V oktobru in v začetku novembra so na župnijskem travniku in na parkirišču pred cerkvijo potekala gradbena dela.

Obnova parkirišča pred cerkvijo in tlaka pred cerkvijo

• Že v juliju so delavci T-2-ja na svoje stroške čez parkirišče iz jaška pred vhodom na župnijski travnik po tleh napeljali optično internetno povezavo do cerkve.
• Optično povezavo bomo potrebovali za video prenose svetih maš iz cerkve. Do sedaj smo iz cerkve lahko imeli le avdio prenose maš, ki so potekali po brezžični povezavi.
• Ob tej priložnosti smo od cerkve pa do slavoloka pred cerkvijo položili še dodatne cevi, ki bodo služile za napeljavo ozvočenja pred cerkvijo. Tako bomo lahko ob birmah in drugih slovesnostih postavili tudi zvočnike pri slavoloku.
• V oktobru in v začetku novembra pa je Boštjan Mravlje iz Bizovika s svojimi delavci naredil naslednja dela: Ker so se ob dežju na parkirišču delale zelo velike luže, so pred vhodom na župnijski travnik naredili ponikovalnico za vodo. Na ulici, ki vodi do cerkve (od župnijskega doma do slavoloka) so delavci na stroške župnije v zemljo položili električni kabel za javno razsvetljavo. V primeru, da bi izkope delalo podjetje Javna razsvetljava, bi morali čakati še nekaj let.
• Podjetje Javna razsvetljava pa je postavilo štiri nove ulične svetilke (prej sta bili dve), tako da je sedaj zvečer svetlo tudi pred župnijskim domom, pred cerkvijo in na pešpoti, ki vodi cerkve. Še posebej je bila prej težava, ker ni bila razsvetljena pešpot iz Mekinčeve ulice do cerkve, ki je sedaj razsvetljena. Vsekakor pa je iz praktičnega in varnostnega vidika dobro, da sta sedaj cerkev in župnijski dom veliko bolje razsvetljena. Pred vhodom v župnijsko cerkev (pod zvonikom) so delavci tudi sanirali tlak in kineto, ki se je posedla. Sedaj, ko je popravljeno, ni več možnosti, da bi se kdo zaradi tega spotaknil.

Postavitev hiške na župnijskem travniku

• Letos smo čez poletje imeli maše na župnijskem travniku. Ker smo imeli stole več mesecev shranjene v šotoru, se je zaradi velike temperature in vlage poškodovala barva na stolih. Zato je v oktobru na travniku podjetje Tomiles postavilo novo leseno hiško.
• Delavci Boštjana Mravljeta pa so naredili podlago in tlak okrog hiške. Hiško bomo uporabljali za maše zunaj in za druge župnijske dogodke, ki bodo potekali na travniku. Hiška bo prišla prav tudi za oratorije, za skavte in druge skupine.
• V hiški bo potrebno še položiti pod in jo pobarvati. Z zaščitnim premazom pa smo jo že prebarvali.
• Na travnik je napeljana voda, ki jo bomo uporabljali za potrebe vrtca Nazaret in župnije.
• Za vsa dela se iskrno zahvaljujem Boštjanu Mravljetu iz Bizovika in njegovim delavcem. Iskrena hvala tudi Cirilu Briclju iz Bizovika (Mrkovčevemu Cirilu), ki je s traktorjem prepeljal veliko zemlje, peska in betona. Hvala tudi Tonetu Džokiču, Pejotu Brnardiču in Nežki Feist, ki ste pomagali pri fizičnih delih. Bog povrni vsem.

Kako lahko darujete za zgoraj navedena dela

Vsa zgoraj našteta dela so nas do sedaj stala 16.456,84 Eur. Nekaj stroškov bo še spomladi (sejanje trave, vodovodne inštalacije, polaganje poda v hiški, …). Ker se sedaj v cerkvi zbira veliko manj ljudi, se priporočam, da kdor lahko, daruje kakšen dar za omenjena dela na sledeči način:

• Dar lahko nakažete na transakcijski račun naše župnije: Župnija Ljubljana Štepanja vas, Mekinčeva 3, TRR SI56 0430 2000 3309 527, namen nakazila: dar za obnovo.
• Lahko pa svoj dar prinesete tudi v času uradnih ur v župnijsko pisarno ali pa se dogovorite z župnikom br. Matejem Štravsom (031 434 520, matej.stravs@rkc.si). Bog vam povrni.

br. Matej Štravs, župnik

Pričakovanje Dobrega moža je eno najbogatejših doživetij na prvih stopnicah življenja. Ja, Dobrega moža. Dobrega z veliko začetnico.

Ni važno katerega. Tistega okoli katerega rožljajo parklji in frfotajo angelčki, ali pa tistega z gasparjanskim kožuhom in polhovko na glavi. Ali pa tistega rdečeličnega moža z rdečo kapo in jelenjo vprego.

Prvi je sv. Miklavž. Brez skrbi. Zagotovo pride. Mi je poslal elektronsko sporočilo, da si že pripravljajo maske. Angelčki so prav izbirčni pri tem. Pridejo pa skupaj, ker so vsi iz enega gospodinjstva. Kot družina.

Tudi parklji se pripravljajo. Ampak oni bodo daleč stran od Miklavževe druščine. Nočejo mask. Protestirajo proti takšnim ukrepom. Sicer pa oni niso kužni. So tako žleht, da še virusi bežijo od njih. Tudi COVID-19.

Miklavž bo obiskoval tudi bolnišnice. Tako v svetlobi nevidne dobrote. In bo s bežnim dotikom vsakemu bolniku prinesel optimizem. In nekaj poguma za težke trenutke. Enako bo vzpodbudil vse, ki se tako ali drugače nečloveško trudijo za vse bolne. Vse kar se daje, ni nikoli izgubljeno. In dajanje je pot do človeka in Dobrotnika.

Za slovo nam bo prvi Dobri mož rekel: “Drugo leto nasvidenje! Takrat vas bom že lahko objel. Brez maske. In vam še bolj iskreno povedal, da vas imam rad. Tako kot se imejte tudi vi radi med seboj!”

Foto: Facebook stran sosednje župnije Sostro

Pokojni Pavle je svoje otroštvo je preživel na kmetiji, v verni družini v Ljubljani, zaselku Hrušica. V hiši so živeli stari oče, oče Janez, mama Marija in 6 otrok. Pavel pa je bil ker je bil najmanjši, marsikdaj oproščen težjih in zahtevnejših del. Bil je vedre narave, že mlad je imel motor in pilotiral jadralna letala.

Pri »Oretovih« je bilo vedno polno dvorišče otrok. Delali so od jutra do večera, saj je bila kmetija velika, a lačnih ust še več. Najbolj ga je zaznamovala vojna. Pa krivice. Rastel je ob mami, ki je za veliko stvari skrbela sama, ker je bil oče po vojni zaprt. Težko je bilo.

Šola, delo in družina

Končal je osnovno šolo in nekaj gimnazije. Potem šole ni smel več obiskovati. Zasramovali so jih, da niso ta pravi … in je ostal doma. Pri Maksu na Fužinah, v mali delavnici, se je priučil za orodjarja. In ta žilica mu je ostala celo življenje.

Kasneje je bil šofer tovornjaka pri Tehniki v Ljubljani in se skozi življenje priučil in izobrazil na različnih delovnih področjih. Pred upokojitvijo je bil eden izmed vodij v še takratnem podjetju SCT. Bil je vsepovsod priden, zaželen in iznajdljiv delavec ter ponosen na svoje delo. Z svojim znanjem je rad pomagal vsem ljudem.

V mladih letih je Pavel spoznal Zorko. V takrat krhko dekle se je zaljubil in skupaj sta ustvarila družino. Kmalu sta se poročila in bila skupaj več kot 60 let. Zelo rad je imel svoje otroke. Rodila sta se jima Roman in Karmen. Dočakal je štiri vnuke in enega pravnuka, ki so mu bili zelo dragoceni. Zelo rad je pel in plesal, se smejal in bil za družbo. Dokler je še lahko govoril, je imel vedno pripravljeno šalo za sogovornika. Za vsak slučaj.

Z ženo sta tudi rada potovala. Po vsem svetu. In kasneje domačim pripovedovala prigode, ki sta jih doživljala. Ko je bil v penziji, je bil še vedno rad zaposlen. Z veseljem je delal in pomagal, dokler je lahko. Aktiven je bil, dokler se ni bolezen zarezala v njegovo življenje, v njegov vsakdan. Bil je borec, močan človek tudi po duši, večkrat je povedal, da trpeti zna in dolgo časa se ni vdal.

Zvesto in predano služenje v župniji

Pokojni Pavle je v naši župniji s svojim predanim, zvestim in veselim služenjem pustil neizbrisen pečat. Br. Metod Benedik je ob njegovi smrti zapisal: “Pavle Pogačar! Zelo dobro mi je v spominu, mislim, da vsem, ki smo krajši ali daljši čas preživeli v Štepanji vasi. Mož, pokončen kristjan, globoko veren. Vsak čas vidi, kaj je v župniji potrebno storiti, v duhovnem in materialnem pogledu, ne besediči, ampak se stvari loti. V dolgih letih je veliko dobrega storil za štepanjsko farno občestvo.”

Pavletovo delo v župniji je bilo zelo pestro. Aktivno je sodeloval v času, ko se nekateri niso niti upali pogledati na cerkveni zvonik. Pavle pa je čutil z župnijo in je bil vedno pripravljen pomagati, kjer je bilo treba.

+ PAVEL POGAČAR, Hruševska cesta 22, rojen 29. 6. 1935. Pokojni Pavle je dolga leta predano sodeloval na različnih področjih v naši župniji. Pogreb bo v ponedeljek 30. 11. 2020 ob 14. uri v Štepanji vasi. Od 12. ure dalje bo ležal v vežici v Štepanji vasi. Pogrebna sveta maša preko spletne strani župnije Ljubljana Štepanja vas bo v ponedeljek 30. 11. ob 18. uri.

Bil je član župnijskega pastoralnega sveta, zelo dolgo obdobje tudi aktiven član v gospodarskega sveta. Dolga leta je bil ključar v Štepanjski cerkvi. Pomagal je pri številnih vzdrževalnih delih v župniji. Zvesto je pomagal pri gradnji župnijskega doma. Daljše obdobje je kot ceremonjer pomagal voditi velikonočne in telovske procesije. Bil je vodja redarjev ob najrazličnejših praznikih v župniji. Še lani je naredil rezervni ključ za tabernakelj, ker ga nismo imeli.

O Pavletovem sodelovanju v župnijski Karitas je Miro Meden zapisal naslednje misli: “Pavle je eden od ustanovnih članov naše Župnijske Karitas, ki je bila ustanovljena 1. decembra 1991. Vse od takrat, pa dokler je lahko, je v njej aktivno sodeloval. V Karitas je bil zadolžen za tehnične stvari, tega je bilo na začetku, ko smo se organizirali izredno veliko. Njemu se imamo zahvaliti, da smo uredili kopalnico za brezdomce na dveh lokacijah, ureditev vseh prostorov, katere je uporabljala Karitas, saj pred tem niso bili namenjeni za to dejavnost. V programu “socialno ogroženi” v župniji je sodeloval pri manjših popravilih pri ljudeh, ki si niso mogli urediti – plačati obrtniških del. Kasneje, ko je bila ustanovljena Ambulanta s posvetovalnico za brezdomce na Mislejevi, je ravno tako sodeloval pri vzdrževanju kopalnice. Pomagal je tudi pri vzdrževanju hiše “Pelikan” na Litijski cesti, ki je pod okriljem Škofijske Karitas Ljubljana. Sodeloval je tudi pri delu v Domu starejših pri organizaciji in prevozu ljudi, ko smo jim omogočili ogled Arboretuma Volčji Potok.”

Pavle je pomagal tudi v kapucinskem samostanu. Med drugim je pomagal, ko se je sredi devetdesetih let prekrivala streha na samostanu. Na različnih področjih je pomagal tudi v samostanu Marijinih sester. Za vse njegovo požrtvovalno služenje se mu iskreno zahvaljujemo.

Iz njegovega sodelovanja v župniji pa še tale anekdota: Pavel je bil redar na eni od birm. Kot vedno je bilo določeno, da je le en uraden fotograf. Neki gospod pa je kljub temu ves čas fotografiral. Pavel je stopil do njega in ga je opozoril, naj preneha fotografirat, pa se ni dal prepričat. In Pavle mu je rekel: »Prav, grem pa po varnostnika«. In šel je poklicat drugega redarja gospoda Puškariča, ki ni bi varnostnik. In ko ju je gospod, ki je fotografiral opazil, je takoj prenehal s fotografiranjem.

Slovo

Zadnjih nekaj mesecev svojega življenja je Pavel preživel v Domu starejših občanov Kolezija. V torek popoldan, 22. novembra, v 85 letu starosti, pa je zaprl oči in zaspal. Rešil se je trpljenja na zemlji in njegova duša je odpotovala k Zveličarju.

Domači so mu v slovo zapisali

Srečni smo, da smo bili lahko del tvojega življenja.
Poskrbel si za vse…tudi za Božje načrte. In zaradi tebe smo, takšni kot smo.
Slovo od tebe je zares težko.
Za popotnico ti vsak izmed nas daje košček svojega srca.
To čuvaj do takrat, ko se spet srečamo.
Ker ti si del nas in za nas ne boš nikoli umrl.

Zapisali: Karmen Pogačar Zadravec, Miro Meden, br. Matej Štravs

Foto: Karmen Pogačar Zadravec

Ob godu sv. Cecilije so v sodelovanju s Slovenskim Cecilijinim društvom pripravili voščilo cerkvenim pevcem in glasbenikom. Z veseljem delimo voščilo nadškofa msgr. Stanislava Zoreta.

Foto: Cathopic

Petra spet preganjajo ideje. Dobre ideje. Pa jih je spravil v računalnik in poslal ljudem. Predlaga odlično akcijo za te dni.

Pokličimo se! Kar tako.

Takole pravi Peter v e-pismu, ki ga je poslal mnogim in objavil tudi na svojem Facebook profilu: “V teh zoprnih časih, ko smo še bolj izgubljeni in osamljeni, bi rabili besedo. Ja, samo besedo, ki bi odprla vrata v svetlobo optimizma in prepričanja, da se bo sončeva pot kmalu obrnila nazaj.

Predlagam akcijo POKLIČIMO SE.

Vsak naj pokliče nekaj svojih prijateljev. Ali pa ljudi za katere veste, da so zelo osamljeni. Po mobilnem ali stacionarnem telefonu. Kar tako. Ne gre za dolgo klepetanje, ampak preprosto za nekaj prijaznih besed. Z njimi bi razveselili in prinesli nekaj lepega, svetlega, optimističnega. Nekaj besed, ki imajo neizmerno vrednost. Lahko bi rekli »objem na daljavo« v časih, ko pravega ne moremo dati. Lahko pošljete tudi sporočilce.”

K temu plemenitemu pozivu je dodal tudi svojo pesem

Ko primeži tesnobe stiskajo

in je mlečnost svetlobe ujeta v pajčevine strahov,

takrat najbolj rabi človek človeka.

Dovolj je samo klic in beseda.

In v zamrznjenih travah vsakdana,

se zarosijo kapljice upanja.

Ej sonce, vem, da se boš kmalu vrnilo.

In spet bodo zvončki pobelili zelenino bregov.

In kukavica nam bodo priklicale denar v denarnice.

Še, še je življenje.

Povabite še druge, da povabijo druge

Mogoče bi kazalo predlagati klicanemu, naj tudi on naredi kaj podobnega. Tako bomo lažje premagali zoprnijo krize. Skupaj!

Foto: Jan Vašek,  Pixabay (klic), Peter Bergant (žarek sonca)