Andrej in Marija Štremfelj, sta v pogovoru veliko povedala o sebi, o izkušnjah iz gora, o odnosu med njima, z otroki in o odnosu do Boga. Pogovor je moderiral Aleš Čerin.

Andrej in Marija Štremfelj

• Mož in žena, starša trem odraslim otrokom, stara starša, oba sta bila profesorja na gimnaziji, sedaj oba upokojena. Oba še vedno gorska vodnika.
• Andrej: 13. maja 1979 skupaj z Nejcem Zaplotnikom na vrhu Everesta, kot prvi Slovenec.
• 7.10.1990 sta bila skupaj na vrhu Everesta, takrat stara 33 let. Prvi zakonski par skupaj na vrhu sveta.
• Andrej je edini na svetu, ki je za svoje alpinistične dosežke prejel zlati cepin za alpinistični dosežek (za novo smer v alpskem slogu na Južni vrh Kangčendzenge skupaj z Markom Prezljem leta 1992), in zlati cepin za življenjsko delo na področju alpinizma (2018).
• Marija : Prva Slovenka, ki je splezala na osemtisočak (Broad Peak, leta 1986) in je še vedno edina Slovenka, ter 13. ženska na svetu, ki je splezala na Everest.

Objem na vrhu sveta

Lansko leto sta napisala odlično knjigo Objem na vrhu sveta. Knjiga polna modrosti, ki jih prinese življenje, ko si ljudje upajo priti povsem na rob te varnosti, se spopasti z negotovostjo, ki jo prinaša bližina vsakega roba, še posebej tistega med tu in tam, za naša krhka telesa, med biti in ne obstajati več.

Takole pravita v knjigi o tem kako sta prišla na vrh sveta: “Pod vrhom se z Marijo počakava, se primeva za roke in skupaj stopiva na Sagarmato, na najvišjo točko na Zemlji. … Tu na vrhu se nenadoma odprl srce za vse, vendar ne povsem. Ostala je majcena skrita kamrica, za katere notranjost bova vedela samo midva z Marijo. … Reka Življenja, ki se steka v moje srce, me bo napajala do konca, na poti do večnosti, … na poti, ki bo na koncu nagrajena s še neskončno večjo lepoto rajskih vrtov v naročju Njega, ki je Ljubezen.”

Vidi se pa realnost trdega življenja na gori, ki jo mi, ki lezemo do 2000 m, komaj-komaj zaslutimo. To povesta zelo realistično, brez olepševanja in prizanašanja sebi.

Foto: zajem YouTube zaslona

Na Štepanjskem nabrežju 34 v Ljubljani je danes, v ponedeljek, 17. maja, potekala postavitev in blagoslov temeljnega kamna izgradnjo skavtske hiše, ki ju je organiziralo Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS).

Navzoči so bili msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit, Tjaša Sušin in Nejc Kurbus, načelnika ZSKSS, Janez Kobal, generalni duhovni asistent ZSKSS ter predstavniki izvršnega in nadzornega odbora ter častno razsodišče ZSKSS.

Poglej galerijo fotografij na FB profilu Vatikan News

Prisluhni postavitvi in blagoslovu temeljnega kamna za izgradnjo skavtske hiše:

Vir: FB profilu Vatikan News

Zakonca Andrej in Marija Štremfelj sta vrhunska alpinista, mož in žena, ki sta kot prva zakonca stopila na vrh sveta, na 8848 m visok Mount Everest.

Andrej in Marija sta starša trem otrokom, poročena sta več kot 40 let. Prekaljena v gorah nam imata kaj povedati. Tudi v luči odnosa do Boga. Takole pravi Marija: “Ko v konkretnem življenju “brcam z nogo v nekaj”, potem za nazaj vidim, da je bilo to Božje dejanje.”

Več o Andreju in Mariji

Z njima se bomo družili na ZOOM-u. Pogovor bo moderiral Aleš Čerin.

Lahko jima bomo tudi zastavljali vprašanja in se pogovorili z njima.

Pridi v sredo, 19. maja ob 20.30 na tole ZOOM povezavo: https://us02web.zoom.us/j/87176954969?pwd=RDR0d1MrVmlrVW42Z2hGaHhCcnFIQT09

Knjiga

Lansko leto sta Andrej in Marija napisala knjigo Objem na vrhu sveta.

Takole pravita o knjigi njuna otroka Katarina in Anže:

Pred tridesetimi leti, ko sta se najina starša odpravljala na Everest, sva bila na pragu prvega in četrtega razreda osnovne šole. Najino takratno dojemanje njune odprave je bilo preprosto, omejeno na nama težko razumljivo dejstvo, da ju več kot dva meseca ne bo doma. Šele kasneje sva dojela pomembnost tega dogodka zanju in za nas.

Knjiga govori o vzponu na Everest, o pripravah, ki jih taka odprava zahteva, o prihodu domov, pa tudi o ključnih dogodkih, ki so zaznamovali njuno življenje in ju leta 1990 pripeljali do odločitve, da se skupaj povzpneta na streho sveta.

Vsak s svojega vidika, pa vendar skupaj, pripovedujeta zgodbo o doživljanju poti na vrh, o ljubezni do alpinizma in o medsebojni ljubezni. O pogledu na življenje, ki presega le materialno. Dajeta vpogled v košček življenja dveh, ki sta se objela na vrhu sveta, nama in kasneje tudi sestri Neži pa s svojo zgodbo dala bogato življenjsko popotnico. S knjigo, ki jo držite v rokah, nekaj tega delita tudi z vami.

Več o knjigi

Kako uporabljati aplikacijo ZOOM?

Hvaležni smo Roku Pisku, Projekt Emavs, ki je pripravil odlična navodila za uporabo ZOOM-a na računalnik in telefonu.

Foto: spletna stran zakoncev Štremfelj

Pred časom smo objavili orientacijski pohod za zakonce na nam tako ljub in bližnji hrib – Golovec. Sedaj je Petra Grum pripravila na isti progi tudi pohod za mater in hčerko. 

Uvod

V Svetem pismu je zapisano: Žena na porodu čuti žalost, ker je prišla njena ura. Ko pa rodi, se ne spominja več tesnobe zavoljo veselja, ker se je človek rodil na svet. (Jn 16,21)
Otrok je velik dar, prav tako pa je dar tudi mati. Vendar je treba dobre odnose med materjo in hčerko gojiti vse življenje, jih negovati, prečiščevati in jim namenjati čas. Prav zato je orientacijski pohod, ki je pred vama, krasna priložnost in izziv, ki bo, upamo, vreden časa, truda in vsakega metra.

Pohod ima tudi simbolen pomen: skupna pot matere in hčere po neznanem območju, pri čemer si lahko pomagata s poslušanjem druga druge, z zemljevidom. Čaka vaju iskanje prave poti ter pogovor, ki naj na križiščih pripelje do najboljših izbir. Tako kot v življenju.

Na pot se odpravita skupaj, a sami. Če imate več hčera, pojdite z eno naenkrat. Ena na ena torej. Pogumno.

Oprema

  • Oblecita se primerno za hojo po gozdu (primerni so gojzarji). Obleka se lahko zamaže. Dobro je, če vzameta s seboj perilo za preobleči in pijačo.
  • Če želita, lahko uporabita kompas, dovolj pa bo, če se zaneseta na občutek in se na križiščih prav odločata. Če se izgubita, nista daleč od civilizacije.

Natisnita si orientacijsko karto s kontrolnimi točkami, spodaj so pa opisane naloge (lahko si natisneta v obliki PDF).

Parkirišče

Parkirata lahko na parkirišču pred cerkvijo (Rakovniška ulica 6, 1000 Ljubljana – povezava na zemljevid). Iz naše fare seveda lahko pridete na Rakovnik na štart tudi peš preko hriba.

Pot

  • Pot je dolga okoli 4,5 km, ima okoli 160 m vzpona, se prehodi – skupaj z nalogami – v dveh urah.
  • Na pot se podajata na lastno odgovornost. Za posledice ponovne zaljubljenosti do ušes ne prevzemava nobene odgovornosti 🙂
  • Ne hitita. Smisel je, da se pogovorita in (če se le da) najdeta vse kontrolne točke (KT). Če kontrolne točke v obliki rdeče-belega trakca ne najdete, vseeno opravita nalogo in se odpravita naprej. Trakci niso skriti, najbrž jih bosta zagledali že od daleč.

Kontrolne točke bodo postavljene do konca avgusta 2021.

  • Med potjo se bosta gotovo spomnili še česa lepega in se o tem pogovorila. Verjamemo, da bosta s pomočjo zanimivega športa – orientacije (več na www.orientacijska-zveza.si), prišli do dobrega razumevanja druga druge.

Naloge na kontrolnih točkah

• Štart: Začetek vajine poti je pri kapeli Lurške Matere Božje. Zmolita eno Zdravo Marijo za srečno pot.

Uvodna naloga za hčer: Oceni od 1 do 10, kaj si si mislila, kako si se počutila, ko sem te povabila, da skupaj preživiva nekaj časa v naravi. (1 = raje bi šla k zobozdravniku, da mi izdere zob; 10 = odlična ideja, to sem si vedno želela)

• KT1: Je na drevesu ob poti. Na poti do KT1 naj mati pove, kako se spomni dneva, ko je bila rojena hčerka, s katero je na pohodu. Ali pa naj opiše enega od najlepših spominov iz obdobja, ko je bila hčerka še majhna. Hči naj opiše dogodek, ki se ga spomni iz zgodnjega otroštva.

• KT2: Je na križišču, kjer se dva potočka zlijeta v enega. Med potjo razmislita, v čem sta si podobni, kaj imata skupnega (izgled, karakter, vrednote, izkušnje, želje, cilje). Ob sotočju razmislita, katera je vajina najljubša dejavnost, ki vaju povezuje? Ima katera še kakšno zamisel, kaj bi še lahko počeli skupaj?

• KT3: Je na obrežju jezera. Na poti do KT3 se spomnita nečesa, kar meče senco na vajin odnos, npr. nesporazum, spor, zahteva, pričakovanja. Povejta si o tej senci – brez obtoževanja, brez prekinjanja. Na koncu se zahvalita za iskrenost. Sence so in vedno bodo, a z Božjo pomočjo jih lahko spremenimo v svetlobo. Pri jezeru glasno zmolita – druga za drugo – Oče naš in Zdravo Marijo. Vrzita senco v vodo, tako, da vanjo skupaj vržeta kamen (simbol sence).

• KT4: Je na zunanji strani ograje. Kot mati in hči imata marsikaj skupnega, se pa tudi v marsičem razlikujeta. V čem sta si različni (izgled, osebnost, zanimanja, sposobnosti, prepričanja)? Zakaj menita, da je ravno vaju Bog ustvaril kot mater in hčer – ali krvna vez pripomore k razumevanju vajinega odnosa?

• KT5: Je v luknji. Ja, včasih lahko pademo v luknjo (se znajdemo v težavah, nerodni situaciji, nas je česa strah). A iz nje je treba splezati. Na poti do KT5 se vsaka zase spomni trenutka, ko sta se znašli v težki situaciji/luknji. Kako je pomoč matere/hčere pripomogla k razrešitvi problema? Spomnita se kakšnega dobrega nasveta, ki sta ga dobili druga od druge. Zavežita se, da si bosta v življenju pomagali. Primita se za roko.

• KT6: Je na vogalu ograje astronomskega observatorija na Golovcu. Tu ob lepih nočeh znanstveniki zrejo v vesolje in opazujejo planete, zvezde … Na poti do KT6 naj hči pove, kakšni so njeni dolgoročni cilji, kaj si želi delati/biti čez 5-10 let. Mati naj pove, kaj si želi za hčer. Zmolita za želje ene in druge. Skupaj.

KT7: Je v široki grapi. Grape ločujejo dva bregova. Lahko se nam zgodi, da stojimo na enem bregu, zares pa želimo biti na drugem. Včasih se nam zgodi, da želimo eno, delamo pa drugo. Ali pa da prejemnik našega sporočila ne razume tako, kot bi si želeli. Pogovorita se o tem, kdaj mati/hči nekaj govori, dela pa drugo. Kaj bolj opazita pri drugi: naklonjenost in spodbujanje ali pripombe in opozorila?

• KT8: Je v večji luknji med dvema potema. Med potjo do KT8 naj vsaka pove, katere lastnosti občudujeta druga na drugi. Povejta si tudi, na kaj sta najbolj ponosni in zakaj. Lahko se tudi pohecata z mislijo, kaj bi naredili, preizkusili, spremenili, želeli izvedeti, če bi lahko za en dan zamenjali vloge.

• KT9: Je na križišču poti. Na poti do KT9 se pogovorita, ali obstajajo kakšne odločitve, s katerimi se ne strinjata. Vsaka naj pove, zakaj meni, da je taka odločitev dobra/slaba. Vzemita si čas in predvsem mati naj odgovori na hčerina vprašanja. Obenem naj se poskuša vživeti v hčer. Hči naj prisluhne materi in poskuša razumeti njen pogled na problem/svet.

• KT10: Je pri drevesu. Drevo je simbol življenja, starši so vrtnarji, ki drevo obrezujejo, ga gnojijo, zalivajo, branijo pred škodljivci, nazadnje pa tudi obirajo sadove, lahko skupaj z drugimi. Drevo dobro obrodi, če je negovano z veliko ljubezni in skrbnosti. Preveč ljubezni lahko drevo tudi zaduši, ga utopi. Mati naj vpraša hčer:
– Ali veš, da te imam rada?
– Če nisi prepričana v to, da te imam rada, bi znala povedati, kje so razlogi za dvom?
– Na kakšen način največkrat čutiš mojo naklonjenost in ljubezen?
– Se ti zdi, da me je preveč strah zate, da te preveč utesnjujem, ti premalo dovolim, da preveč pričakujem od tebe, da te dušim?

Nad KT10 je preprosta klopca z lepim pogledom na cerkev in Ljubljansko barje. Uporabita jo. Če so ostala še kakšna odprta vprašanja, se pogovorita o njih. Če se vama zdi za vajin odnos koristno, da bi se večkrat pogovorili, skupaj molili ali šli na kakšen poglobljen ‘ekološki’ sprehod, se dogovorita kdaj in na kakšen način bi to lahko uresničili.

Nazadnje zmolita očenaš druga za drugo, pa tudi za vse ostale člane družine, ki sestavljajo vaš družinski drevored.

Nato se primita za roke in se vrnita do cilja pri kapeli Lurške Matere Božje.

• Cilj: Je pri kapeli Lurške Matere Božje, kjer se na klopcah lahko malo spočijeta, pomalicata in zmolita še eno desetko ali molitev k rakovniški Mariji Pomočnici:

Marija, naša Mati in Pomočnica!
Vedno znova nas sprejemaš s svojim ljubečim pogledom.
Z zaupanjem se ti izročamo v varstvo.
K tebi hitijo otroci, bodi jim mati in vzgojiteljica.
K tebi prihajajo fantje in dekleta, spremljaj jih na poti mladosti.
Nate se obračajo starši, pomagaj jim v službi življenja.
Vate se ozirajo bolni in osamljeni, tolaži jih v njihovih stiskah.
Marija Pomočnica, posreduj pri Bogu s svojo priprošnjo za najbolj preizkušane brate in sestre, ki iščejo smisel življenja.
Daj Cerkvi na Slovenskem tiste rodovitnosti, da se bodo mnogi odzvali Božjemu klicu.
Marija, stopi med nas na križpotja življenja. Spremljaj nas na poti k Bogu. Amen.

Naloge je pripravila Petra Grum. Hvala Petra.

Foto: Aleš Čerin

‘Vzgajajmo skupaj’ je šola za starše na Zavodu svetega Stanislava. V teh korona časih se na Zavodu poslužujejo video nagovorov staršem otrok v vrtcu, osnovni šoli in gimnaziji. Povabili so me, da s starši delim svoj pogled na upanje, ki naj bo zanesljivo pričakovanje in ne le pobožna želja. V kaj starši – po moje – upajo in kaj za zanesljivost upanja lahko naredita oče in mama.

Poslušaj podkast

 

 

Poglej si video

Dva tipa upanja: pobožne želje in zanesljivo pričakovanje

Dve vrsti upanja imamo. Prvo je nekakšno upanje, ki bi mu lahko rekli pobožna želja v smislu: “Upam, da se bo to in to zgodilo.” Recimo: “Upam, da bom naredil četrti letnik.” Obenem pa za to ne bom naredil nič ali zelo malo. Tako upanje je le iluzija – kot pravi SSKJ: predstava, navadno optimistična, ki ni osnovana na resničnosti; slepilo, samoprevara, ki se – to v sebi vemo – ne bo zgodila. In globoko zadaj se skriva nedisciplina ali pa nimamo “mišic”, da bi upanju “pomagali” k uresničitvi.

Drugi tip upanja pa je svetopisemski. Gre za upaje, ki je zanesljivo pričakovanje, da se bo nekaj zgodilo. Recimo, kristjani imamo zanesljivo pričakovanje, da se Božje obljube tudi v praksi uresničijo, četudi so nam sedaj še nejasne in neznane. Zanesljivo pričakovanje imamo zato, ker jih je izrekel Bog, ki je ljubezen, Bog, ki je vsemogočen, Bog, ki je dober Oče in ima dobre načrte za nas. Je Vsemogočen in jih zato lahko tudi uresniči.

Upanje v levkemiji

Znaten del leta 2019 sem preživel v bolnišnici, kjer sem se zdravil zaradi akutne levkemije, precej nevarnega raka. Upanje, da bom ozdravel, nisem polagal v roke šarlatanom, ki jih je polno v svetu zdravljenja raka, pač pa sem ga polagal v Božje roke: “Bog če želiš me boš ozdravil, če pa me ne boš, bo tudi dobro. Ker Ti si absolutno dobro. In ne moreš delati drugače kot dobro.”

Obenem pa sem se v veri in upanju predal tudi “Božji ekipi”, kot sem poimenoval ekipo zdravnikov, sester in drugega – recimo laboratorijskega osebja. Vedel sem – lahko bi rekel – imel sem zanesljivo pričakovanje, da vedo kaj delajo, da znajo, da delajo prav, da je kemoterapija dobra, četudi je bila težka in bi se ji najraje odrekel. Ali sem bil prepričan, da bo zdravljenje uspešno. Nisem in še sedaj po enem letu nisem. Imel sem pa zanesljivo pričakovanje.

Kakšni so vajini upi za otroke in kaj lahko naredita?

Verjamem, da upate, da bo vaš otrok končal to ono šolo, morda fakulteto, doktorat? Ali je to le vaše upanje v obliki pobožne želje, ali je to zanesljivo pričakovanje h kateremu prispevata tudi vidva – oče in mama. Kako prispevata? Tako, da omogočita otroku razvoj “mišic”. V tem primeru “mišic” delavnosti, vztrajnosti, trdega dela, … Kako omogočita razvoj mišic? Tako da mu od malih nog naprej dajeta obilo domačega dela, tudi takega, ki zahteva veliko vztrajnosti, tudi trdega dela. Miha Kramli, ki se ukvarja z ekranskimi zasvojenostmi, takole pravi: “Z vami starši je nekaj narobe, vam petnajstletnik ne skuha kosila dvakrat na teden.”

Ali upata, da bo vajin otrok poslovno uspešen, da bo zaposljiv na trgu delovne sile? Je to le pobožna želja, iluzija ali je to zanesljivo pričakovanje h kateremu prispevata tako, da mu omogočata, da sam prevzame odgovornost za svoja dejanja, da svoje probleme rešuje sam in si krepi mišice samostojnosti in odgovornosti. Ali pa mu vidva “odnašata rit”, rešujeta njegove probleme in za njegove težave prevzemata odgovornost. Obenem pa upata, da se bo težave naučil reševati samostojno – tako teoretično in da bo sposoben prevzemati odgovornost, četudi mišic ne bo imel razvitih. Kaj pa so zahtevne službe danes drugega kot stalno reševanje zahtevnih problemov in prevzemanje odgovornosti?

Ali upata, da se bo vaš otrok nekoč osamosvojil, da bo šel v gradnjo odnosa, da se bo poročil, da bo imel otroke? Da bosta vidva videla otroke svojih otrok, kot je bilo izrečeno v prošnji na vajini poroki? In vidva, sta pripravljena vlagati v vajin odnos? Tako, da se spoštljivo in ljubeče pogovarjata, negujeta odnos, se znata opravičiti drug drugemu, se v molitvi obračata k Bogu? Gresta kdaj na kakšen zakonski seminar, na duhovne vaje? Je vajin odnos tak, da bo otrok – ko pridejo ta prava leta – komaj čakal, da se bo poročil, imel – če Bog da – otroke in ne bo le sprehajal psov, kot je danes videti mlade v najbolj rodovitnih letih. Množično. In psi niso nič krivi.

Ali upata, da bo vajin otrok – po domače povedano – prišel v nebesa ko bo čas za to? Ali upata, da bo otrok obdržal vero in imel odnos z Bogom, ki ga bo popeljal v večno življenje? Kaj pa jaz kot oče in kot mama delam, da bom sam imel tak odnos z Bogom? Ali molim, berem Božjo besedo, iščem Božjo voljo za moje življenje, živim zakramentalno življenje? Skratka jemljem Boga zares. Ali le “fejkam” vero. Ni bolj senzitivnih ljudi za zaznavanje fejk odnosa kot so naši otroci.

Poslušajta še druge govorce v šoli za starše (Marko Juhant, Karel Gržan, Andreja Poljanec, …).

Foto: Arek SochaPixabay (prstana), Jonas Kaiser, Unsplash (list)

• Po trenutnih pravilih lahko v cerkev v Štepanjo vas k svetim mašam pride 14 posameznikov ali gospodinjstev, v Bizovik pa 10 posameznikov ali gospodinjstev.

• Ob nedeljah dopoldne svete maše v Štepanji vasi in v Bizoviku lahko 10 družin spremlja tudi zunaj cerkve. Tudi zunaj je ozvočeno in postavimo stole. Razdalja med člani posameznih družin, ki mašo spremljajo zunaj, mora biti najmanj 1,5 metra. Imejte maske.

• V obeh cerkvah je v kropilniku nameščen avtomatski brezstični razpršilnik z blagoslovljeno vodo.

• Urnik svetih maš:
– Štepanja vas: Delavniki: ob 8.00, 18.00 in ob 19.00. Nedelja in zapovedan praznik: 6.30, 8.00, 9.15, 10.30, 18.00 in 19.00
– Bizovik: torek in četrtek: ob 19.00, nedelja: 9.15 in 10.30

• Prejem svetega obhajila izven svete maše: Štepanja vas: delavniki: 8.30, 18.30 in ob 19.30, nedelja in zapovedan praznik: 7.05, 8.35, 9.50, 11.05, 18.35 in 19.35. Bizovik: torek in četrtek: 18.30, nedelja: 9.50 in 11.05

• Maše preko spleta: so od ponedeljka do sobote ob 19.00 in v nedeljo ob 10.30.

• VABILO K MOLITVI VEČERNIC: Od ponedeljka do sobote ob 18.40.

• ADORACIJA: od ponedeljka do petek od 8.30 do 9.00

ŠMARNICE

• V maju imamo pri vseh svetih mašah med tednom šmarnice.

• Šmarnice za otroke in družine: Od ponedeljka do sobote ob 19.00 in v nedeljo ob 10.30 preko župnijske spletne strani spremljate na naslednji povezavi.

Šmarnice na spletu: Letošnje šmarnice za otroke avtorja Aca Jeanta Svetniki so bili čisto (ne)navadni ljudje bodo družine lahko spremljale s pomočjo aplikacije (zgodba in izziv za vsak dan), kjer se registrirate in za vsak dan sproti boste se vam bo odprla nova zgodba in izziv v obliki podcasta na Radiu Ognjišče, kjer bo zgodbe prebiral Jure Sešek.

Šmarnice za odrasle: Prav tako bodo v zvočni obliki na voljo tudi šmarnice Marka Rijavca z naslovom Camino – pot, ki se začne na koncu.

VABIMO VAS

• PROŠNJI DNEVI: so od ponedeljka, 10. maja, do srede 12. maja. Vabljeni k mašam, prosili bomo za primerno vreme in blagoslov pri našem delu.

• PRAZNIK SVETEGA LEOPOLDA MANDIČA, v sredo 12. maja. Pri vsem svetih mašah bomo podelili blagoslov z relikvijami sv. Leopolda.

• VNEBOHOD: V četrtek, 13. maja. Svete maše so kot ob delavnikih.

VEČER NA ZOOMU Z ZAKONCEMA ANDREJEM IN MARIJO ŠTREMFLJ bo v sredo 19. maja ob 20.30.

Zakonca Andrej in Marija Štremfelj sta vrhunska alpinista, mož in žena, ki sta kot prva zakonca stopila na vrh sveta, na 8848 m visok Mount Everest.

Andrej in Marija sta starša trem otrokom, poročena sta več kot 40 let. Prekaljena v gorah nam imata kaj povedati. Tudi v luči odnosa do Boga. Takole pravi Marija: “Ko v konkretnem življenju “brcam z nogo v nekaj”, potem za nazaj vidim, da je bilo to Božje dejanje.”

Več o Andreju in Mariji

Z njima se bomo družili na ZOOM-u. Pogovor bo moderiral Aleš Čerin.

Lahko jima bomo tudi zastavljali vprašanja in se pogovorili z njima.

Pridi v sredo, 19. maja ob 20.30 na tole ZOOM povezavo: https://us02web.zoom.us/j/87176954969?pwd=RDR0d1MrVmlrVW42Z2hGaHhCcnFIQT09

Knjiga

Lansko leto sta Andrej in Marija napisala knjigo Objem na vrhu sveta.

Z njima se bo pogovarjal Aleš Čerin. Povezavo na srečanje dobite na spletni strani dogodka. Povabite še druge. Lepo vabljeni.

OBVESTILA

• Praznovanje Florjanove nedelje, ki je bilo predvideno za to nedeljo, 9. maja, pri gasilskem domu v Bizoviku, je zaradi trenutnih zdravstvenih razmer prestavljeno na pozneje.

• Verouk: Ponovno smo začeli z veroukom v živo po rednem urniku. Pri verouk vzdržujemo medsebojno varnostno razdaljo. Otroci vseh starosti morajo imeti pri verouku masko. Nekateri kateheti so bili že cepljeni, ostali se tedensko testiramo.

• Sklep veroučnega leta je predviden v nedeljo, 6. junija.

• Prvo sveto obhajilo je predvideno v soboto 12. junija dopoldne.

• Oratorij je predviden od 28. junija do 2. julija. O tem, ali ga bomo izvedli ali ne, vas bomo obvestili ob koncu maja ali začetku junija. Vse je odvisno od zdravstvenih razmer. Animatorji se pripravljajo na oratorij preko zooma.

• Sveta birma je predvidena v soboto 25. septembra ob 10. uri.

• Ponovo imamo krste in poroke. Za vse se dogovorite župnikom.


PRIDI NA NAŠO FACEBOOK STRAN IN VŠEČKAJ …

… da boš na tekočem o dogajanju v naši župniji.

 


SVETI OČE PRI KATEHEZI O CERKVI KOT UČITELJICI MOLITVE IN VERE

V središču papeževe kateheze o molitvi je bila Cerkev kot učiteljica molitve. Vse v Cerkvi se rodi iz molitve in vse raste iz milosti molitve. Cerkev je šola vere in molitve. Prenašati iz generacije v generacijo svetilko vere z oljem molitve.
(Vir)

br. Matej Štravs, župnik

Foto: Miro Meden (Jalovec), spletna stran www.stremfelj.si (Andrej in Marija), Aleš Čerin (cerkev sv. Primoža in Felicijana na Osredku)

Vabljeni na brezplačni spletni webinar p. dr. Tadeja Strehovca z naslovom: »Kako preprečiti, da bi vaš otrok izgubil vero?«. Srečanje bo potekalo v dveh terminih: v četrtek, 13.5.2021, ob 20.00 in v petek, 14.5.2021, ob 18.00. Trajalo bo 1 uro.

Webinar je namenjen vsem staršem in starim staršem, ki jih skrbi, da bi se njihovi otroci/vnuki oddaljili od vere in Cerkve oz. imajo občutek, da se njihovi mladi oddaljujejo od vere ali so se od vere in Cerkve že oddaljili.

Za udeležbo izpolnite prijavni obrazec, na podlagi katerega boste prejeli povezavo do dogodka.

Prijava

Na webinarju bo p. dr. Tadej Strehovec predstavil razloge, zakaj se več kot 90% mladih, ki so prejeli prvo sveto obhajilo, v dobi odraščanja oddalji od vere in Cerkve, ter rešitve, kako to preprečiti.

P. dr. Tadej Strehovec je duhovnik, frančiškan, profesor moralne teologije na Teološki fakulteti v Ljubljani, tajnik Slovenske škofovske konference ter duhovni spremljevalec več zakonskih in drugih skupin.

Lepo vabljeni.

Vir: spletna stran Zavod 24KUL.si

Pretresljivo pričevanje br. Jurija Štravsa, ki dela kot duhovnik v Murskosoboški bolnišnici na COVID oddelku.

Obvezno poslušanje.

Pogovor je moderiral br. Ambrož Brezovšek.

Foto: zajem zaslona

Brat Stane Bešter se je predstavil na Radiu Ognjišče v oddaji Naš gost kot zelo prijeten, iskriv in nasmejan sogovornik, pravijo na Radiu Ognjišče. Mi, farani župnije, temu potrjujemo.

»Zelo lepe spomine imam na večne zaobljube. Bili smo prva generacija, ki je šla v Assisi. Najprej smo bili teden dni na Laverni, kjer smo slovenski in dalmatinski kapucini ter frančiškani živeli duhovne vaje, potem smo šli pa na evropsko srečanje mladih v Assisi. To je bilo izredno lepo doživetje bratstva, iz katerega še danes živim …«

V diakona ga je posvetil pokojni škof Lenič, v duhovnika pa pokojni nadškof Alojzij Šuštar.

»Duhovništvo je velika stvar, velik dar. V njem vse življenje doživljam, da si vzet izmed ljudi in postavljen za ljudi v tem, kar se nanaša na Boga. Veličina duhovništva je tudi v tem, ker nas svet potrebuje. Bog nas potrebuje! Izbral nas je pa take, kot smo: v nekaterih stvareh smo morda dobri, v mnogih pa ne. Čutiš se tudi šibkega, nebogljenega, ampak Gospod se je ozrl nate in te poklical ter rekel ‘Potrebujem te.’ Mislim, da je to tudi največja motivacija danes za mlade. Mladi, Jezus vas potrebuje! Jezus nas vse potrebuje za delo v Božjem kraljestvu in nas kliče. Bodimo odprti!«

Poslušajte oddajo

Naročite se na podkast Radia Ognjišče

Navodila za poslušanje podkastov (zakaj, kdaj, kako, kaj rabiš)

Vir: Spletna stran Radia Ognjišče

Foto: Zgibanka program Kančevci

Odkar pomnim in odkar pomnijo moji starši, je na križišču mnogih poti med Gmajno in Hrušico stalo znamenje – Flikovo znamenje. Starejši pravijo, da se je tu med delom v gozdu ponesrečil mož. Mnogi smo se tu ustavljali, zmolili, se priporočali ali pa se med tekom vsaj kratko prekrižali.

Sveta znamenja padajo … in vstajajo nova

Pred nekaj tedni je znamenje izginilo. Nekdo ga je odnesel. Nekomu je bil po več desetletjih spomina v napoto.

Pred kakšnim tednom pa se je pojavil nov, v obliki lepega križa. Iz masivnega hrastovega lesa. Krajani najprej nismo vedeli, kdo ga je postavil, potem se je začelo šušljati, da so bili postavljavci možje iz Hrušice. Odlično so opravili svoje delo. Križ trdno stoji. Hvala možje!

Včeraj so dodali še Kristusovo telo in župnik ga je v prisotnosti kakih petnajstih vernikov, ki so nekako izvedeli za čas blagoslova, tudi blagoslovil.

Za koga smo molili pri blagoslovu?

Župnik Matej Štravs je v kratkem nagovoru povedal, da so taka znamenja, kraj Božjega dotika, in da se mimoidočih bližina Božjega lahko dotakne.

Prosili smo za vse, ki bodo tukaj mimo hodili, naj jih Božja Ljubezen blagoslavlja. Prosili smo za to, da bi ta križ dolgo ostal tukaj. Molili pa smo tudi za onega, ki je prejšnji križ odnesel, da bi se ga Bog dotaknil in ga obrnil k sebi. “Ne vemo iz kakšne stiske je ta človek tako ravnal”, je poudaril župnik. Obenem pa je župnik izrazil uvid, da je ta človek, kljub vandalizmu, storil nekaj dobrega za vnaprej – omogočil je postavitev novega križa.

Molili smo tudi za postavljavce križa in za darovalce Kristusovega telesa, naj tudi njih Bog blagoslavlja.

Sveta znamenja vabijo in vznemirjajo

Po Sloveniji je ogromno svetih znamenj, cerkvic po hribčkih, kapelic, križev, … Vse to so znamenja vernosti naših prednikov, po katerih smo prejeli vero tudi mi. Hvaležni smo za vero naših prednikov – samo pomislite, koliko vernih je moralo biti v vrsti od Jezusa Kristusa, preko apostolov do nas!

Vera pa se krepi tudi po takih svetih znamenjih, ki človeka spomnijo, da spotoma (=na poti) kaj zmoli – za svojo družino, za bližnje, za župnijo, mesto, Cerkev in celo Slovenijo.

Sveta znamenja – kot je ta križ – glasno govorijo o tem, da je v nas še pogled onkraj, pogled tja kamor se preselimo po smrti. To vznemirja pa če verjameš v večno življenje in tudi – če ne verjameš.

Sveta znamenja – kot je ta križ – glasno govorijo o tem, da je dobro moliti, prositi in se v tej drži že zahvaljevati za prejeto. In v nas se takrat naseli mir. Kot pravi sv. Pavel: Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu. (Filipljanom 4,6-7)

Sveta znamenja – kot je ta križ – glasno govorijo o tem kam so se naši predniki zatekali k tolažbi v težkih trenutkih življenja.

Sveta znamenja – kot je ta križ – glasno vznemirjajo tudi tiste, ki verjamejo, da na koncu poti stoji velik NIČ in jih tako znamenje moti. Molimo za milost vere. Za vse; vsem nam jo manjka. Vsi bi namreč lahko vzkliknili z glasom očeta ozdravljenega dečka: Verujem, pomagaj moji neveri! (Mr 9,24)

Naj se ob tem svetem lepem znamenju ustavljajo ljudje – hvala tudi za preprosto klopco – tu molijo, prosijo, se zahvaljujejo, jočejo, smejejo, … in se tudi spomnijo mož iz Hrušice, ki so to znamenje postavili.

Hvala možje iz Hrušice za križ!

Foto: Aleš Čerin