Pretresljivo pričevanje br. Jurija Štravsa, ki dela kot duhovnik v Murskosoboški bolnišnici na COVID oddelku.

Obvezno poslušanje.

Pogovor je moderiral br. Ambrož Brezovšek.

Foto: zajem zaslona

Odkar pomnim in odkar pomnijo moji starši, je na križišču mnogih poti med Gmajno in Hrušico stalo znamenje – Flikovo znamenje. Starejši pravijo, da se je tu med delom v gozdu ponesrečil mož. Mnogi smo se tu ustavljali, zmolili, se priporočali ali pa se med tekom vsaj kratko prekrižali.

Sveta znamenja padajo … in vstajajo nova

Pred nekaj tedni je znamenje izginilo. Nekdo ga je odnesel. Nekomu je bil po več desetletjih spomina v napoto.

Pred kakšnim tednom pa se je pojavil nov, v obliki lepega križa. Iz masivnega hrastovega lesa. Krajani najprej nismo vedeli, kdo ga je postavil, potem se je začelo šušljati, da so bili postavljavci možje iz Hrušice. Odlično so opravili svoje delo. Križ trdno stoji. Hvala možje!

Včeraj so dodali še Kristusovo telo in župnik ga je v prisotnosti kakih petnajstih vernikov, ki so nekako izvedeli za čas blagoslova, tudi blagoslovil.

Za koga smo molili pri blagoslovu?

Župnik Matej Štravs je v kratkem nagovoru povedal, da so taka znamenja, kraj Božjega dotika, in da se mimoidočih bližina Božjega lahko dotakne.

Prosili smo za vse, ki bodo tukaj mimo hodili, naj jih Božja Ljubezen blagoslavlja. Prosili smo za to, da bi ta križ dolgo ostal tukaj. Molili pa smo tudi za onega, ki je prejšnji križ odnesel, da bi se ga Bog dotaknil in ga obrnil k sebi. “Ne vemo iz kakšne stiske je ta človek tako ravnal”, je poudaril župnik. Obenem pa je župnik izrazil uvid, da je ta človek, kljub vandalizmu, storil nekaj dobrega za vnaprej – omogočil je postavitev novega križa.

Molili smo tudi za postavljavce križa in za darovalce Kristusovega telesa, naj tudi njih Bog blagoslavlja.

Sveta znamenja vabijo in vznemirjajo

Po Sloveniji je ogromno svetih znamenj, cerkvic po hribčkih, kapelic, križev, … Vse to so znamenja vernosti naših prednikov, po katerih smo prejeli vero tudi mi. Hvaležni smo za vero naših prednikov – samo pomislite, koliko vernih je moralo biti v vrsti od Jezusa Kristusa, preko apostolov do nas!

Vera pa se krepi tudi po takih svetih znamenjih, ki človeka spomnijo, da spotoma (=na poti) kaj zmoli – za svojo družino, za bližnje, za župnijo, mesto, Cerkev in celo Slovenijo.

Sveta znamenja – kot je ta križ – glasno govorijo o tem, da je v nas še pogled onkraj, pogled tja kamor se preselimo po smrti. To vznemirja pa če verjameš v večno življenje in tudi – če ne verjameš.

Sveta znamenja – kot je ta križ – glasno govorijo o tem, da je dobro moliti, prositi in se v tej drži že zahvaljevati za prejeto. In v nas se takrat naseli mir. Kot pravi sv. Pavel: Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu. (Filipljanom 4,6-7)

Sveta znamenja – kot je ta križ – glasno govorijo o tem kam so se naši predniki zatekali k tolažbi v težkih trenutkih življenja.

Sveta znamenja – kot je ta križ – glasno vznemirjajo tudi tiste, ki verjamejo, da na koncu poti stoji velik NIČ in jih tako znamenje moti. Molimo za milost vere. Za vse; vsem nam jo manjka. Vsi bi namreč lahko vzkliknili z glasom očeta ozdravljenega dečka: Verujem, pomagaj moji neveri! (Mr 9,24)

Naj se ob tem svetem lepem znamenju ustavljajo ljudje – hvala tudi za preprosto klopco – tu molijo, prosijo, se zahvaljujejo, jočejo, smejejo, … in se tudi spomnijo mož iz Hrušice, ki so to znamenje postavili.

Hvala možje iz Hrušice za križ!

Foto: Aleš Čerin

Sveti oče Frančišek je 5. marca 2021 imenoval za celjskega škofa msgr. dr. Maksimilijana Matjaža, duhovnika mariborske nadškofije, ki je bil do sedaj profesor Svetega pisma na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani.

Msgr. dr. Maksimilijan Matjaž se je rodil 23. avgusta 1963 v Črni na Koroškem. Po osnovni šoli v Mežici je obiskoval srednjo ekonomsko šolo v Slovenj Gradcu. Opravil je tudi filozofsko-teološki študij na Teološki fakulteti v Ljubljani (1983-1988). V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1989 ter bil inkardiniran v nadškofijo metropolijo Maribor. Leta 1995 je končal biblični magistrski študij na Papeškem bibličnem inštitutu, leta 1998 pa doktoriral na Papeški univerzi Gregoriana pod mentorstvom prof. Klemensa Stocka s tezo Pomen motiva strahu v kristologiji Markovega evangelija (Furcht und Gotteserfahrung: die Bedeutung des Furchtmotivs für die Christologie des Markus. Forschung zur Bibel, 91. Würzburg: Echter Verlag, 1999). Leta 2000 se je izpopolnjeval na Frančiškanski biblični šoli v Jeruzalemu.

Od leta 1989 do 1991 je bil kaplan v Zrečah. Od leta 1991 do 1995 je študiral Sveto pismo na Papeškem bibličnem inštitutu v Rimu ter dosegel magisterij iz bibličnih ved. Študij je nadaljeval na Papeški univerzi Gregoriani, kjer je doktoriral iz biblične teologije leta 1998. Leta 2000 je študiral svetopisemsko arheologijo na Studium Biblicum Franciscanum v Jeruzalemu. Od leta 1998 je bil asistent na ljubljanski teološki fakulteti, od leta 2001 pa profesor-asistent na katedri za sveto pismo in judovstvo ter od leta 2011 izredni profesor za svetopisemske vede in judovstvo. Od leta 2013 je predstojnik Katedre za Sveto pismo in judovstvo na Teološki fakulteti UL.

Od leta 2006 je bil član duhovniškega sveta nadškofije metropolije Maribor in od leta 2011 član kolegija svetovalcev. Bil je tudi duhovnik pomočnik v župniji Dravograd (1998-2010), v Zrečah (2010-2012), v pastoralni enoti Slovenj Gradec (2012-2013) in v župniji Šentilj (2013-2020).

Prof. Matjaž na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani predava predmete iz področja eksegeze Nove zaveze ter biblične teologije in antropologije. Njegovo temeljno raziskovalno področje, ki ga opravlja v programske skupine Judovsko-krščanski viri in razsežnost pravičnosti, je filološka, literarna in teološka analiza svetopisemskih besedil, s posebnim poudarkom na teološki, hermenevtični in antropološki interpretaciji. Raziskovanje vključuje vzporedni študij zgodovinskega okolja nastanka novozaveznega izročila in njene recepcije v prvih stoletjih ter razvoja biblične eksegeze, hermenevtike in prevajalskih načel. Je član ekipi prevajalcev slovenskega katoliškega prevoda Svetega pisma – Jeruzalemska izdaja (SPJ) ter član mednarodnega bibličnega združenja Studiorum Novi Testamenti Societas. Je urednik znanstvene revije Edinost in dialog ter predstojnik Zavoda Biblično gibanje, kjer deluje na področju biblične pastorale s posebnim poudarkom na popularizaciji Svetega pisma preko različnih združenj, šol, medijev in strokovnih ekskurzij.

Slovenski škofje iskreno čestitajo msgr. dr. Maksimilijanu Matjažu ter mu želijo obilo Božjega blagoslova pri vodenju celjske škofije.

Vir: spletna stran Katoliške Cerkve

»Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem.« (1 Jn 4,16)

Spoštovani starši, stari starši, botri, birmanci in animatorji!

Srečanja v pripravi na birmo na daljavo

Vljudno Vas vabim, da se pridružite srečanjem v pripravi na birmo na daljavo prek aplikacije Zoom. Termini različnih srečanj so objavljeni na spletni strani vesel.net pod zavihkom »aktualno«.

Na spletni strani lahko preberete tudi veliko o birmi, pripravi na birmo, knjigah …

Lahko se pridružite srečanjem za župnije, ki so napovedana, lahko pa tistim srečanjem, ki so objavljena poleg župnijskih. Takšni srečanji sta v marcu načrtovani za:

• 27. 3. 21 ob 19h – I. del (Birma – zakrament ljubezni) in
• 28. 3. 21 ob 19h – II. del (Pridi, Sveti Duh) – nadaljevanje vsebine

Srečanja bodo tudi v aprilu, maju, juniju, termini pa bodo objavljeni na spletni strani.

Prosim, izberite termin, ki Vam ustreza in se prijavite na drustvo.veselje@gmail.com.

Kdo se lahko prijavi?

Srečanj v pripravi na birmo na daljavo se lahko udeleži vsak, kdor želi, iz katere koli župnije, ne glede na potek priprave v svoji župniji.

Dobrodošli in lepo povabljeni ste starši, botri, birmanci, pa tudi stari starši, animatorji in drugi.

Potrebna je prijava do dne izvedbe srečanja, da Vam lahko pošljem povezavo.

Če ste prejeli to vabilo kot starši, vljudno prosim, obvestite o teh možnostih priprave še izbrane botre in druge Vaše znance, prijatelje, sorodnike, za katere menite, da bi se lahko udeležili priprave na birmo na tak način. Najlepša hvala.

O društvu VESELje

• Na božični dan, 25. 12. 2020 smo ustanovili Društvo VESELje, ki želi biti blago navzoče v slovenskem prostoru krepitve različnih vidikov veselja, utemeljenega v (L)ljubezni. Še posebej želimo krepiti veselje znotraj birmanske duhovnosti ter pastorale. Če želite, lahko tudi Vi postanete člani tega društva, hvaležni pa bomo za vsako duhovno in materialno podporo.
• Biblične skupinice na daljavo so lepa priložnost za branje in premišljevanje Božje besede in pogovor ter molitev ob izbranih odlomkih. Gre za vsebinsko in duhovno bogata srečanja, ki na daljavo potekajo redno, vsak teden. Termini skupinic so ob torkih dopoldan, popoldan in zvečer ter v četrtek zvečer. Več je na spletni strani vesel.net. Če Vas veseli druženje z Božjo besedo na tak način, iskreno dobrodošli. Hvala tudi, če boste posredovali to informacijo naprej, še komu.

Želim Vam vse dobro, predvsem obilo zdravja in naj Vas povsod spremljata obilen

Božji blagoslov ter Marijino varstvo!

S hvaležnostjo Vas lepo pozdravljam in se veselim naših srečanj 🙂

Polona Vesel Mušič

Foto: spletna stran vesel.net, Os Filhos de Maria, Cathopic

I. del

5. nedelja med letom, 7. februarja 2021

Drage sestre in dragi bratje!

Božja beseda, ki smo ji pravkar prisluhnili, nam je še posebej blizu v teh mesecih, ko se v razmerah epidemije bojujemo za svoje zdravje ter zdravje ali celo življenje svojih najbližjih. V prvem berilu starozavezni Job v svoji bolezni ter ob nenadnem uničenju gospodarskega uspeha in družinske sreče toži zaradi krhkosti zemeljskega blagostanja in življenja. To je kakor dih, ki traja le bežen trenutek. V evangeliju pa Jezus v znamenje odrešenja, ki ga prinaša, ozdravlja bolnike. Vendar nad telesno ozdravljanje postavlja oznanjevanje odrešenja. Zato hiti še v druge kraje, da jim oznani, da se je približalo Božje kraljestvo. Nauk je zelo jasen. Telesno zdravje je sicer velika Božja dobrina, a je le znamenje neke druge, še večje dobrine, ki jo prinaša samo Jezus Kristus. To je duhovno zdravje, ki zagotavlja večno življenje v Božji ljubezni. Telesno zdravje, ki ga je Jezus obilno delil, je bilo znamenje ali preroška napoved odrešenja in to je bil pravi in končni namen Jezusovega delovanja. Moralna krepost in večno življenje sta tudi pravi in končni namen našega življenja. Bog nas ni ustvaril zato, da bi čim bolj zdravo in čim dlje živeli na tem svetu, ampak da bi bili njemu podobni in deležni njegove ljubezni. Zato nam Jezus vrača duhovno zdravje, ki se začenja z vero vanj in z ravnanjem po njegovem zgledu.

Po Jezusovem zgledu je tudi Cerkev skozi vso zgodovino skrbela za bolnike. Prve bolnišnice so nastajale ob cerkvah. Številni redovniki in redovnice, med katerimi so tudi znani svetniki in svetnice, so svoje življenje posvetili negi bolnikov in skrbi zanje. Mnogi so pri tem služenju tudi sami zboleli in darovali življenje. Njihova ljubezen do Boga in bližnjega je bila močnejša kakor strah za lastno zdravje. Pri vsej odgovorni skrbi zanj so vedeli, da je duhovna moč ljubezni in nesebičnega žrtvovanja za bližnjega največja dobrina, saj nas pripravlja za večno življenje z Bogom. Tudi Jezus je ob vsem sočutju, ki ga je kazal do bolnikov, vedno poudarjal, da je grešna oddaljenost od Boga še hujša nesreča. »Vidiš, ozdravel si. Ne gréši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega!«, je opozoril hromega, potem ko ga je ozdravil (Jn 5,15). Ta čas epidemije, ko trepetamo za svoje zdravje, je pravi trenutek, da se zavemo, da obstaja še hujše zlo, grešna sebičnost in hudobija, ki bi jo lahko imenovali duhovna okužba. Jezus Kristus je prišel, da nas rešuje od nje in njenih posledic. Tudi Cerkev je ustanovil za to in samo za to, da lahko po njej nadaljuje med nami svoje poslanstvo.

A ravno naše versko življenje v cerkvenem občestvu je med epidemijo prav tako prizadeto. Občestveno obhajanje svete maše in drugih zakramentov smo v naših cerkvah začasno prekinili, da ne bi ogrožali svojega in tujega zdravja. Upali smo, da to ne bo trajalo dolgo, a nas je epidemija prikrajšala celo za slovesno obhajanje velikonočnih in nato še božičnih praznikov. Seveda nam nič ne more preprečiti, da ne bi obhajali verskih resnic Jezusovega rojstva ter njegove smrti in vstajenja z molitvijo in premišljevanjem Božje besede tako v ožjem krogu kot v duhu skupaj z vsem cerkvenim občestvom. Kajti sodobna tehnična sredstva nam omogočajo medsebojno povezanost, kakršna še pred desetletjem ni bila mogoča. To smo tudi s pridom uporabljali. A nobena oddaja po televiziji ali spletu (internetu) ne more enakovredno nadomestiti nedeljskega obhajanja svete evharistije v krogu župnijskega občestva, kakor ne more noben telefonski pogovor enakovredno nadomestiti ljubečega objema ali osebnega prijateljskega druženja. V tem času prisilne odsotnosti od rednega nedeljskega skupnega obhajanja svete evharistije smo lahko še bolj začutili, da biti pri sveti maši ni zgolj opazovanje tega, kar se dogaja pri oltarju. Ko smo pri maši, se v živo udeležujemo skrivnosti Jezusove zadnje večerje, ki doseže svoj vrhunec s svetim obhajilom. Sedaj bomo lahko še bolj razumeli krščanske mučence, ki so se rajši izpostavljali smrtni nevarnosti, kakor da bi se odpovedali obhajanju svete evharistije. Vedeli so, da brez nje dolgo ne bodo mogli obstati kot kristjani.

Zato smo se v času sedanje epidemije škofje s težkim srcem odločili, da začasno omejimo skupno obhajanje svete maše in drugih zakramentov. To smo storili v upanju, da ga bomo lahko vsaj delno nadomestili z raznimi obhajanji svete maše na daljavo, kar se je tudi zgodilo. Hvaležni smo vsem, ki so nam to omogočili. Vsi pa čutimo, da to ni to. Sveta maša ni predstava, kakršne lahko spremljamo na televizijskem zaslonu. Svete maše ne opazujemo od daleč, ob kuhanju kosila ali zleknjeni na kavču, ampak se je osebno udeležujemo, ko smo dejansko navzoči v občestvu z drugimi brati in sestrami in mašnikom, ki osebno predstavlja samega Jezusa Kristusa in v njegovem imenu za nas, med nami in z nami obnavlja Jezusovo življenjsko daritev. Edino to je pravo obhajanje svete maše. Druge oblike, kot so svete maše po radiu ali televiziji, so samo zasilni nadomestki, ki nam v času bolezni ali drugih nezmožnosti lajšajo odsotnost od svete maše »v živo«, niso pa njena enakovredna zamenjava. Vse to smo lahko v času epidemije še bolj začutili. Prepričani smo, da komaj čakate, da bomo lahko evharistijo in druge zakramente obhajali tako, kakor si je to zamislil Jezus Kristus, ko nam je naročil: »To delajte v moj spomin«, in kakor so to razumeli kristjani vseh časov.

Če drži slovenski pregovor, da znamo zdravje prav ceniti šele takrat, ko ga izgubimo, je tudi ta izkušnja, ko nam ni mogoče skupno obhajati bogoslužja v župnijski cerkvi, takšna šola. Sedaj se bomo še bolj zavedali, kako veliko milost in dobroto nam je izkazal Jezus na Veliki četrtek, ko je postavil zakrament svete evharistije. Če smo v preteklosti na to pozabljali ali celo nedeljsko sveto mašo omalovažujoče opuščali, naj bo odslej drugače. Naj tudi za nas za naprej še bolj velja, kar je zapisano v svetem pismu o prvih kristjanih: bili so »stanovitni«, se pravi zvesti in vztrajni v občestvenem »lomljenju kruha in v molitvah« (Apd 2,42).

Čas epidemije nam je prinesel še druge preizkušnje. Mnogi ste težko oboleli, nekateri pa ste celo izgubili svoje najdražje. Zaustavitev pretoka ljudi in blaga ter mnogih oblik poslovanja je povzročila težke posledice za gmotno stanje marsikatere družine. Hvaležni smo, da lahko računamo na pomoč države in politične skupnosti, a vsega od nje ni mogoče pričakovati. So rane, ki jih ona ne zna celiti. To zmore samo Bog, ko se z vero in zaupanjem obrnemo k njemu.

V časih omejitev smo izkusili, kako smo krhki, kako hitro se nam lahko podrejo najlepši gradovi, ki smo jih gradili na pesku posvetnih uspehov in zaupanja vase. Jezus pa pravi, da je hišo treba graditi na skali, ki vzdrži vse viharje. Ta skala je On sam s svojo besedo in svojim Duhom. Gospodarstveniki in politiki že načrtujejo obnovo našega družbenega življenja in poslovanja. Mi pa se bomo posebno v postnem času, ki je pred nami, podali na pot obnovljene vere v Jezusa Kristusa in zvestobe njegovemu nauku v okrilju Cerkve. Tako bomo utrdili hišo svojega življenja na trdni skali. Amen.

II. del

6. nedelja med letom 14. februarja 2021

Dragi bratje in sestre!

V drugem berilu smo pri bogoslužju Božje besede pravkar slišali, kako daje apostol Pavel samega sebe za zgled nesebičnega služenja skupnosti, pri tem pa opozarja, da je pri tem za njega samega zgled Jezus Kristus: »Tako skušam tudi jaz v vseh rečeh ugoditi vsem, pri tem pa ne iščem svoje koristi, ampak to, kar je koristno za mnoge, da bi se rešili. Postanite moji posnemovalci, kakor sem jaz Kristusov« (1 Kor 10,33 – 11,1).

Dejansko moramo ljudje na vsakem koraku izbirati med sebičnim iskanjem lastnih koristi ter ljubeznijo in nesebičnim služenjem drugim. Sebičnost je bistvo greha, ljubezen kot njeno nasprotje pa ni v prijaznih čustvih, ampak je v požrtvovalnem delu za resnični blagor vseh. Kristjani verujemo, da je ta ljubezen vrhovni zakon vsega, ker je to Bog sam. Iz te ljubezni je ustvaril svet in iz iste ljubezni nas je v Jezusu Kristusu prišel reševat grešne zapletenosti v sebičnost, ki vodi v propad. To je bistvo naše vere: »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo. Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem« (1 Jan 4,16), pravi apostol Janez v svojem pismu.

Danes se veliko govori o zatonu krščanstva v Evropi. Nekateri to celo pozdravljajo. Zdi se, da ne vedo, da si s tem žagajo vejo, na kateri sedijo, da si s tem zasipavajo vodnjak, iz katerega so rodovi pred nami črpali vodo za razcvet evropske kulture, vodo, ki na koncu teče tudi v večno življenje. Jezusov evangelij je bil in ostaja kruh, ki ga Jezus daje za »življenje sveta« (Jn 6,51). Mi, ki nam je bila podarjena milost vere in to vemo, ji moramo ostati zvesti. Če nam dopovedujejo, da je krščanske Evrope konec, se spomnimo na apostola Petra, ki je na Jezusovo vprašanje, ali ga mislijo tudi apostoli zapustiti, odgovoril: »Gospod, h komu naj gremo? Ti imaš besede večnega življenja!« (Jn 6,68). Resničnost teh besed se vedno znova potrjuje. Če zapustimo Jezusa in njegov evangelij, nimamo kam iti. Jezus nima zamenjave. »Samo ljubezen je vredna, da verujemo vanjo« (H. Urs von Balthasar).

Krščanske vrednote so potrebne tudi za dobro delovanje politične skupnosti. Letos obhajamo tridesetletnico razglasitve državne samostojnosti. Ob tej priložnosti ponovno izražamo hvaležnost vsem, ki so se za to trudili, posebno še tistim, ki so za to dali življenje. Za samostojno državo smo se odločili, da bi živeli v njej skladno s svojim človeškim dostojanstvom. Da bi ne živeli po zakonih džungle, kjer prevladajo najbolj nasilni in zviti, ampak po pravičnih zakonih in razumnih pravilih, da lahko vsakdo pride do tistega, do česar ima pravico. Pred tremi desetletji smo upali, da se bo Slovenija uveljavila kot demokratična domovina medsebojnega spoštovanja, svobode, sožitja in sodelovanja. A po prvih treh desetletjih imamo vtis, da smo od tega cilja še zelo oddaljeni. Tudi način, kako se spopadamo s sedanjo krizo, kaže na to.

Vsaka kriza je preizkušnja, v kateri se pokažejo dobre strani, razkrijejo pa tudi usodne pomanjkljivosti. Preizkušnja nam nastavi ogledalo, v katerem vidimo svoj pravi obraz. Nekaj podobnega se v tej krizi dogaja tudi z nami kot člani te države.

Imamo namreč dve možnosti. Prva je, da stopimo skupaj, si pomagamo in se odpovemo običajni tekmovalnosti in napetostim. Stanje je podobno vojni, ko zreli državljani pozabijo na siceršnje spore in zamere in združeno nastopijo proti skupnemu sovražniku. Tokrat je tak sovražnik virus. Druga, neprimerno slabša izbira pa je, če tega ne zmoremo, ampak vsakdo misli samo na svoje koristi in izkorišča krizo za svojo uveljavitev, tudi na škodo najbolj ogroženih.

V krizi, ki jo prebolevamo, je veliko primerov nesebičnega žrtvovanja iz odgovornosti in ljubezni do bolnih in vseh, ki jih je epidemija prizadela. Tem gre naše občudovanje, priznanje in zahvala. Žal pa je tudi preveč nasprotnega ravnanja: neodgovornega omalovaževanja nujnih ukrepov, nenehnega vzbujanja dvomov v njihovo koristnost, pozivanja k njihovemu nespoštovanju in blatenja ugleda tistih, ki nosijo najtežjo odgovornost za to, da bi s čim manjšimi žrtvami prebrodili krizo. Seveda se s tem kriza samo podaljšuje v škodo nas vseh.

Epidemija tako vzbuja bojazen, da stanje duha v naši državi po treh desetletjih samostojnosti in lastne državnosti še ni državniško. Državniška drža, ki jo moramo vsi imeti in še posebej zahtevati od politikov, če hočejo, da jim zaupamo odgovornost za državo, je v prvenstveni skrbi za obče dobro, za blagor državljanov, ne pa pohod na oblast za vsako ceno. Tako kot smo slišali apostola Pavla: »Ne iščem svoje koristi, ampak to, kar je koristno za mnoge, da bi se rešili«. To je bila Jezusova drža, takšna drža je bila Pavlova in takšna je drža vseh plemenitih državnikov, po katerih naj bi se zgledovali.

Zato tudi v današnjem času krščanska vera in njena moralna načela nikakor niso odveč. Zaskrbljujoče stanje duha, ki ga mnogi ugotavljajo, nikakor ni brez povezave z razkristjanjevanjem, ki v Sloveniji načrtno poteka od komunistične revolucije naprej. Na mesto krščanskih vrednot stopata materialistično potrošništvo in ideologija, ki se ne meni za odgovornost do narodne in državne skupnosti in ne verjame v nobeno absolutno in trajno vrednoto. Tedaj preostane samo iskanje lastnega udobja in koristi. Na porabniški miselnosti pa ni mogoče graditi domovine pravičnosti, spoštovanja in sodelovanja ter skrbi za obče dobro.

Miselnost materialističnega potrošništva imenuje papež Frančišek »kultura odmetavanja«. Najbolj surov primer odmetavanja sta splav in evtanazija. Papež sv. Janez Pavel II. je tako miselnost imenoval »kulturo smrti«. K njej spada tudi izključevanje. Vse to v naši domovini doživljamo že od druge svetovne vojne sèm. Upali smo, da v svobodni in demokratični Sloveniji izključevanja ne bo več, ampak bo na mesto njega stopilo medsebojno spoštovanje in enakopravno vključevanje vseh, ki so pripravljeni sodelovati. Pa smo v zadnjih mesecih doživeli prizore izključevalnega sovraštva, kar je zlovešča grožnja mladi državi Sloveniji. Izključevanje vodi v enoumnost in siromašenje, ne pa v obetavno prihodnost.

To nas postavlja pred velike odgovornosti. Nič pa se ne bo izboljšalo samo od sebe. Tudi ne, če bomo samo čakali na boljše čase. Časi bodo boljši, če bomo boljši mi in če se bomo mi bolj potrudili zanje v cerkvenih občestvih in v političnih skupnostih. Bog je naši odgovornosti zaupal prihodnost evangelija v državi Sloveniji. Razmere nas vsak dan bolj nujno kličejo k okrepljeni dejavnosti, ki so jo zadnji papeži poimenovali »nova evangelizacija«.

Dragi bratje in sestre, pred nami je postni čas, ki nas bo pripravil na obhajanje osrednjih krščanskih praznikov Jezusovega trpljenja in vstajenja. Ti prazniki nas vsako leto pozivajo k spreobrnjenju, k lastnemu vstajenju v novega človeka, vedno bolj požrtvovalnega in zavzetega za Božje kraljestvo med nami. Po preizkušnjah, ki jih še ni konec, naj se letos to izpolni v še večji meri. S to željo vam voščimo blagoslovljen postni čas, da bo praznovanje Velike noči Gospodovega vstajenja še bolj prežeto z veseljem odrešenja. Amen.

Vaši škofje

Vir: spletna stran Katoliške Cerkve

Foto: Exe Lobaiza, Cathopic