V sosednji župniji župniji Svete Terezije deteta Jezusa na Kodeljevem so v nedeljo, 2. oktobra pripravili zares lepo slovesnost ob prazniku njihove zavetnice.

Slovesno sveto mašo, ob somaševanju župnika Grega Valiča in našega br. Klemna, je vodil Boštjan Jamnik. Hvala za odlično pridigo o veri in o merilu naše vere – ljubezni ali kot je povedala sveta Terezija: “Moj poklic je ljubezen!”. 

Bogoslužje je izjemno obogatila glasba skupine Pesem tisočerih zvonov, ki nas je  – pod vodstvom zborovodkinje Katarine Bambič – lepo vključila v slavljenje Najvišjega. Cerkev je bila polna. Vsi smo peli. Bogu hvala! Pri maši smo opazili tudi precej naših župljanov in mladih kapucinov.

Hvala, dragi sosedje za vabilo, hvala za lepo slovesnost, med katero so nam med povzdigovanjem ob skladbi “Kristusovo telo” tekle solze.  Tudi br. Klemnu. Tako nas glasba povzdigne k Najvišjemu!

Posnetek glasbene maše skupine Pesem tisočerih zvonov župnije Ljubljana Trnovo z dne, 11. septembra 2022 (posnetek se začne s povzdigovanjem in s skladbo Kristusovo telo).

Mala pot sv. Terezije Deteta Jezusa: Za Terezijo je Bog ljubezen, ki se razodeva ubogim in ponižnim. Bog kot ljubezen vabi k življenju zaupnega odnosa s samim seboj in bližnjimi, da bi po Jezusovem zgledu služili bratom in sestram. Izkušnja Boga se razodeva v občestvu in v služenju. (Vir: Wikipedija)

Video o Sveti Tereziji Deteta Jezusa iz Lisieuxa (v ANG)

Foto: Aleš Čerin (slovesnost), Wikipedija (Sv. Terezija Deteta Jezusa)

Danes goduje apostol in mučenec sv. Matej, ki je zavetnik našega župnika in so prav na današnji dan na spletni strani katoliškega tednika Družina z njim opravili intervju.

Zanimivo, da je tudi na Slovenskem sv. Matej precej češčen svetnik, čeprav nima nobene župnijske cerkve, posvečenih mu je le nekaj podružnic. Ob njegovem godu se začenja koledarska jesen, zato ta svetnik velja za napovedovalca vremena.

O življenju apostola Mateja ne vemo zelo veliko. »Vsekakor pa je najbolj dragoceno to, kar je o njem zapisano v Matejevem evangeliju,« pojasnjuje župnik Matej Štravs, brat kapucin iz Štepanje vasi v Ljubljani, ki goduje na današnji dan.

Br. Matej Štravs Foto: Tatjana Splichal

Ob tem nas brat Matej spomni, da v devetem poglavju Matejevega evangelija lahko preberemo zapis o tem, kako je Jezus poklical Mateja: »Ko je Jezus šel od tam, je zagledal moža, imenovanega Matej, ki je sedèl pri mitnici, in mu je rekel: ‘Hôdi za menoj!’ In ta je vstal in šel za njim.« (Mt 9,9).

Preberi cel odlomek v katerem Jezus pokliče Mateja za apostola (Mt 9,9-13).

Matej je bil eden od dvanajstih Jezusovih apostolov. Kako pomembno mesto je zavzemal med apostolsko druščino?

Sveti Matej in angel; Guido Reni, 1620–1630 Vir: Wikipedija

Apostol Matej je bil, preden je šel na pot za Jezusom, cestninar ali mitničar. Ker so mnogi cestninarji goljufali, je bil poklic cestninarja na slabem glasu. Matejeva mitnica je bila v tedanjem trgovskem mestu Kafarnaumu ob Genezareškem jezeru. Ko ga je Jezus poklical, je vstal in šel za njim ter postal eden od njegovih 12 apostolov. Ker je Matej pisal o Jezusu, lahko sklepamo, da je Jezusa pozorno poslušal in Jezusovo oznanjevanje sprejel globoko v svoje srce.

Ali gre pri apostolu Mateju in piscem evangelija po Mateju za isto osebo?

Znano je, da je Matejev evangelij, ki je bil v osnovi napisan v aramejskem jeziku, napisan predvsem za judovsko skupnost. V njem je nazorno opisano, kako so se z Jezusovim prihodom na svet uresničile prerokbe, ki so zapisane v Stari zavezi. V tem evangeliju zato pogosto najdemo citate teh prerokb iz Stare zaveze.

Vendar se zdi, da se pripisuje evangelij temu apostolu podobno kot pripisujejo Davidu psalme. Matej je duhovni prednik, začetnik izročila, ki se izteka v Matejev evangelij. Prav radi in lahko si predstavljamo, da je ta apostol s posebno ljubeznijo zbiral besede svojega Gospoda in Učitelja, jih sestavljal, primerjal in izročal dalje ter tako ustvarjal temeljni zaklad zbirke Gospodovih besed, ki je postala najpomembnejši vir za pisatelje Matejevega evangelija.

Apostol Matej je po starodavnem izročilu dolgo časa deloval v Etiopiji in spreobrnil veliko ljudi. Kako nas lahko nagovarja v današnjem času, da bi spreobrnil tudi nas?

Čas in kraj smrti apostola Mateja sta neznana. Po enem od izročil je umrl mučeniške smrti v Etiopiji, po drugem izročilu pa naj bi umrl v Hieropolisu v Partiji. Vsekakor si ga lahko prestavljamo kot gorečega oznanjevalca Jezusovega evangelija, ki je svoje oznanjevanje potrdil tudi z mučeniško smrtjo. Za to, kar je oznanjal.

Iz življenja apostola Mateja in drugih apostolov lahko vidimo, da je bilo tedaj oznanjevanje »smrtno nevarno«, pa vendar so tvegali in oznanjevali. Evangelij jim je bil tako dragocen, da ga niso mogli zadrževati samo zase, ampak so ga po najboljših močeh širili naprej. Tudi danes, čeprav okoliščine niso najbolj ugodne, smo poklicani, da oznanjamo Jezusov nauk tistim, ki ga še ne poznajo. Ali ne bo lepo, če nam bo dano, da nekoč pridemo v nebesa, in bomo tam našli nekoga, ki je vero v Boga našel prek našega oznanjevanja.

Ime Matej ima v Sloveniji več različic. Ena od njih je Matevž. Z njim je povezan tudi pregovor, ki pravi: »Če je sv. Matevž vedren, prijetna bo jesen.«

Tudi vi ste, podobno kot apostol Matej, sledili Jezusovemu klicu. Kje še vidite stične točke z vašim nebeškim zavetnikom?

Cerkev sv. Jurija v vasi Volča pri Poljanah v Poljanski dolini, kjer je bil br. Matej rojen Foto: Aleš Čerin

Svojemu nebeškemu zavetniku Mateju se pogosto priporočam. Prepričan sem, da se našim zavetnikom premalo priporočamo. Kot duhovnik imam navado, da na koncu svete maše, ko podelim blagoslov rečem: `Naj vas na priprošnjo vaših nebeških zavetnikov blagoslovi vsemogočni Bog Oče in Sin in Sveti Duh.´ Prepričan sem, da če se svetnikom priporočamo, jih s tem razveselimo. Njihovo poslanstvo je namreč, da v naše življenje pošiljajo nebeški blagoslov, če se jim priporočamo.

Tudi danes, čeprav okoliščine niso najbolj ugodne, smo poklicani, da oznanjamo Jezusov nauk tistim, ki ga še ne poznajo.

Svojemu nebeškemu zavetniku sem hvaležen za pomoč in podporo pri oznanjevanju. Večkrat v življenju sem, po božji milosti, bil navzoč tam, kjer me je nekdo potreboval. Še posebej sem hvaležen, da sem lahko večkrat komu podelil zakramente, preden se je poslovil s tega sveta.

Matej je v Sloveniji dokaj priljubljeno ime. Ni pa v Sloveniji nobena župnijska cerkev posvečena Mateju, le nekaj podružnic. Zakaj mislite, da je tako?

Ime Matej je v zadnjem času še kar popularno. Sam sem v zadnjih letih krstih kar nekaj otrok z imenom Matej. Zakaj mu je Sloveniji posvečenih tako malo cerkva? Kolikor poznam zgodovino Cerkve, so se ljudje skozi zgodovino priporočali določenim svetnikom, ki so jih najbolj poznali, cenili in na priprošnjo katerih so se dogajali čudeži. Prav tem svetnikom so posvetili največ cerkva.

Vir: Spletna stran katoliškega tednika Družina

Avtor: Marko Mesojedec

Foto: Aleš Čerin (maševanje in cerkev), Tatjana Splichal (portret), Wikipedija (slika sv. Mateja)

Bratje in sestre! Dovolite mi, da vas nagovorim s temi neposrednimi in domačimi besedami: bratje in sestre. Tako vas želim pozdraviti, verski voditelji in oblasti, člani diplomatskega zbora in mednarodnih organizacij, predstavniki akademskih in kulturnih ustanov, civilne družbe in različnih nevladnih organizacij, v imenu bratstva, ki nas vse združuje kot otroke istih nebes.

Pred skrivnostjo neskončnega, ki nas presega in privlači, nas verstva opominjajo, da smo bitja: nismo vsemogočni, ampak smo ženske in moški na poti v ista nebesa. Ustvarjenost, ki si jo delimo, tako vzpostavlja skupnost, realno bratstvo. Spominja nas, da smisla življenja ne moremo omejiti na naše osebne interese, ampak je zapisan v bratstvu, ki nas odlikuje. Rastemo le z drugimi in po zaslugi drugih. Dragi voditelji in predstavniki svetovnih in tradicionalnih verstev, nahajamo se v deželi, ki so jo skozi stoletja prečkale velike karavane: tu se je prepletlo veliko zgodb, idej, verovanj in upanj. Naj bo Kazahstan ponovno dežela srečanja med tistimi, ki so si daleč. Naj odpre novo svilno pot, ki ne bo temeljila na vrednosti trgovine, temveč na medčloveških odnosih: na spoštovanju, iskrenosti dialoga, nepogrešljivi vrednosti vsakega človeka, sodelovanju; bratska pot za skupno hojo proti miru.

Včeraj sem si izposodil podobo dombre, danes pa bi rad glasbilo povezal z glasom najbolj znanega pesnika te države, očeta njene moderne literature, pedagoga in skladatelja, ki ga pogosto upodabljajo z dombro. Abai (1845–1904), kot ga popularno imenujejo, nam je zapustil spise, prežete z religioznostjo, v katerih sije najboljša duša tega ljudstva: harmonična modrost, ki si želi miru in raziskovanja, se ponižno sprašuje, hrepeni po modrosti, vredni človeka, nikoli zaprta v ozke in tesne vizije, temveč pripravljena pustiti se navdihovati in izzivati številnim izkušnjam. Abai nas spodbuja z brezčasnim vprašanjem: »Kaj je lepota življenja, če se ne poglobimo?« (Poezija, 1898). Drug pesnik se je spraševal o smislu obstoja in na ustnice nekega pastirja teh brezmejne azijske pokrajine postavil enako pomembno vprašanje: »Kam vodi to moje kratko potepanje?« (G. Leopardi). Takšna vprašanja vzbujajo potrebo po veri in nas spominjajo, da ljudje ne obstajamo toliko zato, da bi zadovoljevali zemeljske interese in tkali odnose zgolj ekonomske narave, temveč da bi hodili skupaj kot popotniki s pogledom, usmerjenim v nebesa. Najti moramo smisel v končnih vprašanjih, gojiti duhovnost; kot je govoril Abai, moramo ohranjati »dušo budno in um jasen« (Beseda 6).

Bodimo budni

Bratje in sestre, svet od nas pričakuje zgled budnih duš in jasnih misli, pričakuje pristno vernost. Prišla je ura, da se prebudimo iz fundamentalizma, ki onesnažuje in razjeda vsako veroizpoved, ura, da srce postane jasno in sočutno. Čas pa je tudi, da pustimo v zgodovinskih knjigah zapisane govore, ki so tu in drugod predolgo vzbujali sumničavost in prezir do religije, kot da bi bila destabilizirajoč dejavnik sodobne družbe. V teh krajih je dobro poznana dediščina državnega ateizma, ki se je uveljavljal desetletja, ta utesnjujoča in dušeča miselnost, za katero je bila že sama uporaba besede »religija« neprijetna. V resnici verstva niso problem, temveč so del rešitve za bolj harmonično sobivanje. Iskanje presežnega in svete vrednote bratstva lahko navdihujeta in razsvetljujeta odločitve, ki jih je treba sprejeti v kontekstu geopolitičnih, družbenih, gospodarskih in ekoloških kriz, ki so v osnovi duhovne, ki se dogajajo v številnih današnjih institucijah, celo v demokracijah, ter ogrožajo varnost in sožitje med narodi. Zato potrebujemo verstva, da bi odgovorili na svetovno hrepenenje po miru in hrepenenje po neskončnem, ki biva v srcu vsakega človeka.

Zato je bistven pogoj za zares človeški in celostni razvoj verska svoboda. Bratje in sestre, svobodna bitja smo. Naš Stvarnik se je zaradi nas »umaknil«, tako rekoč »omejil« svojo absolutno svobodo, da bi tudi nas naredil za svobodna bitja. Kako naj torej v njegovem imenu prisilimo brate? »Če verujemo in častimo,« je učil Abai, »ne smemo reči, da lahko druge prisilimo, da verujejo in častijo« (Beseda 45). Verska svoboda je temeljna, primarna in neodtujljiva pravica, ki jo je treba spodbujati povsod in je ni mogoče omejiti le na svobodo češčenja. Pravzaprav je pravica vsakega človeka, da javno pričuje o svoji veroizpovedi: da jo predlaga, ne da bi jo vsiljeval. To je dobra praksa oznanjevanja, ki se razlikuje od prozelitizma in indoktrinacije, katerih naj bi se vsi izogibali. Če bi najpomembnejše življenjsko prepričanje prestavili v zasebno sfero, bi družbo prikrajšali za neizmerno bogastvo; nasprotno, spodbujanje okolij, v katerih se spoštuje soobstoj verskih, etničnih in kulturnih raznolikosti, je najboljši način za krepitev posebnih značilnosti, za združevanje ljudi, ne da bi jih poenotili, za spodbujanje njihovih najvišjih želja, ne da bi zmanjšali njihov zagon.

Poleg nesmrtne vrednote religije je tu tudi aktualna vrednota, ki jo Kazahstan z gostovanjem tega kongresa svetovnega pomena že dvajset let z občudovanjem organizira. Tokrat nas spodbuja k razmisleku o naši vlogi v duhovnem in družbenem razvoju človeštva v obdobju po pandemiji.

Pandemija med ranljivostjo in zdravljenjem je prvi od štirih globalnih izzivov, ki jih želim izpostaviti in ki vse – zlasti pa verstva – pozivajo k večji edinosti. Covid-19 nas je vse postavil na isto raven. Spoznali smo, da, kot je dejal Abai, »nismo stvarniki, ampak smrtniki« (ibid.): vsi smo se počutili krhke, potrebni pomoči; nihče ni bil popolnoma avtonomen, nihče popolnoma samozadosten. Zdaj pa ne smemo zapraviti potrebe po solidarnosti, ki smo jo začutili, in iti dalje, kot da se ni nič zgodilo, ne da bi se skupaj spopadli z nujnimi vprašanji, ki zadevajo vse. Verstva pri tem ne smejo biti ravnodušna: poklicana so biti v prvi vrsti, spodbujati edinost ob preizkušnjah, ki lahko še bolj razdelijo človeško družino.

Na nas, ki verjamemo v Stvarnika, je, da pomagamo bratom in sestram naše dobe, da ne pozabijo na ranljivost, ki je značilna za nas: da ne zapademo v lažno domnevo o vsemogočnosti, ki jo zbuja tehnični in ekonomski napredek, ki sam po sebi ni dovolj; da se ne ujamemo v zanko dobička in zaslužka, kot da sta zdravilo za vse zlo; da se ne prepustimo netrajnostnemu razvoju, ki ne spoštuje meja, ki jih postavlja stvarstvo; da se ne pustimo anestezirati potrošništvu, ki omamlja, kajti dobrine so za človeka in ne človek za dobrine. Skratka, naša skupna ranljivost, ki se je pokazala med pandemijo, bi nas morala spodbuditi, da ne gremo naprej tako kot prej, temveč z več ponižnosti in daljnovidnosti.

Poleg ozaveščanja o naši krhkosti in odgovornosti so verniki v postpandemičnem obdobju poklicani k skrbi: da skrbijo za skupno človeštvo, da postanejo obrtniki občestva, priče sodelovanja, ki presega pregrade njihove skupnosti, etnične, nacionalne in verske pripadnosti. Toda kako razumeti tako težko poslanstvo? Kje začeti? Pri tem, da prisluhnemo najšibkejšim, damo glas najranljivejšim, smo odmev globalne solidarnosti, ki v prvi vrsti zadeva njih, revne, pomoči potrebne, ki so najbolj trpeli zaradi pandemije, ki je v ospredje postavila krivičnost planetarnih neenakosti. Koliko ljudi še danes nima enostavnega dostopa do cepiv! Bodimo na njihovi strani in ne na strani tistih, ki imajo več in dajejo manj; postanimo preroška in pogumna vest, bodimo blizu vsem, še posebej pa premnogim pozabljenim, marginaliziranim, najšibkejšim in najrevnejšim delom družbe, tistim, ki trpijo na skrivaj in v tišini, daleč od središča pozornosti. To, kar vam predlagam, ni le način, kako biti bolj občutljiv in solidaren, temveč je pot ozdravitve za naše družbe. Da, saj ravno pomanjkanje omogoča širjenje epidemij in drugih hudih bolezni, ki uspevajo na tleh stiske in neenakosti. Največji dejavnik tveganja našega časa ostaja revščina. V zvezi s tem je Abai modro vprašal: “Ali lahko tisti, ki so lačni, ohranijo jasen um […] in pokažejo prizadevnost pri učenju? Revščina in spori […] rodijo […] nasilje in pohlep” (Beseda 25). Dokler bosta divjali neenakost in nepravičnost, se ne bodo nehali pojavljati virusi, ki so še slabši od Covida: sovraštvo, nasilje in terorizem.

Izziv miru

To nas pripelje do drugega planetarnega izziva, ki še posebej zadeva vernike: izziva miru. V zadnjih desetletjih se je dialog med verskimi voditelji nanašal predvsem na to tematiko. Vendar pa vidimo naše dni še vedno zaznamovane z vojno, razjarjenimi soočanji, nezmožnostjo, da bi naredili korak nazaj in drugemu ponudili roko. Potreben je sunek, ki mora, bratje in sestre, priti od nas. Če je Stvarnik, ki mu posvečamo svoj obstoj, dal človeško življenje, kako lahko mi, ki se imamo za vernike, privolimo v njegovo uničenje? In kako naj mislimo, da bodo ljudje našega časa, med katerimi mnogi živijo, kot da Bog ne obstaja, motivirani za spoštljiv in odgovoren dialog, če se velika verstva, ki predstavljajo dušo mnogih kultur in tradicij, ne bodo dejavno zavzemala za mir?

Zavedajoč se grozot in napak iz preteklosti, združimo svoja prizadevanja, da Vsemogočni nikoli več ne bo postal talec volje človeške moči. Abai nas opozarja, da »tistega, ki dopušča zlo in se mu ne upira, ne moremo imeti za pravega vernika, ampak v najboljšem primeru za mlačnega vernika« (prim. Beseda 38). Bratje in sestre, očiščenje od zla je potrebno za vse in vsakogar. Abai je pri tem vztrajal in zapisal, da tisti, ki »opušča učenje, sam sebe prikrajša za blagoslov« in »kdor ni strog do sebe in ni sposoben sočutja, ne more veljati za vernika« (Beseda 12). Bratje in sestre, očistimo se torej domneve, da se počutimo pravični in da se nimamo ničesar naučiti od drugih; osvobodimo se reduktivnih in uničujočih konceptov, ki žalijo Božje ime s togostjo, zaprtostjo in ekstremizmom ter ga skrunijo s sovraštvom, fanatizmom in terorizmom ter s tem iznakažejo tudi podobo človeka. Da, saj sta “vir človeštva,” opozarja Abai, “ljubezen in pravičnost, […] sta kroni božanskega stvarstva” (Beseda 45). Nikoli ne opravičujmo nasilja. Ne dovolimo, da bi sveto postalo orodje profanega. Naj sveto ne bo podpora moči in naj se moč ne podpira s svetim!

Bog vedno vodi k miru

Bog je mir in vedno vodi k miru, nikoli k vojni. Zato se še bolj zavzemajmo za spodbujanje in krepitev potrebe, da se konflikti ne bi reševali s prazno obljubo sile, orožja in groženj, temveč z edinimi sredstvi, ki jih blagoslavljajo nebesa in so vredna človeštva: s srečanjem, dialogom in potrpežljivimi pogajanji, ki se izvajajo z mislijo na otroke in mlade generacije. Slednje poosebljajo upanje, da mir ni krhek rezultat mučnih pogajanj, temveč rezultat nenehnih vzgojnih prizadevanj, ki spodbujajo njihove sanje o razvoju in prihodnosti. Abai je v tem smislu spodbujal k širjenju znanja, preseganju meja lastne kulture, sprejemanju znanja, zgodovine in literature drugih. Prosim vas, vlagajmo v to: ne v oborožitev, ampak v izobraževanje!

Po pandemiji in miru se posvetimo tretjemu izziva, in sicer bratskega sprejemanja. Danes je zelo težko sprejeti človeka. Vsak dan so zavrženi nerojeni dojenčki in otroci, migranti in starejši ljudje. Obstaja kultura odmetavanja. Veliko bratov in sester umre žrtvovanih na oltarju dobička, ovitih v svetoskrunsko kadilo brezbrižnosti. Vendar pa je vsak človek sveto bitje. »Homo sacra res homini,« so rekli stari (Seneca, Epistulae morales ad Lucilium, 95.33): naša naloga, predvsem verstev, je, da na to opozarjamo svet! Še nikoli prej nismo bili priča tako velikim selitvam prebivalstva zaradi vojn, revščine, podnebnih sprememb in iskanja blaginje, ki jo omogoča globalizirani svet, a je pogosto težko dostopna. Prihaja do velikega izseljevanja: iz najbolj revnih območij se ljudje skušajo prebiti v bogatejša območja. To vidimo vsak dan z različnimi migracijami po svetu. To ni novica iz kronike, temveč zgodovinsko dejstvo, ki zahteva skupne in daljnosežne rešitve. Seveda je instinktivno braniti svojo pridobljeno varnost in iz strahu zapirati vrata; lažje je tujca sumiti, obtoževati in obsojati, kot pa ga spoznati in razumeti. Toda naša dolžnost je, da se spomnimo, da nas Stvarnik, ki bdi nad koraki vsakega bitja, nagovarja k podobnemu pogledu, ki prepozna obraz brata. Brata migranta je treba sprejeti, ga spremljati, podpirati in vključiti.

Kazahstanski jezik vabi k temu prijaznemu pogledu: v njem »ljubiti« dobesedno pomeni »imeti dober pogled na nekoga«. Tudi tradicionalna kultura teh regij potrjuje isto stvar z lepim ljudskim pregovorom: »Če koga srečaš, ga poskusi osrečiti, saj ga morda vidiš zadnjič.« Če običaj gostoljubja stepe izpostavlja nepreklicno vrednost vsakega človeka, Abai to potrjuje z besedami, da »mora človek biti človeku prijatelj« in da to prijateljstvo temelji na univerzalni delitvi, saj so pomembne resničnosti življenja in po življenju skupne. Pravi, da so »vsi ljudje gostje drug drugega« in da je »človek sam gost v tem življenju« (Beseda 34). Ponovno odkrijmo umetnost gostoljubja, sprejemanja in sočutja. Naučimo se tudi sramu: da, čutiti zdrav sram, ki se rodi iz sočutja do človeka, ki trpi, iz ganjenosti in začudenja nad njegovim stanjem, nad njegovo usodo, v kateri se čutimo udeleženi. To je pot sočutja, ki nas naredi bolj človeške in bolj verne. Na nas je, da poleg potrjevanja nedotakljivega dostojanstva vsakega človeka učimo jokati za drugimi, saj bomo zares človeški le, če bomo napore človeštva čutili kot svoje lastne.

Pred nami je še zadnji globalni izziv: skrb za skupni dom. Zaradi podnebnih motenj ga je treba zaščititi, da ne bo podvržen logiki dobička, temveč bo ohranjen za prihodnje generacije v slavo Stvarniku. Abai je zapisal: »Kako čudovit svet nam je dal Stvarnik! Svojo luč nam je podaril z velikodušnostjo in radodarnostjo. Ko nas je mati zemlja hranila na prsih, se je naš nebeški Oče skrbno sklanjal nad nami« (iz pesmi Pomlad). Najvišji je z ljubečo skrbjo postavil skupni dom za življenje: kako lahko mi, ki se imamo za njegove, dovolimo, da ga onesnažijo, zlorabijo in uničijo? Združimo svoja prizadevanja tudi pri tem izzivu. Ni zadnji po pomembnosti. Dejansko je povezan s prvim, pandemičnim. Virusi, kot je Covid-19, ki so sicer mikroskopski, vendar lahko uničijo velike ambicije napredka in pogosto izvirajo iz živalskega sveta, izvirajo iz porušenega ravnovesja, ki je v veliki meri posledica nas samih. Pomislimo na primer na krčenje gozdov, nezakonito trgovino z živimi živalmi, intenzivno živinorejo … Ta miselnost izkoriščanja uničuje dom, v katerem živimo. Ne le to, vodi k zatonu spoštljive in verske vizije sveta, ki si jo je hotel Stvarnik. Zato je nujno treba spodbujati in pospeševati skrb za življenje v vseh njegovih oblikah.

Dragi bratje in sestre, skupaj hodimo naprej, da bo pot verstev vedno bolj prijateljska. Abai je govoril, da je »lažni prijatelj kakor senca: ko te obsije sonce, se ga ne boš mogel znebiti, a ko se nad tabo zgostijo sence, ga nikjer več ne boš videl« (Beseda 37). Naj se nam to ne zgodi: naj nas Najvišji osvobodi senc sumničenj in laži; naj nam pomaga gojiti sončna in bratska prijateljstva z rednim pogovorom in svetlo iskrenostjo namenov. Tu bi se rad zahvalil zavzemanju Kazahstana na tem področju: vedno iskati edinost, vedno iskati dialog, vedno iskati prijateljstvo. To je zgled, ki ga vsem nam daje Kazahstan in mi mu moramo slediti in podpreti. Ne iščimo lažnih spravnih sinkretizmov – ničemur ne služijo -, ampak varujmo svojo identiteto odprto za pogum drugačnosti, za bratsko srečanje. Le tako, po tej poti, lahko v temnih časih, v katerih živimo, izžarevamo luč našega Stvarnika. Hvala vsem!

Vir: Vatican news

Fotografija: Vatican news