo in naše poslanstvo v službi njegovega kraljestva.
Doživetje učencev na gori Tabor se je še bolj obogatilo, ko sta se ob spremenjenem Jezusu pojavila Mojzes in Elija, ki sta poosebljala postavo in preroke (prim. Mt 17,3). Kristusova novost je izpolnitev Stare zaveze in obljub in je neločljiva od zgodovine Boga s svojim ljudstvom ter razodeva njen globok pomen. Podobno je sinodalna pot zakoreninjena v izročilo Cerkve in istočasno odprta za novost. Izročilo je vir navdiha za iskanje novih poti ob izogibanju nasprotnim skušnjavam nepremakljivosti ali improviziranega eksperimentiranja.
Postno asketsko potovanje in podobno tudi sinodalno imata oba za cilj spremenitev, osebno in cerkveno. Spremenitev, ki v obeh primerih najde svoj zgled v Jezusovi spremenitvi in se zgodi v milosti njegove velikonočne skrivnosti. Da bi se ta spremenitev mogla letos zgoditi v nas, bi rad predlagal dve »stezi«, po katerih moramo hoditi, da bi se vzpenjali skupaj z Jezusom in z njim dosegli cilj.
Prva se nanaša na ukaz, ki ga Bog Oče naslovi na učence na Taboru, ko zrejo spremenjenega Jezusa. Glas iz oblaka reče: »Poslušajte ga!« (Mt 17,5). Prvo pojasnilo je torej zelo jasno: poslušati Jezusa. Post je čas milosti v tolikšni meri, kolikor prisluhnemo Njemu, ki nam govori. In kako nam govori? Predvsem v Božji Besedi, ki naj jo Cerkev ponuja v bogoslužju. Ne pustimo, da bi padala v prazno. Če že ne moremo vedno sodelovati pri maši, pa dan za dnem preberimo svetopisemska berila, tudi s pomočjo interneta. Poleg Svetega pisma nam Gospod govori v bratih, predvsem v obrazih in zgodbah tistih, ki potrebujejo pomoč. Rad pa bi dodal še en vidik, ki je v sinodalnem procesu zelo pomemben: poslušanje Kristusa poteka tudi skozi poslušanje bratov in sester v Cerkvi. Gre za vzajemno poslušanje, ki je v nekaterih fazah glavni cilj, ki pa vendarle vedno ostane nepogrešljivo v metodi in v slogu sinodalne Cerkve.
Ko so učenci zaslišali Očetov glas, »so padli na obraz in se zelo prestrašili. In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: ‘Vstanite in ne bojte se!’ Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar razen Jezusa samega« (Mt 17,6-7). To pa je drugo pojasnilo za ta postni čas. Ne predstavljajte si religioznosti izjemnih dogodkov in mikavnih doživetij iz strahu pred soočanjem z resničnostjo, z njenimi vsakdanjimi napori, težavnostjo in protislovji. Luč, ki jo Jezus kaže učencem, je predpodoba velikonočne slave; in proti njej moramo iti, hodeč »samo za njim samim«. Post je usmerjen na veliko noč. »Odmik« ni sam sebi namenjen, ampak nas pripravlja, da bi z vero, upanjem in ljubeznijo živeli trpljenje in križ, da bi prišli do vstajenja. Tudi sinodalna pot nas ne sme slepiti, da smo prispeli, ko nam Bog podari milost nekaterih močnih doživetij občestva. Tudi tam nam Gospod ponavlja: »Vstanite in ne bojte se.« Spustimo se v nižino in milost, ki smo jo doživeli, nas bo podpirala, da bomo ustvarjalci sinodalnosti v vsakdanjem življenju naših skupnosti.
Dragi bratje in sestre, Sveti Duh naj nas razvnema v tem postnem času pri vzponu z Jezusom, da bomo doživeli njegov božji sijaj in tako okrepljeni v veri skupaj nadaljevali pot z Njim, ki je slava njegovega ljudstva in luč narodov.
Rim, sv. Janez v Lateranu, 25. januarja, praznik spreobrnitve sv. Pavla FRANČIŠEK
https://zupnija-stepanja-vas.rkc.si/wp-content/uploads/2023/03/Postna-poslanica-K.png545545Matej Štravshttps://zupnija-stepanja-vas.rkc.si/wp-content/uploads/2019/04/Logo-2-Srednja.pngMatej Štravs2023-03-10 22:47:352023-03-10 22:47:35POSLANICA SVETEGA OČETA FRANČIŠKA ZA POST 2023
Gre za tečaj, ki ni teoretične, temveč praktične narave. Celoten tečaj spremljata dve metodi: refleksija in dialog, ali bolje rečeno komunikacija, ki v bistvu ni izmenjavanje besed, temveč izmenjavanje notranjosti, lahko bi celo rekli dveh intimnosti.
Tečaj spremlja skupna molitev zakoncev tako na srečanju kot vsak dan doma. Skupaj z Bogom premagujeta vsake težave in ovire v komunikaciji in življenju nasploh.
V dandanašnjem času je zakon v svojem klasičnem pomenu v zatonu. Moderna kultura ne spodbuja institucije ali zaveze, ki bi bila doživljenjske narave. Ob prvi preizkušnji zakonske ljubezni se začnejo nesoglasja in prepiri, ki vodijo v medsebojno odtujenost ali celo ločitev. Glagoli odpustiti, razumeti, sprejeti … pa so nujno potrebni, če želimo skupnost zakona in skupno vez obdržati. Ta tečaj bo zakoncem pomagal najti rešitve za to, da bi njuna vez p/ostala močna in osrečujoča.
Želimo spremljati pare na njihovem romanju proti bolj polnemu zakonu. V resnici ste se zakonci podali na dogodivščino, ki je polna čeri. Vsako skupno življenje se sčasoma “obrabi”. Ljubezen je, kot vsako človeško čustvo, odeta v neizbežen značaj minljivosti. Kaj lahko storimo, da razočaranje ne bi ohladilo svežine ljubezni? Kaj lahko storimo, da bi znotraj zakona spoštovali osebno svobodo? Kako je lahko zapleten proces medsebojnega prilagajanja zakoncev okronan z uspehom? Kako se lahko izognemo temu, da se ne bi v notranje plasti zakonskega odnosa tihoma prikradel odnos nadrejenosti in podrejenosti? Skratka: Kako lahko spremenimo zakon v večen praznik? Želimo torej, da bi bil zakon harmoničen, da bi se ponovno rodila pretekla zavzetost, da bi zasvetile iskre pretekle ljubezni.
Vstopali bomo v naslednja tematska področja: svoboda, komunikacija, nerešene težave, pogoji za dialog, darovanjska ljubezen, sprejemanje, spolnost, prilagajanje, potrpežljivost, rutina, majhne pozornosti, zdravljenje ran, načini odpuščanja, ljubosumje, egoizem … povezanost z Jezusom. Sklenemo z obnovitvijo zakonskih obljub in praznovanjem.
Ta tečaj ni za zaročence, temveč za pare, ki že imajo nekajletno izkušnjo zakonskega življenja. Sodelujejo lahko tudi pari, ki niso poročeni, vendar živijo skupaj in imajo stabilen odnos.
Tečaj obsega 6 srečanj, ki potekajo enkrat tedensko po 2 uri, in je brezplačen.
https://zupnija-stepanja-vas.rkc.si/wp-content/uploads/2023/03/681dca73111c20aae5ff35e09a167542.jpg842832Matej Štravshttps://zupnija-stepanja-vas.rkc.si/wp-content/uploads/2019/04/Logo-2-Srednja.pngMatej Štravs2023-03-05 00:12:092023-03-14 09:19:24TEČAJ ZA ZAKONCE - ŠEST ČETRTKOV OB 19h V DVORANI ŽUPNIJSKEGA DOMA
Takole vabi Polona Vesel Mušič na srečanja biblične skupine Figulus, ki potekajo preko ZOOM-a. Povabljeni.
Spoštovani in dragi vsi, v tednu, ki ga vsako leto zaznamuje poezija, se tudi mi navadno obrnemo k pesniškim oblikam Božje besede. Tudi tokrat smo črpali spodbude iz dveh navdihujočih psalmov: Psalm 4 govori o zaupanju, Psalm 121 pa o Božjem varstvu.
Besedilo slednjega je uglasbil avtor Aleksander Mežek v znani pesmi: Pogled povzdigujem proti nebu (album Krila).
Ko smo se v skupinah pogovarjali o prebranem, so v nas in med nami odmevale različne misli obeh psalmov, ki so še kako aktualne tudi za nas v današnjem času:
“V stiski si mi odprl širjave, izkaži mi milost, usliši mojo molitev.” (Ps 4,2)
“Človeški sinovi … doklej boste ljubili prazne reči in iskali slepilo?” (Ps 4,3)
“Mnogi pravijo, kdo nam bo dal videti dobro? Dvigni, Gospod nad nami svetlobo svojega obličja!” (Ps 4,7)
“Moja pomoč je od Gospoda, ki je naredil nebo in zemljo.” (Ps 121,2)
“Gospod te bo varoval vsega hudega, varoval bo tvoje življenje. Gospod bo varoval tvoje odhajanje in prihajanje od zdaj in do večnosti.” (Ps 121,7-8)
Vse življenje je romanje. Kot popotniki smo podnevi in ponoči izpostavljeni nevarnosti in tudi nad nami očetovsko bedi Bog, ki je stvarnik, varuh, pomočnik, odrešenik … V Njegovih rokah in pod njegovim varstvom je življenje in smrt, čas in večnost.
Hvala vsem za lepe misli, čudovito je, ko si podelimo to, kar nas nagovarja ob bogastvu Božje besede, vabljeni zopet v naslednjem tednu, da ji prisluhnemo.
Dokumentarni film “Zven stoletij” o zvonovih si lahko pogledate na tej povezavi.
Dokumentarni film »Zven stoletij« predstavlja bogato dediščino zvonov na Slovenskem.
Zvonjenje namreč pomeni zvočno identiteto naše kulturne krajine, zvonovi pa so pomembno povezani z etnološkim izročilom, umetnostno ustvarjalnostjo in mojstrsko livarsko obrtjo. Zvonovi niso samo cerkvena glasbila, ampak so družbeni povezovalci in usmerjevalci človeških življenj. Zvonjenje se je oglasilo tudi ob osvoboditvi Ljubljane leta 1945 in ob osamosvojitvi Slovenije leta 1991. Poudariti je treba, da je bila simbolna in praktična vloga zvonov v starih časih nepogrešljiva, danes pa je pomen zvonov manjši in zvonjenje za nekatere moteče. V filmu so predstavljene raznovrstne teme v povezavi z zvonovi, med drugim ulivanje v edini slovenski livarni zvonov v Žalcu in dvig novega zvona v Šturjah, zvonjenje na Šmarni gori in pritrkavanje v Šentvidu pri Stični, snemanje zvonjenja v Crngrobu za objavo na družbenih omrežjih in raziskovanje pritrkavanja na ZRC SAZU, praznovanje velike noči v Polhovem Gradcu, zvončarska obrt v Gorjah, zborovska glasba v povezavi z zvonjenjem in koncert za zvonove, ki je leta 1997 odprl Evropski mesec kulture v Ljubljani. Pri nastajanju filma so sodelovale številne ustanove in posamezniki, ki niso zgolj strokovnjaki, ampak tudi veliki navdušenci nad zvonovi.
https://zupnija-stepanja-vas.rkc.si/wp-content/uploads/2023/02/DJI_0686-HDR-kvadrat-m-scaled.jpg25602560Matej Štravshttps://zupnija-stepanja-vas.rkc.si/wp-content/uploads/2019/04/Logo-2-Srednja.pngMatej Štravs2023-02-01 23:35:432023-02-02 00:27:34DOKUMENTARNa ODDAJO O ZVONOVIH: "ZVEN STOLETIJ" IN ZVONJENJE V BIZOVIKU
V središču kateheze med splošno avdienco v sredo, 25. januarja, je bil Jezus kot učitelj oznanjevanja. Papež Frančišek je spregovoril o elementih, ki so bistveni del veselega oznanila: veselje, osvoboditev, luč, ozdravitev in čudenje.
Svetopisemski odlomek: Lk 4,17-21
Jezus je odvil zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu. Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.«
Kateheza: Jezus, učitelj oznanjevanja
Dragi bratje in sestre, dober dan!
Prejšnjo sredo smo razmišljali o Jezusu kot vzoru oznanjevanja, o njegovem pastirskem srcu, ki je vedno usmerjeno k drugim. Danes si ga poglejmo kot učetelja oznanjevanja. Pustimo se voditi prizoru, v katerem pridiga v shodnici v svojem kraju Nazaret. Jezus prebere odlomek preroka Izaija (prim. Iz 61,1-2) in nato vse preseneti z zelo kratko »pridigo«, ki je sestavljena iz le enega stavka. Pravi: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali« (Lk 4,21). To pomeni, da ta preroški odlomek za Jezusa vsebuje bistvo tega, kar želi povedati o sebi. Zato bi vsakokrat, ko govorimo o Jezusu, morali obnoviti njegovo prvo oznanilo. Poglejmo, kaj ga sestavlja. Opredelimo lahko pet temeljnih elementov.
Prvi element je veselje. Jezus razglasi: »Duh Gospodov je nad menoj; […] poslal me je, da ubogim prinesem veselo oznanilo« (prim. Lk 4,18). Veselo oznanilo: o Jezusu ni mogoče govoriti brez veselja, kajti vera je čudovita zgodba o ljubezni, ki jo je treba podeliti. Pričevati Jezusa, v njegovem imenu storiti kaj za druge, pomeni med vrsticami življenja povedati, da smo prejeli tako lep dar, da ga nobena beseda ne more izraziti. Ko pa primanjkuje veselja, se evangelija ne sporoča, saj je – kot pravi sama beseda – dobro oznanilo, oznanilo veselja. Žalosten kristjan lahko govori zelo lepe stvari, a je vse zaman, če oznanilo, ki ga posreduje, ni veselo.
Preidimo k drugemu vidiku: osvoboditev. Jezus pravi, da je bil poslan oznanit jetnikom prostost. To pomeni, da kdor oznanja Boga, ne more delati prozelitizma, ne more pritiskati na druge, ampak jih razbremeniti: ne nalaga bremen, ampak jih dviga; prinaša mir, ne občutkov krivde. Seveda je slediti Jezusu povezano z askezo, žrtvovanjem; a po drugi strani, če to velja za vsako lepo stvar, koliko bolj potem velja za najbolj odločilno resničnost življenja! Kdor pričuje Kristusa kaže bolj lepoto cilja kot pa naporno hojo. Zgodilo se nam bo, da bomo nekomu pripovedovali o čudovitem potovanju, ki smo ga opravili: govorili bomo o lepoti krajev, o tem, kaj smo videli in doživeli, ne pa o času, ki smo ga porabili za pot, in o vrstah na letališču! Zato mora vsako oznanilo, vredno Odrešenika, sporočati osvoboditev.
Tretji vidik: luč. Jezus pravi, da je prišel, da bi prinesel »slepim vid«. Presenetljivo je, da se v celotnem Svetem pismu pred Kristusom nikoli ne pojavi ozdravitev slepega človeka. To je bilo obljubljeno znamenje, ki bo prišlo z Mesijo. Vendar tu ne gre le za fizični vid, temveč za luč, ki omogoča, da človek vidi življenje na nov način. Gre za »prihod na svetlo«, za ponovno rojstvo, ki se zgodi le z Jezusom. Če pomislimo, se je krščansko življenje za nas začelo tako: s krstom, ki so ga v starih časih imenovali »razsvetljenje«. In kakšno luč nam daje Jezus? Prinaša nam luč sinovstva: On je Očetov ljubljeni Sin, ki živi večno; z Njim smo tudi mi Božji otroci, ki smo večno ljubljeni, kljub našim napakam in pomanjkljivostim. Tako življenje ni več slepa hoja proti niču, ni vprašanje usode ali sreče, ni odvisno od naključja ali zvezd, niti od zdravja in denarja. Odvisno je od ljubezni Očeta, ki skrbi za nas, svoje ljubljene otroke. Kako čudovito je deliti to luč z drugimi!
Ste kdaj pomislili, da je naše življenje – moje, tvoje, naše – dejanje ljubezni? Da je povabilo k ljubezni? To je čudovito! A na to velikokrat pozabimo v težavah, ob slabih novicah, posvetnosti in načinu posvetnega življenja.
Četrti vidik oznanila: ozdravitev. Jezus pravi, da je prišel, da bi pustil »zatirane na prostost«. Zatiran je tisti, ki se v življenju čuti obteženega zaradi nečesa: bolezni, utrujenosti, težkega srca, krivde, napak, pregreh, grehov … Kar nas stiska, je ravno to zlo, ki ga ne more pozdraviti nobeno zdravilo ali človeška pomoč: greh. Dobra novica je, da z Jezusom to starodavno zlo, ki se zdi nepremagljivo, nima več zadnje besede. Jaz lahko grešim, ker sem slaboten. Vsak lahko, a to ni zadnja beseda. Zadnja beseda je Jezusova iztegnjena roka, ki te dvigne iz greha. Vsakokrat ko ti ni dobro, ti Gospod vedno ponudi roko. Moraš se je samo oprijeti in se prepustiti. Blagovest je, da z Jezusom to staro zlo nima več zadnje besede: zadnja beseda je Jezusova iztegnjena roka, ki te povede naprej. Jezus nas vedno in zastonj ozdravi greha. Vse, ki so »utrujeni in obteženi«, vabi, naj pridejo k Njemu (prim. Mt 11,28). Spremljati nekoga v srečanje z Jezusom pomeni pripeljati ga k zdravniku srca, ki ponovno dvigne življenje. To pomeni reči: »Brat, sestra, nimam odgovorov na mnoge tvoje težave, toda Jezus te pozna in ljubi, lahko te ozdravi in razjasni tvoje srce.« Kdor nosi bremena, potrebuje nežnost do preteklosti, potrebuje odpuščanje. Kdor veruje v Jezusa, lahko drugim podari prav to: moč odpuščanja, ki dušo osvobaja vseh dolgov. Bratje, sestre, ne pozabimo tega: Bog vse pozabi. Bog pozabi vse naše grehe in se jih več ne spomni. Bog vse odpusti, ker pozabi naše grehe. Moramo se mu le približati in vse nam bo odpustil. Prosim, imejmo zaupanje v to. Na ta način Gospod ljubi. Kdor nosi s sabo težo in potrebuje nežnost do svoje preteklosti, naj se zaveda, da Jezus daje odpuščanje in dušo osvobaja vsakega dolga. Sveto pismo govori o letu, v katerem je bil človek osvobojen bremena dolgov: jubilej, leto milosti. Kot da je zadnja točka oznanila.
Jezus namreč pravi, da je prišel »oznanit leto Gospodove milosti«. To ni bil nek načrtovan jubilej. Milost, ki ustvarja novo življenje, vedno pride in osupne. Jezusovo oznanilo mora prinesti čudenje nad milostjo. Kajti nismo mi tisti, ki delamo velike stvari, ampak je Gospodova milost ta, ki po nas izvršuje nepredvidljive stvari. Božja presenečenja. Evangelij nas spremlja k čudovitemu smislu in novosti, ki ima ime: Jezus.
On naj nam pomaga, da ga bomo oznanjali, kot to sam želi, sporočali veselje, osvoboditev, luč, ozdravitev in čudenje.
Evangelij pravi, da je to veselo oznanilo namenjena »ubogim«. Pogosto pozabimo nanje, pa vendar so ravno oni tisti, ki jih Jezus izrecno omenja, saj so Božji izbranci. Spomnimo se jih in ne pozabimo, da mora vsak od nas, če želi sprejeti Gospoda, postati »notranje ubog«. To pomeni, da premagamo vse predstave o samozadostnosti, da bi se razumeli kot oseba, ki potrebuje milost in ki vedno potrebuje Njega.
Posnetek avdijence na kateri je imel papež to katehezo.
Sodelavki naše Karitas, Irma Veljić in Zlata Anžur, sta obiskali starejše v Domu starejših občanov, se z njimi pogovarjali in jih obdarili. Res je kar pravi gospa Ana, socialna delavka v Domu, v spodnji zahvali: “Stanovalcem ste s pozornostjo in voščilnicami polepšali praznične dni, zavedajoč, da nekdo misli nanje in da niso sami.”
Spoštovani!
Božični čas vzbuja v nas željo po druženju, razumevanju sočloveka in željo, da nekomu ponudimo pozornost in ga razveselimo.
Kljub izobilju materialnih dobrin in moderne tehnologije številni ljudje občutijo praznino in osamljenost. Posebej ranljivi so starejši ljudje, ki nimajo bližnjih ali so le-te izgubili.
Zato smo vam v Domu starejših občanov Ljubljana-Moste-Polje iz srca hvaležni, da ste se v decembrskih dneh spomnili na nas in nekaterim našim stanovalcem s pozornostjo in voščilnicami polepšali praznične dni, zavedajoč, da nekdo misli nanje in da niso sami.
Tudi v prihajajočem letu 2023 Vam želimo veliko zdravja, zadovoljstva in dobrih del, s katerimi razveseljujete ljudi.
Vse najlepše, Ana Čandek, socialna delavka v DSO Ljubljana-Moste-Polje
https://zupnija-stepanja-vas.rkc.si/wp-content/uploads/2023/01/Darila-1-KV.jpg14461446Irma Veljićhttps://zupnija-stepanja-vas.rkc.si/wp-content/uploads/2019/04/Logo-2-Srednja.pngIrma Veljić2023-01-26 11:17:002023-01-26 12:51:12Zahvala iz Doma starejših naši Karitas
O ukinjanju birmanskih botrov v Murskosoboški škofiji smo pri Družini že pisali, novica pa je zbudila precej pozornosti tudi v drugih medijih. Na vest, da v župniji Beltinci že letos, od prihodnjega leta dalje pa po vsej Murskosoboški škofiji birmanskih botrov ne bo več, birma pa se bo prestavila v peti razred, so se odzvali tudi na spletni strani Inštituta za kanonskopravne vede. Predstojnik Katedre za cerkveno pravo na Teološki fakulteti dr. Stanislav Slatinek je tam objavil svoje mnenje glede tega vprašanja.
Gre za tečaj, ki ni teoretične, temveč praktične narave. Celoten tečaj spremljata dve metodi: refleksija in dialog, ali bolje rečeno komunikacija, ki v bistvu ni izmenjavanje besed, temveč izmenjavanje notranjosti, lahko bi celo rekli dveh intimnosti.
Spoštovani in dragi vsi, v tednu, ki ga vsako leto zaznamuje poezija, se tudi mi navadno obrnemo k pesniškim oblikam Božje besede. Tudi tokrat smo črpali spodbude iz dveh navdihujočih psalmov: 
