Misijonski mesec oktober ponuja številne spodbude za pastoralno in duhovno poglobitev verskega življenja. Obenem je pa oktober mesec rožnega venca.

🙏MOLIMO! Mesec oktober je spodbuda za nas, da vsak dan molimo za naše misijonarje, za njihovo trdnost v težkih razmerah, za to, da bi dobri Bog odprl srca onih zaradi katerih so zapustili udobje domovine in ga zamenjali za tuje okolje.

Zmolimo najprej spodnjo molitev nato pa še vsaj desetko rožnega venca (kako moliti rožni venec).

MOLITEV ZA MISIJONARJE

Gospod Jezus Kristus
ozri se na svoje misijonarje, duhovnike, redovnike in laike,
ki so vse zapustili, da bi svetu oznanjevali tvojo Besedo
in tvojo ljubezen.

Bodi jim močan zaščitnik, krepka opora,
zavetje v puščavskem pesku, senca v ekvatorski vročini,
pomoč v premagovanju ovir, varnost pred padci.
Varuj jih v težkih trenutkih.
Usmerjaj njihove moči, tolaži njihova srca,
ovenčaj njihovo delo z duhovnimi uspehi.

Naj ne iščejo človeških uspehov niti minljivih dobrin,
ampak se trudijo le za tvojo slavo in blagor duš.
Tvoje božansko obličje na križu jih spremlja skozi življenje.
Govori jim o junaštvu, odpovedi, ljubezni in miru.
Krepčaj in vodi jih skozi nevarnosti.
Daj jim luči in moči, da bo svet vedno bolj spoznaval
tvoje blagoslovljeno ime in da ti bodo mogli
sredi vedno večjega števila tvojih sinov in hčera
peti pesem zahvale, odrešenja in slave.
Amen.

👐DARUJMO! Če želite darovati za misijone oziroma za točno določen namen, …

• izpolnite obrazec na spletni strani Misijonskega središča. Poslali vam bodo položnico.
• Če ne želite položnice, najdete TUKAJ vse potrebne podatke za nakazilo. Hvala!

Poglejte si zemljevid sveta in obraze naših misijonarjev po državah

KJE SO NAŠI MISIJONARJI?

AVSTRALIJA

• LJUDMILA ANŽIČ, salezijanka, trenutno opravlja delo ekonome v salezijanski skupnosti v Avstraliji. Pred tem je delovala v Kambodži in na Samoi, kjer je poleg katehetskega dela poučevala angleščino ter se posvečala opismenjevanju otrok in mladih. V Battambangu je bila tudi predstojnica skupnosti. Z njeno pomočjo v Kambodži, Mjanmaru in Samoi že vrsto let teče program BOTRSTVO, v katerega smo do sedaj vključili že več kot 1.550 otrok iz omenjenih držav in ki so s pomočjo slovenskih darovalcev sedli v šolske klopi.

AZIJA

Jordanija

• MILENA ZADRAVEC (HMP) misijonari in pričuje s svojo vero ter predanostjo Kristusu v skupnosti salezijank v Ammanu, Jordanija. Poleg pedagoškega in katehetskega dela z otroki sestre pomagajo tudi brezštevilnim beguncem, ki se zatekajo k njim. S. Milena je delovala tudi v Izraelu in Libanonu.

Kazahstan

• Danes se z molitvijo spomnimo na misijonarja v Kazahstanu Br. MIHA MAJETIČA, minorita. Najprej je deloval v Zambiji in Vietnamu sedaj pa s svojim delom in življenjem pričuje v Astani, Kazahstan. Njegovo delo je pastoralno in pričevanjsko. Veliko dela z mladino. S sobrati so si zadali še en cilj: začeti z gradnjo novega samostana, ki bo tudi kraj zbiranja starih in mladih.

Kirgizija

• V Kirgiziji je misijonar jezuit p. dr. JANEZ MIHELČIČ. Pred tem je bil misijonar na Japonskem, kjer je na univerzi predaval ruščino, sedaj pa v Kirgizistanu predava japonščino J. Napisal je tudi japonsko ruski slovar pismenk – hieroglifov, ki ima okrog 1880 znakov. P. Janez je poliglot. Za tujce v župniji mašuje v angleščini, s predstavniki Cerkve se pogovarja v italijanščini, obvlada pa še nekaj drugih jezikov … tudi jezik Ljubezni, ki je osnovni jezik vseh misijonarjev 😉

AFRIKA

Angola

• Salezijanka s. ZVONKA MIKEC je delovala v Mozambiku, trenutno pa je v Angoli. Posveča se izobraževanju in vzgoji otrok ter tudi novih redovnih poklicev. V Angoli in Mozambiku pomaga otrokom tudi s pomočjo Botrstva in slovenskih botrov.

Bocvana

• Afrika je kontinent, na katerem deluje največ slovenskih misijonarjev. Uršulinka s. FANI ŽNIDARŠIČ je misijonarka v Bocvani, za katero pravi, da je »velika vas z 41.000 prebivalci«. Deluje med otroki in mladimi, ki so zaradi svoje telesne in duševne prizadetosti odrinjeni na rob družbe. Spomnimo se njenega dela in jo podprimo z molitvijo …

Burundi

• Usmiljenka s. VESNA HITI je že od leta 1991 misijonarka v Ruandi in Burundiju. Trenutno se v Burundiju povsem posveča centru AKAMURI in otrokom ter mladostnikom s posebnimi potrebami. Že v Ruandi je delala v zdravstvenem centru in bila odgovorna za center, kje so sestre izvajale kurativo, preventivo in osveščale domačine. Sedaj je s. Vesna odgovorna za »najlepše otroke«, katerim skuša omogočiti oskrbo, ki jo potrebujejo.

• Usmiljenka s. BOGDANA KAVČIČ se kot misijonarka v Burundiju, pred tem pa tudi v Ruandi in Srednjeafriški republiki, delu z ubogimi in bolnikom v dispanzerju posveča že 50 let. V zadnjem času so s sosestrami uredile kar nekaj zajetij studencev s čisto vodo, da bi zmanjšale število obolelih s paraziti in ljudem omogočile dostop do pitne vode. Vedno nasmejane, energične in zelo ljubeče s. Bogdane se tako kot drugih misijonark in misijonarjev radi spomnimo z darovi in molitvami.

Etiopija

• POLONA DOMINIK je laiška misijonarka v Etiopiji. V Don Boskovi salezijanski ustanovi za ulične otroke v Adis Abebi biva in dela z mladimi z ulice. Z njimi se uči, telovadi, igra različne igre, jih poučuje angleščino … Po svojih močeh pomaga tudi drugim salezijanskim skupnostim po državi in skrbi za dokumentacijo ter poročila za več kot 400 otrok, ki se šolajo s pomočjo slovenskih dobrotnikov v programu Botrstvo.

DR Kongo

• MOJCA KARNIČNIK, Misijonarka Jezusa Kristusa, deluje v DR Kongo. Njena provinca, oziroma »afriška domovina« od leta 1974, obsega kar tri države: DR Kongo, Kamerun in Čad. Leta 2011 je bila izvoljena za provincialko. Trenutno se v nemirnem Kongu posveča pastoralnemu delu in vzgoji novih kandidatk za vstop v red.

Madagaskar

• JOŽE ADAMIČ, lazarist, kot misijonar deluje na Madagaskarju od leta 1987. Njegova, za nekoga mogoče malce boemska podoba skriva neustrašnega in bojevitega misleca z globoko vero in veliko misijonsko vnemo. Njegova prva postojanka je bil Vangaindrano, nato pa Manakara v severnem delu Farafanganske škofije. Od tam je oskrboval krščanske skupnosti proti severu. Sedaj je v Marofarihy, kjer vodi misijon, skrbi za okoliške krščanske skupnosti in dispanzer, gradi cerkve, šole …

• STANE KERIN – Nekdanjemu direktorju Misijonskega središča Slovenije Stanetu Kerinu se je po izteku mandata uresničila dolgoletna želja. Pred štirimi leti je odšel na Madagaskar kot misijonar. Kot direktor MSS in kot prvi vodja MIVA Slovenije je večkrat obiskal slovenske misijonarje po vsem svetu. Vendar, kot sam pravi, kaj pomeni biti misijonar začutiš šele, ko nekaj časa živiš in deluješ med ljudmi na misijonu. Trenutno opravlja pastoralno delo in se pridno uči malgaščine.

• TONE KERIN, lazarist in bratranec zgoraj predstavljenega Staneta Kerina, je septembra praznoval 37 let dela v misijonih, na Madagaskarju. Njegovo delo je poleg oznanjevanja evangelija ter pastoralnega dela tudi izobraževanje in pomoč Malgašem na vseh področjih. Zgradil je 26 cerkva, 30 državnih šol in dve zasebni, ki ju tudi sam vodi. Pred seboj pa vidi še veliko izzivov …

• JANEZ KRMELJ je škofijski duhovnik in misijonar na Madagaskarju. Svoj misijon je ustanovil na kraju, kjer prej ni bilo ničesar. S trdim delom in železno voljo je zgradil cerkev, bolnišnico, pomožne stavbe za zaposlene, šolo … Njegova prva skrb so tamkajšnji ljudje, njihovo zdravje, dostojanstvo, izobrazba in seveda nenazadnje tudi njihovo duhovno življenje.

• JANEZ MESEC, škofijski duhovnik, je tako kot vsi ostali Misijonar z veliko začetnico. Miren, tih, preprost, a izredno odločen in goreč misijonar. Njegov misijon Manambondro na JV Madagaskarja obsega kar 17 podružnic in vključuje 70.000 ljudi, ki jih, kolikor more, redno obiskuje. Do najbolj oddaljene vasi ima kar 60 km! In to ne po lepo asfaltirani cesti … Do nekaterih podružnic gre še najlažje s čolnom po reki. Poleg pastoralnega dela med ljudmi je zgradil šolo, vrtec, dispanzer, cerkve, župnišče, delavnico z mizarskimi stroji … Da bi čim večjemu številu otrok omogočil šolanje, je veliko otrok vključenih v program Botrstvo, preko katerega jim pomagate slovenski botri.

• PETER OPEKA, lazarist, je največkrat prvo ime, na katerega pomislimo ob omembi Madagaskarja. Goreč misijonar, borec za revne, ki je s tem, ko je pred več kot 30 leti ustanovil združenje Akamasoa – Dobri prijatelji, pomagal že več kot 300.000 ljudem s smetišča v predmestju glavnega mesta Antananarivo. Najprej z lastnimi rokami, nato pa s pomočjo ljudi, ki jim je dal možnost do pravičnega zaslužka in s tem dostojnega življenja, je s pomočjo številnih dobrotnikov, predvsem pa s trdno vero v Boga, zgradil številne vasi, šole, bolnice, dispanzerje, igrišča … S svojimi darovi se vključujejo tudi slovenski botri, ki 10.000 otrokom v njihovih osnovnih šolah omogočajo, da vsak dan dobijo topel obrok hrane.

• MARJETA ZANJKOVIČ, misijonarka na Madagaskarju, je ena izmed sester salezijank, ki so leta 1985 odprle prvo misijonsko skupnost FMA na Madagaskarju. Njeno delo je zelo raznoliko, saj sestre vodijo šolo in vrtec, skrbijo za manjšo kmetijo, katehezo domačinov ter kosila za 130 najrevnejših otrok. S. Marjeta je začela tudi z izdelavo domačega jogurta in sira za otroke v vrtcu in šoli, ki so njihova velika skrb.

Malavi

• LOJZE PODGRAJŠEK, jezuit, je s svojim misijonskim poslanstvom začel v Zambiji, od leta 2007 pa je v Malaviju. Kot soodgovorni je pomagal pri izgradnji katoliške gimnazije v glavnem mestu Lilongwe. Poleg pastoralnega dela je tudi duhovnik za študente na dveh fakultetah.

Mozambik

• TONE GRM, salezijanec, je bil prvič v misijonih kot laiški misijonar v Braziliji od leta 2000 do 2003. Leta 2013 je kot salezijanec odšel v Mozambik. Sedaj je ravnatelj misijona, na katerem skrbi za nove duhovne in redovne poklice. Na misijonu imajo štiri velike osnovne šole, njihova župnija pa vključuje kar 34 podružnic. Ob pandemiji Covida, ko so se šole zaprle, so se tudi Tone in sobrati poslužili sodobnih komunikacijskih poti. Preko WhatsApp so organizirali različne skupine, razpošiljali duhovna gradiva in celo izvedli duhovne vaje J.

Ruanda

• ANKA BURGER je kot usmiljenka odšla v Afriko pred 38 leti. Njena misijonska pot je večinoma povezana z dvema državama, Burundijem in Ruando. Kot višja medicinska sestra dela v dispanzerju, ki ga vsak dan obišče vsaj 100 ljudi. S. Anka je svoje življenje povsem posvetila delu z bolniki, katerim se posveča z vso ljubeznijo in predanostjo.

Senegal

• ZORICA BLAGOTINŠEK, uršulinka, je v Senegalu od lanskega leta. Trenutno se še malo privaja drugačnemu načinu življenja, pomaga pri pastoralnem delu in delu v skupnosti, se uči jezika in je veliko z otroki in mladimi.

Slonokoščena obala

• PAVEL BAJEC je duhovnik koprske škofije in misijonar na Slonokoščeni obali. Njegovo delo obsega tri področja: pastoralno delo, pri katerem daje velik poudarek aktivnemu sodelovanju župljanov; izobraževanje in spremljanje katehistov, ki vodijo krščanske skupnosti na podružnicah; in, kot pravi sam, da se ne bi dolgočasil (;)) se ukvarja tudi z gradnjami.

• Sestra Frančiškanka Brezmadežnega spočetja Dr. ANICA STARMAN je že kot mlada zdravnica in babica odšla na Slonokoščeno obalo. S. Anica dela v medicinsko socialnem centru, kjer ji največ skrbi povzročajo podhranjeni otroci, otroci s slabokrvnostjo ali malarijo. Da bi pomagale otrokom, so poleg različnih oblik pomoči sestre kupile mlin za mletje tamkajšnjih žit, iz katerih pripravijo različne žitne kašice. Kašice, ki pripomorejo k pridobivanju teže otrok in malčkov, mlade mamice lahko kupijo po simbolni ceni. Poslanstvo misijonarke s. Anice in njenih sosester pa je poleg medicinskega dela tudi delo z mladimi, ki jim prinaša veliko veselja.

Uganda

• Na severu Ugande deluje misijonar salezijanec DANILO LISJAK. V svojih 34 letih misijonskega delovanja je pustil velik pečat v Ruandi, Burundiju in Kongu, sedaj pa se trudi sejati zrna Božje besede ter vzpostavljati trdne temelje vere v Ugandi. V Atede je uspel zgraditi velik misijon s cerkvijo, šolo, internatom za dekleta, medicinskim centrom … Klen Primorec s svojo trmo in vztrajnostjo vztrajno gradi fizične in duhovne vezi ter skuša ljudem omogočiti dostojno življenje.

• URŠA MARINČIČ je šolska sestra sv. Frančiška Kristusa Kralja. Mineva štiri leta, odkar je odšla v Ugando, kjer se je pridružila sestram iz Bosansko-hrvaške province. Kot »sveža« misijonarka se uči jezika, spoznava ljudi in njihovo kulturo ter navade ter skuša pomagati otrokom in mladim, kjer se le da. Sestre so začele s poučevanjem računalništva, kar je mlade zelo navdušilo.

Zambija

• Jezuit p. JANEZ MUJDRICA je kot misijonar v Zambiji opravljal različne službe, največ kot profesor verske vzgoje. Sedaj poučuje na katoliški univerzi. O verski vzgoji je v angleščini napisal tudi dve knjigi.

AMERIKA

Brazilija

• Misijonarka v Braziliji s. METKA KASTELIC pripada redu hčera Marije Pomočnice (salezijankam). Vedno nasmejana in srčna s svojo toplino nagovarja predvsem mladino. Njena skupnost ima v Ararasu dve ustanovi: šolski zavod z 900 učenci in zaposlenimi ter socialno ustanovo za otroke iz okoliških favel. S. Metka skupaj s prostovoljci v tem času pomaga mnogim revnim družinam s hrano ter osnovnimi življenjskimi potrebščinami, predvsem pa aktivno misijonari in povezuje Brazilijo s Slovenijo tudi preko svojega Fb profila.

• Salezijanka s. AGATA KOCIPER je misijonarka v Braziliji že več kot tri desetletja. Sredi Amazonskega pragozda s sosestrami ustanavlja in vodi šole, pomaga domačinom s hrano ter spodbuja k ohranjanju indijanske kulture in dediščine. Njeno veselje je predvsem delo z otroki in mladino ter skrb za njihovo izobraževanje, katerega revnim otrokom omogoča tudi s pomočjo slovenskih darovalcev preko Botrstva.

Mehika

• BARBARA ČUK je laiška misijonarka v Mehiki. Večina njenega dela je namenjena terapevtskemu delu z odvisniki v centru za rehabilitacijo. Pomaga skupini 30 do 40 fantov v starosti 15 do 40 let, ki so odvisniki od mamil in alkohola in živijo v zaprtem oddelku centra.

Kanada

• Ali kdo ob besedi »misijoni« pomisli še na kaj drugega kot na lačne afriške otroke, Indijance sredi pragozda in mogoče še na kakšne domorodce indonezijskih otokov? Misijonsko polje misijonarke Frančiškanke Marijine misijonarke s. DORICE SEVER pa je popolnoma drugačno – bela, pusta, neskončna mrzla pokrajina, prekrita s snegom in ledom. S. Dorica je misijonarka med Inuiti v Kanadi. Večino župnij obišče duhovnik komaj enkrat na leto, zato s. Dorica vodi bogoslužja, krščuje, ima pogrebe, verouk, izobražuje katehiste … Predvsem pa preprosto »je tam«, med ljudmi, za pogovor in psihološko oporo ljudem, med katerimi je presenetljivo veliko samomorov in različnih oblik odvisnosti.

Kuba

• Salezijanec PETER IVANČIČ je misijonar na Kubi, v deželi, kjer si moraš »vzeti čas«. Za ljudi, za pogovor, za poslušanje … Misijonske postaje so zelo oddaljene, prevoz je otežen in čeprav imajo na voljo staro Toyoto Peter veliko poti po vaseh in podružnicah opravi kar s kolesom J. Srečuje se z revščino, saj ljudje, tudi če imajo denar, nimajo česa kupiti, ker so trgovine prazne. Veliko pa je med njimi solidarnosti. Biti misijonar na Kubi je prav gotovo svojevrsten izziv ;).

Venezuela

• Uršulinka s. ANDREJA GODNIČ se že, odkar je kot misijonarka prišla v Venezuelo, sooča s hudimi stiskami tamkajšnjih ljudi. Pomanjkanje zdravil, hrane, vode, osnovnih potrebščin, negotova politična situacija … Skupaj z ostalimi sestrami skuša pomagati ljudem po svojih močeh, a potreb je zelo veliko. Z vero, zaupanjem in dobro voljo neomajno vztraja naprej, saj ve, da jo tudi v domovini podpiramo z molitvijo in pomočjo.

EVROPA

Albanija

• Misijonarka s. VIDA GERKMAN pripada redovni skupnosti Hčere krščanske ljubezni (Usmiljenke). Svojo misijonsko pot je začela v Afriki, kjer je 34 let delovala v Ruandi in Burundiju, sedaj pa je že kar nekaj let v Albaniji. Tam sestre usmiljenke v svoji hiši vsak dan sprejmejo okoli 80 otrok, ki doma nimajo urejenega okolja. S. Vida pomaga pripraviti kosilo, pomaga pri katehezah, v ambulanti … Po domovih obiskuje bolnike in ostarele. Do nekaterih revnih koč, raztresenih po hribovitem področju, včasih lahko pride le peš, skupaj z osličkom, ki ji pomaga nesti pomoč za te ljudi. S pomočjo dobrotnikov pa je že veliko ljudem pomagala priti tudi do dostojne strehe nad glavo …

Francija

• Frančiškanka Marijina misijonarka s. ANA SLIVKA je misijonarka je bila nekaj let misijonarka v Braziliji, kjer je delovala med najbolj revnimi. Pred nekaj leti pa je odšla na popolnoma drugačen misijon – v Francijo! Deluje na obrobju Pariza, v predelu, kjer živijo večinoma priseljenci. Pričuje s svojim zgledom in življenjem, veliko pa se ukvarja tudi z mladino.

Grčija

• Usmiljenka s. ANITA POLJAK je misijonarka v Grčiji, na otoku Syros. S. Anita pomaga pri strežbi ubogim v Domu za ostarele, obiskuje pomoči potrebne na domovih ali v bolnišnici, v zadnjem času pa pomaga tudi beguncem, ki prihajajo na grške otoke v velikem številu. Dvakrat mesečno hodijo sestre na otok Samos, kjer imajo za katoliške begunce, ki govorijo francosko, različne pobožnosti. Duhovnik namreč pride na otok le enkrat na mesec, zato so sestre v veliko pastoralno pomoč.

Rusija

• Lazarist TONE OVTAR je misijonar v Rusiji, v Nižnem Tagilu, ki leži na srednjem Uralu. Njegova župnija je po obsegu zelo velika, vendar ima zaradi nekdanje politične situacije v državi zelo malo katoličanov, večinoma so to le starejši ljudje. Katehezo in različne delavnice ima tako več ali manj le za odrasle. Mladih je malo, počasi prihajajo tisti, ki čutijo, da jih versko življenje lahko obogati. A Tone s trudom, potrpežljivostjo in vztrajnostjo, predvsem pa z Božjo pomočjo, gradi prijetno župnijsko skupnost.

• Jezuit p. JANEZ SEVER je slovenskega rodu, vendar je svojo mladost preživel v ZDA. Študiral je na vojaški akademiji in služil vojsko, danes pa je misijonar v Rusiji. Poleg rednega pastoralnega dela vodi duhovne vaje, organizira koncerte, vodi umetniške delavnice, predvsem pa zelo rad fotografira. Rad ustvarja ter se umetniško izraža na osnovi Božje besede. Zelo ustvarjalen način misijonarjenja, kajne ;)?! Leta 2014 je kot katoliški duhovnik – prostovoljec sodeloval tudi na olimpijskih igrah v Sočiju.

Turčija

• Minorit p. MARTIN KMETEC je kot misijonar najprej 10 let deloval v Libanonu, sedaj pa je že vrsto let Turčiji. Pri svojem delu se je, tako kot tudi drugi misijonarji, moral naučiti jezika dežele, v katerem deluje, k svojemu znanju pa je dodal še doktorat iz islama. Od spomladi 2021 je nadškof in metropolit v Izmirju. Poleg rednega škofovskega dela skrbi tudi za vzdrževanje cerkvenih stavb v škofiji in za širjenje katoliške literature v turškem jeziku, saj tudi veliko prevaja.

Ukrajina

• Marijina sestra čudodelne svetinje s. MARTA MEŠKO je predstojnica sester v Kijevu, kamor so sestre prišle leta 2005 na povabilo tamkajšnjih lazaristov. S. Marta je bila rojena v Zakrpatju. Pred vojno je s sosestrami največ pomagala v bolnišnici, kjer so služile ubogim in brezdomcem. Sedaj se predvsem trudijo ljudem pomagati s hrano, zdravili ter obnovo hiš.

• Misijonarka v Ukrajini s. BARBARA PETERLIN, Marijina sestra čudodelne svetinje, je pred vojno v Kijevu pomagala v zavetišču za brezdomce, pripravljala zanje različna srečanja, vodene meditacije, pogovore … V trenutnem vojnem stanju poskuša biti predvsem z ljudmi in jim pomagati, kolikor le more. Kot ostale sestre tudi sama pričuje s svojim zgledom, predvsem pa z dobrimi deli.

• Misijonarka Marijina sestra čudodelne svetinje s. JOŽICA STERLE deluje v Zakrpatju, kjer je njeno delo služenje revnim, bolnikom, umirajočim, invalidom ter družinam v materialni stiski. Sodeluje v življenju župnije, predvsem s katehezo za otroke in različnimi tabori. Pomaga tudi beguncem in domačinom, prizadetim v vojni.

Več na tej spletni strani. Veliko informacij najdete tudi na spletni strani misijonskega središča Slovenije.

Foto:  Edmund Lou, Unsplash (lačni otroci), spletna stran Misijonskega središča

Bratje in sestre! Dovolite mi, da vas nagovorim s temi neposrednimi in domačimi besedami: bratje in sestre. Tako vas želim pozdraviti, verski voditelji in oblasti, člani diplomatskega zbora in mednarodnih organizacij, predstavniki akademskih in kulturnih ustanov, civilne družbe in različnih nevladnih organizacij, v imenu bratstva, ki nas vse združuje kot otroke istih nebes.

Pred skrivnostjo neskončnega, ki nas presega in privlači, nas verstva opominjajo, da smo bitja: nismo vsemogočni, ampak smo ženske in moški na poti v ista nebesa. Ustvarjenost, ki si jo delimo, tako vzpostavlja skupnost, realno bratstvo. Spominja nas, da smisla življenja ne moremo omejiti na naše osebne interese, ampak je zapisan v bratstvu, ki nas odlikuje. Rastemo le z drugimi in po zaslugi drugih. Dragi voditelji in predstavniki svetovnih in tradicionalnih verstev, nahajamo se v deželi, ki so jo skozi stoletja prečkale velike karavane: tu se je prepletlo veliko zgodb, idej, verovanj in upanj. Naj bo Kazahstan ponovno dežela srečanja med tistimi, ki so si daleč. Naj odpre novo svilno pot, ki ne bo temeljila na vrednosti trgovine, temveč na medčloveških odnosih: na spoštovanju, iskrenosti dialoga, nepogrešljivi vrednosti vsakega človeka, sodelovanju; bratska pot za skupno hojo proti miru.

Včeraj sem si izposodil podobo dombre, danes pa bi rad glasbilo povezal z glasom najbolj znanega pesnika te države, očeta njene moderne literature, pedagoga in skladatelja, ki ga pogosto upodabljajo z dombro. Abai (1845–1904), kot ga popularno imenujejo, nam je zapustil spise, prežete z religioznostjo, v katerih sije najboljša duša tega ljudstva: harmonična modrost, ki si želi miru in raziskovanja, se ponižno sprašuje, hrepeni po modrosti, vredni človeka, nikoli zaprta v ozke in tesne vizije, temveč pripravljena pustiti se navdihovati in izzivati številnim izkušnjam. Abai nas spodbuja z brezčasnim vprašanjem: »Kaj je lepota življenja, če se ne poglobimo?« (Poezija, 1898). Drug pesnik se je spraševal o smislu obstoja in na ustnice nekega pastirja teh brezmejne azijske pokrajine postavil enako pomembno vprašanje: »Kam vodi to moje kratko potepanje?« (G. Leopardi). Takšna vprašanja vzbujajo potrebo po veri in nas spominjajo, da ljudje ne obstajamo toliko zato, da bi zadovoljevali zemeljske interese in tkali odnose zgolj ekonomske narave, temveč da bi hodili skupaj kot popotniki s pogledom, usmerjenim v nebesa. Najti moramo smisel v končnih vprašanjih, gojiti duhovnost; kot je govoril Abai, moramo ohranjati »dušo budno in um jasen« (Beseda 6).

Bodimo budni

Bratje in sestre, svet od nas pričakuje zgled budnih duš in jasnih misli, pričakuje pristno vernost. Prišla je ura, da se prebudimo iz fundamentalizma, ki onesnažuje in razjeda vsako veroizpoved, ura, da srce postane jasno in sočutno. Čas pa je tudi, da pustimo v zgodovinskih knjigah zapisane govore, ki so tu in drugod predolgo vzbujali sumničavost in prezir do religije, kot da bi bila destabilizirajoč dejavnik sodobne družbe. V teh krajih je dobro poznana dediščina državnega ateizma, ki se je uveljavljal desetletja, ta utesnjujoča in dušeča miselnost, za katero je bila že sama uporaba besede »religija« neprijetna. V resnici verstva niso problem, temveč so del rešitve za bolj harmonično sobivanje. Iskanje presežnega in svete vrednote bratstva lahko navdihujeta in razsvetljujeta odločitve, ki jih je treba sprejeti v kontekstu geopolitičnih, družbenih, gospodarskih in ekoloških kriz, ki so v osnovi duhovne, ki se dogajajo v številnih današnjih institucijah, celo v demokracijah, ter ogrožajo varnost in sožitje med narodi. Zato potrebujemo verstva, da bi odgovorili na svetovno hrepenenje po miru in hrepenenje po neskončnem, ki biva v srcu vsakega človeka.

Zato je bistven pogoj za zares človeški in celostni razvoj verska svoboda. Bratje in sestre, svobodna bitja smo. Naš Stvarnik se je zaradi nas »umaknil«, tako rekoč »omejil« svojo absolutno svobodo, da bi tudi nas naredil za svobodna bitja. Kako naj torej v njegovem imenu prisilimo brate? »Če verujemo in častimo,« je učil Abai, »ne smemo reči, da lahko druge prisilimo, da verujejo in častijo« (Beseda 45). Verska svoboda je temeljna, primarna in neodtujljiva pravica, ki jo je treba spodbujati povsod in je ni mogoče omejiti le na svobodo češčenja. Pravzaprav je pravica vsakega človeka, da javno pričuje o svoji veroizpovedi: da jo predlaga, ne da bi jo vsiljeval. To je dobra praksa oznanjevanja, ki se razlikuje od prozelitizma in indoktrinacije, katerih naj bi se vsi izogibali. Če bi najpomembnejše življenjsko prepričanje prestavili v zasebno sfero, bi družbo prikrajšali za neizmerno bogastvo; nasprotno, spodbujanje okolij, v katerih se spoštuje soobstoj verskih, etničnih in kulturnih raznolikosti, je najboljši način za krepitev posebnih značilnosti, za združevanje ljudi, ne da bi jih poenotili, za spodbujanje njihovih najvišjih želja, ne da bi zmanjšali njihov zagon.

Poleg nesmrtne vrednote religije je tu tudi aktualna vrednota, ki jo Kazahstan z gostovanjem tega kongresa svetovnega pomena že dvajset let z občudovanjem organizira. Tokrat nas spodbuja k razmisleku o naši vlogi v duhovnem in družbenem razvoju človeštva v obdobju po pandemiji.

Pandemija med ranljivostjo in zdravljenjem je prvi od štirih globalnih izzivov, ki jih želim izpostaviti in ki vse – zlasti pa verstva – pozivajo k večji edinosti. Covid-19 nas je vse postavil na isto raven. Spoznali smo, da, kot je dejal Abai, »nismo stvarniki, ampak smrtniki« (ibid.): vsi smo se počutili krhke, potrebni pomoči; nihče ni bil popolnoma avtonomen, nihče popolnoma samozadosten. Zdaj pa ne smemo zapraviti potrebe po solidarnosti, ki smo jo začutili, in iti dalje, kot da se ni nič zgodilo, ne da bi se skupaj spopadli z nujnimi vprašanji, ki zadevajo vse. Verstva pri tem ne smejo biti ravnodušna: poklicana so biti v prvi vrsti, spodbujati edinost ob preizkušnjah, ki lahko še bolj razdelijo človeško družino.

Na nas, ki verjamemo v Stvarnika, je, da pomagamo bratom in sestram naše dobe, da ne pozabijo na ranljivost, ki je značilna za nas: da ne zapademo v lažno domnevo o vsemogočnosti, ki jo zbuja tehnični in ekonomski napredek, ki sam po sebi ni dovolj; da se ne ujamemo v zanko dobička in zaslužka, kot da sta zdravilo za vse zlo; da se ne prepustimo netrajnostnemu razvoju, ki ne spoštuje meja, ki jih postavlja stvarstvo; da se ne pustimo anestezirati potrošništvu, ki omamlja, kajti dobrine so za človeka in ne človek za dobrine. Skratka, naša skupna ranljivost, ki se je pokazala med pandemijo, bi nas morala spodbuditi, da ne gremo naprej tako kot prej, temveč z več ponižnosti in daljnovidnosti.

Poleg ozaveščanja o naši krhkosti in odgovornosti so verniki v postpandemičnem obdobju poklicani k skrbi: da skrbijo za skupno človeštvo, da postanejo obrtniki občestva, priče sodelovanja, ki presega pregrade njihove skupnosti, etnične, nacionalne in verske pripadnosti. Toda kako razumeti tako težko poslanstvo? Kje začeti? Pri tem, da prisluhnemo najšibkejšim, damo glas najranljivejšim, smo odmev globalne solidarnosti, ki v prvi vrsti zadeva njih, revne, pomoči potrebne, ki so najbolj trpeli zaradi pandemije, ki je v ospredje postavila krivičnost planetarnih neenakosti. Koliko ljudi še danes nima enostavnega dostopa do cepiv! Bodimo na njihovi strani in ne na strani tistih, ki imajo več in dajejo manj; postanimo preroška in pogumna vest, bodimo blizu vsem, še posebej pa premnogim pozabljenim, marginaliziranim, najšibkejšim in najrevnejšim delom družbe, tistim, ki trpijo na skrivaj in v tišini, daleč od središča pozornosti. To, kar vam predlagam, ni le način, kako biti bolj občutljiv in solidaren, temveč je pot ozdravitve za naše družbe. Da, saj ravno pomanjkanje omogoča širjenje epidemij in drugih hudih bolezni, ki uspevajo na tleh stiske in neenakosti. Največji dejavnik tveganja našega časa ostaja revščina. V zvezi s tem je Abai modro vprašal: “Ali lahko tisti, ki so lačni, ohranijo jasen um […] in pokažejo prizadevnost pri učenju? Revščina in spori […] rodijo […] nasilje in pohlep” (Beseda 25). Dokler bosta divjali neenakost in nepravičnost, se ne bodo nehali pojavljati virusi, ki so še slabši od Covida: sovraštvo, nasilje in terorizem.

Izziv miru

To nas pripelje do drugega planetarnega izziva, ki še posebej zadeva vernike: izziva miru. V zadnjih desetletjih se je dialog med verskimi voditelji nanašal predvsem na to tematiko. Vendar pa vidimo naše dni še vedno zaznamovane z vojno, razjarjenimi soočanji, nezmožnostjo, da bi naredili korak nazaj in drugemu ponudili roko. Potreben je sunek, ki mora, bratje in sestre, priti od nas. Če je Stvarnik, ki mu posvečamo svoj obstoj, dal človeško življenje, kako lahko mi, ki se imamo za vernike, privolimo v njegovo uničenje? In kako naj mislimo, da bodo ljudje našega časa, med katerimi mnogi živijo, kot da Bog ne obstaja, motivirani za spoštljiv in odgovoren dialog, če se velika verstva, ki predstavljajo dušo mnogih kultur in tradicij, ne bodo dejavno zavzemala za mir?

Zavedajoč se grozot in napak iz preteklosti, združimo svoja prizadevanja, da Vsemogočni nikoli več ne bo postal talec volje človeške moči. Abai nas opozarja, da »tistega, ki dopušča zlo in se mu ne upira, ne moremo imeti za pravega vernika, ampak v najboljšem primeru za mlačnega vernika« (prim. Beseda 38). Bratje in sestre, očiščenje od zla je potrebno za vse in vsakogar. Abai je pri tem vztrajal in zapisal, da tisti, ki »opušča učenje, sam sebe prikrajša za blagoslov« in »kdor ni strog do sebe in ni sposoben sočutja, ne more veljati za vernika« (Beseda 12). Bratje in sestre, očistimo se torej domneve, da se počutimo pravični in da se nimamo ničesar naučiti od drugih; osvobodimo se reduktivnih in uničujočih konceptov, ki žalijo Božje ime s togostjo, zaprtostjo in ekstremizmom ter ga skrunijo s sovraštvom, fanatizmom in terorizmom ter s tem iznakažejo tudi podobo človeka. Da, saj sta “vir človeštva,” opozarja Abai, “ljubezen in pravičnost, […] sta kroni božanskega stvarstva” (Beseda 45). Nikoli ne opravičujmo nasilja. Ne dovolimo, da bi sveto postalo orodje profanega. Naj sveto ne bo podpora moči in naj se moč ne podpira s svetim!

Bog vedno vodi k miru

Bog je mir in vedno vodi k miru, nikoli k vojni. Zato se še bolj zavzemajmo za spodbujanje in krepitev potrebe, da se konflikti ne bi reševali s prazno obljubo sile, orožja in groženj, temveč z edinimi sredstvi, ki jih blagoslavljajo nebesa in so vredna človeštva: s srečanjem, dialogom in potrpežljivimi pogajanji, ki se izvajajo z mislijo na otroke in mlade generacije. Slednje poosebljajo upanje, da mir ni krhek rezultat mučnih pogajanj, temveč rezultat nenehnih vzgojnih prizadevanj, ki spodbujajo njihove sanje o razvoju in prihodnosti. Abai je v tem smislu spodbujal k širjenju znanja, preseganju meja lastne kulture, sprejemanju znanja, zgodovine in literature drugih. Prosim vas, vlagajmo v to: ne v oborožitev, ampak v izobraževanje!

Po pandemiji in miru se posvetimo tretjemu izziva, in sicer bratskega sprejemanja. Danes je zelo težko sprejeti človeka. Vsak dan so zavrženi nerojeni dojenčki in otroci, migranti in starejši ljudje. Obstaja kultura odmetavanja. Veliko bratov in sester umre žrtvovanih na oltarju dobička, ovitih v svetoskrunsko kadilo brezbrižnosti. Vendar pa je vsak človek sveto bitje. »Homo sacra res homini,« so rekli stari (Seneca, Epistulae morales ad Lucilium, 95.33): naša naloga, predvsem verstev, je, da na to opozarjamo svet! Še nikoli prej nismo bili priča tako velikim selitvam prebivalstva zaradi vojn, revščine, podnebnih sprememb in iskanja blaginje, ki jo omogoča globalizirani svet, a je pogosto težko dostopna. Prihaja do velikega izseljevanja: iz najbolj revnih območij se ljudje skušajo prebiti v bogatejša območja. To vidimo vsak dan z različnimi migracijami po svetu. To ni novica iz kronike, temveč zgodovinsko dejstvo, ki zahteva skupne in daljnosežne rešitve. Seveda je instinktivno braniti svojo pridobljeno varnost in iz strahu zapirati vrata; lažje je tujca sumiti, obtoževati in obsojati, kot pa ga spoznati in razumeti. Toda naša dolžnost je, da se spomnimo, da nas Stvarnik, ki bdi nad koraki vsakega bitja, nagovarja k podobnemu pogledu, ki prepozna obraz brata. Brata migranta je treba sprejeti, ga spremljati, podpirati in vključiti.

Kazahstanski jezik vabi k temu prijaznemu pogledu: v njem »ljubiti« dobesedno pomeni »imeti dober pogled na nekoga«. Tudi tradicionalna kultura teh regij potrjuje isto stvar z lepim ljudskim pregovorom: »Če koga srečaš, ga poskusi osrečiti, saj ga morda vidiš zadnjič.« Če običaj gostoljubja stepe izpostavlja nepreklicno vrednost vsakega človeka, Abai to potrjuje z besedami, da »mora človek biti človeku prijatelj« in da to prijateljstvo temelji na univerzalni delitvi, saj so pomembne resničnosti življenja in po življenju skupne. Pravi, da so »vsi ljudje gostje drug drugega« in da je »človek sam gost v tem življenju« (Beseda 34). Ponovno odkrijmo umetnost gostoljubja, sprejemanja in sočutja. Naučimo se tudi sramu: da, čutiti zdrav sram, ki se rodi iz sočutja do človeka, ki trpi, iz ganjenosti in začudenja nad njegovim stanjem, nad njegovo usodo, v kateri se čutimo udeleženi. To je pot sočutja, ki nas naredi bolj človeške in bolj verne. Na nas je, da poleg potrjevanja nedotakljivega dostojanstva vsakega človeka učimo jokati za drugimi, saj bomo zares človeški le, če bomo napore človeštva čutili kot svoje lastne.

Pred nami je še zadnji globalni izziv: skrb za skupni dom. Zaradi podnebnih motenj ga je treba zaščititi, da ne bo podvržen logiki dobička, temveč bo ohranjen za prihodnje generacije v slavo Stvarniku. Abai je zapisal: »Kako čudovit svet nam je dal Stvarnik! Svojo luč nam je podaril z velikodušnostjo in radodarnostjo. Ko nas je mati zemlja hranila na prsih, se je naš nebeški Oče skrbno sklanjal nad nami« (iz pesmi Pomlad). Najvišji je z ljubečo skrbjo postavil skupni dom za življenje: kako lahko mi, ki se imamo za njegove, dovolimo, da ga onesnažijo, zlorabijo in uničijo? Združimo svoja prizadevanja tudi pri tem izzivu. Ni zadnji po pomembnosti. Dejansko je povezan s prvim, pandemičnim. Virusi, kot je Covid-19, ki so sicer mikroskopski, vendar lahko uničijo velike ambicije napredka in pogosto izvirajo iz živalskega sveta, izvirajo iz porušenega ravnovesja, ki je v veliki meri posledica nas samih. Pomislimo na primer na krčenje gozdov, nezakonito trgovino z živimi živalmi, intenzivno živinorejo … Ta miselnost izkoriščanja uničuje dom, v katerem živimo. Ne le to, vodi k zatonu spoštljive in verske vizije sveta, ki si jo je hotel Stvarnik. Zato je nujno treba spodbujati in pospeševati skrb za življenje v vseh njegovih oblikah.

Dragi bratje in sestre, skupaj hodimo naprej, da bo pot verstev vedno bolj prijateljska. Abai je govoril, da je »lažni prijatelj kakor senca: ko te obsije sonce, se ga ne boš mogel znebiti, a ko se nad tabo zgostijo sence, ga nikjer več ne boš videl« (Beseda 37). Naj se nam to ne zgodi: naj nas Najvišji osvobodi senc sumničenj in laži; naj nam pomaga gojiti sončna in bratska prijateljstva z rednim pogovorom in svetlo iskrenostjo namenov. Tu bi se rad zahvalil zavzemanju Kazahstana na tem področju: vedno iskati edinost, vedno iskati dialog, vedno iskati prijateljstvo. To je zgled, ki ga vsem nam daje Kazahstan in mi mu moramo slediti in podpreti. Ne iščimo lažnih spravnih sinkretizmov – ničemur ne služijo -, ampak varujmo svojo identiteto odprto za pogum drugačnosti, za bratsko srečanje. Le tako, po tej poti, lahko v temnih časih, v katerih živimo, izžarevamo luč našega Stvarnika. Hvala vsem!

Vir: Vatican news

Fotografija: Vatican news