In sreča je, da je pred mano pot

Janez Menart je takole zapisal na koncu pesmi ‘Vzpon’: ” … in sreča je, da je pred mano pot, in to da vem, da slast je v tem, da grem.”

Pot po pokrajini in še kakšna

Takole pred poletjem se zavem, da je ‘pred mano pot’. Že nekaj let zapovrstjo si poleti privoščim nekaj dni samotnih poti po kakšni od slovenskih pokrajin. Ne izbiram si več (pogosto) tistih poti, ki vodijo v sivino strmih skal, sploh ne več nadelanih ferat in brezpotij po naših Alpah, ne iščem več adrenalina, … pač pa samoto gozdov, košenin, osamljenih kmetij in malih zaselkov po podeželju. Na pot odidem sam le z najnujnejšo opremo, vodnikom in zemljevidom, Svetim pismom in romarsko posteljo (spalka in podloga).

Dolga samotna pot ima več vidikov: je pot po pokrajini, je premagovanje naporov, je pa tudi pot v prostore Njegove milosti, kamor človek le stežka vstopi v vsakdanjosti časa. Zdi se, da dolga samotna pot to omogoči, a ne vedno in sploh ne avtomatsko. Meni vstop v te “prostore” omogoči kombinacija – napor in samota dolge poti ter prebiranje Božje besede, kar simbolno sporoča tudi vsebina žepa hlač, kjer sta vedno vodnik po poti in Sveto pismo. Odmik, obvezno mora biti vsaj tridnevni, omogoča možnost za premislek, premik malo bliže Gospodu in iskanje njegove volje za moje življenjske odločitve.

Še ena pot je na takem romanju: pot v “prostor” do soljudi, ki jih srečuješ. Ne do vseh. A moja izkušnja je, da na dolgih poteh srečam ljudi, ki jih je treba srečati, ljudi, s katerimi si imamo kaj podeliti. Na eni od poti se me je dotaknilo srečanje z možem, ki je želel – potem, ko me je gostil na svojem domu – z menoj prehoditi del poti. Na štiriurni poti sva se pogovarjala o čisto vsakdanjih rečeh, skupaj molila in, neverjetno, v teh nekaj urah sva zmogla “odriniti zelo na globoko”, prav do bolečine. Kot bi skupaj vstopila v prostor Njegove milosti.

Hvaležnost za možnost

Kako malo in kako redko sem hvaležen zaradi samega dejstva, da je vedno pred mano pot. Še več, redko se zavemo da moram biti hvaležni, da sploh lahko grem na pot. Da se lahko gibljem, da imam zdrava transportna sredstva – noge.

In še bolj redko se zavem, da je v tem, da lahko grem, da pravzaprav sploh lahko grem, pravzaprav slast. Hvala pesniku, da me je na to spomnil. Pravzaprav hvala Bogu za pesnike, ki odhajajo tja, kjer mi še nismo bili in nam povedo kako je tam. Na svoj način.

Jezus je tudi je govoril o poti

“In kamor jaz grem, poznate pot. Tomaž mu je rekel: “Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?” Jezus mu je dejal: “Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.” Jn 14, 4-6

Ta pot pa je težka, zahtevna, a edina prava. Bogu hvala zanjo. Morda bi lahko takole parafraziral pesnika v kombinaciji z zgornjimi vrsticami iz Evangelija: “In sreča je, da On je pot, in to da vem, da slast je v tem, da vem, da On je prava pot.”

Zakompliciral? Še sam moram dvakrat prebrati, da razumem vse pomene.

Objavljeno v Frančiškovem prijatelju.

Foto: Pixel2013, Pixabay

/0 KOMENTARJEV/

Marko Rijavec: Ljubezen ostaja, ko odhaja

Če smo iskreni, nas življenje z vsemi izgubami in preizkušnjami samo pripelje do sklepa, da je verjetno najpomembnejša stvar v življenju nekega človeka naučiti se prav imeti rad. Vsi naši odnosi služijo temu, si mislim, tisti, ki so vzdržali in tisti, ki so propadli, vse naše pehanje in rast in vsi naši porazi, vsak drobec zemlje, ki jo okušamo ob svojih padcih. Vse samo zato, da bi se naučili ljubiti. Ne, ker bi bilo to samo nekaj zaželenega, nekaj, kar bi ustrezalo idealu človeka, ampak ker je to nujno, ker je to tako nekaj bistveno človeškega, da brez tega preprosto ne moremo. To vemo, tudi ko tega še nismo sposobni razumeti, v maternici, prisesani na prsi, ko se v strahu oklenemo očeta, kadar med učenjem za maturo ne moremo odmisliti njenih čarobno modrih oči …

»Če me kdo ljubi, se drži moje besede«

Učim se, tudi danes, tudi jutri se bom. Ob vseh ostalih občudujem ljubezen Boga, menda je v moje življenje prišla kot čisti blagoslov, tako čista in tako zrela je, bolj kot vse naše ljubezni. Naše ljubezni so vse po vrsti še vse tako mlečnozobe in plehke, celo malce prevzetne in domišljave, Njegova pa je … drugačna.

Njegova ljubezen sicer ne dovoli dvoma. On ima rad, to je njegovo bistvo, apostol Janez bi rekel, da je to vse, kar moramo vedeti o Bogu. On ljubi, to je njegovo ime. Če se nam zdi, da nas nima rad, to najverjetneje torej pomeni le, da njegove ljubezni ne razumemo.

»Odhajam in pridem k vam«

On torej ljubi. In pravi, da bo vedno ostal med svojimi (Mt 28,20), da bo v življenju svojega otroka vedno prisoten, a ne tako, kot si to predstavlja večina sodobnih staršev. Naši starši želijo biti svojim otrokom blizu tako, da jim kupujejo telefone, ker želijo vsak trenutek vedeti, kje so in kaj počnejo. Nekakšen Big Brother svojih otrok želijo postati, večni varuh, povejmo si iskreno, z nikomer ga nočejo deliti.

Bog je drugačen, bistveno drugačen. Ko je povedal vse, kar je moral povedati, ko je svojim otrokom podaril najbolj svete reči, svoje vrednote, se nerazumljivo umakne. Med nami pusti svojega Duha, nekakšen odmev svojih besed, ta »vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.« (Jn 14,26) To pa je tudi vse. Zatem odide in pusti, da otroci živijo sami, da se sami odločajo. Ne vsiljuje jim svojega mnenja. Seveda trpi, ko gleda svoje otroke v trnju, v svinjariji življenja, a tudi ta »pasivnost« je del njegove ljubezni, in ta je zaupanje svojim otrokom. Ker je to, da sledijo ljubezni, pač zapisano v njih, o tem so slišali, to so občutili, potem pa se morajo za to sami odločiti. Prav ta svoboda je izraz največje ljubezni, ki je najbolj pristna in najbolj resnična takrat, ko izpušča, ko svojim željam navkljub pusti oditi. Namreč zato, ker daje človeku dostojanstvo.

In to je tisto, česar se moram še naučiti: s svojo ljubeznijo dajati ljudem dostojanstvo. Ne miloščine, slabe vesti ali dolga, ampak dostojanstvo, »svoj mir«, če uporabim Jezusove besede. Potem bom lahko umrl.

(misel ob 6. velikonočni nedelji, leto C)

Vir: Marko Rijavec, blog Besede za srce

Foto: Michael Schwarzenberger , Pixabay

/0 KOMENTARJEV/

Ne recite, da ste grešniki, da ste polni napak in da zato sveto obhajilo ni za vas

Takole je zapisala in v uvodu v sveto mašo pri slovesnosti prvega svetega obhajila povedala gospa Polona Stegu. Hvala, ker ste delili z nami.

Prebrala sem misel nekega svetnika*: “Ne recite, da ste grešniki, da ste polni napak in da zato sveto obhajilo ni za vas. Bilo bi tako, kot če bi rekli, da ste preveč bolni in da zato nočete ne zdravnika ne zdravil.”

Evharistija je trenutek, ko se Bog sklanja k nam pod podobo kruha in vina. To je velika skrivnost, ko se nam, popotnikom na tem svetu, Jezus daje v hrano, ko smo lačni ljubezni, lačni miru, lačni veselja, lačni smisla.

K evharistiji ne pristopamo, ker smo tako dobri ali pa ker si jo zaslužimo – tako kot večino stvari na tem svetu. Če pristopamo v svoji slabosti, brez »mask« in s hvaležnostjo v srcu, lahko Bog naredi velike čudeže: tisoči vsakodnevni opravki postanejo ena smiselna celota, nemir se spremeni v mir, »ki presega vsak razum«, v srce se naseli veselje, ki »ni od tega sveta«. Morda ostanejo stvari in situacije enake, iste, a naš pogled je drugačen, z druge perspektive, »od zgoraj«.

Dragi prvoobhajanci: BLAŽ, EVA, JAN, JAŠA, KIARA, MAŠA, NIKOLINA, NUŠA, NIKA, PIA, PETER, ROK, TAJA, TINKARA, TRISTAN, URBAN in VID!

Želimo vam, da bi Jezusa sprejeli s hvaležnostjo in ga objeli z veseljem.

*sv. Janez Vianney

Foto: David Eucaristía from Pixabay

/0 KOMENTARJEV/

Oznanila 7. velikonočne nedelje

IZ ŽIVLJENJA SLOVENSKE CERKVE

FESTIVAL DRUŽIN, ki se ga v zadnjih letih udeleži nekaj sto udeležencev, bo potekal med 14. in 16. junijem 2019 na dvorcu Visoko v Poljanski dolini. Celoten program je oblikovan tako, da se lahko vključi cela družina (ne le otroci). Dogajanje poteka v naravi, tempo programa pa je tak, da lahko vsak najde nekaj zase – izbirali boste lahko med športnimi in ustvarjalnimi aktivnostmi, se udeležili delavnic in predavanj, se učili novih spretnosti … ali pa le klepetali (s starimi ali novimi) znanci in uživali v pristnem druženju. Prijave in informacije

POSTANITE PRIJATELJI RADIA OGNJIŠČE: Pridružite se družini Prijateljev Radia Ognjišče, ki šteje nekaj manj kot 15.000 članov, poslušajte ta katoliški Radio in ga tudi finančno podprite s 30 € na leto, (to je 2,5 eur na mesec – lahko pa darujete po svojih zmožnostih). Prijavite se tako, da pokličete na Radio na 01/512-11-26 ali pošljete mail: na pro@ognjisce.si. Prijatelji Radia Ognjišče omogočajo, da ta Radio lahko obstaja. Več informacij

ROMANJE BOLNIKOV IN INVALIDOV NA BREZJE: Revija Ognjišče in Slovenska Karitas tudi letos, v soboto 15. junija 2019, organizirata 51. narodno romanje bolnikov, invalidov in ostarelih k Mariji Pomagaj na Brezje. Romarsko mašo ob 10. uri bo letos vodil mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl. Pred mašo bo skupna molitev rožnega venca, zgodaj popoldne pa bodo v cerkvi litanije Matere Božje z odpevi.

IZ ŽIVLJENJA NAŠE ŽUPNIJE

DOBRODELNI KONCERT ZA NAŠO ŽUPNIJSKO KARITAS: Ta torek, 28. 5., je bil zelo lep dobrodelni koncert, za našo župnijsko Karitas, ki ga je pripravil Deški zbor Schellenburg. Na koncertu se je zbralo 552,30 eur za župnijsko Karitas. Hvala za vse vaše darove. Tisti, ki niste mogli priti na koncert lahko slike in krajši posnetek tega dobrodelnega koncerta.

AVDICIJA ZA DEŠKI ZBOR SCHELLENBURG: Deški zbor vabi na avdicijo, za nove člane zbora. Avdicija, ki bo v Uršulinskem samostanu na Plečnikovem trgu v 1A v Ljubljani, bo 10. 6., 13. 6. in 18. 6., vsakič ob 16. uri, je namenjena fantom od 7. leta do mutacije. Zbor ima vaje ob torkih od 16.00 do 17.45. Prijave na deskizbor.schellenburg@gmail.com

VABIMO VAS

  • PRVO SVETO OBHAJILO v naši župniji bo letos za vse veroučence 3. razreda v nedeljo, 2. junija ob 9.15, v Štepanji vasi (17 prvoobhajancev). Molimo za prvoobhajance, prvoobhajanke, njihove starše in družine!
  • MAŠA ZA BREZDOMCE BO v torek, 4. junija ob 16.30 v Štepanji vasi. Sveto mašo bo imel upokojeni ljubljanski nadškof Alojzij Uran.
    – SKLEP VEROUČNEGA LETA bo prihodnjo nedeljo, 9. junija. Spričevala bodo delili vsi kateheti najprej v Bizoviku pri maši, ki se bo začela ŽE OB 9. URI, nato pa v Štepanji vasi pri maši ob 10.30.
  • SKLEP SKAVTSKEGA LETA: nedelja, 16. junij, pri maši ob 9.15 v Štepanji vasi.
  • PROJEKCIJA IGRANO DOKUMENTARNEGA FILMA O BLAŽENEM LOJZETU GROZDETU z naslovom SRCE SE NE BOJI bo v torek, 18. junija ob 20. uri, v dvorani našega župnijskega doma. Film so pripravili v studiu Davida Sipoša (pripravili so tudi film o škofu Antonu Volku, ki smo ga pri nas predvajali oktobra 2017). Več informacij
  • LETNI ORATORIJ v ŠTEPANJI VASI, 30. JUNIJ – 5. JULIJ 2019. Osrednji lik letošnjega oratorija bo Peter Klepec. Oratorij bo potekal vsak dan od 9.00 do 16.00, predvidoma v sredo bo oratorijski izlet. Prijavnice dobite pri verouku, zadaj v cerkvi in na spletni strani. Prijavite se do 9. junija. Vabljeni!
  • Posebnost letošnjega oratorija je dan za starše in otroke, ki se bo začel v nedeljo, 30 junija, z mašo ob 9.15 v Štepanji vasi, zaključek do 12.30.
  • ROMANJE ZA MLADE V ASSISI: za mlade od 22. do 28. julija; Informacije in prijave
  • ROMANJE ZA ODRASLE V SAN GIOVANNI ROTONDO K SV. P. PIJU bo od 17. do 22. avgusta. Informacije in prijave

POSTOPEK ZA BEATIFIKACIJO ŽRTEV KOMUNISTIČNEGA TOTALITAIZMA MED NJIMI TUDI JANEZ PAVČIČ IZ BIZOVIKA

Postulator kapucin br. Metod Benedik OFMCap me je v imenu pobudnika Slovenske škofovske konference z dopisom z dne 10. aprila 2018 prosil za začetek škofijskega postopka za beatifikacijo žrtev komunističnega totalitarizma.

Žrtve komunističnega totalitarizma so: duhovnik Lambert Ehrlich, bogoslovec Alojzij Breznik, duhovnik Franc Cvar, učiteljica in organistka Anica Drobnič, cistercijan p. Placid Grebenc, duhovnik Srečko Huth, duhovnik Franc Kek, duhovnik Janko Komljanec, duhovnik Franc Kramarič, duhovnik Franc Nahtigal, učiteljica Marica Nartnik, učiteljica Ivanka Novak-Škrabec, duhovnik Valentin Oblak, duhovnik Jakob Omahna, dijak učiteljišča Janez Pavčič iz Bizovika, Marijina sestra Antonija Premrov, križnik p. Ivan Anton Salmič, laik Lenart Velikonja, laik Anton Murgelj, laik Alojzij Murgelj, študent Jaroslav Kikelj, duhovnik Matej Krof, duhovnik Ignacij Nadrah, bogoslovec Bernard Štuhec, bogoslovec Emil Kete in učiteljica Veronika Lestan.

Ker je bilo v dosedanjih postopkih v zvezi z ugotavljanjem mučeništva omenjenih žrtev komunističnega totalitarizma potrjeno, da obstaja gotovost o njihovem mučeništvu, prošnjo sprejemam v skladu s čl. 43, § 1 navodila »Sanctorum Mater« in to objavljam v Sporočilih slovenskih škofij.

Po določilih čl. 43, § 3 navodila »Sanctorum Mater« pozivam vse vernike, naj sporočijo vse podatke, ki bi bili koristni za ta postopek, možne ovire oz. nasprotovanja glede katerega izmed kandidatov ter morebitna uslišanja na priprošnjo žrtev komunističnega totalitarizma na naslov: Nadškofija Ljubljana, Ordinariat, Ciril-Metodov trg 4, p. p. 1990, 1001 Ljubljana.

Vernike naših škofij tudi vabim, da za beatifikacijo žrtev komunističnega totalitarizma molijo in se priporočajo njihovi priprošnji.

msgr. Stanislav Zore OFM nadškof

7. Velikonočna nedelja – ENO V KRISTUSU

Apd 7,55-60; Ps 9; Raz 22,12-14.16-17.20; Jn 17,20-26

Ko mi ljudje pripovedujejo o smrti svojih najbližjih, je pretresljivo slišati, kako se nekaterim vtisnejo v spomin zadnje besede umirajočih. Morda gre za zadnje naročilo očeta ali matere, moža ali žene. »Storil sem, kakor mi je naročil(a),« pogosto povedo. Zadnje besede nekega človeka so tistim, ki ga imajo radi, dragocene, na neki način svete. Vsem, ki ljubimo Kristusa, bi morale biti njegove poslovilne besede, izrečene pri zadnji večerji, dragocene in še bolj svete od drugih.

Kristus v svoji velikoduhovniški molitvi prosi, da bi tisti, ki »bodo verovali« vanj, »bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi« (Jn 17,21) ter »da bi bili eno, kakor sva midva eno: jaz v tebi in ti v meni, da bi bili popolnoma eno« (23). V nekaj vrsticah evangelija kar trikratna želja po edinosti. In to po popolni edinosti! Zgodovina skupnosti njegovih učencev nam govori drugače. Razdelili smo se in se še delimo. Seveda pa edinost med Kristusovimi učenci ne pomeni uniformiranosti, ki bi zanikala enkratnost in neponovljivost vsakega posameznika. Edinosti ne moremo graditi na zanikanju človekove osebnosti.

Sam Gospod prosi za nas! Čeprav je Kristus odšel k Očetu in je »že povišan nad nebesa; vseeno pa na zemlji trpi ob vsem, kar čutimo težkega mi kot njegovi udje« (sv. Avguštin). Odšel je k Očetu, da bi nam poslal Svetega Duha, ki bo počelo edinosti. Prosimo, naj nam Gospod pošlje tega Duha edinosti.

(Po: Božo Rustja: Tvoje obličje iščem)

br. Matej Štravs, župnik

/0 KOMENTARJEV/

Deški zbor Schellengurg: Ubrani glasovi za brezdomce (VIDEO)

Na dobrodelnem koncertu za brezdomce, ki prihajajo v našo župnijo in za njih zgledno poskrbi naša župnijska Karitas, je nastopil Deški zbor Schellenburg.

Peli so že pri maši, po maši so nas pa presenetili z bogatim koncertom Marijinih pesmi. Čudoviti glasovi, ubrano petje fantov, pod vodstvom s. Božene Kutnar in s spremljavo organistke s. Diane Novak.

Bogu hvala in hvala fantom ter sestrama za koncert. Hvala tudi vam dragi župljani za vaše darove.

V imenu Karitas se je zboru in sestrama zahvalila vodja župnijske Karitas Iva Žnidaršič, v imenu župnije pa župnik Matej Štravs.

[modula id=”2051″]

Foto in video: Aleš Čerin

/0 KOMENTARJEV/

Marko Rijavec: Da nas ne bi bilo strah

Večkrat sem razmišljal, kaj nekega človeka pahne v odločitev, da dela slabo. Tako nenaravno se to zdi, tako zelo za življenje nepotrebno, da ne pridem do drugega zaključka, kot da človek slabega ne dela iz gole hudobije, ampak zgolj iz strahu. Čemu bi namreč kdo ubijal, če ne zato, ker ga je pred drugim strah? Čemu bi lagal, če ne zaradi istega razloga? Čemu bi kdo svojo vrednost moral potrjevati z mišicami in nasiljem, če ne zato, ker ga je strah manjvrednosti in zavrnitve? Čemu bi si kdo uničeval življenje z drogami, alkoholom, če ga ne bi bilo strah resničnosti, če ji ne bi hotel pripadati? Kaj bi sicer imel od vsega tega?

Strah pokončuje človeka

Ni torej strah samo neprijeten, celo škodljiv je. Iz strahu prihaja zlo na svet. Zato Jezus tolikokrat pravi: »Ne bojte se.« Ali kot tokrat: moje ovce se nikoli ne bodo »pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke.« (Jn 10,28) Človek mora to vedeti, da ga ne popade strah, namreč to, da je nekdo »večji od vseh« (Jn 10,29) in da je ta nekdo, Oče, na naši strani.

Toda kako naj to kdo verjame, ko je pa toliko stvari, ampak res veliko stvari večjih in močnejših od nas, ko je življenje je pretežko in prekruto, da bi skozenj lahko šel tako brezskrbno kakor ovca za svojim pastirjem? Ko je življenje takšno, da se strah zdi bolj naraven odgovor od zaupanja in brezskrbnosti?

Jezusova družina

Toda strah ni naraven. Naravno je čutiti varnost. Varnega pa se čutimo, ko imamo koga ob sebi. Nekoga, ki ne bo odšel. Kot veliko otrok je bilo tudi mene strah teme. In ta strah sem premagal, a ne tedaj, ko sem bil dovolj velik, da se mi razumsko tema ni zdela nič strašljivega, ampak veliko prej, takrat, ko sta mi oče in mama dala vedeti, da sta blizu in da sem zato lahko miren. Da bosta tu, če me bo strah, in da bosta samo s tem, da bosta vstopila v sobo, vsak moj strah tudi premagala. To je bila moja oporna točka.

Vendar pa je ne bi mogel imeti, če ne bi vedel, da sta moja, da sta člana moje družine, da jima pripadam in onadva meni, da smo torej zato po krvi, neločljivo povezani. Za vedno. Tako kot učenci z Jezusom, saj jih vendar kliče »moje ovce« (Jn 10,27). Biti »ovca« pa v Jezusovem besednjaku ni nič ponižujočega, za Izraelca ovca ni simbol podrejenosti ali ničvrednosti, ampak ravno narobe. Ovca je bila zanje nekakšen »član družine«. Živela je v hiši skupaj s človekom, »zrasla je pri njem skupaj z njegovimi otroki. Od njegovega grižljaja je jedla in iz njegovega kozarca je pila. V njegovem naročju je spala in mu bila kakor hči.« (2 Sam 12,3)

Jezus nas ima torej za svoje »ovce«, za člane svoje družine. Ne le za prijatelje, ampak za člane družine, ki jih druži posebna vez, močnejša od razlogov, od koristi, tudi od stvari, ki nas ponavadi ločujejo. To je razlog, ki nam ga Jezus želi dati: družina smo in nič nas ne bo ločilo med seboj. Nikoli. In to moramo verjeti – da nas ne bi bilo strah. Ker je strah edino, česar se res moramo bati.

(misel ob 4. velikonočni nedelji, leto C)

Vir: Marko Rijavec, blog Besede za srce

Foto: Reto Gerber, Pixabay

/0 KOMENTARJEV/

Naš Mitja Rudolf v Družini: Dotaknil sem se dna

V Družini je bil pred časom objavljen prispevek o našem  Mitji Rudolfu. Bogu hvala za njegov zgled.

Mitja Rudolf je svojo bodočo ženo Mileno spoznal, ko si je zvijal joint pred kapelo lurške Matere Božje na Rakovniku. Takrat je zaradi odvisnosti od heroina že tretje leto živel na ulici, na Rakovnik pa se je večkrat zatekel po topel obrok. Dotaknil se je samega dna, ko ga je doseglo Milenino povabilo, naj se pridruži romanju v Medžugorje, in mu odprlo pot v novo življenje.

“Zadeval sem se z vsem, kar je bilo pri roki”

Rodil se je v razbiti družini. Starši so se ločili, ko je bil star nekaj mesecev, zato je prva leta preživel pri babici. Ko se je pozneje mama spet poročila, ga je vzela k sebi, a se v novi družini nikoli ni počutil sprejetega. O svojih strahovih in kompleksih se ni z nikomer pogovarjal. V najstniških letih se je začel družiti s starejšimi in se zapletal v vedno večje težave.

Mama se je odločila, da ga pošlje v vzgojni zavod. Mitja se spominja, da so bili v popravnih domovih pogosto prepuščeni sami sebi: “Vzgojitelji so ‘odpikali’ osemurni delovnik in odšli domov k svojim družinam, k svojim otrokom, skrbem in problemom.” Gojenci pa so svoje težave pogosto reševali z nasiljem. Medtem ko je z veliko težavo končeval šolo, je njegovo pot zapečatil heroin.

“Zadeval sem se z vsem, kar je bilo pri roki,” razlaga Mitja. “Če bi mi takrat nekdo ponudil strihnin, bi vzel tudi to. Nobenih meja nisem več imel. Ker sem bil brez vrednot, brez hrbtenice, nisem bil v stanju, da bi drogi rekel ne.” Tako je pri dvajsetih pristal na ulici. Zdelo se je, da je skorajšnji konec neizbežen.

Šola življenja v skupnosti Cenacolo

Potem je prišlo do srečanja pred lurško Marijo, v katerem Mitja danes vidi čisti poseg Božjega usmi­ljenja. Spoznal je Mileno, ki ga je povabila, naj se med prvomajskimi prazniki pridruži romarjem v Medžugorje. Šel je, a po vrnitvi se je življenje nadaljevalo po starem, prihajala pa je že tretja zima, ki bi jo preživel na ulici. Njegove možnosti za preživetje so bile vse manjše. Jeseni ga je Milena poiskala v neki kleti in ga spet spravila na romarski avtobus za Medžugorje. Odpeljali so ga k p. Slavku Barbariču, ki ga je po hitrem postopku sprejel v skupnost Cenacolo. Za Mitja se je začela nova kalvarija, a tokrat z vstajenjskim razpletom.

“Začetek je bil peklenski,” se spominja Mitja. “Abstinenčna kriza navzven, znotraj pa še hujša kriza. Kako težko ti je, ko vidiš razkorak med tem, kar si ti v sebi oziroma kar sploh nisi, in tistim, kar živijo fantje v skupnosti. Mnogi od njih so imeli za sabo veliko težje življenjske zgodbe od mene, pa so v skupnosti postali občudovanja vredni ljudje. Skupnost v vsakem trenutku postavlja predte ogledalo. Zahteva, da o sebi odkriješ popolno resnico, le ta te namreč lahko odreši. Resnica, ki je Jezus. Hkrati te skupnost uči, kako izstopiti iz samega sebe, pogledati stiske drugih. Cenacolo ni terapija, ni zapor, je resnična šola življenja.”

Jezus zdravi rane ob dveh zjutraj

Do prihoda v skupnost vere ni poznal, tu pa so ga preprosto soočili z dejstvom, da dan začenjajo z molitvijo v kapeli, a če ne želi, mu ni treba zraven in gre lahko takoj na delo. “Vse življenje sem kljuboval, zato sem seveda tudi zdaj. Raje sem šel delat kot molit,” pove Mitja. Navsezgodaj zjutraj je vozil samokolnice zemlje in v začetku januarja ga je pri tem pošteno zeblo. Vozil je mimo kapele, ki je bila lepo osvetljena, topla, iz nje se je slišalo petje.

Jezen je bil in nekoč je vstopil, da bi se vsaj malo pogrel. In začel prihajati vse pogosteje. Pozneje se je večkrat pridružil tudi fantom, ki so ob dveh zjutraj vstajali in odhajali za eno uro molit pred Najsvetejše. “Povedali so mi, da Jezus tu ozdravlja vse tiste rane, ki jih ne more noben psiholog, psihiater, terapevt ali vzgojitelj, noben sistem.” Videl je, kako zelo drugačni so fantje, ki so to svetlobo svobodno izbrali, od tistih, ki tega niso naredili, in njihov zgled ga je močno nagovoril.

“Ti fantje so pri Jezusu dobivali moč, da so zmogli težo vsakdanjika, težo vseh svojih težav, ran iz preteklosti. Hoja skozi skupnost je navsezadnje hoja za Kristusom, nikoli dokončana pot,” pravi Mitja.

Podarjeno življenje

Po petih mesecih bivanja v skupnosti v Medžugorju so ga premestili v skupnost v Italijo, kjer je preživel še skoraj tri leta. V tem času je prejel zakramente, ki so bili tudi edina priložnost, ko ga je med zdravljenjem obiskala mama.

Po končanem zdravljenju bi lahko ostal v Italiji, a ga je nekaj vleklo nazaj v Slovenijo. Vrnil se je v Ljubljano in pri maši pri frančiškanih spet začel srečevati Mileno. Njune poti so se spet prepletle in pet let po prvem srečanju na Rakovniku sta se poročila. “Pred svojo ženo ne morem blefirati,” pove Mitja. “Spoznala me je, ko sem spal na kartonih. V klet mi je prinesla sendvič!” Danes imata tri otroke in vsako leto obiščejo Medžugorje.

Mitja je prepričan, da ga brez skupnosti ne bi bilo več. “Dotaknil sem se dna; ni bilo več kam, razen v smrt. Kar živim zdaj, mi je resnično podarjeno.” Tako kot se marsikdo od ozdravljenih članov odloči, da bo podaril kakšno leto svojega življenja za služenje skupnosti, vrača Mitja del tega, kar je prejel, tako, da pričuje po župnijah in v evangelizacijski akciji Deli Jezusa.

Želi biti zgled poti iz obupa v upanje in smisel, iz žalosti v radost, iz smrti v življenje, iz teme v svetlobo. “Jezus je zame vse: luč, radost in življenje. Ko po Božji milosti postaneš orodje Božjega usmiljenja, ko zmoreš izstopiti iz sebe, premagati sebičnost in videti stiske drugih ljudi, ko postaneš podaljšana Božja roka v ta svet – to je zame trenutek, ki mu rečem velika noč.”

Objavljeno z dovoljenjem. Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 16 in na Aleteii 12.5.2019

Foto: Vid Ponikvar / Sportida, Družina

/0 KOMENTARJEV/

Sporočilo nadškofa pred evropskimi volitvami 

Pojdimo na volitve in podprimo Evropo, ki bo spoštovala krščanske korenine in vrednote.

Slovenski škofje vabimo vse državljanke in državljane, da se volitev v Evropski parlament, ki bodo prihodnjo nedeljo, 26. maja 2019, zanesljivo udeležijo in podprejo kandidatke in kandidate ter stranke, ki si prizadevajo za evropsko Slovenijo in Evropo krščanskega izročila.

Volilni rezultat bo naslednjih pet let pomembno vplival na življenje vseh prebivalcev Evropske unije. V času migrantske krize, nepredvidljivih ekonomskih razmer, varnostnih izzivov in verjetnem odhodu Velike Britanije iz Evropske unije moramo s temi volitvami podpreti Evropsko unijo kot jamstvo za varnost in red ter mirno sožitje in sodelovanje v Evropi.

Obenem pričakujemo, da bodo poslanci nove sestave Evropskega parlamenta podprli tiste rešitve, ki bodo učinkovito odgovorile na pojav verske nestrpnosti do kristjanov v Evropi in po svetu, prav tako pa aktivno skrbeli za spoštovanje vseh človekovih pravic in solidarnosti med ljudmi. Zato vas lepo vabimo, da se prihodnjo nedeljo udeležite volitev in tako izpolnite svojo državljansko dolžnost.

Molitev

Bog naš Oče,
Gospod zgodovine,
hvala ti za snovalce združene Evrope,
ki so po vojni prepoznali,
da kličeš vse narode k spravi,
solidarnosti in miru.
Hvala Ti za vse,
ki so se v totalitarnih časih
pogumno zavzemali za našo svobodo in dostojanstvo.
Prosimo Te,
prebudi v nas duha odgovornosti,
da bomo za Evropski parlament izbrali predstavnike,
ki bodo zvesti tvoji Besedi,
spoštovali krščansko izročilo
in se zavzemali za vrednote,
ki si nam jih zaupal.
Naj bo naša Evropa
domovina spoštovanja družine,
človekovega življenja
ter prostor odpuščanja, pravičnosti in miru.

Sv. Benedikt – prosi za nas.
Sv. Brigita Švedska – prosi za nas.
Sv. Katarina Sienska – prosi za nas.
Sv. Edith Stein – prosi za nas.
Sv. brata Ciril in Metod – prosita za nas.

Amen.

Kaj so za Radio Ognjišče o evropskih volitvah povedali naši škofje.

Foto: Pixabay

/0 KOMENTARJEV/

Oznanila 5. velikonočne nedelje

IZ ŽIVLJENJA SLOVENSKE CERKVE

SPOROČILO NADŠKOFA msgr. STANISLAVA ZORETA PRED EVROPSKIMI VOLITVAMI: Pojdimo na volitve in podprimo Evropo, ki bo spoštovala krščanske korenine in vrednote.

Slovenski škofje vabimo vse državljanke in državljane, da se volitev v Evropski parlament, ki bodo prihodnjo nedeljo, 26. maja 2019, zanesljivo udeležijo in podprejo kandidatke in kandidate ter stranke, ki si prizadevajo za evropsko Slovenijo in Evropo krščanskega izročila.

Volilni rezultat bo naslednjih pet let pomembno vplival na življenje vseh prebivalcev Evropske unije. V času migrantske krize, nepredvidljivih ekonomskih razmer, varnostnih izzivov in verjetnem odhodu Velike Britanije iz Evropske unije moramo s temi volitvami podpreti Evropsko unijo kot jamstvo za varnost in red ter mirno sožitje in sodelovanje v Evropi.

Obenem pričakujemo, da bodo poslanci nove sestave Evropskega parlamenta podprli tiste rešitve, ki bodo učinkovito odgovorile na pojav verske nestrpnosti do kristjanov v Evropi in po svetu, prav tako pa aktivno skrbeli za spoštovanje vseh človekovih pravic in solidarnosti med ljudmi. Zato vas lepo vabimo, da se prihodnjo nedeljo udeležite volitev in tako izpolnite svojo državljansko dolžnost.

MOLITEV PRED VOLITVAMI V EVROPSKI PARLAMENT
Bog naš Oče,
Gospod zgodovine,
hvala ti za snovalce združene Evrope,
ki so po vojni prepoznali,
da kličeš vse narode k spravi,
solidarnosti in miru.
Hvala Ti za vse,
ki so se v totalitarnih časih
pogumno zavzemali za našo svobodo in dostojanstvo.
Prosimo Te,
prebudi v nas duha odgovornosti,
da bomo za Evropski parlament izbrali predstavnike,
ki bodo zvesti tvoji Besedi,
spoštovali krščansko izročilo
in se zavzemali za vrednote,
ki si nam jih zaupal.
Naj bo naša Evropa
domovina spoštovanja družine,
človekovega življenja
ter prostor odpuščanja, pravičnosti in miru.
Sv. Benedikt – prosi za nas.
Sv. Brigita Švedska – prosi za nas.
Sv. Katarina Sienska – prosi za nas.
Sv. Edith Stein – prosi za nas.
Sv. brata Ciril in Metod – prosita za nas.
Amen.

VABIMO VAS

  • ŠMARNICE: v maju vas vabimo k obisku šmarnic zjutraj ali zvečer.
  • SKAVSTSKA MAŠA Z OBLJUBAMI bo danes, 19. 5. ob 13. uri, v bližini Komende. V primeru dežja bo obred potekal v cerkvi Spreobrnjenja apostola Pavla v Križu pri Komendi. Skavte priporočamo v vaše molitve.
  • MAŠA v Domu starejših občanov bo v sredo, 22. maja ob 15.00.
  • PROŠNJI DNEVI: od ponedeljka, 27. maja, do srede, 3290. maja.
  • VNEBOHOD je v četrtek 30. maja.
  • DOBRODELNI KONCERT za našo župnijsko Karitas bo v torek, 28. maja, po večerni maši. Sodeloval bo Deški zbor Schellenburg in drugi.
  • SKLEP ŠMARNIC BO V PETEK, 31. maja, pri večerni maši ob 19. uri v Štepanji vasi in v Bizoviku.
  • PRVO SVETO OBHAJILO v naši župniji bo letos za vse veroučence 3. razreda v nedeljo, 2. junija ob 9.15 v Štepanji vasi. Molimo za prvoobhajance, prvoobhajanke, njihove starše in družine.
  • MAŠA ZA BREZDOMCE BO v torek, 4. junija ob 16.30. v Štepanji vasi. Sveto mašo bo imel upokojeni ljubljanski nadškof Alojzij Uran.
  • SKLEP VEROUČNEGA LETA bo v nedeljo, 9. junija. Spričevala bodo delili vsi kateheti najprej v Bizoviku pri maši, ki se bo začela ŽE OB 9. URI, nato pa v Štepanji vasi pri maši ob 10.30.
  • SKLEP SKAVTSKEGA LETA: nedelja, 16. junij pri maši ob 9. 15.
  • LETNI ORATORIJ v ŠTEPANJI VASI, 30. JUNIJ – 5. JULIJ 2019. Osrednji lik letošnjega oratorija bo Peter Klepec. Oratorij bo potekal vsak dan od 9.00 do 16.00, predvidoma v sredo bo oratorijski izlet. Prijavnice dobite pri verouku in zadaj v cerkvi. Prijavite se do 9. junija. Vabljeni!
  • ROMANJE ZA MLADE V ASSISI: Bratje kapucini vabimo mlade od 17. do 30. leta na romanje v Assisi od 22. do 28. julija; Romanje vodijo: br. Jakob Kunšič, br. Jurij Štravs, br. Luka Modic, s. Anja. Informacije in prijave
  • ROMANJE ZA ODRASLE V SAN GIOVANI ROTONDO K SV. P. PIJU bo od 17. do 22. avgusta. Romanje vodijo: br. Stane, br. Miha in br. Primož in s. Petra. Več o romanju. Informacije in prijave

NOVA ZAPOVED LJUBEZNI

(Apd 14,21b-27; Ps 145; Raz 21,1-5a; Jn 13,3r-33a.34-35)

Časnikarji in predstavniki oblasti ter različnih organizacij so se zbrali na železniški postaji v Chicagu, da bi pozdravili Nobelovega nagrajenca za mir leta 1952. Ko je stopil iz vlaka, so kamere začele snemati in predstavniki oblasti so mu podajali roke in govorili, kako velika čast je za njih, da ga lahko pozdravijo. Prijazno se jim je zahvalil. Nato je pogledal čez njihove glave in jih prosil, če mu za trenutek oprostijo. Stopil je skozi množico in se približal starejši črnki, ki se je mučila s prenašanjem težkega kovčka. Vzel ji ga je in ga prenesel do avtobusa. Ženi je še pomagal vstopiti, ji zaželel srečno vožnjo in se poslovil. Medtem je množica čakala. Obrnil se je k ljudem in rekel: »Oprostite, ker ste morali tako dolgo čakati.« To je bil Albert Schweitzer, znani zdravnik in misijonar, ki je svoje življenje preživel tako, da je pomagal ubogim v Afriki. Eden od članov odbora za sprejem je nekemu časnikarju takole komentiral dogodek: »Takrat sem prvič videl hodečo pridigo« (Drobne zgodbe z biserom, 121).

Ko danes Kristus v evangeliju pravi: »Otroci, novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj!« (Jn 13,34), hoče poudariti, da je temeljna in pravzaprav edina zapoved, ki nam jo daje, zapoved medsebojne ljubezni. Seveda Jezus ni samo govoril o ljubezni, ampak nam je dal zgled ljubezni,
saj pravi: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!«

(Po: Božo Rustja: Tvoje obličje iščem)

OBVESTILO V ZVEZI S POGREBI V NAŠI ŽUPNIJI

Po možnosti najprej pokličite župnika. Nato vse za pogreb uredite na Žalah, kjer tudi najavite cerkveni pogreb. Spodbujamo, da se dogovorite za pogreb z mašo, ker je dragoceno, da je pokojnik navzoč pri sveti maši. Če je pogreb z sveto mašo v uradu Žalah, ko naročite pogreb, doplačate storitev pogrebnega moštva izven delovnega časa. Pogrebci počakajo, da je sveta maša končana. Nato pogreb uredite v naši župniji. Od oktobra 2017 zaradi novega zakona o pogrebni dejavnosti pokojniki pred pogrebom ne morejo več ležati v cerkvi.

POGREB NA ŽALAH

Kadar je cerkveni pogreb iz naše župnije na starih – Plečnikovih Žalah ali na novih Žalah, pogreb vodi nekdo od duhovnikov iz naše župnije. Sveta maša je lahko po pogrebu v stari cerkvi sv. Križa na Žalah ali pa ob ponedeljkih zvečer ob 19. uri v Štepanji vasi. Kadar pokojnik leži v vežici na starih – Plečnikovih Žalah je lahko tudi pogreb s sveto mašo. To pomeni, da gremo iz vežice v cerkev sv. Križa, kjer je sveta maša, nato sledi pogreb.

POGREB V ŠTEPANJI VASI

Kadar je cerkveni pogreb v Štepanji vasi pokojnik pred pogrebom leži v vežici na pokopališču. Spodbujamo, da se odločite za pogreb s sveto mašo. Pokojnika ob uri pogreba iz vežice pospremimo v cerkev, kjer je sveta maša, nato sledi pogreb. Če je cerkveni pogreb brez svete maše, je sveta maša lahko po pogrebu v cerkvi v Štepanji vasi ali pa ob ponedeljkih zvečer ob 19. uri v Štepanji vasi. V štepanji vasi je v prihodnjih letih s strani Mestne občine previdena gradnja nove vežice in povečanje pokopališča.

POGREB V BIZOVIKU

Ker ni več možno, da bi pokojniki ležali v cerkvi, sedaj lahko pred pogrebom ležijo v vežici na Žalah, v Štepanji vasi ali v Sostrem. Spodbujamo, da se odločite za Sostro, ker je najbližje in ker je tam nova vežica, ki je ogrevana in ima urejene sanitarije in lep prostor, kjer se lahko zadržijo svojci in tisti, ki pridejo pokropit pokojnika. Spodbujamo, da se odločite za pogreb s sveto mašo. Pokojnika ob uri pogreba pripeljejo iz vežice v cerkev v Bizovik, kjer je sveta maša, nato sledi pogreb. Če je cerkveni pogreb brez svete maše, je pogrebni obred lahko v cerkvi in nato odidemo na pokopališče ali pa je celoten obred na pokopališču. Pogrebna sveta maša pa je lahko po pogrebu v cerkvi v Bizoviku ali ob ponedeljkih zvečer ob 19. uri v Štepanji vasi. Skupaj s četrtno skupnostjo Golovec smo začeli zbirati informacije za gradnjo nove vežice v Bizoviku.

/0 KOMENTARJEV/

Bi.Bend na Marijafestu 2019

Bi.Bend, ritmično-duhovna zasedba iz Bizovika, se je že tretjo leto zapored z avtorsko skladbo udeležila festivala Marijafest, ki ga pripravljajo bratje minoriti na Ptujski gori.

Besedilo pesmi Poj, Mariji zapoj je iz pesniške zbirke Marije Ruf Vse je pesem, avtor glasbe je Tomaž Krstič, vodja glasbene šole, ki ima svoje prostore v našem Župnijskem domu.

Instrumentalisti Tomaž Krstič, klaviature, Ine Žibert, ritem kitara, Milan Anžič, bas kitara, Nika Žibert in vokalistke, zbrane iz Bizovika, Hrušice in Sostra, so z navdušujočo energijo in ob podpori župnika br. Mateja in še nekaj faranov, ki so se jim pridružili na romanju na Ptujsko goro, zaigrali in zapeli v čast Mariji.

Po zaključku festivala so se člani Bi.Benda in potniki avtobusa ustavili še v cerkvi patra Leopolda Mandića na Ptuju, ki so jo gradili bratje kapucini, zdaj pa je v upravi patrov minoritov, in ki je bila v nedeljo posvečena. S pesmijo so napolnili prostor nove, prelepe cerkve in pozdravili domačega župnika p. Mateja.

Vtise z romanja in nastopa na 15. Marijafestu najbolje odražajo fotografije in posnetek napovednika za nastop povezovalca Gregorja Čušina in samega nastopa ter petja v cerkvi patra Leopolda Mandića.

[modula id=”1988″]

/0 KOMENTARJEV/