Sveti oče Frančišek je 5. marca 2021 imenoval za celjskega škofa msgr. dr. Maksimilijana Matjaža, duhovnika mariborske nadškofije, ki je bil do sedaj profesor Svetega pisma na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani.

Msgr. dr. Maksimilijan Matjaž se je rodil 23. avgusta 1963 v Črni na Koroškem. Po osnovni šoli v Mežici je obiskoval srednjo ekonomsko šolo v Slovenj Gradcu. Opravil je tudi filozofsko-teološki študij na Teološki fakulteti v Ljubljani (1983-1988). V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1989 ter bil inkardiniran v nadškofijo metropolijo Maribor. Leta 1995 je končal biblični magistrski študij na Papeškem bibličnem inštitutu, leta 1998 pa doktoriral na Papeški univerzi Gregoriana pod mentorstvom prof. Klemensa Stocka s tezo Pomen motiva strahu v kristologiji Markovega evangelija (Furcht und Gotteserfahrung: die Bedeutung des Furchtmotivs für die Christologie des Markus. Forschung zur Bibel, 91. Würzburg: Echter Verlag, 1999). Leta 2000 se je izpopolnjeval na Frančiškanski biblični šoli v Jeruzalemu.

Od leta 1989 do 1991 je bil kaplan v Zrečah. Od leta 1991 do 1995 je študiral Sveto pismo na Papeškem bibličnem inštitutu v Rimu ter dosegel magisterij iz bibličnih ved. Študij je nadaljeval na Papeški univerzi Gregoriani, kjer je doktoriral iz biblične teologije leta 1998. Leta 2000 je študiral svetopisemsko arheologijo na Studium Biblicum Franciscanum v Jeruzalemu. Od leta 1998 je bil asistent na ljubljanski teološki fakulteti, od leta 2001 pa profesor-asistent na katedri za sveto pismo in judovstvo ter od leta 2011 izredni profesor za svetopisemske vede in judovstvo. Od leta 2013 je predstojnik Katedre za Sveto pismo in judovstvo na Teološki fakulteti UL.

Od leta 2006 je bil član duhovniškega sveta nadškofije metropolije Maribor in od leta 2011 član kolegija svetovalcev. Bil je tudi duhovnik pomočnik v župniji Dravograd (1998-2010), v Zrečah (2010-2012), v pastoralni enoti Slovenj Gradec (2012-2013) in v župniji Šentilj (2013-2020).

Prof. Matjaž na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani predava predmete iz področja eksegeze Nove zaveze ter biblične teologije in antropologije. Njegovo temeljno raziskovalno področje, ki ga opravlja v programske skupine Judovsko-krščanski viri in razsežnost pravičnosti, je filološka, literarna in teološka analiza svetopisemskih besedil, s posebnim poudarkom na teološki, hermenevtični in antropološki interpretaciji. Raziskovanje vključuje vzporedni študij zgodovinskega okolja nastanka novozaveznega izročila in njene recepcije v prvih stoletjih ter razvoja biblične eksegeze, hermenevtike in prevajalskih načel. Je član ekipi prevajalcev slovenskega katoliškega prevoda Svetega pisma – Jeruzalemska izdaja (SPJ) ter član mednarodnega bibličnega združenja Studiorum Novi Testamenti Societas. Je urednik znanstvene revije Edinost in dialog ter predstojnik Zavoda Biblično gibanje, kjer deluje na področju biblične pastorale s posebnim poudarkom na popularizaciji Svetega pisma preko različnih združenj, šol, medijev in strokovnih ekskurzij.

Slovenski škofje iskreno čestitajo msgr. dr. Maksimilijanu Matjažu ter mu želijo obilo Božjega blagoslova pri vodenju celjske škofije.

Vir: spletna stran Katoliške Cerkve

»Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem.« (1 Jn 4,16)

Spoštovani starši, stari starši, botri, birmanci in animatorji!

Srečanja v pripravi na birmo na daljavo

Vljudno Vas vabim, da se pridružite srečanjem v pripravi na birmo na daljavo prek aplikacije Zoom. Termini različnih srečanj so objavljeni na spletni strani vesel.net pod zavihkom »aktualno«.

Na spletni strani lahko preberete tudi veliko o birmi, pripravi na birmo, knjigah …

Lahko se pridružite srečanjem za župnije, ki so napovedana, lahko pa tistim srečanjem, ki so objavljena poleg župnijskih. Takšni srečanji sta v marcu načrtovani za:

• 27. 3. 21 ob 19h – I. del (Birma – zakrament ljubezni) in
• 28. 3. 21 ob 19h – II. del (Pridi, Sveti Duh) – nadaljevanje vsebine

Srečanja bodo tudi v aprilu, maju, juniju, termini pa bodo objavljeni na spletni strani.

Prosim, izberite termin, ki Vam ustreza in se prijavite na drustvo.veselje@gmail.com.

Kdo se lahko prijavi?

Srečanj v pripravi na birmo na daljavo se lahko udeleži vsak, kdor želi, iz katere koli župnije, ne glede na potek priprave v svoji župniji.

Dobrodošli in lepo povabljeni ste starši, botri, birmanci, pa tudi stari starši, animatorji in drugi.

Potrebna je prijava do dne izvedbe srečanja, da Vam lahko pošljem povezavo.

Če ste prejeli to vabilo kot starši, vljudno prosim, obvestite o teh možnostih priprave še izbrane botre in druge Vaše znance, prijatelje, sorodnike, za katere menite, da bi se lahko udeležili priprave na birmo na tak način. Najlepša hvala.

O društvu VESELje

• Na božični dan, 25. 12. 2020 smo ustanovili Društvo VESELje, ki želi biti blago navzoče v slovenskem prostoru krepitve različnih vidikov veselja, utemeljenega v (L)ljubezni. Še posebej želimo krepiti veselje znotraj birmanske duhovnosti ter pastorale. Če želite, lahko tudi Vi postanete člani tega društva, hvaležni pa bomo za vsako duhovno in materialno podporo.
• Biblične skupinice na daljavo so lepa priložnost za branje in premišljevanje Božje besede in pogovor ter molitev ob izbranih odlomkih. Gre za vsebinsko in duhovno bogata srečanja, ki na daljavo potekajo redno, vsak teden. Termini skupinic so ob torkih dopoldan, popoldan in zvečer ter v četrtek zvečer. Več je na spletni strani vesel.net. Če Vas veseli druženje z Božjo besedo na tak način, iskreno dobrodošli. Hvala tudi, če boste posredovali to informacijo naprej, še komu.

Želim Vam vse dobro, predvsem obilo zdravja in naj Vas povsod spremljata obilen

Božji blagoslov ter Marijino varstvo!

S hvaležnostjo Vas lepo pozdravljam in se veselim naših srečanj 🙂

Polona Vesel Mušič

Foto: spletna stran vesel.net, Os Filhos de Maria, Cathopic

I. del

5. nedelja med letom, 7. februarja 2021

Drage sestre in dragi bratje!

Božja beseda, ki smo ji pravkar prisluhnili, nam je še posebej blizu v teh mesecih, ko se v razmerah epidemije bojujemo za svoje zdravje ter zdravje ali celo življenje svojih najbližjih. V prvem berilu starozavezni Job v svoji bolezni ter ob nenadnem uničenju gospodarskega uspeha in družinske sreče toži zaradi krhkosti zemeljskega blagostanja in življenja. To je kakor dih, ki traja le bežen trenutek. V evangeliju pa Jezus v znamenje odrešenja, ki ga prinaša, ozdravlja bolnike. Vendar nad telesno ozdravljanje postavlja oznanjevanje odrešenja. Zato hiti še v druge kraje, da jim oznani, da se je približalo Božje kraljestvo. Nauk je zelo jasen. Telesno zdravje je sicer velika Božja dobrina, a je le znamenje neke druge, še večje dobrine, ki jo prinaša samo Jezus Kristus. To je duhovno zdravje, ki zagotavlja večno življenje v Božji ljubezni. Telesno zdravje, ki ga je Jezus obilno delil, je bilo znamenje ali preroška napoved odrešenja in to je bil pravi in končni namen Jezusovega delovanja. Moralna krepost in večno življenje sta tudi pravi in končni namen našega življenja. Bog nas ni ustvaril zato, da bi čim bolj zdravo in čim dlje živeli na tem svetu, ampak da bi bili njemu podobni in deležni njegove ljubezni. Zato nam Jezus vrača duhovno zdravje, ki se začenja z vero vanj in z ravnanjem po njegovem zgledu.

Po Jezusovem zgledu je tudi Cerkev skozi vso zgodovino skrbela za bolnike. Prve bolnišnice so nastajale ob cerkvah. Številni redovniki in redovnice, med katerimi so tudi znani svetniki in svetnice, so svoje življenje posvetili negi bolnikov in skrbi zanje. Mnogi so pri tem služenju tudi sami zboleli in darovali življenje. Njihova ljubezen do Boga in bližnjega je bila močnejša kakor strah za lastno zdravje. Pri vsej odgovorni skrbi zanj so vedeli, da je duhovna moč ljubezni in nesebičnega žrtvovanja za bližnjega največja dobrina, saj nas pripravlja za večno življenje z Bogom. Tudi Jezus je ob vsem sočutju, ki ga je kazal do bolnikov, vedno poudarjal, da je grešna oddaljenost od Boga še hujša nesreča. »Vidiš, ozdravel si. Ne gréši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega!«, je opozoril hromega, potem ko ga je ozdravil (Jn 5,15). Ta čas epidemije, ko trepetamo za svoje zdravje, je pravi trenutek, da se zavemo, da obstaja še hujše zlo, grešna sebičnost in hudobija, ki bi jo lahko imenovali duhovna okužba. Jezus Kristus je prišel, da nas rešuje od nje in njenih posledic. Tudi Cerkev je ustanovil za to in samo za to, da lahko po njej nadaljuje med nami svoje poslanstvo.

A ravno naše versko življenje v cerkvenem občestvu je med epidemijo prav tako prizadeto. Občestveno obhajanje svete maše in drugih zakramentov smo v naših cerkvah začasno prekinili, da ne bi ogrožali svojega in tujega zdravja. Upali smo, da to ne bo trajalo dolgo, a nas je epidemija prikrajšala celo za slovesno obhajanje velikonočnih in nato še božičnih praznikov. Seveda nam nič ne more preprečiti, da ne bi obhajali verskih resnic Jezusovega rojstva ter njegove smrti in vstajenja z molitvijo in premišljevanjem Božje besede tako v ožjem krogu kot v duhu skupaj z vsem cerkvenim občestvom. Kajti sodobna tehnična sredstva nam omogočajo medsebojno povezanost, kakršna še pred desetletjem ni bila mogoča. To smo tudi s pridom uporabljali. A nobena oddaja po televiziji ali spletu (internetu) ne more enakovredno nadomestiti nedeljskega obhajanja svete evharistije v krogu župnijskega občestva, kakor ne more noben telefonski pogovor enakovredno nadomestiti ljubečega objema ali osebnega prijateljskega druženja. V tem času prisilne odsotnosti od rednega nedeljskega skupnega obhajanja svete evharistije smo lahko še bolj začutili, da biti pri sveti maši ni zgolj opazovanje tega, kar se dogaja pri oltarju. Ko smo pri maši, se v živo udeležujemo skrivnosti Jezusove zadnje večerje, ki doseže svoj vrhunec s svetim obhajilom. Sedaj bomo lahko še bolj razumeli krščanske mučence, ki so se rajši izpostavljali smrtni nevarnosti, kakor da bi se odpovedali obhajanju svete evharistije. Vedeli so, da brez nje dolgo ne bodo mogli obstati kot kristjani.

Zato smo se v času sedanje epidemije škofje s težkim srcem odločili, da začasno omejimo skupno obhajanje svete maše in drugih zakramentov. To smo storili v upanju, da ga bomo lahko vsaj delno nadomestili z raznimi obhajanji svete maše na daljavo, kar se je tudi zgodilo. Hvaležni smo vsem, ki so nam to omogočili. Vsi pa čutimo, da to ni to. Sveta maša ni predstava, kakršne lahko spremljamo na televizijskem zaslonu. Svete maše ne opazujemo od daleč, ob kuhanju kosila ali zleknjeni na kavču, ampak se je osebno udeležujemo, ko smo dejansko navzoči v občestvu z drugimi brati in sestrami in mašnikom, ki osebno predstavlja samega Jezusa Kristusa in v njegovem imenu za nas, med nami in z nami obnavlja Jezusovo življenjsko daritev. Edino to je pravo obhajanje svete maše. Druge oblike, kot so svete maše po radiu ali televiziji, so samo zasilni nadomestki, ki nam v času bolezni ali drugih nezmožnosti lajšajo odsotnost od svete maše »v živo«, niso pa njena enakovredna zamenjava. Vse to smo lahko v času epidemije še bolj začutili. Prepričani smo, da komaj čakate, da bomo lahko evharistijo in druge zakramente obhajali tako, kakor si je to zamislil Jezus Kristus, ko nam je naročil: »To delajte v moj spomin«, in kakor so to razumeli kristjani vseh časov.

Če drži slovenski pregovor, da znamo zdravje prav ceniti šele takrat, ko ga izgubimo, je tudi ta izkušnja, ko nam ni mogoče skupno obhajati bogoslužja v župnijski cerkvi, takšna šola. Sedaj se bomo še bolj zavedali, kako veliko milost in dobroto nam je izkazal Jezus na Veliki četrtek, ko je postavil zakrament svete evharistije. Če smo v preteklosti na to pozabljali ali celo nedeljsko sveto mašo omalovažujoče opuščali, naj bo odslej drugače. Naj tudi za nas za naprej še bolj velja, kar je zapisano v svetem pismu o prvih kristjanih: bili so »stanovitni«, se pravi zvesti in vztrajni v občestvenem »lomljenju kruha in v molitvah« (Apd 2,42).

Čas epidemije nam je prinesel še druge preizkušnje. Mnogi ste težko oboleli, nekateri pa ste celo izgubili svoje najdražje. Zaustavitev pretoka ljudi in blaga ter mnogih oblik poslovanja je povzročila težke posledice za gmotno stanje marsikatere družine. Hvaležni smo, da lahko računamo na pomoč države in politične skupnosti, a vsega od nje ni mogoče pričakovati. So rane, ki jih ona ne zna celiti. To zmore samo Bog, ko se z vero in zaupanjem obrnemo k njemu.

V časih omejitev smo izkusili, kako smo krhki, kako hitro se nam lahko podrejo najlepši gradovi, ki smo jih gradili na pesku posvetnih uspehov in zaupanja vase. Jezus pa pravi, da je hišo treba graditi na skali, ki vzdrži vse viharje. Ta skala je On sam s svojo besedo in svojim Duhom. Gospodarstveniki in politiki že načrtujejo obnovo našega družbenega življenja in poslovanja. Mi pa se bomo posebno v postnem času, ki je pred nami, podali na pot obnovljene vere v Jezusa Kristusa in zvestobe njegovemu nauku v okrilju Cerkve. Tako bomo utrdili hišo svojega življenja na trdni skali. Amen.

II. del

6. nedelja med letom 14. februarja 2021

Dragi bratje in sestre!

V drugem berilu smo pri bogoslužju Božje besede pravkar slišali, kako daje apostol Pavel samega sebe za zgled nesebičnega služenja skupnosti, pri tem pa opozarja, da je pri tem za njega samega zgled Jezus Kristus: »Tako skušam tudi jaz v vseh rečeh ugoditi vsem, pri tem pa ne iščem svoje koristi, ampak to, kar je koristno za mnoge, da bi se rešili. Postanite moji posnemovalci, kakor sem jaz Kristusov« (1 Kor 10,33 – 11,1).

Dejansko moramo ljudje na vsakem koraku izbirati med sebičnim iskanjem lastnih koristi ter ljubeznijo in nesebičnim služenjem drugim. Sebičnost je bistvo greha, ljubezen kot njeno nasprotje pa ni v prijaznih čustvih, ampak je v požrtvovalnem delu za resnični blagor vseh. Kristjani verujemo, da je ta ljubezen vrhovni zakon vsega, ker je to Bog sam. Iz te ljubezni je ustvaril svet in iz iste ljubezni nas je v Jezusu Kristusu prišel reševat grešne zapletenosti v sebičnost, ki vodi v propad. To je bistvo naše vere: »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo. Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem« (1 Jan 4,16), pravi apostol Janez v svojem pismu.

Danes se veliko govori o zatonu krščanstva v Evropi. Nekateri to celo pozdravljajo. Zdi se, da ne vedo, da si s tem žagajo vejo, na kateri sedijo, da si s tem zasipavajo vodnjak, iz katerega so rodovi pred nami črpali vodo za razcvet evropske kulture, vodo, ki na koncu teče tudi v večno življenje. Jezusov evangelij je bil in ostaja kruh, ki ga Jezus daje za »življenje sveta« (Jn 6,51). Mi, ki nam je bila podarjena milost vere in to vemo, ji moramo ostati zvesti. Če nam dopovedujejo, da je krščanske Evrope konec, se spomnimo na apostola Petra, ki je na Jezusovo vprašanje, ali ga mislijo tudi apostoli zapustiti, odgovoril: »Gospod, h komu naj gremo? Ti imaš besede večnega življenja!« (Jn 6,68). Resničnost teh besed se vedno znova potrjuje. Če zapustimo Jezusa in njegov evangelij, nimamo kam iti. Jezus nima zamenjave. »Samo ljubezen je vredna, da verujemo vanjo« (H. Urs von Balthasar).

Krščanske vrednote so potrebne tudi za dobro delovanje politične skupnosti. Letos obhajamo tridesetletnico razglasitve državne samostojnosti. Ob tej priložnosti ponovno izražamo hvaležnost vsem, ki so se za to trudili, posebno še tistim, ki so za to dali življenje. Za samostojno državo smo se odločili, da bi živeli v njej skladno s svojim človeškim dostojanstvom. Da bi ne živeli po zakonih džungle, kjer prevladajo najbolj nasilni in zviti, ampak po pravičnih zakonih in razumnih pravilih, da lahko vsakdo pride do tistega, do česar ima pravico. Pred tremi desetletji smo upali, da se bo Slovenija uveljavila kot demokratična domovina medsebojnega spoštovanja, svobode, sožitja in sodelovanja. A po prvih treh desetletjih imamo vtis, da smo od tega cilja še zelo oddaljeni. Tudi način, kako se spopadamo s sedanjo krizo, kaže na to.

Vsaka kriza je preizkušnja, v kateri se pokažejo dobre strani, razkrijejo pa tudi usodne pomanjkljivosti. Preizkušnja nam nastavi ogledalo, v katerem vidimo svoj pravi obraz. Nekaj podobnega se v tej krizi dogaja tudi z nami kot člani te države.

Imamo namreč dve možnosti. Prva je, da stopimo skupaj, si pomagamo in se odpovemo običajni tekmovalnosti in napetostim. Stanje je podobno vojni, ko zreli državljani pozabijo na siceršnje spore in zamere in združeno nastopijo proti skupnemu sovražniku. Tokrat je tak sovražnik virus. Druga, neprimerno slabša izbira pa je, če tega ne zmoremo, ampak vsakdo misli samo na svoje koristi in izkorišča krizo za svojo uveljavitev, tudi na škodo najbolj ogroženih.

V krizi, ki jo prebolevamo, je veliko primerov nesebičnega žrtvovanja iz odgovornosti in ljubezni do bolnih in vseh, ki jih je epidemija prizadela. Tem gre naše občudovanje, priznanje in zahvala. Žal pa je tudi preveč nasprotnega ravnanja: neodgovornega omalovaževanja nujnih ukrepov, nenehnega vzbujanja dvomov v njihovo koristnost, pozivanja k njihovemu nespoštovanju in blatenja ugleda tistih, ki nosijo najtežjo odgovornost za to, da bi s čim manjšimi žrtvami prebrodili krizo. Seveda se s tem kriza samo podaljšuje v škodo nas vseh.

Epidemija tako vzbuja bojazen, da stanje duha v naši državi po treh desetletjih samostojnosti in lastne državnosti še ni državniško. Državniška drža, ki jo moramo vsi imeti in še posebej zahtevati od politikov, če hočejo, da jim zaupamo odgovornost za državo, je v prvenstveni skrbi za obče dobro, za blagor državljanov, ne pa pohod na oblast za vsako ceno. Tako kot smo slišali apostola Pavla: »Ne iščem svoje koristi, ampak to, kar je koristno za mnoge, da bi se rešili«. To je bila Jezusova drža, takšna drža je bila Pavlova in takšna je drža vseh plemenitih državnikov, po katerih naj bi se zgledovali.

Zato tudi v današnjem času krščanska vera in njena moralna načela nikakor niso odveč. Zaskrbljujoče stanje duha, ki ga mnogi ugotavljajo, nikakor ni brez povezave z razkristjanjevanjem, ki v Sloveniji načrtno poteka od komunistične revolucije naprej. Na mesto krščanskih vrednot stopata materialistično potrošništvo in ideologija, ki se ne meni za odgovornost do narodne in državne skupnosti in ne verjame v nobeno absolutno in trajno vrednoto. Tedaj preostane samo iskanje lastnega udobja in koristi. Na porabniški miselnosti pa ni mogoče graditi domovine pravičnosti, spoštovanja in sodelovanja ter skrbi za obče dobro.

Miselnost materialističnega potrošništva imenuje papež Frančišek »kultura odmetavanja«. Najbolj surov primer odmetavanja sta splav in evtanazija. Papež sv. Janez Pavel II. je tako miselnost imenoval »kulturo smrti«. K njej spada tudi izključevanje. Vse to v naši domovini doživljamo že od druge svetovne vojne sèm. Upali smo, da v svobodni in demokratični Sloveniji izključevanja ne bo več, ampak bo na mesto njega stopilo medsebojno spoštovanje in enakopravno vključevanje vseh, ki so pripravljeni sodelovati. Pa smo v zadnjih mesecih doživeli prizore izključevalnega sovraštva, kar je zlovešča grožnja mladi državi Sloveniji. Izključevanje vodi v enoumnost in siromašenje, ne pa v obetavno prihodnost.

To nas postavlja pred velike odgovornosti. Nič pa se ne bo izboljšalo samo od sebe. Tudi ne, če bomo samo čakali na boljše čase. Časi bodo boljši, če bomo boljši mi in če se bomo mi bolj potrudili zanje v cerkvenih občestvih in v političnih skupnostih. Bog je naši odgovornosti zaupal prihodnost evangelija v državi Sloveniji. Razmere nas vsak dan bolj nujno kličejo k okrepljeni dejavnosti, ki so jo zadnji papeži poimenovali »nova evangelizacija«.

Dragi bratje in sestre, pred nami je postni čas, ki nas bo pripravil na obhajanje osrednjih krščanskih praznikov Jezusovega trpljenja in vstajenja. Ti prazniki nas vsako leto pozivajo k spreobrnjenju, k lastnemu vstajenju v novega človeka, vedno bolj požrtvovalnega in zavzetega za Božje kraljestvo med nami. Po preizkušnjah, ki jih še ni konec, naj se letos to izpolni v še večji meri. S to željo vam voščimo blagoslovljen postni čas, da bo praznovanje Velike noči Gospodovega vstajenja še bolj prežeto z veseljem odrešenja. Amen.

Vaši škofje

Vir: spletna stran Katoliške Cerkve

Foto: Exe Lobaiza, Cathopic

V nedeljo popoldne 31. januarja se je od nas poslovili br. Roman Motore, ki je v soboto 23. januarja letos praznoval 85. let življenja. Br. Roman je v našem samostanu v Ljubljani živel od leta 2012.

Ker je v zadnjih letih življenja težko hodil, ni mogel več prihajati v cerkev. Je pa vse do konca svojega življenja maševal v samostanu obenem pa je tudi zelo veliko molil, za kar smo mu zelo hvaležni. Le zadnjih nekaj dni življenja je preživel v Kliničnem v Ljubljani. Priporočamo ga v vaše molitve.

MOLITEV: Molitev zanj bo v cerkvi v Štepanji vasi na predvečer pogreba v sredo, 3. februarja ob 19.30. Spremljate jo lahko na tej povezavi.

POGREBNA MAŠA IN POGREB: Od br. Romana se bomo se bomo poslovili v četrtek, 4. februarja. Od 8.30 do 15.30 bo ležal v cerkvi sv. Štefana v Ljubljani Štepanji vasi. Pogrebna maša bo ob 15.30 in ob 16.30 pogreb. Mašo in pogreb bo vodil škof Anton Jamnik. Pogrebno mašo lahko spremljate na tej povezavi.

Na dan pogreba ga lahko pridete pokropit v cerkev med 8.30 in 15.30. Med tem časom tudi lahko enemu od bratov, ki bo v cerkvi darujete za svete maše zanj. Sveta maša ob 15.30 uri bo v ožjem krogu. Na pogreb ob 16.30 pa se lahko pridružite tudi ostali vendar med pogrebom med družinami ohranjajte varnostno razdaljo.

Pogreb

Roman Anton Motore – petinosemdesetletnik

Ob njegovi 85. letnici je br. Vinko Škafar napisal njegov kratek življenjepis.

* * *
Curriculum vitae

• 23. 1. 1936 Rojen v Lončarjevem Dolu, župnija Sevnica (starša Anton in Antonija roj. Gerjevič)
• 1945-1953 4 razrede osnovne šole in 4 razrede nižje gimnazije
• 1953/54 Prvi (peti) letnik srednje Serafske šole v Varaždinu
• 1954/55 Drugi (šesti) letnik srednje Serafske šole v Osijeku
• 1955-1957 Tretji (sedmi) in četrti (osmi) letnik Interdiecezanske srednje šole v Zagrebu (z maturo)
• 1957-1959 Služenje vojaškega roka
• 13. 3. 1959-14. 3. 1960 Kapucinski noviciat v Varaždinu
• 15. 3. 1960 Začasne zaobljube

1960-1964

• Teološka fakulteta v Zagrebu (Na Teološki fakulteti v Ljubljani so mu priznali letnik 1959-1960)
• Škofja Loka (večne zaobljube 19. 3. 1963
• 14. 3. 1964 Posvečen za diakona v Ljubljani (nadškof dr. Jožef Pogačnik)
• 29. 6. 1964 Posvečan za duhovnika v Mariboru (škof dr. Maksimilijan Držečnik)
• 1964-1965 Ljubljana, kot novomašnik obiskuje šesti letnik in je duhovnik pomočnik v Komendi
• 1965-1967 Celje, kaplan
• 1967-1970 Celovec, duhovnik za Slovence
• 1970- 1993 Kromberk, župnijski upravitelj, od 20. 6. 1984 župnik in predstojnik
• Julija in avgusta 1977, pomagal v Šempasu, ko je bil župnik bolan
• Od 16. 1. 1980 do 20. 8. 1980 je soupravljal župnijo Šempas
• 1993-1996 Škofja Loka, samostanski vikar in voditelj FSR
• 1996-2012
• 2012 Krško, samostanski predstojnik
• Ljubljana (iz zdravstvenih razlogov)

Osnutek za življenjepis ob petinosemdesetletnici življenja

Br. Roman Anton Motore izhaja iz Posavja, ki so ga zaznamovali kapucini s svojo navzočnostjo v Krškem, vse od leta 1640. Tako se je že v svojem otroštvu srečeval, predvsem za porcijunkulo s kapucini v Krškem in tudi s kapucini iz domače sevniške župnije sv. Nikolaja, saj sta bila od tam doma znani p. Mavricij (Martin) Teraš (Čanje pri Blanci 1889-1960 Škofja Loka) in njegov nečak br. Ciril (Anton) Zupančič (Čanje pri Blanci 1919 – 1996 Vipavski Križ). Iz sosednje župnije Zabukovje, iz vasi Trnovec, pa sta se nekaj prej odločila za kapucine pet let starejši br. Jože (Anton) Kunšek (1931-2003) in njegov brat Joahim (Jože) Kunšek (1936-1967), ki je bil od Romana mlajši dober mesec. Tako je že pred vstopom v kapucinski red Tonček Motore poznal kapucine.

Anton Motore, rojen 23. 1. 1936, v Lončarjevem Dolu, župnija Sevnica, kjer je bil krščen 27. 1. 1936, osnovno šolo in nižjo gimnazijo je obiskoval in končal v domači župniji in občini Sevnica pri Krškem. Kot 17 letnik se je vpisal v prvi letnik privatne kapucinske gimnazije (Serafske srednje šole) v Varaždinu, kjer je v šolskem letu 1953-54 uspešno končal prvi (peti) letnik, drugega, v šolskem letu 1954-55, pa v Osijeku. Zaradi negotovosti datuma dveletnega vpoklica k vojakom, ni šel v noviciat, kot drugi, po drugem (šestem) letniku gimnazije, leta 1955, marveč je nadaljeval medškofijsko gimnazijo (Interdiecezansko srednjo šolo za pripravljanje duhovnikov) v Zagrebu na Šalati, ki so jo takrat vodili patri jezuiti s pomočjo laiških profesorjev. K vojakom je odšel med četrtim (osmim) letnikom (17. 1. 1957 – 25. 2. 1959) in je zato šele po odsluženem vojaškem roku, 13. 3. 1959, začel kapucinski noviciat v Varaždinu, ki ga je končal z začasnimi zaobljubami 15. 3. 1960.

Po noviciatu se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani v akademskem letu 1959-60, saj je bila takrat navada, da so bivšim vojakom, ki so se vpisali v drugi semester, izredno priznali prvi semester brez obiskovanja predavanj. Tako je lahko v akademskem letu 1959-1960 končal prvi letnik na Teološki fakulteti v Zagrebu, ki mu ga je potem priznala Teološka fakulteta v Ljubljani. Od 1960 do posvečenja, 1960-1964, je živel v kapucinskem bratstvu v Škofji Loki, kjer je tudi 19. 3. 1963 naredil večne zaobljube. Po petem letniku filozofsko-teološkega študija ga je 29. 6. 1964 mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik v mariborski stolnici posvetil v duhovnika. Kot novomašnik je še obiskoval šesti letnik na Teološki fakulteti, živel v kapucinskem bratstvu v Ljubljani, in ob vikendih kot duhovni pomočnik hodil pomagat v župnijo Komenda pri Kamniku.

V letih 1965-1967 je bil goreč kaplan in katehet v Celju, kjer je bil samostanski predstojnik in župnik-vikar br. Frančišek Lončar, kaplan in voditelj FSR br. Engelbert Bojnec. V letih 1967-1970 je v Celovcu na Koroškem zamenjal br. Jakoba Vučino, ki je odšel v Nico (Francija) med slovenske izseljence, in v Celovcu bil duhovnik za Slovence. V Celovcu je vodil Frančiškov svetni red za Slovence, veliko spovedoval v domači kapucinski cerkvi in pogosto pomagal po slovenskih župnijah celovške škofije. V Naših zapisih je za polna letnika, ki ju je preživel v Celovcu, podal tudi kratko statistiko. V statistiki za leto 1968 beremo, da je imel v Celovcu 2 skupini verouka (tedensko eno uro za slovenska dekleta, ki so bila v službi, in eno uro za kandidatinje pri nemških sestrah v hrvaščini), 297 pridig izven samostanske cerkve in 83 premišljevanj in stanovskih govorov (eno devetdnevnico, osem tridnevnic, tri misijone, pet duhovnih vaj). Obiskoval je slovenske bolnike po domovih in v 4 bolnišnicah, in bil tudi kvatrni spovednik slovenskih šolskih sester. Podobno statistiko navaja tudi za leto 1969.

Br. Roman Motore, ki je bil zelo zavzet dušni pastir, se je najbolj kot dušni pastir razcvetel v letih 1970 -1993 (22. 7. 1970 – 18. 7. 1993), ko je bil najprej župnijski upravitelj in od leta 1984 župnik v Kromberku pri Novi Gorici. Leta 1972 (od 18. do 26. marca) je organiziral župnijski misijon v Kromberku, ki sta ga vodila brata Gabrijel Recek in Klemen Verdev. Istega leta, 2. 7. 1972, je prelat Andrej Simčič blagoslovil nove zvonove, prej je bil samo eden, in še ta počen, za cerkev v Kromberku. Istega leta, 3. Decembra, je škof Janez Jenko vodil župnijsko slovesnost in proslavo ob 100-letnici kromberške duhovnije, ki je leta 1937 postala župnija in prvi njen župnik je postal znan slovenski skladatelj Vinko Vodopivec.

Na kapitlju leta 1982. Br. Roman Motore je prvi z desne v spodnji vrsti.

Znano je, da se je Roman ves čas bivanja v Kromberku udeleževal pogostih skupnih srečanj v Vipavskem Križu, godovanj, in drugih praznovanj, in tako je s svojo navzočnostjo povezoval Kromberk s kapucinskim bratstvom v Vipavskem Križu.

Za leto 1972 je br. Roman dal tole statistiko: število kristjanov 1415, obisk nedeljnikov 250; verouk: skupin 18, otrok 145, mladine 14. Število pridig v domači cerkvi 188, drugod 36. Število duhovnih vaj 4. Število obhajil 9.334, bolnikov 109, previdenih 12; krstov 36, porok 10, pogrebov 15. Verski tisk: Družina 65, Ognjišče 65. Leta 1976 je tudi Kromberk prizadejal potres, da je bila potrebna obnova električne napeljave, centralne kurjave in kritine. Leta 1979 bi naj bilo v Kromberku 1100 prebivalcev (prišlo je do spremembe župnijskih meja), nedeljnikov 150, obhajil 6573, obhajil bolnikov 99, krstov 10, porok 5, pogrebov 8. Verski tisk: Družina 52, Ognjišče 62, mohorjevke 45. Leta 1980 prebivalcev 1.100, nedeljnikov 138, obhajil 5.315, bolnikov 73, krstov 19, porok 8, pogrebov 16; pridig doma 130, drugje 102, adoracij 2, duhovne vaje 1. Verski tisk: Družina 50, Mavrica 50, Ognjišče 62, Mohorjevk 41. Leta 1985 je bil urejen prezbiterij, novi pokoncilski oltar je posvetil 7. 9. 1985 škof Janez Jenko. 8. 8. 1985 je vodil Janez Jenko izredno birmo, 29. 12. 1985 pa škof pomočnik Metod Pirih ob 50-letnici župnije in 115 letnice cerkve in samostojne kaplanije.
Leta 1987 je v statistiki, med drugim, omenil, da ima župnija 1400 župljanov, 150 nedeljnikov, da je bilo razdeljenih 6.654 obhajil, bolnikov 75, krstov 11, porok 6, pogrebov 8. Doma je bilo 151 pridig, drugje 15. Verski tisk: Družina 40, Ognjišče 70, Mavrica 58, Prijatelj 15, Frančiškov prijatelj 10, mohorjevke 33, župnijski list 230.

Leta 1988: vernikov 1400, nedeljniki 150, pridige 160+14, obhajil 6254, bolniki 68, krsti 18, poroke 5, pogrebov 7. Verski tisk: Družina 40, Ognjišče 72, Mavrica 66, Prijatelj 15, Frančiškov prijatelj 10

V zadnjem triletnem poročilu, za leta 1990-1993, je za Kromberk med drugim br. Roman Motore podal poročilu o dušnopastirskem in obnovitveno gradbenem delu. Roman kot goreč dušni pastir v teh treh letih omenja dve birmi, leta 1991 je birmoval koprski škof Metod Pirih, in je bilo 21 birmancev, leta 1992 pa upokojen škof dr. Janez Jenko, ko je bilo 33 birmancev, tudi več odraslih (katehumenov), ki jih je posebej pripravljal skozi vse leto. Istega leta 1992, 20. Septembra, pa je organiziral veliki shod, prišlo je okrog 3.000 ljudi, ko je škof Metod Pirih blagoslovil na novo urejen prostor pred cerkvijo s kipom prvega kromberškega župnika in glasbenika Vinka Vodopivca. Med mašo so peli združeni pevski zbori Vodopivčevo latinsko mašo, ki jo je sam skomponiral za svojo novo mašo. Tudi sicer je imel p. Roman z dekanijskimi duhovniki zelo dobre odnose in so si zato tudi radi pomagali. V zadnji župnijski statistiki za leto 1992 je Roman za Kromberk zapisal: število prebivalcev 1.503, katoličanov 1.210, nedeljnikov 185, predšolskih otrok 13, osnovnošolskih 70, krstov 17, prvoobhajancev 11, birmancev 33, porok 10, pogrebov 8, obhajil 8.024, obhajil bolnikov 48, pridig doma 172, drugod 12, tridnevnica 1, adoracije 2, duhovna obnova 1. Verski tisk: Družine 38, Ognjišče 72, Mavrica 55, Župnijski list 250, Frančiškov prijatelj 10, Mohorjeve knjige 24 in Prijatelj 20.

1993-1996

Škofja Loka, samostanski vikar in voditelj FSR. Škofjo Loko je Roman dobro poznal iz študentskih let, zato se je hitro vživel. Tam je veliko spovedoval in pridigal z navdušenjem, občasno je tudi pomagal po župnijah.

1996-2012: Krško

Leta 1996 se je br. Roman Tonček Motore vrnil v svoje Posavje, Simon Gregorčič bi dejal, da je prišel nazaj v “posavski raj”, saj je od tu odšel leta 1953, pred 43 leti in se je domov le občasno vračal.
Kakor ga je pred Krškim tri leta Škofja Loka spominjala na leta teološkega študija v Ljubljani, tako ga je Krško s Posavjem spominjalo na njegovo otroštvo. Zato je z vsem žarom, predvsem pa z ljubeznijo s spominom na otroštvo, živel v Krškem, vodil bogoslužje v domači cerkvi in po potrebi in kolikor je utegnil, pomagal po župnijah na obeh straneh Save. Nekaj časa je tudi hodil maševat za Slovence v Zagreb. Ves čas je zavzeto skrbel za br. Metoda. Imel ga je rad, bil pa je do njega tudi odločen. Vsako leto je skrbno pripravil praznovanje porciunkule. Praznovanje je potekalo na predvečer in na praznik dopoldne. Za spovedovanje je povabil brate iz province. Pri maševanju na sam praznik je povabil duhovnike obeh dekanij in jih tudi na ta način povezoval (dekaniji spadata v različni škofiji). K lepoti bogoslužja so prispevali tudi pevski zbori, ki jih je v ta namen povabil. Večkrat je sodeloval slovenski pevski zbor iz Zagreba, saj je tudi sam večkrat obiskal slovensko skupnost v Zagrebu. Vsakič je k praznovanju prišlo veliko ljudi iz širše okolice Krškega. Sam se je izmenično udeleževal dekanijskih rekolekcij v obeh dekanijah.

2012: Ljubljana (iz zdravstvenih razlogov)

Br. Roman je bil ves čas dober, skromen in zelo delaven manjši brat kapucin, goreč molivec in častilec Boga, nebeške Matere Marije in svetnikov, kar na sebi lasten način nadaljuje danes na bolniški postelji v Ljubljani.
Roman Anton Motore je kot ministrant in mežnar v času nižje gimnazije v Sevnci izjemno vzljubil cerkev kot stavbo in tudi Cerkev kot Skupnost, predvsem njeno bogoslužje. Temu je ostal zvest vse življenje. Kjerkoli je bil, je skrbel za lepoto Božje hiše, za oltarje, za cerkveno sveto posodje, paramente, cerkvene obleke, kar je odražala zunanjost cerkve, predvsem pa še vse, kar se je uporabljalo pri bogoslužju. Zelo dobro je poznal bogoslužne predpise, že tiste predkoncilske, in pozneje spremenjene, pokoncilske. Ta odnos je izhajal iz njegovega spoštovanja do sakralnega, saj je menil, da za Boga mora biti najlepše, najbolj čisto in najbolj urejeno, četudi je skromno.

Ta zunanjost je izhaja iz njegove notranjosti. Prvi spomin iz leta 1954 v Osijeku o Romanu, ki me še vedno spremlja, je njegovo češčenje Najsvetejšega in prav trenutek njegovega petja (v hrvaščini Divnoj dakle … ) pred blagoslovom z Najsvetejšim, česar ne pozabljam. Kakor, da je bila to njegova drža, ki jo še danes ohranja, in nam je lahko kot zvest molivec in častilec in pozneje kot delivec zakramentov vsem vzornik. Zaljubil se je tudi v cerkveno leto, ki ga je zelo dobro poznal, spremljal in živel, do podrobnosti je poznal vsakoletni Bogoslužni koledar. Na misel mi prihaja Romanov odnos do Marije, v Celju do Fatimske Marije, in pozneje v Krškem tudi do sodobne svetnice Ivane Beretta Molla (1922-1962), Matere do zadnjega diha. Roman spada med tiste naše brate, ki so na poseben način vzljubili molitev, tako liturgično kot ljudske pobožnosti, zasebno in občestveno z brati in verniki, in ji ostal zvest do danes. Tudi v bolniški postelji ostaja goreč molivec, darovalec sv. maše in bralec duhovne literature.

Kot duhovnik je po vzoru naših kapucinskih bratov duhovnikov z veseljem oznanjal veselo oznanilo, kar mu je prav tako veliko pomenilo. Bil je tudi skrben delivec svetih zakramentov, posebno še zakramenta Božjega usmiljenja v spovednici.

Četudi je precej dolgo živel v manjšem bratstvu ali nekaj časa celo sam, je vedno ohranjal do bratov province dobrohoten odnos in se udeleževal skupnih srečanj. Nikoli ni pozabil pisati za Božič in Veliko noč, njegove voščilnice so navadno prve prišle in tudi na godove bratov ni pozabljal. Zadnja leta pisanje nadomešča s telefoniranjem, kar je po svoje še dragocenejše. S tem je kazal in kaže vključenost, ljubezen in simpatičnost do bratov province.

Bil je človek reda, ne samo v zakristiji in v cerkvi, marveč tudi v sobi in kuhinji, kjer si je več let sam kuhal, podobno kot naši bratje v samotišču. Sočasno je bil do gostov, bratov kapucinov in škofijskih duhovnikov, vedno zelo gostoljuben in dobrosrčen. Užival je, če se je lahko izkazal kot dober kuhar in prijazen gostitelj.

Ob petinosemdesetem rojstnem dnevu smo zate, dragi Roman, Bogu hvaležni, in se ti kot molivcu tudi v prihodnje priporočamo, da s svoje bolniške postelje moliš za nas brate in daruješ svete maše tudi za nas, tvoje brate, in svoje preizkušnje namenjaš tudi za blagoslov našega provincijskega bratstva.

Br. Vinko Škafar

Foto: Vanesa Guerrero, rpm, Cathopic (križ), arhiv bratov kapucinov, Lojze Mušič (pogreb)