Andrej in Marija Štremfelj, sta v pogovoru veliko povedala o sebi, o izkušnjah iz gora, o odnosu med njima, z otroki in o odnosu do Boga. Pogovor je moderiral Aleš Čerin.

Andrej in Marija Štremfelj

• Mož in žena, starša trem odraslim otrokom, stara starša, oba sta bila profesorja na gimnaziji, sedaj oba upokojena. Oba še vedno gorska vodnika.
• Andrej: 13. maja 1979 skupaj z Nejcem Zaplotnikom na vrhu Everesta, kot prvi Slovenec.
• 7.10.1990 sta bila skupaj na vrhu Everesta, takrat stara 33 let. Prvi zakonski par skupaj na vrhu sveta.
• Andrej je edini na svetu, ki je za svoje alpinistične dosežke prejel zlati cepin za alpinistični dosežek (za novo smer v alpskem slogu na Južni vrh Kangčendzenge skupaj z Markom Prezljem leta 1992), in zlati cepin za življenjsko delo na področju alpinizma (2018).
• Marija : Prva Slovenka, ki je splezala na osemtisočak (Broad Peak, leta 1986) in je še vedno edina Slovenka, ter 13. ženska na svetu, ki je splezala na Everest.

Objem na vrhu sveta

Lansko leto sta napisala odlično knjigo Objem na vrhu sveta. Knjiga polna modrosti, ki jih prinese življenje, ko si ljudje upajo priti povsem na rob te varnosti, se spopasti z negotovostjo, ki jo prinaša bližina vsakega roba, še posebej tistega med tu in tam, za naša krhka telesa, med biti in ne obstajati več.

Takole pravita v knjigi o tem kako sta prišla na vrh sveta: “Pod vrhom se z Marijo počakava, se primeva za roke in skupaj stopiva na Sagarmato, na najvišjo točko na Zemlji. … Tu na vrhu se nenadoma odprl srce za vse, vendar ne povsem. Ostala je majcena skrita kamrica, za katere notranjost bova vedela samo midva z Marijo. … Reka Življenja, ki se steka v moje srce, me bo napajala do konca, na poti do večnosti, … na poti, ki bo na koncu nagrajena s še neskončno večjo lepoto rajskih vrtov v naročju Njega, ki je Ljubezen.”

Vidi se pa realnost trdega življenja na gori, ki jo mi, ki lezemo do 2000 m, komaj-komaj zaslutimo. To povesta zelo realistično, brez olepševanja in prizanašanja sebi.

Foto: zajem YouTube zaslona

Zakonca Andrej in Marija Štremfelj sta vrhunska alpinista, mož in žena, ki sta kot prva zakonca stopila na vrh sveta, na 8848 m visok Mount Everest.

Andrej in Marija sta starša trem otrokom, poročena sta več kot 40 let. Prekaljena v gorah nam imata kaj povedati. Tudi v luči odnosa do Boga. Takole pravi Marija: “Ko v konkretnem življenju “brcam z nogo v nekaj”, potem za nazaj vidim, da je bilo to Božje dejanje.”

Več o Andreju in Mariji

Z njima se bomo družili na ZOOM-u. Pogovor bo moderiral Aleš Čerin.

Lahko jima bomo tudi zastavljali vprašanja in se pogovorili z njima.

Pridi v sredo, 19. maja ob 20.30 na tole ZOOM povezavo: https://us02web.zoom.us/j/87176954969?pwd=RDR0d1MrVmlrVW42Z2hGaHhCcnFIQT09

Knjiga

Lansko leto sta Andrej in Marija napisala knjigo Objem na vrhu sveta.

Takole pravita o knjigi njuna otroka Katarina in Anže:

Pred tridesetimi leti, ko sta se najina starša odpravljala na Everest, sva bila na pragu prvega in četrtega razreda osnovne šole. Najino takratno dojemanje njune odprave je bilo preprosto, omejeno na nama težko razumljivo dejstvo, da ju več kot dva meseca ne bo doma. Šele kasneje sva dojela pomembnost tega dogodka zanju in za nas.

Knjiga govori o vzponu na Everest, o pripravah, ki jih taka odprava zahteva, o prihodu domov, pa tudi o ključnih dogodkih, ki so zaznamovali njuno življenje in ju leta 1990 pripeljali do odločitve, da se skupaj povzpneta na streho sveta.

Vsak s svojega vidika, pa vendar skupaj, pripovedujeta zgodbo o doživljanju poti na vrh, o ljubezni do alpinizma in o medsebojni ljubezni. O pogledu na življenje, ki presega le materialno. Dajeta vpogled v košček življenja dveh, ki sta se objela na vrhu sveta, nama in kasneje tudi sestri Neži pa s svojo zgodbo dala bogato življenjsko popotnico. S knjigo, ki jo držite v rokah, nekaj tega delita tudi z vami.

Več o knjigi

Kako uporabljati aplikacijo ZOOM?

Hvaležni smo Roku Pisku, Projekt Emavs, ki je pripravil odlična navodila za uporabo ZOOM-a na računalnik in telefonu.

Foto: spletna stran zakoncev Štremfelj

‘Vzgajajmo skupaj’ je šola za starše na Zavodu svetega Stanislava. V teh korona časih se na Zavodu poslužujejo video nagovorov staršem otrok v vrtcu, osnovni šoli in gimnaziji. Povabili so me, da s starši delim svoj pogled na upanje, ki naj bo zanesljivo pričakovanje in ne le pobožna želja. V kaj starši – po moje – upajo in kaj za zanesljivost upanja lahko naredita oče in mama.

Poslušaj podkast

Poglej si video

Dva tipa upanja: pobožne želje in zanesljivo pričakovanje

Dve vrsti upanja imamo. Prvo je nekakšno upanje, ki bi mu lahko rekli pobožna želja v smislu: “Upam, da se bo to in to zgodilo.” Recimo: “Upam, da bom naredil četrti letnik.” Obenem pa za to ne bom naredil nič ali zelo malo. Tako upanje je le iluzija – kot pravi SSKJ: predstava, navadno optimistična, ki ni osnovana na resničnosti; slepilo, samoprevara, ki se – to v sebi vemo – ne bo zgodila. In globoko zadaj se skriva nedisciplina ali pa nimamo “mišic”, da bi upanju “pomagali” k uresničitvi.

Drugi tip upanja pa je svetopisemski. Gre za upaje, ki je zanesljivo pričakovanje, da se bo nekaj zgodilo. Recimo, kristjani imamo zanesljivo pričakovanje, da se Božje obljube tudi v praksi uresničijo, četudi so nam sedaj še nejasne in neznane. Zanesljivo pričakovanje imamo zato, ker jih je izrekel Bog, ki je ljubezen, Bog, ki je vsemogočen, Bog, ki je dober Oče in ima dobre načrte za nas. Je Vsemogočen in jih zato lahko tudi uresniči.

Upanje v levkemiji

Znaten del leta 2019 sem preživel v bolnišnici, kjer sem se zdravil zaradi akutne levkemije, precej nevarnega raka. Upanje, da bom ozdravel, nisem polagal v roke šarlatanom, ki jih je polno v svetu zdravljenja raka, pač pa sem ga polagal v Božje roke: “Bog če želiš me boš ozdravil, če pa me ne boš, bo tudi dobro. Ker Ti si absolutno dobro. In ne moreš delati drugače kot dobro.”

Obenem pa sem se v veri in upanju predal tudi “Božji ekipi”, kot sem poimenoval ekipo zdravnikov, sester in drugega – recimo laboratorijskega osebja. Vedel sem – lahko bi rekel – imel sem zanesljivo pričakovanje, da vedo kaj delajo, da znajo, da delajo prav, da je kemoterapija dobra, četudi je bila težka in bi se ji najraje odrekel. Ali sem bil prepričan, da bo zdravljenje uspešno. Nisem in še sedaj po enem letu nisem. Imel sem pa zanesljivo pričakovanje.

Kakšni so vajini upi za otroke in kaj lahko naredita?

Verjamem, da upate, da bo vaš otrok končal to ono šolo, morda fakulteto, doktorat? Ali je to le vaše upanje v obliki pobožne želje, ali je to zanesljivo pričakovanje h kateremu prispevata tudi vidva – oče in mama. Kako prispevata? Tako, da omogočita otroku razvoj “mišic”. V tem primeru “mišic” delavnosti, vztrajnosti, trdega dela, … Kako omogočita razvoj mišic? Tako da mu od malih nog naprej dajeta obilo domačega dela, tudi takega, ki zahteva veliko vztrajnosti, tudi trdega dela. Miha Kramli, ki se ukvarja z ekranskimi zasvojenostmi, takole pravi: “Z vami starši je nekaj narobe, vam petnajstletnik ne skuha kosila dvakrat na teden.”

Ali upata, da bo vajin otrok poslovno uspešen, da bo zaposljiv na trgu delovne sile? Je to le pobožna želja, iluzija ali je to zanesljivo pričakovanje h kateremu prispevata tako, da mu omogočata, da sam prevzame odgovornost za svoja dejanja, da svoje probleme rešuje sam in si krepi mišice samostojnosti in odgovornosti. Ali pa mu vidva “odnašata rit”, rešujeta njegove probleme in za njegove težave prevzemata odgovornost. Obenem pa upata, da se bo težave naučil reševati samostojno – tako teoretično in da bo sposoben prevzemati odgovornost, četudi mišic ne bo imel razvitih. Kaj pa so zahtevne službe danes drugega kot stalno reševanje zahtevnih problemov in prevzemanje odgovornosti?

Ali upata, da se bo vaš otrok nekoč osamosvojil, da bo šel v gradnjo odnosa, da se bo poročil, da bo imel otroke? Da bosta vidva videla otroke svojih otrok, kot je bilo izrečeno v prošnji na vajini poroki? In vidva, sta pripravljena vlagati v vajin odnos? Tako, da se spoštljivo in ljubeče pogovarjata, negujeta odnos, se znata opravičiti drug drugemu, se v molitvi obračata k Bogu? Gresta kdaj na kakšen zakonski seminar, na duhovne vaje? Je vajin odnos tak, da bo otrok – ko pridejo ta prava leta – komaj čakal, da se bo poročil, imel – če Bog da – otroke in ne bo le sprehajal psov, kot je danes videti mlade v najbolj rodovitnih letih. Množično. In psi niso nič krivi.

Ali upata, da bo vajin otrok – po domače povedano – prišel v nebesa ko bo čas za to? Ali upata, da bo otrok obdržal vero in imel odnos z Bogom, ki ga bo popeljal v večno življenje? Kaj pa jaz kot oče in kot mama delam, da bom sam imel tak odnos z Bogom? Ali molim, berem Božjo besedo, iščem Božjo voljo za moje življenje, živim zakramentalno življenje? Skratka jemljem Boga zares. Ali le “fejkam” vero. Ni bolj senzitivnih ljudi za zaznavanje fejk odnosa kot so naši otroci.

Poslušajta še druge govorce v šoli za starše (Marko Juhant, Karel Gržan, Andreja Poljanec, …).

Foto: Arek Socha, Pixabay (prstana), Jonas Kaiser, Unsplash (list)

Vabljeni na brezplačni spletni webinar p. dr. Tadeja Strehovca z naslovom: »Kako preprečiti, da bi vaš otrok izgubil vero?«. Srečanje bo potekalo v dveh terminih: v četrtek, 13.5.2021, ob 20.00 in v petek, 14.5.2021, ob 18.00. Trajalo bo 1 uro.

Webinar je namenjen vsem staršem in starim staršem, ki jih skrbi, da bi se njihovi otroci/vnuki oddaljili od vere in Cerkve oz. imajo občutek, da se njihovi mladi oddaljujejo od vere ali so se od vere in Cerkve že oddaljili.

Za udeležbo izpolnite prijavni obrazec, na podlagi katerega boste prejeli povezavo do dogodka.

Prijava

Na webinarju bo p. dr. Tadej Strehovec predstavil razloge, zakaj se več kot 90% mladih, ki so prejeli prvo sveto obhajilo, v dobi odraščanja oddalji od vere in Cerkve, ter rešitve, kako to preprečiti.

P. dr. Tadej Strehovec je duhovnik, frančiškan, profesor moralne teologije na Teološki fakulteti v Ljubljani, tajnik Slovenske škofovske konference ter duhovni spremljevalec več zakonskih in drugih skupin.

Lepo vabljeni.

Vir: spletna stran Zavod 24KUL.si