Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov je objavila pismo predsednikom škofovskih konferenc Katoliške cerkve o obhajanju bogoslužja med in po pandemiji COVID-19 z naslovom: Z veseljem se vrnimo k evharistiji! Papež Frančišek je na avdienci kardinalu Robertu Sarahu, prefektu omenjene Kongregacije, 3. septembra 2020 odobril objavo pisma.
Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov
Prot. št. 432/20
Z veseljem se vrnimo k evharistiji!
Pismo o obhajanju bogoslužja med in po pandemiji COVID-19 predsednikom škofovskih konferenc Katoliške cerkve
Pandemija, ki je posledica virusa COVID-19, je povzročila preobrate ne samo v družbenih, družinskih, gospodarskih, vzgojnih in delovnih dinamikah, ampak tudi v življenju krščanske skupnosti, vključno z liturgično razsežnostjo. Da bi virusu odvzeli prostor širjenja, je bila potrebna ostra socialna razdalja, ki je učinkovala na temeljno potezo krščanskega življenja: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, sem jaz sredi med njimi« (Mt 18,2); »Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in molitvah. Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno« (Apd 2,42-44).
Skupnostna razsežnost ima teološki pomen: Bog je odnos Oseb v Sveti Trojici; človeka ustvari v dopolnjujoči se odnosnosti med moškim in žensko, kajti »ni dobro za človeka, da je sam« (1 Mz 2,18), vstopi v odnos med moškim in žensko in tudi njiju kliče v odnos z Njim: kot je dobro spoznal sv. Avguštin, je naše srce nemirno, dokler se ne spočije v Njem (prim. Izpovedi, I, 1). Gospod Jezus je svoje javno delovanje začel tako, da je poklical k sebi skupino učencev, da bi delili z njim življenje in oznanilo Kraljestva; iz te male črede se je rodila Cerkev. Za opis večnega življenja Sveto pismo uporablja podobo mesta: nebeški Jeruzalem (prim. Raz 21); mesto in skupnost ljudi, ki med seboj delijo vrednote, temeljne človeške in duhovne resničnosti, kraje, čase in organizirane dejavnosti in ki sodelujejo pri gradnji skupnega dobrega. Medtem ko so pogani gradili templje, posvečene njihovim božanstvom, do katerih ljudje niso imeli dostopa, so kristjani takoj, ko so uživali svobodo bogoslužja, gradili kraje, ki so bili domus Dei et domus ecclesiae, kjer so se verniki lahko prepoznali kot Božja skupnost, kot ljudstvo, sklicano za bogoslužje in postavljeno v sveti zbor. Zato Bog lahko razglasi: »Jaz sem tvoj Bog in ti boš moje ljudstvo« (prim. 2 Mz 6,7; 5 Mz 14,2). Gospod ostaja zvest svoji zavezi (prim. 5 Mz 7,9) in zato Izrael postane Božje prebivališče, svet kraj njegove navzočnosti v svetu (prim. 2 Mz 29,45; 4 Mz 26,11-12). Zaradi tega Gospodova hiša predpostavlja prisotnost družine Božjih otrok. Tudi danes v molitvi posvetitve nove cerkve škof prosi, da bi bila to, kar po svoji naravi mora biti:
»[…] naj bo za vedno svet prostor […]
Tukaj naj voda božje milosti izmiva grehe ljudi,
da se bodo tvoji otroci, odmrli grehu,
prerajali za nebeško življenje.
Tukaj naj tvoji verniki
ob oltarni mizi obhajajo spominski obred velike noči
in se nasičujejo s Kristusovo besedo in njegovim Telesom.
Tukaj naj odmeva prijetna hvalna daritev,
angelskemu petju naj se pridružijo človeški glasovi
in naj se za rešitev sveta dviga nenehna molitev.
Tukaj naj ubogi dobivajo usmiljenje,
stiskani prihajajo do prave svobode
in vsi ljudje prejemajo dostojanstvo tvojih otrok,
dokler veseli ne dospejo do onega Jeruzalema, ki je zgoraj.«
Krščanska skupnost ni nikoli iskala osamitve in iz cerkve ni nikar naredila mesta z zaprtimi vrati. Kristjani, ki so bili vzgojeni za vrednoto skupnostnega življenja in iskanje skupnega dobrega, so si vedno prizadevali za vključitev v družbo, čeprav so se zavedali drugačnosti: biti v svetu, ne da bi mu pripadali in ne da bi se omejili nanj (prim. Pismo Diognetu, 5-6). Tudi v pandemičnem izrednem stanju je se pokazal čut velike odgovornosti: v poslušanju in sodelovanju z civilnimi oblastmi in s strokovnjaki so bili škofje in njihove ozemeljske konference pripravljeni sprejeti težke in boleče odločitve, vse do daljše prekinitve sodelovanja vernikov pri obhajanju evharistije. Ta kongregacija se globoko zahvaljuje škofom za prizadevanje in napor, ko so na najboljši možni način skušali dati odgovor na nepredvidene in zapletene razmere.
Takoj pa, ko bodo okoliščine to dopuščale, se je treba nujno in neodložljivo vrniti k normalnosti krščanskega življenja, v katerem je cerkvena stavba kot dom, obhajanje bogoslužja, zlasti evharistije, pa kot »vrhunec, h kateremu teži delovanje Cerkve, in hkrati vir, iz katerega izvira vsa njena moč« (Sacrosanctum Concilium, 10).
Zavedajoč se dejstva, da Bog nikdar ne zapusti človeštva, ki ga je ustvaril, in da tudi najhujše preizkušnje lahko rodijo sadove milosti, smo sprejeli oddaljenost od Gospodovega oltarja kot čas evharističnega posta, koristnega za ponovno odkritje njegovega življenjskega pomena, lepote in neizmerne dragocenosti. Takoj ko bo mogoče, pa se moramo vrniti k evharistiji z očiščenim srcem, z obnovljenim začudenjem, s povečano željo, da bomo srečali Gospoda, da bomo z njim, da ga bomo prejeli, da bi ga nesli bratom s pričevanjem življenja, polnega vere, ljubezni in upanja.
Ta čas pomanjkanja nam lahko da milost za razumevanje srca naših bratov mučencev v Abiteni (začetek 4. stoletja), ki so svojim sodnikom, čeprav so bili pred zanesljivo smrtno obsodbo, z vedro odločnostjo odgovorili: »Sine Dominico non possumus«. Absolutnega non possumus (ne moremo) in jasnosti pomena samostalnika srednjega spola Dominicum (kar je Gospodovega) ni mogoče prevesti z eno samo besedo. Kratek izraz povzema veliko bogastvo odtenkov in pomenov, ki se danes ponujajo naši meditaciji:
– Ne moremo živeti, biti kristjani, popolnoma uresničiti svoje človečnosti in želja po dobrem in sreči, prebivajočih v srcu brez Gospodove besede, ki v obhajanju bogoslužja privzame telo in postane živa beseda, ki jo Bog izgovarja za tistega, ki danes svoje srce odpre poslušanju;
– Ne moremo živeti kot kristjani, ne da bi bili deleži žrtve Križa, v kateri se Gospod Jezus daje brez zadržkov, da bi s svojo smrtjo rešil človeka, ki je umrl zaradi greha; Odrešenik pridružuje sebi človeštvo in ga vodi nazaj k Očetu; v objemu Križanega najde luč in tolažbo vsako človeško trpljenje;
– Ne moremo brez evharistične gostije, Gospodove mize, h kateri smo povabljeni kot sinovi in bratje, da bi prejeli istega vstalega Kristusa, navzočega v telesu, krvi, duši in božanstvu, v tistem nebeškem Kruhu, ki nas podpira v veselju in naporih zemeljskega romanja;
– Ne moremo brez krščanske skupnosti, Gospodove družine: potrebno je, da srečamo brate, ki z nami delijo Božje otroštvo, bratstvo s Kristusom, poklicanost in iskanje svetosti in odrešenja njihovih duš v bogati različnosti let, osebnih zgodb, karizem in poklicev;
– Ne moremo brez Gospodove hiše, ki je naša hiša, brez svetih krajev, kjer smo se rodili v veri, kjer smo odkrili previdnostno Gospodovo navzočnost in odkrili njegov usmiljeni objem, ki dviga padle, kjer smo posvetili svojo poklicanost redovniški hoji za Njim ali poročenosti, kjer smo prosili in se zahvaljevali, se veselili in jokali, kjer smo Očetu zaupali svoje drage, ki so dopolnili svoje zemeljsko romanje;
– Ne moremo brez Gospodovega dneva, brez nedelje, ki daje luč in smer zaporedju delovnih dni ter družinskim in družbenim odgovornostim.
Čeprav mediji opravljajo dragoceno služenje bolnim in tistim, ki jim je onemogočeno, da bi šli v cerkev, in so nudili veliko uslugo s prenašanjem svete maše v času, ko ni bilo možnosti, da bi jo obhajali skupnostno, pa noben prenos ni primerljiv z osebnim sodelovanjem in ga ne more nadomestiti. Nasprotno, zgolj ti prenosi sami na sebi nas predstavljajo tveganje, da nas oddaljijo od osebnega in intimnega srečanja z učlovečenim Bogom, ki se nam ni izročil na virtualen način, ampak stvarno, rekoč: »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem« (Jn 6,56). Ta telesni stik z Gospodom je življenjskega pomena, je nepogrešljiv in nenadomestljiv. Ko bodo ugotovljene in sprejete konkretno izvedljive rešitve za zmanjšanje okužbe z virusom na minimum, je potrebno, da vsi ponovno zasedejo svoje mesto v zboru bratov, da ponovno odkrijejo nenadomestljivo dragocenost in lepoto obhajanja bogoslužja, z okužbo navdušenja spet pokličejo in privabijo malodušne in prestrašene brate in sestre, ki so predolgo odsotni ali raztreseni.
Ta dikasterij namerava poudariti nekatera načela in predlagati nekaj smernic za delovanje, da bi spodbudili hitro in zanesljivo vrnitev k obhajanju evharistije.
Potrebna pozornost na higienske in varnostne predpise ne more voditi k sterilizaciji gest in obredov, k ustvarjanju, pa čeprav nezavednemu, strahu in negotovosti v vernikih.
Zaupamo v preudarno a odločno ravnanje škofov, da sodelovanje vernikov pri obhajanju evharistije javne oblasti ne bi opredelile kot »zbiranje« in da ga ne bi imeli za primerljivega ali celo podrejenega rekreativnim zbiranjem.
Bogoslužni predpisi niso materija, o kateri bi lahko sprejemale zakone civilne oblasti, ampak samo pristojne cerkvene oblasti (prim. Sacrosanctum Concilium, 22).
Sodelovanje vernikov pri obhajanju bogoslužja je treba olajšati, vendar brez improviziranih obrednih poskusov ter v polnem upoštevanju predpisov, ki so v bogoslužnih knjigah in urejajo njegov potek. V bogoslužju, ki je doživetje sakralnosti, svetosti in lepote, ki spreminja, vnaprej okušamo harmonijo večne blaženosti: skrbimo torej za dostojanstvo krajev, svete opreme, načinov obhajanja v skladu z zanesljivim pojasnilom 2. vatikanskega koncila: »Obredi naj sijejo od plemenite preprostosti« (Sacrosanctum Concilium, 34).
Vernikom je treba priznati pravico do prejemanja Kristusovega Telesa in do češčenja v evharistiji navzočega Gospoda na predvidene načine, brez omejitev, ki presegajo to, kar predvidevajo higienski predpisi, ki so jih izdale civilne oblasti ali škofje.
Verniki v obhajanju evharistije častijo vstalega Jezusa, ki je navzoč; vidimo, s kakšno lahkoto se izgubi čut češčenja, molitev češčenja. Prosimo pastirje, naj v svojih katehezah vztrajajo na potrebnosti češčenja.
Varno načelo, da se ne zmotimo, je pokorščina. Pokorščina pravilom Cerkve, pokorščina škofom. V težkih časih (pomislimo na primer na vojne, na pandemije) lahko škofje in škofovske konference dajo začasna določila, ki jih moramo ubogati. Pokorščina varuje zaklad, ki je bil zaupan Cerkvi. Ukrepi, ki jih zapovedo škofje in škofovske konference, prenehajo, ko se stanje normalizira.
Cerkev bo še naprej varovala človeško osebo v njeni celoti. Pričuje o upanju, vabi nas k zaupanju v Boga, opominja nas, da je zemeljsko bivanje pomembno, a da je veliko bolj pomembno večno življenje: naš cilj, naša poklicanost je, da bi svoje življenje delili z Bogom za vso večnost. To je vera Cerkve, ki so jo skozi stoletja izpričevale trume mučencev in svetnikov, pozitivno sporočilo, ki nas osvobaja enodimenzionalnih enostranskosti in ideologij. Dolžni skrbi za javno zdravje Cerkev pridružuje oznanilo in spremljanje duš k večnemu življenju. Z zaupanjem se torej še naprej izročajmo Božjemu usmiljenju, prosimo za pomoč blažene Device Marije, ki je salus infirmorum in auxilium christianorum, za vse tiste, ki jih trdo preizkuša pandemija in kakršna koli druga nadloga, bodimo stanovitni v molitvi za tiste, ki so zapustili to življenje, in istočasno obnavljajmo sklep, da bomo priče Vstalega in oznanjevalci trdnega upanja, ki presega meje tega sveta.
V Vatikanu, 15. avgusta 2020
Praznik vnebovzetja blažene Device Marije
Papež Frančišek je na avdienci podpisanega kardinala prefekta Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov 3. septembra 2020 odobril to pismo in ukazal njegovo objavo.
Robert kard. Sarah, prefekt
Vir: Katoliška Cerkev
14. NEDELJA MED LETOM – (6. 7. 2025)04.07.2025
BR. AMBROŽ BREZOVŠEK JE BIL POSVEČEN V DUHOVNIKA28.06.2025
SV. PETER IN PAVEL – (29. 6. 2025)28.06.2025
VABLJENI, DA PRIJAVITE SVOJE OTROKE NA ORATORIJ, KI BO OD 30. JUNIJA DO 4. JULIJA10.05.2025
Novi papež je Robert Prevost iz Chicaga, ki si je nadel imel Leon XIV.08.05.2025
UMRL JE PAPEŽ FRANČIŠEK – POGREBNA SLOVESNOST JE BILA V SOBOTO 26. 4. OB 10. URI V VATIKANU.24.04.2025
Intervju z našo župljanko Anjo Vidmar Miletić na Aleteii. Pri nas je bila krščena na veliko soboto.19.04.2025
Ambrož Brezovšek: Večne zaobljube v domači župniji (FOTO)
Br. Ambrož Brezovšek je v domači župnijski cerkvi sv. Jerneja v Vojniku obljubil večno zvestobo Bogu.
Ambrož Brezovšek je kar nekaj let na Radiu Ognjišče deloval kot tehnik, nekajkrat se je preizkusil tudi pred mikrofonom. Pot pa ga je vodila med brate kapucine, v bratsko skupnost. Svoja vzgojna in študijska leta je preživel v samostanih v Italiji – Lendinara, Tortona in Milano. Po večnih zaobljubah reda mlajših bratov svetega Frančiška Asiškega bo študij nadaljeval na Teološki fakulteti v Ljubljani.
Kot je v pridigi včerajšnje slovesnosti dejal predstojnik bratov kapucinov br. Vlado Kolenko je br. Ambrož svoj »DA« izrekel za vse življenje in se ne bo končal ob zemeljskem koncu, ampak je odločilen za njegovo večno življenje.
»Nebesa zagotavlja naš redovni ustanovitelj sv. Frančišek, ki je šel po tej poti, po kateri nas vodita naše vodilo in konstitucije in nam pravi, to je ena izmed poti. Če jo vzameš resno, z vsem srcem, vodi v nebesa. In to je pot redovništva. Pot v nebesa vodi vsakega kapucina in vsakega izmed nas.«
Gospod čaka na primeren trenutek
Spomnil je na Ambroževo pismo in prošnjo za sprejem v njihov red. Takrat je omenil, da ga je Gospod klical že prej, še preden mu je lahko odgovoril.
»Tudi mnogi mladi ravnajo podobno. Koliko energije je potrebno, da se prekrije ali zatre ta klic, ki je globoko v srcu. Minevala so leta in dogodki, počel si lepe in prijetne stvari, globoko v srcu pa je ostajal klic. Gospod pa je čakal na tisti primeren trenutek, ko človek vidi, da se nima več smisla upirati Gospodu, ki je največja Ljubezen. Ker Gospodova ljubezen je velika, nekaj tako velikega, da si lahko zapustil svoje misli, načrte, kariero, človeško ljubezen in mu rekel, »da, za Teboj želim iti, Gospod. Kako se bo to zgodilo, kam vse me bo vodila moja pot, ne vem, ampak Tebi se izročam.««
Ambrožev znameniti stavek »pa zaka?« kot spodbuda za vse
Kar hitro po njegovi odločitvi ga je pot pripeljala v samostan, kjer je začel odkrivati redovništvo, kdo so kapucini, je opisoval br. Kolenko.
»Verjetno si tudi ti premišljeval, kdo sploh sem jaz, da se je Gospod ozrl name in me poslal v ta vinograd. Je tukaj moje mesto? In ko si stopal na pot vzgoje, so vzgojitelji prepoznali, da si na pravem mestu in je to prava pot. Verjetno pa danes ne bi izrekel svojega »DA«, če bi ti vzgojitelji o nekaterih stvareh samo govorili. Gotovo si vse to povezoval z realnim življenjem. Radoveden kot si, si velikokrat hotel vedeti, zakaj so stvari takšne kot so. Velikokrat si izrekel tisti tvoj znameniti »pa zaka?« In prav je tako. Velikokrat se tudi bratje premalokrat sprašujemo zakaj. Zakaj tako živimo, zakaj tako delujemo, zakaj tako govorimo, zakaj smo bolj evangeljski … In prepričan sem, da boš tudi ti mnogim pomagal, bratom in drugim ljudem, jih dvigal in jih s svojim optimizmom in dobro voljo vlival pogum in podajal roko.«
Na vprašanje »pa zaka?« ljudje nimamo vedno odgovora, Bog pa ga ima
»Bog ti je v življenju dal darove in talente, da jih boš lahko delil z drugimi. Prepričan sem, da si v tem času zorenja videl, kaj je tisti zaklad, za katerega si prodal vse in mu želiš slediti. Uboštvo, pokorščina in čistost naj bodo sredstva, da boš lažje sledil Gospodu in lažje živel ter izpolnjeval evangelij. Na tvoje vprašanje »pa zaka?«, ljudje nimamo vedno odgovora, Boga pa ga ima.
Mogoče ga ne bo razodel takoj, zagotovo pa v večnosti. Naj bo tvoj »DA« v pomoč vsem, nam in tistim, ki jih Bog kliče, da bomo zmogli vsak dan izrekati svoj »DA« Gospodu,« je s svojim razmišljanjem pridigo zaključil br. Vlado Kolenko.
Fotogalerija
Vir: Spletna stran Radia Ognjišče
Foto: Rok Mihevc
Nova biblično-molitvena skupina ‘Bog je ljubezen’
V naši cerkvi smo na Mali šmaren, 8. septembra 2020, ustanovili novo molitveno skupino. Ustanovil jo je pater in eksorcist Rozo Palić iz Trsta. Namenjena je vsem, ki želijo poglobiti svoj osebni odnos z Bogom.
Kako se moli?
Molitvene skupine »Bog je ljubezen« obstajajo že vrsto let in so razširjene v več državah v Evropi in po svetu. Njihovo poslanstvo in cilj je hoditi po poti svetosti in ozdravljenja na podlagi petih duhovnih korakov. Osrednji poudarek molitve je na Božji besedi naslednje nedelje, srečanje pa zmeraj začenjamo s posvetilnimi molitvami Jezusovemu in Marijinemu srcu ter kličemo Svetega Duha.
Da svoja srca pripravimo na srečanje z Gospodom v Božji besedi, se najprej v tišini spomnimo na svoje padce, ki nas zavedejo v greh in jih v srcu obžalujemo. Vse kar obtežuje naša življenja, čutenja, misli, vse kar nam zapira našo življensko pot, izročimo Jezusu. S tem ga povabimo v naše težave in ga prosimo, da nam jih pomaga reševati.
Na Gospodov dan se pripravimo z branjem in premišljevanjem beril, psalma in evangelija prihajajoče nedelje. Nedeljska Božja beseda je skrbno izbrana in vsakogar nagovarja glede na trenutek, v katerem se nahaja v svojem življenju. Božji besedi pozorno prisluhnemo, da lahko slišimo, kaj odmeva v našem srcu. To so besede, po katerih nam govori Gospod. Beseda ali stavek, ki sta nas najbolj nagovorila, sta pomembna za naše življenje, zato med tednom opazujemo znamenja, ki so s tem povezana.
Med molitvijo imamo tudi priložnost, da pred Jezusa v Najsvetejšem zakramentu prinesemo svoje prošnje. Bog je ljubeči Oče, ki nam želi le dobro in komaj čaka, nas usliši. V zavedanju, da je vse, kar imamo in smo velik Božji dar, je prav, da se Gospodu zahvalimo za mnoge prejete dobrote. Zahvaljujemo se za vse, kar smo že prejeli in kar še bomo.
Ob zaključku srečanja, ko je Božja beseda že dobila pomembno mesto v življenju zbranih bratov in sester, je dozorel trenutek za blagoslavljanje. S tem se odpiramo polnosti Božje milosti, ki naj z blagoslovom zaobjame vse potrebe Cerkve in sveta. Gospod po svoji ljubezni, milosti in vsemogočnosti blagoslovi vse; naše domove, družine, skupnosti, Cerkev, domovino, stvarstvo, bolnike, osamljene – vse, kar živimo in nas obdaja.
Molitev spremlja petje in češčenje Jezusa v Najsvetejšem zakramentu.
Prisrčno vabljeni!
Roža Brezovar in Barbara Sosič
Foto: Congerdesign, Pixabay
Oznanila – 27. nedelja
VABIMO VAS
ROŽNOVENSKA NEDELJA, praznik Rožnovenske Matere Božje, 7. oktober
Oktober – mesec rožnega venca: V mesecu oktobru radi molimo rožni venec, vsaj eno desetko na dan. V cerkvi molimo rožni venec pol ure pred mašo. Molimo ga tudi doma.
TEDEN ZA ŽIVLJENJE: Od 4. do 11. oktobra bo v Sloveniji potekal Teden za življenje 2020 pod geslom »Da bi si bili dobri sopotniki na poti v prihodnost.« (Nadškof dr. Alojzij Šuštar)
Letos zaradi covid razmer niso pripravili srečanj in tudi ne sv. maše na Brezjah ob začetku Tedna. Majhna skupina pa bo pred začetkom tedna izročila na Brezjah teden po Mariji Gospodu.
Vsebine Tedna bodo – tudi v obliki videoposnetkov – objavljene na strani www.gibanjezazivljenje.si.
Vabljeni k jutranji in večerni sveti maši in k molitvi v ta namen.
SEZNAM SKUPIN V ŽUPNIJI
Vabimo vas, da se pridružite kakšni skupini.
– MOLITVENA URA BOŽJEGA USMILJENJA: ponedeljek ob 18 30h v cerkvi
– BIBLIČNO MOLITVENA SKUPINA: BOG JE LJUBEZEN, vsak torek ob 19.45 uri v cerkvi. Skupino spremlja br. Luka.
– PRENOVA V DUHU ob petkih ob 18. uri v župnijskem domu (Samo 040 230 543)
– ŽUPNIJSKI MEŠANI PEVSKI ZBOR: ob petkih ob 20h
– MLADINSKA GLASBENA SKUPINA – ANSAMBEL (BEND), po dogovoru
– OTROŠKI PEVSKI ZBOR po dogovoru
– VOKALNO INSTRUMENTALNA SKUPINA (VIS): sreda ob 20.00
– BI.BEND v Bizoviku: vsak torek ob 19.00
– VOLČIČI (VV); ČETA IZVIDNIKI IN VODNICE (IV); NOVICIAT (NOPP); POPOTNIKI IN POPOTNICE (PP) in skupnost voditeljev (SKVO)
– ODRASLI SKAVTI, 1. sobota ob 19.00
Skavti bodo začeli s srečanji po 11. oktobru. Vse skavtske veje vabijo nove člane. Prijavite se lahko na spletni strani: http://ljubljana4.skavt.net/prijave. Dodatne informacije: Boštjan Čerin:
031 289 442, bostjan.cerin@gmail.com
Molitev poteka v več korakih. Najprej Jezusu izročimo vse kar nas teži – odpovemo se grehu, da lažje vstopimo v srečanje z Bogom in ga povabimo, da nam pomaga reševati naše težave. Z Božjo besedo prihajajoče nedelje se pripravimo na Gospodov dan: preberemo obe berili, psalm in evangelij. Nedeljska berila so skrbno izbrana. V svojem srcu zato poslušamo, katera beseda ali stavek sta se nas najbolj dotaknila. V naslednjem koraku pred Jezusa v Najsvetejšem zakramentu prinašamo svoje prošnje. Bog je Oče, ki nas ljubi, nam želi samo dobro in komaj čaka, da usliši naše prošnje. Mnogokrat se Jezusu za vse prejete dobrote pozabimo zahvaliti, zato sledi zahvaljevanje. Zahvaljujemo se mu za vse, kar smo že prejeli in kar še bomo. Končamo z blagoslovi, s katerimi kličemo Božji blagoslov na vse kar želimo, da Bog v svoji ljubezni blagoslovi: naš dom, naše družine, skupnosti, Cerkev, domovino… Molitev je obogatena s petjem in češčenjem Najsvetejšega zakramenta.
Molitvena skupina, ki jo duhovno spremlja brat Luka Modic, se srečuje vsak torek (19.45) po večerni sveti maši v cerkvi sv. Štefana. Prisrčno vabljeni.
NOVO VODSTVO SLOVENSKIH SKAVTOV: V nedeljo, 6. septembra so slovenski skavti na volitvah na Svetu Združenja izvolili novo vodstvo Slovenskih katoliških skavtov in skavtinj. Novi načelnik je postal Nejc Kurbus, nova načelnica pa Tjaša Sušin. Tjaša Sušin je bila pred nekaj leti tudi voditeljica v našem stegu Ljubljana 4. Pri vodenju slovenskih skavtov jima želimo veliko blagoslova.
27. nedelja med letom – SV. FRANČIŠEK ASIŠKI
1. Najvišji, vsemogočni,
dobri Gospod, tebi hvala,
slava in čast in ves blagoslov.
Tebi, najvišjemu, edinemu pristoji
in nihče ni vreden tebe imenovati.
2. Hvaljen, moj Gospod,
z vsemi tvojimi stvarmi
posebno s soncem, velikim bratom,
ki razsvetljuje dneve in nas.
Lepo je in v velikem sijaju žari.
Tebe, najvišji, odseva.
3. Hvaljen, moj Gospod,
v sestri luni in zvezdah;
ustvaril si jih na nebu jasne,
dragocene in lepe.
4. Hvaljen, moj Gospod,
v bratu vetru in zraku,
v oblačnem in jasnem,
sploh vsakem vremenu,
s katerim ohranjaš svoje stvari.
5. Hvaljen, moj Gospod,
v naši sestri vodi;
mnogo koristi ponižna,
dobra in čista.
6. Hvaljen, moj Gospod,
v našem bratu ognju,
v katerem nam noč razsvetljuješ;
lep je in vesel in krepak in močan.
7. Hvaljen, moj Gospod,
v naši sestri zemlji, ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji
in prinaša različno sadje
in pisane rože z zelenjem.
8. Hvaljen, moj Gospod,
v onih, ki zaradi tvoje ljubezni odpuščajo
in prenašajo slabosti in trpljenje.
Blagor njim, ki ostanejo v miru,
zakaj ti, Najvišji, jih boš kronal.
9. Hvaljen, moj Gospod,
v naši sestri smrti,
ki ji nihče v življenju ne uide.
Gorje njim, ki umrjejo v smrtnem grehu,
a blagor njim, ki počivajo v tvoji najsvetejši volji,zakaj druga smrt
jim ne bo mogla storiti žalega.
10. Hvalite in poveličujte mojega Gospoda in zahvalite se mu
in služite mu v veliki ponižnosti.
br. Matej Štravs, župnik
Foto: Aleš Čerin
OZNANILA – 26. nedelja
Godovi tedna
Naš brat Ambrož Brezovšek, bo imel večne obljube danes popoldne ob 17h v Vojniku priporočamo ga v vaše molitve.
TRIDNEVNICA pred praznikom sv. Frančiška se začenja v četrtek zvečer. Lepo vabljeni k svetim mašam. V soboto bomo pred večerno mašo ob 18.30 obhajali TRANZITUS ali spomin smrti sv. Frančiška.
Prvi četrtek in petek in sobota so ta teden. Vabljeni k zakramentom. Bolnike na domu bomo obiskali po običajnem sporedu v petek. V soboto ob 18.15 uri bo fatimska pobožnost ob prvi soboti. Pred mašo bo tudi priložnost za spoved.
V mesecu oktobru vabljeni k molitvi rožnega venca, vsaj eno desetko na dan. V cerkvi molimo rožni venec ½ ure pred jutranjo in večerno mašo. Molimo pa ga tudi doma osebno ali v družini.
Maša med tednom v Bizoviku bo od četrtka dalje ob 18.00.
TEDEN ZA ŽIVLJENJE, se začenja prihodnjo nedeljo.
SKUPINA ZA KATEHUMENE: Če poznate koga, ki bi se želel pripravljati na zakramente, ga lepo povabite. Prijavite se lahko pri br. Mateju Štravsu.
Naša sosednja – Župnija Kodeljevo vabi k sveti maši na praznik sv. Terezije Deteta Jezusa ta četrtek 1. oktobra ob 19. uri.
Umrla je ga. Saša Simonič, Gozdna pot 10. Pogreb bo jutri ob 14. uri na novih Žalah. Gospod daj ji večni pokoj. In večna luč naj ji sveti. Naj počiva v miru. Amen.
Tisk: na mizici lahko kupite novo Družino, Ognjišče, Mavrico, Božje okolje in ostali tisk.
br. Matej Štravs, župnik
Foto: Miro Meden
Rožni venec: Prenovljena in bolj pregledna stran
Saj bi rožni venec bolj pogosto molili, pa imamo težave s tem kako se ga pravilno moli.
Na prenovljeni strani, v obliki pregledne tabele, podajamo informacije o tem kateri dan v tednu se moli kateri del rožnega venca, s katerimi prošnjami in skrivnostmi.
Seveda podajamo tudi kako se moli celotni rožni venec – vsi štirje deli in katere molitve sodijo zraven in kdaj.
Povemo tudi nekaj o njegovi zgodovini in o tem kako je molitev cenil sv. papež Janez Pavel II., ki je po dolgih stoletjih treh delov rožnega venca (veseli, žalostni, častitljivi), dodal še četrtega (svetli).
Poudarimo pa tudi pomen molitve rožnega venca v današnjih dneh – rožni venec je na videz dolgočasna molitev ponavljanja.
Naj vam molitev rožnega venca prinese mir v vaša srca in naj vam pomaga, da na poti upodabljanja po Jezusu Kristusu rastete naproti cilju, ki je svetost.
OPOMBA: Stran dobro deluje tudi na telefonu.
Foto: Angelo Senchuke, Cathopic
Kardinal Robert Sarah: Z veseljem se vrnimo k evharistiji!
Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov je objavila pismo predsednikom škofovskih konferenc Katoliške cerkve o obhajanju bogoslužja med in po pandemiji COVID-19 z naslovom: Z veseljem se vrnimo k evharistiji! Papež Frančišek je na avdienci kardinalu Robertu Sarahu, prefektu omenjene Kongregacije, 3. septembra 2020 odobril objavo pisma.
Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov
Prot. št. 432/20
Z veseljem se vrnimo k evharistiji!
Pismo o obhajanju bogoslužja med in po pandemiji COVID-19 predsednikom škofovskih konferenc Katoliške cerkve
Pandemija, ki je posledica virusa COVID-19, je povzročila preobrate ne samo v družbenih, družinskih, gospodarskih, vzgojnih in delovnih dinamikah, ampak tudi v življenju krščanske skupnosti, vključno z liturgično razsežnostjo. Da bi virusu odvzeli prostor širjenja, je bila potrebna ostra socialna razdalja, ki je učinkovala na temeljno potezo krščanskega življenja: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, sem jaz sredi med njimi« (Mt 18,2); »Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in molitvah. Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno« (Apd 2,42-44).
Skupnostna razsežnost ima teološki pomen: Bog je odnos Oseb v Sveti Trojici; človeka ustvari v dopolnjujoči se odnosnosti med moškim in žensko, kajti »ni dobro za človeka, da je sam« (1 Mz 2,18), vstopi v odnos med moškim in žensko in tudi njiju kliče v odnos z Njim: kot je dobro spoznal sv. Avguštin, je naše srce nemirno, dokler se ne spočije v Njem (prim. Izpovedi, I, 1). Gospod Jezus je svoje javno delovanje začel tako, da je poklical k sebi skupino učencev, da bi delili z njim življenje in oznanilo Kraljestva; iz te male črede se je rodila Cerkev. Za opis večnega življenja Sveto pismo uporablja podobo mesta: nebeški Jeruzalem (prim. Raz 21); mesto in skupnost ljudi, ki med seboj delijo vrednote, temeljne človeške in duhovne resničnosti, kraje, čase in organizirane dejavnosti in ki sodelujejo pri gradnji skupnega dobrega. Medtem ko so pogani gradili templje, posvečene njihovim božanstvom, do katerih ljudje niso imeli dostopa, so kristjani takoj, ko so uživali svobodo bogoslužja, gradili kraje, ki so bili domus Dei et domus ecclesiae, kjer so se verniki lahko prepoznali kot Božja skupnost, kot ljudstvo, sklicano za bogoslužje in postavljeno v sveti zbor. Zato Bog lahko razglasi: »Jaz sem tvoj Bog in ti boš moje ljudstvo« (prim. 2 Mz 6,7; 5 Mz 14,2). Gospod ostaja zvest svoji zavezi (prim. 5 Mz 7,9) in zato Izrael postane Božje prebivališče, svet kraj njegove navzočnosti v svetu (prim. 2 Mz 29,45; 4 Mz 26,11-12). Zaradi tega Gospodova hiša predpostavlja prisotnost družine Božjih otrok. Tudi danes v molitvi posvetitve nove cerkve škof prosi, da bi bila to, kar po svoji naravi mora biti:
»[…] naj bo za vedno svet prostor […]
Tukaj naj voda božje milosti izmiva grehe ljudi,
da se bodo tvoji otroci, odmrli grehu,
prerajali za nebeško življenje.
Tukaj naj tvoji verniki
ob oltarni mizi obhajajo spominski obred velike noči
in se nasičujejo s Kristusovo besedo in njegovim Telesom.
Tukaj naj odmeva prijetna hvalna daritev,
angelskemu petju naj se pridružijo človeški glasovi
in naj se za rešitev sveta dviga nenehna molitev.
Tukaj naj ubogi dobivajo usmiljenje,
stiskani prihajajo do prave svobode
in vsi ljudje prejemajo dostojanstvo tvojih otrok,
dokler veseli ne dospejo do onega Jeruzalema, ki je zgoraj.«
Krščanska skupnost ni nikoli iskala osamitve in iz cerkve ni nikar naredila mesta z zaprtimi vrati. Kristjani, ki so bili vzgojeni za vrednoto skupnostnega življenja in iskanje skupnega dobrega, so si vedno prizadevali za vključitev v družbo, čeprav so se zavedali drugačnosti: biti v svetu, ne da bi mu pripadali in ne da bi se omejili nanj (prim. Pismo Diognetu, 5-6). Tudi v pandemičnem izrednem stanju je se pokazal čut velike odgovornosti: v poslušanju in sodelovanju z civilnimi oblastmi in s strokovnjaki so bili škofje in njihove ozemeljske konference pripravljeni sprejeti težke in boleče odločitve, vse do daljše prekinitve sodelovanja vernikov pri obhajanju evharistije. Ta kongregacija se globoko zahvaljuje škofom za prizadevanje in napor, ko so na najboljši možni način skušali dati odgovor na nepredvidene in zapletene razmere.
Takoj pa, ko bodo okoliščine to dopuščale, se je treba nujno in neodložljivo vrniti k normalnosti krščanskega življenja, v katerem je cerkvena stavba kot dom, obhajanje bogoslužja, zlasti evharistije, pa kot »vrhunec, h kateremu teži delovanje Cerkve, in hkrati vir, iz katerega izvira vsa njena moč« (Sacrosanctum Concilium, 10).
Zavedajoč se dejstva, da Bog nikdar ne zapusti človeštva, ki ga je ustvaril, in da tudi najhujše preizkušnje lahko rodijo sadove milosti, smo sprejeli oddaljenost od Gospodovega oltarja kot čas evharističnega posta, koristnega za ponovno odkritje njegovega življenjskega pomena, lepote in neizmerne dragocenosti. Takoj ko bo mogoče, pa se moramo vrniti k evharistiji z očiščenim srcem, z obnovljenim začudenjem, s povečano željo, da bomo srečali Gospoda, da bomo z njim, da ga bomo prejeli, da bi ga nesli bratom s pričevanjem življenja, polnega vere, ljubezni in upanja.
Ta čas pomanjkanja nam lahko da milost za razumevanje srca naših bratov mučencev v Abiteni (začetek 4. stoletja), ki so svojim sodnikom, čeprav so bili pred zanesljivo smrtno obsodbo, z vedro odločnostjo odgovorili: »Sine Dominico non possumus«. Absolutnega non possumus (ne moremo) in jasnosti pomena samostalnika srednjega spola Dominicum (kar je Gospodovega) ni mogoče prevesti z eno samo besedo. Kratek izraz povzema veliko bogastvo odtenkov in pomenov, ki se danes ponujajo naši meditaciji:
– Ne moremo živeti, biti kristjani, popolnoma uresničiti svoje človečnosti in želja po dobrem in sreči, prebivajočih v srcu brez Gospodove besede, ki v obhajanju bogoslužja privzame telo in postane živa beseda, ki jo Bog izgovarja za tistega, ki danes svoje srce odpre poslušanju;
– Ne moremo živeti kot kristjani, ne da bi bili deleži žrtve Križa, v kateri se Gospod Jezus daje brez zadržkov, da bi s svojo smrtjo rešil človeka, ki je umrl zaradi greha; Odrešenik pridružuje sebi človeštvo in ga vodi nazaj k Očetu; v objemu Križanega najde luč in tolažbo vsako človeško trpljenje;
– Ne moremo brez evharistične gostije, Gospodove mize, h kateri smo povabljeni kot sinovi in bratje, da bi prejeli istega vstalega Kristusa, navzočega v telesu, krvi, duši in božanstvu, v tistem nebeškem Kruhu, ki nas podpira v veselju in naporih zemeljskega romanja;
– Ne moremo brez krščanske skupnosti, Gospodove družine: potrebno je, da srečamo brate, ki z nami delijo Božje otroštvo, bratstvo s Kristusom, poklicanost in iskanje svetosti in odrešenja njihovih duš v bogati različnosti let, osebnih zgodb, karizem in poklicev;
– Ne moremo brez Gospodove hiše, ki je naša hiša, brez svetih krajev, kjer smo se rodili v veri, kjer smo odkrili previdnostno Gospodovo navzočnost in odkrili njegov usmiljeni objem, ki dviga padle, kjer smo posvetili svojo poklicanost redovniški hoji za Njim ali poročenosti, kjer smo prosili in se zahvaljevali, se veselili in jokali, kjer smo Očetu zaupali svoje drage, ki so dopolnili svoje zemeljsko romanje;
– Ne moremo brez Gospodovega dneva, brez nedelje, ki daje luč in smer zaporedju delovnih dni ter družinskim in družbenim odgovornostim.
Čeprav mediji opravljajo dragoceno služenje bolnim in tistim, ki jim je onemogočeno, da bi šli v cerkev, in so nudili veliko uslugo s prenašanjem svete maše v času, ko ni bilo možnosti, da bi jo obhajali skupnostno, pa noben prenos ni primerljiv z osebnim sodelovanjem in ga ne more nadomestiti. Nasprotno, zgolj ti prenosi sami na sebi nas predstavljajo tveganje, da nas oddaljijo od osebnega in intimnega srečanja z učlovečenim Bogom, ki se nam ni izročil na virtualen način, ampak stvarno, rekoč: »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem« (Jn 6,56). Ta telesni stik z Gospodom je življenjskega pomena, je nepogrešljiv in nenadomestljiv. Ko bodo ugotovljene in sprejete konkretno izvedljive rešitve za zmanjšanje okužbe z virusom na minimum, je potrebno, da vsi ponovno zasedejo svoje mesto v zboru bratov, da ponovno odkrijejo nenadomestljivo dragocenost in lepoto obhajanja bogoslužja, z okužbo navdušenja spet pokličejo in privabijo malodušne in prestrašene brate in sestre, ki so predolgo odsotni ali raztreseni.
Ta dikasterij namerava poudariti nekatera načela in predlagati nekaj smernic za delovanje, da bi spodbudili hitro in zanesljivo vrnitev k obhajanju evharistije.
Potrebna pozornost na higienske in varnostne predpise ne more voditi k sterilizaciji gest in obredov, k ustvarjanju, pa čeprav nezavednemu, strahu in negotovosti v vernikih.
Zaupamo v preudarno a odločno ravnanje škofov, da sodelovanje vernikov pri obhajanju evharistije javne oblasti ne bi opredelile kot »zbiranje« in da ga ne bi imeli za primerljivega ali celo podrejenega rekreativnim zbiranjem.
Bogoslužni predpisi niso materija, o kateri bi lahko sprejemale zakone civilne oblasti, ampak samo pristojne cerkvene oblasti (prim. Sacrosanctum Concilium, 22).
Sodelovanje vernikov pri obhajanju bogoslužja je treba olajšati, vendar brez improviziranih obrednih poskusov ter v polnem upoštevanju predpisov, ki so v bogoslužnih knjigah in urejajo njegov potek. V bogoslužju, ki je doživetje sakralnosti, svetosti in lepote, ki spreminja, vnaprej okušamo harmonijo večne blaženosti: skrbimo torej za dostojanstvo krajev, svete opreme, načinov obhajanja v skladu z zanesljivim pojasnilom 2. vatikanskega koncila: »Obredi naj sijejo od plemenite preprostosti« (Sacrosanctum Concilium, 34).
Vernikom je treba priznati pravico do prejemanja Kristusovega Telesa in do češčenja v evharistiji navzočega Gospoda na predvidene načine, brez omejitev, ki presegajo to, kar predvidevajo higienski predpisi, ki so jih izdale civilne oblasti ali škofje.
Verniki v obhajanju evharistije častijo vstalega Jezusa, ki je navzoč; vidimo, s kakšno lahkoto se izgubi čut češčenja, molitev češčenja. Prosimo pastirje, naj v svojih katehezah vztrajajo na potrebnosti češčenja.
Varno načelo, da se ne zmotimo, je pokorščina. Pokorščina pravilom Cerkve, pokorščina škofom. V težkih časih (pomislimo na primer na vojne, na pandemije) lahko škofje in škofovske konference dajo začasna določila, ki jih moramo ubogati. Pokorščina varuje zaklad, ki je bil zaupan Cerkvi. Ukrepi, ki jih zapovedo škofje in škofovske konference, prenehajo, ko se stanje normalizira.
Cerkev bo še naprej varovala človeško osebo v njeni celoti. Pričuje o upanju, vabi nas k zaupanju v Boga, opominja nas, da je zemeljsko bivanje pomembno, a da je veliko bolj pomembno večno življenje: naš cilj, naša poklicanost je, da bi svoje življenje delili z Bogom za vso večnost. To je vera Cerkve, ki so jo skozi stoletja izpričevale trume mučencev in svetnikov, pozitivno sporočilo, ki nas osvobaja enodimenzionalnih enostranskosti in ideologij. Dolžni skrbi za javno zdravje Cerkev pridružuje oznanilo in spremljanje duš k večnemu življenju. Z zaupanjem se torej še naprej izročajmo Božjemu usmiljenju, prosimo za pomoč blažene Device Marije, ki je salus infirmorum in auxilium christianorum, za vse tiste, ki jih trdo preizkuša pandemija in kakršna koli druga nadloga, bodimo stanovitni v molitvi za tiste, ki so zapustili to življenje, in istočasno obnavljajmo sklep, da bomo priče Vstalega in oznanjevalci trdnega upanja, ki presega meje tega sveta.
V Vatikanu, 15. avgusta 2020
Praznik vnebovzetja blažene Device Marije
Papež Frančišek je na avdienci podpisanega kardinala prefekta Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov 3. septembra 2020 odobril to pismo in ukazal njegovo objavo.
Robert kard. Sarah, prefekt
Vir: Katoliška Cerkev
OZNANILA – 25. nedelja (2020)
IZ ŽIVLJENJA NAŠE ŽUPNIJE
ZAČETEK VEROUKA: V tem tednu smo začeli z veroukom. Pri verouku bomo upoštevali navodila slovenskih škofov in priporočila NIJZ-ja. Prosimo vas, da k verouku prihajajo le otroci, ki so zdravi.
V letošnjem šolskem letu bomo imeli le sestanke za starše birmancev in prvoobhajancev za starše ostalih razredov pa ne. Za vsa vprašanja in predloge smo vam kateheti na razpolago pred in po verouku (zunaj), po telefonu in po elektronski pošti.
Vabimo vas, da tudi vi v svoji okolici spodbudite starše, ki še oklevajo, ali vpisati ali ne vpisati otroke k verouku, da otroke vpišejo k verouku. Če kdo še ni vpisal otroka k verouku, naj ga čim prej vpiše v uradnih urah v župnijski pisarni.
OTROCI, KI SE BODO NA NOVO PRIDRUŽIL VEROUKU V VIŠJIH RAZREDIH: Tudi letos bomo v primeru, da bo dovolj zanimanja pri verouku imeli posebno skupino za otroke, ki se bodo k verouku na novo pridružili v višjih razredih. Če poznate, kakšno družino, v kateri imajo osnovnošolske otroke od 3. do 9. razreda, pa bi se želeli pridružiti verouku, se lahko obrnete na župnika. Ti otroci bodo hodili k rednemu verouku poleg tega pa se bomo še nekaj krat srečali v posebni skupini.
PREDŠOLSKI VEROUK: Zaradi korona virusa in premajhnega zanimanja smo se odločili, da letos ne bo predšolskega verouka.
KATEHETSKI MAŠI – maši za blagoslov v tem veroučnem in šolskem letu, bosta prihodnjo nedeljo, 27. septembra ob 9.15 v Štepanji vasi in ob 9.15 v Bizoviku. Ob lepem vremenu bosta ti maši zunaj. Lepo vabljeni!
KATEHUMENI – UVAJANJE ODRASLIH V KRŠČANSTVO: Katehumeni preteklega leta: V teh dneh se bo ponovno začela srečevati skupina katehumenov, ki se je lansko šolsko leto pripravljala na prejem zakramentov, pa smo zaradi korona virusa srečanja prekinili. Člani te skupine bodo zakramente prejeli v drugi polovici oktobra.
Katehumeni tega veroučnega leta: Tudi letos bomo imeli v župniji skupino odraslih katehumenov, ki se bodo pripravljali na zakramente: krst, obhajilo in birmo. Kar nekaj kandidatov, ki se bodo v letošnjem letu pripravljali na zakramente uvajanja v krščanstvo že imamo. Če poznate kakšnega odraslega, ki nima katerega od teh zakramentov in bi ga želel prejeti, se obrnite na br. Mateja Štravsa. Srečanja se bodo začela v sredo, 21. oktobra ob 18. uri. Če bo treba bomo termin prilagodili. K skupini se lahko pridružite tisti župljani, ki bi želeli poglobiti svojo vero. Vabljeni.
BIRMA: Danes je v naši župniji birma. Med nami je bil birmovalec nadškof Stanislav Zore, ki je 17. mladim podelil zakrament svete birme. Vse birmance priporočamo v vaše molitve.
VESELA NOVICA: V našo bratsko skupnost je v teh dneh prišel naš ponovinec br. Ambrož Brezovšek, ki je v zadnjih letih preživel svoja vzgojna in študijska leta v naših samostanih v Italiji (Lendinara, Tortona, Milano). Sedaj bo nadaljeval s študijem na Teološki fakulteti v Ljubljani. Br. Ambrož bo imel večne obljube prihodnjo nedeljo 27. 9. ob 17. uri v župnijski cerkvi sv. Jerneja v Vojniku. Priporočamo ga v vaše molitve. Br. Ambrož veselimo se te. Dobrodošel med nami!
VABIMO VAS
ROMARSKI SHOD OB GODU SV. PATRA PIJA BO V SOBOTO 26. 9. V KAPUCINSKEM SAMOSTANU V ŠKOFJI LOKI.
Program romarskega shoda:
Lepo vabljeni!
NOVI BRALCI: Vabimo vas, da se na novo pridružite skupini bralcev Božje besede. Bralci pridete na vrsto za branje približno enkrat mesečno pri nedeljskih svetih mašah. Javite se gospe Mateji Šuškovič (041 715 433) ali br. Mateju Štravsu.
ČIŠČENJE ŽUPNIJSKE CERKVE: Prav tako vabimo nove prostovoljce, ki bi bili pripravljeni enkrat mesečno čistiti župnijsko cerkev. Javite se gospe Miri Škufca (030 520 025), ali br. Mateju Štravsu. Bog povrni vsem, ki čistite naši cerkvi.
LIKANJE CERKVENIH PRTOV: Do sedaj sta cerkvene prte v Štepanji vasi likali gospa Marija Velečič in gospa Lojzka Miklavec. Gospa Lojzka zaradi starosti ne more več opravljate tega prostovoljnega dela. Za njeno dolgoletno požrtvovalno delo, se ji iskreno zahvaljujemo. Zelo bomo veseli, če se lahko namesto gospe Lojzke javi kakšna gospa, ki bi bila pripravljena gospe Mariji pomagati pri likanju cerkvenih prtov v Štepanji vasi. Javite se br. Mateju Štravsu.
BIBLIČNA SKUPINA: Ponovno se redno vsako sredo ob 20. uri v prvi učilnici v 1. nadstropju v župnijskem domu srečuje biblična skupina. Letos jo vodi br. Primož Kovač. Lepo vabljeni.
VEROUK ZA SREDNEJŠOLCE: Vsak četrtek ob 18. bo v kuhinji župnijskega doma potekal verouk za srednješolce in 9. razred, ki ga bo vodil br. Luka Modic. Prvo srečanje bo ta četrtek 24. septembra. Lepo vabljeni! Animatorji pa se bodo občasno srečevali ob nedeljah zvečer.
25. nedelja med letom Z VESELJEM SE VRNIMO K EVHARISITIJI
Iz pisma o obhajanju bogoslužja med in po pandemiji COVID-19, ki ga je predsednikom škofovskih konferenc Katoliške cerkve poslal prefekt kongregacije za bogoslužja kardinal Robert Sarah.
»Takoj pa, ko bodo okoliščine to dopuščale, se je treba nujno in neodložljivo vrniti k normalnosti krščanskega življenja, v katerem je cerkvena stavba kot dom, obhajanje bogoslužja, zlasti evharistije, pa kot »vrhunec, h kateremu teži delovanje Cerkve, in hkrati vir, iz katerega izvira vsa njena moč«.
Ne moremo živeti kot kristjani, ne da bi bili deleži žrtve Križa, v kateri se Gospod Jezus daje brez zadržkov, da bi s svojo smrtjo rešil človeka, ki je umrl zaradi greha; Odrešenik pridružuje sebi človeštvo in ga vodi nazaj k Očetu; v objemu Križanega najde luč in tolažbo vsako človeško trpljenje;
Celotno pismo je objavljeno na župnijski spletni strani.
br. Matej Štravs, župnik
Foto: Aleš Čerin (cerkev sv. Marka v Vrbi), Miro Meden (Jalovec)
OZNANILA – 24. nedelja
Godovi tedna
Iz župnije
Začetek verouka je jutri v ponedeljek 14. septembra. Tisti, ki še niste vpisali svojih otrok k verouku ste vabljeni, da to storite v tem tednu v času uradnih ur v župnijski pisarni. Veroučni urnik je v tiskanih oznanilih in na spletni strani. Katehetska nedelja bo v nedeljo 27. septembra.
Molitvena ura božjega usmiljenja pred Najsvetejšim je ponovno vsak ponedeljek ob 18.30. Molitvena skupina Bog je ljubezen se bo srečevala vsak torek ob 20. uri v cerkvi. Vabljeni.
Biblična skupina, ki jo bo vodil br. Primož, ta teden ponovno začenja s rednimi tedenskimi srečanji. Srečanja so ob sredah ob 20. uri v župnijskem domu. Vabljeni.
BIRMANSKA DEVETDNEVNICA, ki je za birmance obvezna, poteka do petka, vsak dan ob 19.00, razen v torek, ko bo v Bizoviku.
SLOVESNOST SVETE BIRME bo prihodnjo nedeljo, 20. septembra ob 9.15. Birmovalec bo nadškof Stanislav Zore. V primeru lepega vremena bo sv. maša zunaj na travniku. Maša ob 10.30 uri prihodnjo nedeljo bo prestavljena na 11. uro, maša v Bizoviku pa bo ob 8. uri in ne ob 9 15 uri. Birmance botre in starše priporočamo v vaše
Srečanje birmancev, botrov in staršev z birmovalcem nadškofom Stanislavom Zoretom bo to sredo, 16. septembra ob 17.45 uri v cerkvi v Štepanji vasi. Srečanje je za birmance obvezno, starši, botri in vsi ostali župljani lepo vabljeni. Gospod nadškof bo med mašo na razpolago za spoved. Lepo vabljeni.
Skupina bralcev Božje besede in skupina za čiščenje cerkve: Vabimo vas, da se na novo pridružite skupini bralcev Božje besede in skupini, ki čisti cerkev. Za bralce se javite pri gospe Mateji Šuškovič, za čiščenje cerkve pa pri gospe Miri Škufca, za obe skupini se lahko javite tudi pri br. Mateju Štravsu.
MLADI: Vseslovensko srečanje mladih, ki običajno poteka 3. soboto v septembru v Stični, bo to soboto potekalo na več lokacijah po vsej Sloveniji. Mladi se lahko še danes prijavite na spletni strani sticna.net.
Sveti zakon želijo skleniti: Anja Banjanac, Novosadska 14 in Matic Bizjak, Zgornje Pirniče 24d ter Klara Povše, Pot na Fužine 39 in Klemen Čotar, Nartinikova 1 Kranj Šmartin. Zaročence priporočam v molitev.
V tem tednu je umrl in bil pokopan Noviščak Ivan, Ob Sotočju 2. Gospod daj mu večni pokoj. In večna luč naj mu sveti. Naj počiva v miru. Amen.
Foto: Miro Meden
Marko Rijavec: Bratski opomin
Vsi težko prenesemo kritiko, bodimo pošteni, vsem nam je težko o sebi slišati nekaj slabega, težko prenašamo, da smo v resnici pač tudi grešniki, zmotljivi, ne samo, ampak tudi nepopolni ljudje.
Kritika pač v nas, tudi nehote, zamaje dolgo in skrbno grajeno prepričanje, da smo – če že ne ravno najboljši – pred ljudmi vsaj eni izmed boljših, beri: popolnejših ljudi. Neupravičeno, bi rekel, ker slabi ljudje le redko prejemajo kritike na svoj račun. Kajti kogar ne kritizirajo, ni nujno popoln človek, je pa gotovo človek brez prijateljev.
Da je tako s kritiko, je gotovo posledica splošnega imperativa uspešnosti, ki nam ga v splošnem nalaga družba, in nepopolnost, ki jo kritika v nas nedvomno dokazuje, pač v tem kontekstu ne more biti nič zaželenega.
Uspešnosti namreč ni brez tekmovanja, tekmovanja pa ni brez nasprotnikov. Zato tako težko prenesemo kritiko, ker ljudi, s katerimi živimo, potemtakem dojemamo kot tekmece, njihovo opominjanje pa kot privoščljivo klatenje s piedestala, ki smo si ga težko priborili, kot pomembno tekmo, v kateri smo izgubili. Kakšen absurd! Da nam je ravno imperativ uspešnosti zavora za življenjsko rast, ki je ne more biti nikjer drugje kakor samo v skupnosti …
Da bi skupnost ostala
Opominjanje je namreč izredno pomembna stvar za obstoj skupnosti, ta pa je tako za kristjana, kot za vsakega drugega človeka bistvenega pomena. »Glejte, kako dobro in kako prijetno je, če bratje složno prebivajo skupaj … Zakaj tam je Gospod zapovedal blagoslov, življenje na veke.« (Ps 133,1.3b) Jezus se zato sam postavi kot nekdo, ki je vedno prisoten tam, kjer je skupnost (Mt 18,20). Zato opomin predstavi kot nekaj, na čemer je treba vztrajati za vsako ceno. Če namreč ne zadostuje bratski pogovor, potem je treba pomoči prijateljev, če tudi ta ne pomaga, potem še pomoč vse Cerkve, šele potem lahko Učenec reče, da je storil vse, kar je lahko (Mt 18,16-17).
Opominjamo se namreč zato, da »pridobimo svojega brata« (Mt 18,15), torej da iz svoje skupnosti koga ne bi izgubili, ne pa zato, da bi se naslajali nad njegovimi napakami ali da bi se pred seboj in drugimi pokazali kakor boljši. Zato dobra kritika ne more potekati pred javnostjo, recimo v medijih, ne more se stvari dobro razreševati na trgu, ampak najprej »med štirimi očmi« (Mt 18,15), to je pravi kraj bratskega opomina, zaupni, intimni pogovor, šele potem bosta oba v pogovoru razumela, da so njeni cilji izrazito dobrohotni.
misel ob 23. navadni nedelji, leto A
Vir: Blog Marka Rijavca, Besede za srce
Foto: Aleš Čerin
Stiska nas ožema kot limone, a nismo sami
O tem kaj priteče iz nas, ko nas življenje stiska in ožema ter, da je treba “sok” ovrednotiti in da se je treba stisk celo veseliti.
Smo kot limone
Če stisneš limono, iz nje priteče limonin sok. Skupaj s sladkorjem in vodo daje osvežilno pijačo. Limona mora biti zrela, da se razvije prava aroma, in limono je treba močno stisniti in jo zavrteti ob ostrino ožemalca.
Zdi se, da smo v teh časih kot limone. Stiskata in ožemata nas teža epidemije in teža ukrepov zoper hude posledice. Na nas je pritisnil popolnoma drugačen način življenja. Doma smo (bili). Z delom od doma in šolanjem od doma. Nevajeni. Nekateri po ves dan. Nekaj mesecev.
Ovrednotimo sok
Kaj je priteklo iz nas? Okusen sok, ki se ga – razredčenega in s sladkorjem – uporabi za okusno pijačo? Ali morda koncentrat grenkobe, gnilobe, smrdljivosti, ki ga ne moreš toliko razredčiti in dodati dovolj sladkorja, da bi prekril smrad? Sedaj je priložnost, da ta »sok« opazujemo, ga povonjamo in kritično ovrednotimo. Poudarjam: svoj sok, druge pustite pri miru.
Če »sok« smrdi, si to priznajmo. Če pa smrdi nam in ni primeren za osvežilno pijačo, potem smrdi tudi drugim in tudi drugih ne osveži. Ti drugi so najprej moji bližnji: žena, otroci, starši. Pač oni, ki lahko »vohajo« to, kar iz mene priteče. Na Facebook profilu še vedno lahko objavljamo slike lepe limone, tudi slike soka lahko objavim. Ne bo smrdelo.
Nismo sami
Bog pa je dober. Bog dopusti stiske, nas ne pušča samih in ima v stiskah dober načrt za nas. Zame in za družbo kot celoto. Daje nam možnost, da vidimo in »zavohamo«, kaj je v nas.
Bog pravi celo takole: Moji bratje, kadar pridete v razne preizkušnje, imejte to za čisto veselje, saj spoznavate, da preizkušenost vaše vere ustvarja stanovitnost. Za stanovitnost pa naj bo značilno popolno delo, da boste popolni in celoviti in vam ne bo ničesar manjkalo (Jak 1,2-4).
Bog nas očitno vabi v to, da se »stiskanja in ožemanja« veselimo, ker to preizkuša našo vero in nas naredi bolj stanovitne. Angleški prevod pravi vzdržljive (endurance). Za stanovitnost in vzdržljivost pa velja, da nas to dela popolne (tudi zrele, odrasle). Fino.
V bistvu moramo torej reči: »Stiskaj korona, stiskaj. Mi se ne damo. Še bolj bomo stanovitni in vzdržljivi.« In prav to bomo potrebovali, ker stisk še ni konec. In jih nikoli ne bo.
Še nas bo stiskalo …
Približuje se nam še gospodarska stiska in – upam, da ne – stiska družbenih nemirov. Še bo iz nas tekel sok. Tisti iz še večjih globin. Tudi tega bo treba ovrednotiti. In ga z Božjo pomočjo in milostjo izboljševati. O tem drugič.
Prvič objavljeno v tedniku Družina, 14.6.2020
Foto: Moritz Nie, Unsplash