Dr. Andrej Perko: Vzgaja odnos med očetom in materjo

V torek, 19. novembra 2019 je bil v naši župniji gost večera za starše dr. Andrej Perko, psiholog, terapevt z dolgoletno prakso, naslednik dr. Janeza Ruglja. Večer na katerem se je zbralo se je okrog 90 staršev je bil zelo lep.

Andrej Perko je spregovoril o vlogi moža in očeta ter žene in matere v današnji družini in družbi, ki moškemu ni naklonjena in ga pogosto izriva iz svoje srede.

Temeljne faze razvoja osebe po Eriksonu

  • I. Temeljno zaupanje: Otrok opazuje svet iz maminega naročja, zato je v tem obdobju najpomembnejša mama, naloga očeta pa je, da poskrbi zanjo, da je pomirjena in lahko nudi otroku, kar potrebuje – tako se lahko ustvarjajo pogoji za temeljno zaupanje.
  • II. Obdobje avtonomije: Otrok shodi in začne razvijati samostojnost, očetova vloga postaja vse večja.
  • III. Obdobje iniciativnosti: V času od 4. do 6. leta se oblikuje vest – otrok prehaja vse bolj na očetovo stran, ki postavlja meje in ima vlogo pri razvoju odgovornosti otroka.
  • IV. Obdobje delavnosti: Oblikujejo se delovne navade, kjer je vloga očeta zelo pomembna – oče prevzame vlogo učenja otrok. Če je oče korekten, ga bo otrok poslušal in ubogal.
  • V. Iskanje identitete: Gre za temeljna vprašanja: kdo sem, kaj sem, zakaj živim, otrok se upira vrednotam, družini, staršem, kar je normalen psihološki proces. S kom naj se mladostnik identificira, če ni očeta, če je ta izrinjen iz družine in družbe? V tem obdobju se vzgoja konča in se začne dogovarjanje.

Nekaj misli dr. Perka

  • Občutki, ki se začnejo v človeku, imajo nastavke v otroštvu, ko otrok ponotranja sporočila najbolj pomembnih oseb. Svojih staršev ne moremo spremeniti, lahko pa spreminjamo sebe, da v odnosu do staršev ne čutimo več bolečine in krivde.
  • Mama predstavlja pribežališče za otroka, je tolažnica in če mu mora postavljati še meje, je v dvojni vlogi, kar ni dobro. Tu vstopa oče, da postavi meje in ima nalogo, da odpelje otroka od matere v realno življenje. Mati pa mu mora dati možnost, da to nalogo korektno izpelje.
  • Može je potrebno vpeti v vzgojni proces. Če izrivamo moža oz. očeta iz družine in družbe, s kom se bo mladostnik oblikoval, se identificiral? Postaja nekritičen potrošnik.
  • Vprašanje je, kako pridobiti može, da bodo tvorno sodelovali. Žena vzgaja moža in mora zahtevati, da je korekten in da svojo vlogo opravi tako, kot se spodobi. Tu gre za vprašanje njenega dostojanstva – pod kakšnimi pogoji je pripravljena živeti z moškim, z možem? Če je ne upošteva, ko ga prosi, naj mu postavi ultimat.
  • Oče ne sme nikoli udariti hčere, saj ta preko odnosa z očetom vstopa v odnos z bodočim izbrancem. Od odnosa z očetom je odvisno, kako bo doživljala moški svet. Če je dobila občutek, da je lepa, vredna, bo izbirala prave moške.
  • Otroci ponesejo v življenje notranje spoznanje, ali se imata oče in mama rada, to je dota. Vzgaja odnos med očetom in materjo. Otroci hrepenijo po očetu in materi, ki se imata rada.
  • Vzgajamo po notranjem redu in to otroci srkajo. Vsi nasveti strokovnjakov so tu nesmiselni.
  • Izogibajte se strokovnjakov, zlasti pedagogov in psihologov,« pravi dr. Perko.

[modula id=”2774″]

Zapisala in povzela: Polona Vesel Mušič

Foto: Lojze Mušič

/0 KOMENTARJEV/

Darja Jakofčič: »Ti si. Ti res si.«  

Našo župljanko Darjo Jakofčič, poznamo predvsem kot dobro bralko berila. Nekega lepega novembrskega dne sva spregovorili o njeni zanimivi poti z Bogom. Svojo pot iskanja, srečanja, spreobrnjenja in njeni poti v Cerkev je pripravljena deliti z vsemi župljani. Mislim, da lahko marsikoga močno obogati.

Velik del življenja ste preživeli preden ste srečali Kristusa, kaj bi povedali o tem obdobju? Kako ste takrat videli in doživljali Cerkev in verne ljudi?

Res je, krščena sem bila pri štiridesetih. Odraščala sem v neverni družini. Imela sem dovolj srečno otroštvo. Kot je danes veliko takih družin, ki zares ne živijo v nekem nasprotovanju Bogu, a Boga zanje preprosto ni. Svet, ki se zdi zaokrožen sam v sebi. V takem svetu sem odraščala tudi jaz. Nisem odraščala v sovraštvu do Cerkve, le v navidezni odsotnosti Boga. Vedela sem, da nekateri so verni, to pa je bilo približno vse. O krščanstvu sem vedela zelo malo. V bistvu nič. Težko si je predstavljati, kako malo o krščanstvu vedo tisti, ki niso v tem odraščali.

Cerkev mi je od zunaj izgledala, kot da v Cerkvi ni nič resnega. Občutek, da je fasada, prazna fasada, za katero ni nič globljega. Po drugi strani pa sem imela, kot imajo pogosto neverni, čeprav ne izgleda, veliko spoštovanje do vere in verskih obredov. Ko sem se na primer prijavljala na romanje v Izrael, sem mislila, da bi lahko bil problem, ker nisem verna, saj sem romanje videla kot zelo versko dejanje, zato sem povedala, da nisem verna. Na agenciji pa so mi rekli, saj vas ne bomo v nič silili. Nesporazum, na to sploh nisem pomislila.

Kako pa je izgledala prelomna točka v vašem življenju, kako ste se srečali z Bogom?

Našel me je. Iskal celo življenje, in me našel. To je bilo nekaj izrecno notranjega. Čisto nič zunanjega, bilo notranje in zelo globoko. Od tistega trenutka zame ni bilo nikoli več vprašanje ali Bog je ali ga ni.

Leta 2001 sem iz osebnih razlogov želela iti v Izrael. Takrat je bilo veliko atentatov, bombnih napadov. Na vsaki agenciji, ki sem jo našla, so me malo čudno gledali. A jaz sem hotela iti. V Delu sem takrat videla oglas od Truda za romanje. Šla sem na tisto romanje. Bilo nas je 12 in voditelj.

Ves čas je bil čisti čudež. Ko si v eni taki majhni skupnosti, je naravno, da si del skupine. In ko so šli oni k maši, sem šla z njimi. Meni sicer ni pomenila to, kar je njim, ampak sem šla zraven. In sem pela z njimi, ker se mi je zdelo, da to lahko delam in ostanem zvesta sama sebi. To je bilo občestvo Cerkve in kontekst v katerem se je to zgodilo. Tista skupnost je bila taka majhna, luštna, zelo sprejemajoča. So me jemali takšno, kot sem. So vedeli, da nisem verna, a so me preprosto vzeli takšno. Bilo je lepo, luštno romanje. Lepa izkušnja skupnosti.

Drugi ali tretji dan smo šli do Genezareškega jezera na Goro blagrov, in v Kafrnaum, potem smo imeli kosilo nekje ob jezeru, sredi narave. Na kosilo ravno nisem šla, sem se pa sprehodila malo naprej do jezera. Mivkasta obala je bila, pa sem malo bluzila, malo v vodi brodila, in je bilo preprosto lepo.

Vem, da je veter ves čas pihal. Sem pa imela občutek, kot da je veter dol z Golanske planote zavel, ko sem Ga srečala. Nič ni bilo čutno zaznavnega, če bi bilo, bi rekla, da imam halucinacije. Bilo je nekaj zares globoko notranjega, mnogo globlje od vseh čutov in čutenj. Predstavljaj si, da greš čez mesto, pa srečaš nekoga, ki ti pomeni ogromno in ga sto let nisi videl in si mislil, da ga ne boš nikoli več. Srečanje: »Uaaa!« Čudovito presenečenje :-). Edino kar je bilo zaznavnega je bila moja misel: »Ti si. Ti res si.« In to je bilo zares vse. Sem pa zares vedela kdo je. Čisto osebno.

Tukaj se je začela vaša pustolovščina. Kako vas je nadalje Bog vodil k sebi?

Po tistem sem zares začela iskat. Njega, ki sem ga srečala, ali bolje, ki je ujel moj pogled in ga odprl za svojo bližino. Po tem srečanju ni bilo zadosti: “Aha, Bog je, v redu.” Ko ga srečaš na tak način (globoko, resnično, osebno) hočeš ohraniti stik z njim. Čisto človeško. Kot da je to čisto človek. …

Toda 🙂 saj On je zares za nas postal človek. In želi, da ga z vso našo malo človeškostjo iščemo tudi v Njegovi veliki, čudoviti človeškosti. Kot človek in kot Bog se nas dotika, nas išče in hoče biti z nami. In ve, da bomo lahko srečni samo, če bomo z Njim. Globoko in osebno. Zato nas vodi tja.

Že na tistem romanju sem se naučila Oče naš v latinščini. V tistem iskanju Njega, ki sem ga srečala. V slovenščini ga najbrž ne bi mogla molit, ker bi doživljala, kot da se delam nekaj, kar nisem. Krščansko versko dejanje. Ne moreš delati nekaj, kar nisi. Bi bilo v temelju laž. Ampak človeška psiha je zanimiva. Sem ga pa brez problema molila v latinščini. Dolgo sem ga molila tako.

Na internetu sem našla molitev sv. Frančiška Asiškega: »O vzvišeni in veličastni Bog, razsvetli temine mojega srca, daj mi pravo vero, trdno upanje, popolno ljubezen, razumnost in spoznanje o Gospod, da se bom držala tvoje svete in resnične zapovedi.« Tukaj notri je bilo veliko stvari za katere sem vedela, da so moje. Razsvetli temine mojega srca. Frančišek prosi predvsem, da Bog razsvetli temo greha. Tega takrat tega nisem tako doživljala. Zares sem pa vedela, da ni čisto svetloba v meni. To sem z veseljem prosila. Pravo vero, ja, dejansko sem za to prosila. Vedeti, kaj je zdaj tista ta prava. Trdno upanje. Ne vem, če sem takrat vedela kaj z upanjem. Popolna ljubezen – to pa definitivno. To je bila pa vedno moja želja. Ena taka centralnost ljubezni v življenju. Da je smisel človeka ljubezen. To je bilo pa kar pomnim.

Vem, da sem takrat veliko brala. Šla sem v knjižnico, gledala verstva, krščanstvo. Preprosto. Zelo me je navdušil nek intervju z Razingerjem in sem bila presenečena. Sem bila kar malo jezna: Zakaj mi ni nihče prej povedal, da je to krščanstvo? Govoril je o evangeliju. Da je zares možna ljubezen do sovražnikov. Kristus je človeku prinesel odrešenje, da je zanj postala možna ljubezen do sovražnikov. Ker to človeško ni možno. Možno je, da so dobri odnosi, da delaš dobra dela, vse to je možno za kogarkoli. Ampak ljubezen do sovražnikov – se pravi ljubezen do tistih, ki ti hudo delajo. Njim želeti in delati dobro. To je zares mogoče samo odrešenemu človeku. To izven krščanstva ni možno.

In potem to, da je vsak človek dragocen. Da ti je vsak človek temeljno brat. V Božji ljubezni ti je. V Bogu. Tudi na nekoga, ki še blodi, gleda z ’glej, jaz sem te ustvaril, zaradi mene še vedno obstajaš.’ V njem smo ustvarjeni, v njem živimo. Tudi če slabo delamo. Seveda si želi, da nehamo. To tudi danes papež Frančišek govori. On to govori malo drugače kakor je Benedikt XVI. ampak v temelju je isto. Prav to: Cerkev, ki je odprta. Cerkev je odprta za vsakega. Cerkev, ki se zapre in nekomu reče, nisi naš, nič nimamo s tabo, v svojem bistvu neha biti to, kar bi morala biti.

Sem bila navdušena in res presenečena, da mi ni tega nihče prej povedal. Da je Cerkev to in ne le skupek pravil, norm in navad, kako se je treba obnašati.

Tako so se verjetno začele rušiti vaše predstave o Cerkvi. Je bila pot v Cerkev samoumeven korak?

Pot v Cerkev ni bila moja prva misel. Recimo, da mi ni niti na kraj pameti padla. Ampak dejansko korak za korakom me je pa prav sem peljal.

V nekem obdobju se je začela pojavljati želja po krstu. In sem rekla, to pa zdaj ni več hec. Moram videti, v kaj se podajam. Ne greš v nekaj takega kar tako. Prebrala sem cel prvi del katekizma. Osnove vere in o zakramentih.

Vedno bolj pogosto sem se znašla v Ljubljani v cerkvi. Čudno, nisem čisto vedela kaj počnem, pa sem se sama pred sabo delala turistko. Ampak tudi vedno bolj pogosto sem se znašla pri maši. In je bilo preprosto dobro, bilo je močno. Dobre pol leta je v meni zorelo, da je krst tisto, kar želim.

Mogoče bi se vam zdelo naravno, da greš do svoje župnijske cerkve pa župnika vprašaš. Ampak za nekoga zunaj to ni naravna pot. Iz drugega sveta prihaja. Skoraj panično sem se bala, da bi se nekomu zdelo, da me mora ‘pograbiti in na vsak način res v Cerkev pripeljat’. Jaz pa sem želela, da je vsak moj korak res narejen v svobodi, da je res moj. Če ne bi bilo tako, bi verjetno kdaj kasneje že odšla. Ker z ljudmi se vedno zatikaš in odnosi so težki. Zato se sprašuješ, je to res ta Cerkev?

Vem, da sem marsikdaj kasneje, že kot kristjanka v kakem dvomu nad Cerkvijo in ljudmi v njej rekla: »Nisem šla zaradi ljudi notri. Ne bom šla zaradi ljudi ven. Ti si me sem pripeljal, s Tabo bom tukaj ostala.« Skozi leta se je to večkrat močno pokazalo. In vsakič naslednjič je bil moj odgovor lažji in bolj gotov. Se pa spet in spet vprašam, če se res moram v sebi srečati s prav vsakim razlogom zaradi katerega je kdaj kdo zapustil Cerkev. Ja … mogoče se res moram. Mogoče se vsak kristjan mora in prav tam zavestno, svobodno in v resnični ljubezni ostati v Cerkvi. Ker Cerkev je več od naših človeških napak in grehov. In nič na tem svetu ni kakor je Cerkev. Te lepote ni nikjer drugje.

Če človeka preveč zagreto skušaš privabiti na človeški ravni, ga morda prikrajšaš za tisto njegovo notranjo resnično odločitev. Mogoče ti samo ne upa reči ne, zares pa ni do tega prišel. In bo prav zato morda nekoč kasneje odšel. Bog pa ima svojo časovnico v človeku. Njegov čas je pravi, ne naš. Njegova logika je prava, ne naša.

Takrat sem potem pri frančiškanih na Tromostovju videla plakat, da se začne katehumenat in sem šla. Bilo je mnogo notranjih bojev, a sem vztrajala in šla do konca.

Zdaj ste naša župljanka. Kdaj ste prvič vstopili v našo cerkev?

Na katehumenatu mi je pater, ki nas je spremljal, v nekem trenutku rekel, da je čas, da grem pogledat še v svojo župnijo. Župnija je namreč pomemben del življenja kristjana. Tako sem potem enkrat junija šla k večerni delavniški maši. In mi je bilo vse čudno. Pojavljala sem mi je primerjava iz nekega filma, kjer gredo po eni reki s kajakom in pridejo v neko vas, ki je tako izolirana, in ljudje v njej so bili zelo posebni. Tista vas je po eni strani dobra, po drugi strani pa zelo čudna. Tako sem se jaz počutila. Pa ne to, da so vsi čudaki, ampak cela tista situacija. Tista majhna cerkvica. To je bilo nekaj izven kraja in časa, nekaj čisto posebnega.

Takrat je še bil župnik pater Gabriel, brat Jurij Štravs je bil diakon in Sašo (član skupine Vera in luč) je ministriral. In ko sem jaz videla one tri pri oltarju. Sašota pri oltarju. To je bilo pa zame kot razodetje. Kot Božji prst. Strašno močno pričevanje. Skupnost, v kateri fant, kot je Sašo, ministrira. In biti ministrant ni kar tako. Glej, tu bodo pa tudi nekoga, kot sem jaz lahko sprejeli. Dejansko to je bilo zame podoba sprejemajoče skupnosti. In sem vedela, da sem prišla domov.

Še preden sem bila krščena, je nekoč brat Gregor, ki je v tistem času pri nas pred mašo iskal bralce za berila tistega dne, opazil tudi mene kot novinko v cerkvi. Ponudil mi je lekcionar in me vprašal, če bi brala berilo. Jaz že kot otrok nikoli nisem znala gladko glasno brati. Tudi v odraslosti ni bilo nič drugače in vedno mi je bilo nočna mora, če je bilo treba kaj javno glasno povedati pred skupino ljudi. Tresla sem se že dolgo prej in potem. Najbolj naraven dogovor bi bil, če bi se opravičila. Nihče mi tega ne bi zameril. Ampak v celi tej poti v Cerkev se mi je beseda ’Ne’ (obrni se in zbeži stran) spet in spet vztrajno ponujala. Vsakič znova sem morala zbrati vse svoje moči, da sem šla dalje po njej. Samo zato sem pokimala bratu Gregorju, ker sem se bala, da bi ta ’ne’ odprl vrata drugim pomembnejšim ’ne-jem’ in se bom na poti v Cerkev ustavila, obrnila in zbežala. Pa sem globoko v sebi vedela, da tega nočem in da je ta pot v Cerkev nekaj najboljšega, kar se mi je v življenju zgodilo. Kljub njeni teži. A Bog dela čudeže, ko jih hoče. Tisto branje je kar presenetljivo dobro šlo. Brat Milan, ki je kak mesec po mojem prihodu kot novi župnik nadomestil brata Gabrijela, mi je enkrat kasneje na pol v smehu rekel, da so se bali, da bom kar ambon podrla. Tresla sem se kot šiba na vodi. A so mi lekcionar spet in spet prinašali.

Potem mi je s časom postalo vedno bolj domače. Tudi z Božjo besedo. Bolj kot se z njo srečuješ v molitvi, v duhovnih vajah in sicer tudi izven maše, bolj postaja tvoja, bolj postaja del tebe in ti del nje. Z leti, ko sem se pri branju sprostila in naučila izročati, sem opazila, da se me takrat, ko sama berem berilo pri maši, beseda dotakne čisto drugače in globlje, kot če jo poslušam iz klopi. Morda se tudi zaradi tega kdaj lažje ta beseda po mojem branju dotakne še koga. Bog namreč nobenega svojega daru ne daje le za človeka samega. Vsako Njegovo še tako majhno in morda skrito darilo je vedno za vse brate in sestre, za vso Cerkev. Hkrati pa nič manj – v vsej Njegovi osebni ljubezni – za človeka, ki mu je dano. Samo On zmore take stvari 🙂

Kako danes doživljate našo župnijo?

V župniji se počutim doma. Svojo župnijo imam rada. Sem del nje in tukaj sem doma. So pa odnosi kdaj tudi težki. Kar ne preseneča. Samo z Njim gremo namreč lahko tudi v naši krhki in kdaj raztrgani človeškosti skupaj dalje.

A zame je Cerkev vedno bila širša od župnije. In lepota Cerkve je to, da je širša. Kjerkoli na svetu greš k maši, si doma. Če razumeš besede, ali pa če jih ne razumeš. Čudovita mi je ta temeljna enost Cerkve. V svojem bistvu je družina. Ali pa telo, ta podoba mi je najbližje. Verujem v to telo.

Foto: Arhiv Darje Jakofčič

/0 KOMENTARJEV/

Zakaj cerkev odsvetuje pogreb z raztrosom pepela?

Pred kratkim so slovenski škofje v skladu z navodili vesoljne cerkve izdali navodila – pastoralne smernice za krščanski pogreb in žarni pokop.

V teh navodilih je v zvezi z raztrosom pepela pokojnika zapisano naslednje:

  • Če se iz tehtnih razlogov izbere kremacija pokojnika, mora biti pepel pokojnika praviloma shranjen na svetem kraju, torej na pokopališču ali, če je primerno, v cerkvi oziroma na za to s cerkvene strani posebej namenjenem območju. Želja, da bi bil umrli raztresen v morju, gorah, gozdu oziroma na pokopališču, je krščansko nesprejemljiva, saj je v takšnih primerih bolj poudarjena ljubezen do narave, to je želja ostati povezan s tistim, s čimer je bil pokojnik povezan v zemeljskem življenju, kot pa z Bogom in bližnjimi. Pri tem ni prostora za upanje na večno življenje in življenje v Bogu.
  • Raztros pepela izpušča možnost za molitveno spominjanje pokojnika, ki izhaja iz obiskovanja grobov. Kdor nima groba, ne dopušča spomina, zato hitro pride do pozabljanja. To lahko vodi v panteistično ali nihilistično dojemanje življenja in smrti. Če ni določenega kraja pokopa, groba, ne more biti molitve niti spomina, s tem pa se hitreje izbriše sled o obstoju določene osebe. Naslednjim generacijam se tako odvzame vsaka možnost zgodovinskega spomina.
  • Da bi se izognili vsaki obliki zmotnega pojmovanja, ni dovoljen raztros pepela v zrak, zemljo, vodo ali na pokopališče kakor tudi pretvorba pepela v spominke, zlatarske izdelke ali druge predmete, saj v teh primerih ne moremo upoštevati higienskih, socialnih ali ekonomskih razlogov, ki bi utemeljevali odločitev za kremacijo.
  • Če je utemeljen sum o odločitvi za raztros pepela iz krščanski veri nasprotnih razlogov, se odreče tudi cerkveni obred pred upepelitvijo, kakor določa pravo. Več o tem bo objavljeno na spletni strani župnije.

SPOŠTOVANJE TELES UMRLIH, KRŠČANSKI POGREB, ŽARNI POKOP IN RAZTROS PEPELA – Pastoralne smernice za krščanski pogreb in žarni pokop (CELOTEN DOKUMENT)

Foto: splet

/0 KOMENTARJEV/

Oznanila 33. nedelje med letom

IZ ŽIVLJENJA NAŠE ŽUPNIJE IN CERKVE NA SLOVENSKEM

ZAHVALA: Na dobrodelnem koncertu, vokalne skupine Krila, ki je bil prejšnjo nedeljo, 10. novembra zvečer, se je za našo župnijsko Karitas zbralo 458,71 €. Bog povrni vokalni skupini Krila in vsem darovalcem.

TEDEN ZAPOROV: V tednu od 17. do 23. novembra 2019 obhajamo teden zaporov. Vsako leto se obhaja v okviru Katoliške Cerkve in tudi drugih krščanskih Cerkva ter skupnosti. Namen tedna zaporov je, da se kristjani v večji meri zavedajo potreb vseh, ki se jih dotika beseda zapor: zaprtih oseb in njihovih družin, žrtev kaznivih dejanj, zaposlenih v zaporskem sistemu in vseh drugih, ki skrbijo za zapornike. Naslov letošnjega tedna zaporov je »Kaj je zate svoboda & si ti svoboden?«. Vabljeni k jutranji in večerni maši in k družinski in osebni molitvi za vse, ki so povezani z zapori.

TEDEN KARITAS: Letošnji Teden Karitas bo potekal od ponedeljka, 25. 11. 2019, do nedelje, 1. 12. 2019. S Tednom Karitas bomo obeležili 29. letnico organizirane oblike delovanja Karitas v Sloveniji. V tednu Karitas nas bo letos nagovarjalo geslo »Dobro iz vsakega srca« in nas vabilo najprej k sočutju, dobroti in konkretni solidarnosti z ljudmi v stiski.

Vsako človeško srce je zmožno dobrote in ljubezni do bližnjega, vsako človeško srce je poklicano k dobroti in jo lahko izkaže. Iz vsakega srca pa lahko pride dobra misel in želja, dobra beseda in spodbuda, dobro delo.

V sredo, 27. 11., bo romanje sodelavcev Karitas na Slomškovo Ponikvo in v Celje. Sodelavci se za romanje prijavite pri tajnici naše Karitas Ivi Žnidaršič. Ta dan bo ob 20.00 koncert Klic dobrote z neposrednim prenosom na 1. programu TV Slovenija, Radiu Slovenija in na Radiu Ognjišče z dobrodelno akcijo zbiranja sredstev za potrebe, na katere odgovarja Karitas.

Teden Karitas zaključujemo z nedeljo Karitas (1. 12.), ko je po vseh župnijah nabirka namenjena za potrebe, na katere odgovarja Karitas. Ves advent boste lahko v obeh cerkvah oddali v karitasovo košaro živila, ki jih bodo delili v naši župnijski Karitas. Bog povrni. Bog povrni tudi vsem sodelavcem naše župnijske Karitas.

MAŠE ZA RAJNE: V novembru lahko darujete neoznanjene maše »za rajne«, ki jih bomo opravili bratje v našem samostanu. Kuverto z napisanim mašnim namenom in mašnim darom 20 € boste lahko oddali v nabiralnik: »maše za rajne«. Bog vam povrni za vaše darove.

VABIMO VAS

VEČER ZA VSE STARŠE BO TA TOREK, 19. NOVEMBRA OB 20. URI v dvorani župnijskega doma. Predaval bo priznani slovenski strokovnjak dr. Andrej Perko. Naslov predavanja bo: Vloga očeta in matere v družini. Andrej Perko je bil dolga leta koterapevt in sodelavec dr. Janeza Ruglja, zdaj pa nadaljuje njegovo delo. Že več kot dvajset let vodi terapevtske skupine za ljudi s težavami in stiskami. Njegova terapevtska skupnost šteje več kot sto članov.

SESTANEK TAJNIKOV IN SODELAVCEV ŽUPNIJSKIH KARITAS naše dekanije bo v sredo, 20. novembra, ob 20. uri v dvorani župnijskega doma. Lepo vabljeni!

PRAZNIK SVETE CECILIJE bomo v naši župniji proslavili v petek, 22. novembra, pri večerni maši v župnijski cerkvi. K maši na čast sv. Ceciliji lepo vabljeni vsi župnijski pevski zbori in skupine, zborovodje in organisti, voditelji ljudskega petja in vsi ljubitelji cerkvene glasbe in petja. Pol ure pred mašo bo v cerkvi pevska vaja za vse pevce. Po maši bo v župnijskem domu srečanje in pogostitev za vse pevce. Lepo vabljeni!

SLOVESNI PRAZNIK SVETE MARIJE S ČUDODELNO SVETINJO: Sreda, 27. november. To je glavni praznik naših Marijinih sester. Marijinim sestram za praznik iskreno čestitamo. Marijine sestre nas ta dan vabijo k molitvi:
– od 8.00 do 11.00 molitev v samostanski kapeli Marijinih sester,
– od 14.00 do 18.00 tiho češčenje v kapeli Vincencijevega doma
– od 18.00 do 19.00 večernice, večna devetdnevnica, litanije,
– 19.00 sveta maša, h kateri ste vabljeni vsi župljani.
Maše v župnijski cerkvi ta večer ne bo.

MIKLAVŽEV ORATORIJ bo v soboto, 7. decembra. Dopoldanski program bo potekal v župnijskem domu in okolici. Otroci se zberejo ob 9. uri (s seboj naj prinesejo copate). Popoldne bo ob 14.30 v cerkvi maša, po njej pa bo Miklavževa igrica, ki jo pripravlja naša skupina Vera in luč, po igrici pa bo obisk sv. Miklavža. K maši, igrici in Miklavževemu obisku vabljeni tudi starši in vsi tisti otroci, ki ne bodo na oratoriju. V prihodnjem tednu bodo otroci pri verouku dobili prijavnice za oratorijski dan in za miklavževanje. Prijavite se do nedelje 1. 12. Lepo vabljeni!

PRIČAKOVATI GOSPODA 33. nedelja med letom

(Mal 3,19-20a; Ps 98; 2 Tes 3,7-12; Lk 21,5-19)

V današnjem evangeliju nam Jezus govori o koncu zgodovine in koncu sveta, a to ne pomeni sejanja strahu in »paničnega čakanja« na konec. Prav zaradi možnosti napačnih naukov nam Kristus v evangeliju kliče: »Glejte, da se ne daste zavesti!«. Ne smemo se pustiti zavesti krivim naukom o Kristusu, ki nas kot Božji Sin odrešuje. Ko sem bil pred leti v Angliji, me je ob vstopu v veliko knjigarno sprejela reklama: »Kupite si knjigo, ki vam bo razkrila revolucionarne stvari o Kristusu. Knjiga, ki bo uničila Cerkev!« Že skoraj deset let je od tega, a Cerkev še vedno obstaja. Nastajajo pa vedno nove knjige, ki govorijo o Kristusu kot nekakšnem čarodeju, guruju, »reinkarnaciji« te ali one osebnosti. Prav taki nauki, ki sejejo zmedo, so zelo nevarni. Zato nas Kristus, naš Odrešenik in Božji Sin, svari: »Ne hodite za njimi!«

Prav tako nas ne smejo zavesti kriva učenja o človekovem osebnem koncu, to je o smrti ter vrednosti življenja. Ne smejo nas zavesti tisti, ki govorijo, da ima človeško bivanje pomen, dokler je človek dejaven, dokler dela … Ne, vsako življenje je vrednota! Tudi ko je človek star in bolan ali trpi, ima njegovo življenje vrednost. Koliko lahko samo premolijo številni bolniki, koliko trpljenja lahko trpeči darujejo za Cerkev in narod! Ne podlegajmo tistim, ki govorijo, da človeško življenje lahko končamo, kadar se nam zdi (evtanazija). Še kako tukaj velja Jezusov opomin: »Ne hodite za njimi!«

Po: Božo Rustja: Tvoje obličje iščem)

ZAKAJ CERKEV ODSVETUJE POGREB Z RAZTROSOM PEPELA?

Pred kratkim so slovenski škofje v skladu z navodili vesoljne cerkve izdali navodila – pastoralne smernice za krščanski pogreb in žarni pokop. V teh navodilih je v zvezi z raztrosom pepela pokojnika zapisano naslednje:
Če se iz tehtnih razlogov izbere kremacija pokojnika, mora biti pepel pokojnika praviloma shranjen na svetem kraju, torej na pokopališču ali, če je primerno, v cerkvi oziroma na za to s cerkvene strani posebej namenjenem območju. Želja, da bi bil umrli raztresen v morju, gorah, gozdu oziroma na pokopališču, je krščansko nesprejemljiva, saj je v takšnih primerih bolj poudarjena ljubezen do narave, to je želja ostati povezan s tistim, s čimer je bil pokojnik povezan v zemeljskem življenju, kot pa z Bogom in bližnjimi. Pri tem ni prostora za upanje na večno življenje in življenje v Bogu.

Raztros pepela izpušča možnost za molitveno spominjanje pokojnika, ki izhaja iz obiskovanja grobov. Kdor nima groba, ne dopušča spomina, zato hitro pride do pozabljanja. To lahko vodi v panteistično ali nihilistično dojemanje življenja in smrti. Če ni določenega kraja pokopa, groba, ne more biti molitve niti spomina, s tem pa se hitreje izbriše sled o obstoju določene osebe. Naslednjim generacijam se tako odvzame vsaka možnost zgodovinskega spomina.

Da bi se izognili vsaki obliki zmotnega pojmovanja, ni dovoljen raztros pepela v zrak, zemljo, vodo ali na pokopališče kakor tudi pretvorba pepela v spominke, zlatarske izdelke ali druge predmete, saj v teh primerih ne moremo upoštevati higienskih, socialnih ali ekonomskih razlogov, ki bi utemeljevali odločitev za kremacijo.

Če je utemeljen sum o odločitvi za raztros pepela iz krščanski veri nasprotnih razlogov, se odreče tudi cerkveni obred pred upepelitvijo, kakor določa pravo. Več o tem bo objavljeno na spletni strani župnije.

br. Matej Štravs, župnik

Foto: Aleš Čerin, splet

/0 KOMENTARJEV/

Praznovanje zakonskih jubilejev (FOTO)

V župniji Štepanja vas je navada, da obhajanje zakonskih jubilejev vsako leto združimo z zahvalno nedeljo, ko se Bogu zahvaljujemo za vse darove in še posebej za dar svetega zakona. Tudi letos se je v cerkvi pri maši ob 8.uri, ki jo je daroval g. župnik br. Matej Štravs, zbralo 32 jubilantov, ki praznujemo 10., 20., 25., 30., 35., 40., 45., 50., 55. ter 60. let skupnega zakonskega življenja.

Vsako leto zakonce med mašo nagovori par, ki je povabljen, da kratko poda svojo življenjsko zgodbo. Letos sta to vlogo prevzela in lepo opravila Nada in Matjaž Maležič in Zadobrove, ki z župnijo sicer sodelujeta tudi v zakonski skupini in v skupini odraslih skavtov.

Poglejte si še galerijo fotografij Matjaža Maležiča.

Po maši navadno sledi skupinsko fotografiranje, nato pa druženje ob živi glasbi in dobrotah, za katere poskrbijo pridne roke župnijskih sodelavk in sodelavcev.

Ob vprašanju zakoncem, ki obhajajo najvišje obletnice, kaj je pomembno v življenju, so odgovorili, da potrpežljivost in seveda ljubezen ter da je »teh 60 let (pre)hitro minilo«.

Bogu hvala za vse, kar nam daje, župniji pa za vso podporo, sprejetost in gostoljubje, ki ga vsako leto izkazuje zakonskim jubilantom.

[modula id=”2713″]

Polona Vesel Mušič

Foto: Pavel Mušič

/0 KOMENTARJEV/

Oznanila na zahvalno nedeljo

IZ ŽIVLJENJA NAŠE ŽUPNIJE IN CERKVE NA SLOVENSKEM

MAŠE ZA RAJNE: V novembru lahko darujete ne-oznanjene maše »za rajne«. Kuverto z napisanim mašnim namenom in mašnim darom 20 € boste lahko oddali v nabiralnik: »maše za rajne« v obeh cerkvah. Vse maše bomo opravili v našem samostanu. Ker trenutno nimamo dovolj ne-oznanjenih mašnih namenov, se vam zato še posebej zahvaljujemo za vsako mašo za rajne, ki jo boste na ta način darovali.

MAŠNI NAMENI ZA PRIHODNJE LETO: Od tega ponedeljka 5. novembra dalje sprejemamo v pisarni oznanjene maše za celotno prihodnje leto.

ZAHVALA NA ZAHVALNO NEDELJO: Iskreno se zahvaljujemo vsem župljanom in župljankam za življenje in sodelovanje v župniji: vsem članom župnijskega pastoralnega in gospodarskega sveta, urejevalcu župnijske spletne strani, vsem sodelavcem v oznanjevanju, bogoslužju in karitativni dejavnosti, vsem voditeljem skupin, vsem zborom in pevskim skupinam, vsem animatorjem, vsem posameznikom, ki tako ali drugače pomagate pri življenju in delovanju naše župnije ter vsem duhovnikom, redovnikom in redovnicam.

Hvala vsem, ki pomagate pri različnih fizičnih delih v župniji. Iskrena hvala tudi vsem, ki molite za našo župnijo in zanjo darujete svoje darove. Iskrena hvala tudi vsem, ki podpirate nas brate kapucine z darovi za svete maše in z drugimi darovi. Vsem in vsakemu posebej Bog povrni tam, kjer najbolj potrebujete.

VABIMO VAS

DOBRODELNI KONCERT ZA NAŠO ŽUPNIJSKO KARITAS: VOKALNA SKUPINA KRILA bo imela dobrodelni koncert domoljubnih pesmi za našo župnijsko Karitas v župnijski cerkvi v Štepanji vasi v nedeljo, 10. novembra, po večerni maši (ob 19.45). Skupina bo pela že med večerno mašo ob 19. uri.

V zadnjih letih smo imeli dobrodelni koncert v maju. Letos pa se nam je ponudila ta priložnost in bo v tem pastoralnem letu dobrodelni koncert že jeseni. Za našo Karitas bodo namenjeni darovi pri mašni nabirki pri sveti maši in darovi, ki jih boste oddali po koncertu pri izhodu iz cerkve. Vsa sredstva bodo namenjena za brezdomce in za socialno ogrožene. Že vnaprej Bog povrni. Najiskreneje vabljeni.

SEMINAR ZA PEDAGOŠKE DELAVCE: Prejeli smo obvestilo o seminarju za starše in pedagoške delavce, ki bo potekal 16. 11. 2019, v Ljubljani. Seminar organizira Inštitut Integrum.

Nekaj glavnih tem na tem delu seminarja: samopodoba, telesni spomin, spolni razvoj moškega in ženske, medicinski pogled na spolno vzgojo, naravno načrtovanje družine, pornografija, uporaba moderne tehnologije pri vzgoji v različnih razvojnih obdobjih. Več informacij najdete na spletni strani; e-mail: institut.integrum@gmail.com ali na telefonski številki 040 186 266 (Benjamin Tomažič).

VEČER ZA VSE STARŠE BO V TOREK, 19. NOVEMBRA OB 20. URI v dvorani župnijskega doma. Predaval bo priznani slovenski strokovnjak dr. Andrej Perko. Naslov predavanja bo: Vloga očeta in matere v družini. Andrej Penko je bil dolga leta koterapevt in sodelavec dr. Janeza Ruglja, zdaj pa nadaljuje njegovo delo. Že več kot dvajset let vodi terapevtske skupine za ljudi s težavami in stiskami. Njegova terapevtska skupnost šteje več kot sto članov.

MIKLAVŽEV ORATORIJ v naši župniji bo, v soboto, 7. decembra. Dopoldan bodo delavnice za otroke, popoldan pa obisk Miklavža.

TEDEN ZAPOROV 2019 bo letos potekal pod geslom Bližajmo se z zaupnostjo, od 17. do 23. novembra. Vsako leto se obhaja v okviru Katoliške Cerkve in tudi drugih krščanskih Cerkva ter skupnosti. Namen tedna zaporov je, da se kristjani v večji meri zavedajo potreb vseh, ki se jih dotika beseda zapor: zaprtih oseb in njihovih družin, žrtev kaznivih dejanj, zaposlenih v zaporskem sistemu in vseh drugih, ki skrbijo za zapornike.

TEDEN IN NEDELJA KARITAS, 24. 11. – 1. 12. 2019. Romanje sodelavcev Karitas na Ponikvo bo v sredo, 27. novembra.

MIKLAVŽEVO ROMANJE iz Štepanje vasi čez Golovec v BIZOVIK bo na Miklavževo nedeljo, 8. decembra. Zbiranje v Štepanji vasi pred župniščem in blagoslov romarjev bo ob 13.30, v Bizoviku bodo v cerkvi večernice ob 15.30, nato bo preprosta pogostitev. Na večernice v cerkev vabljeni tudi drugi, ki ne boste šli peš.

31. nedelja med letom: ZAHVALNA NEDELJA

V mesecu novembru smo vsi povabljeni, da več molimo za rajne. Prav je, da molimo tudi za tiste rajne, za katere nihče več ne moli. Ta tem mestu prilagam molitev, ki jo lahko molimo.

MOLITEV ZA RAJNE

Gospod, ti nisi Bog mrtvih, temveč živih. V tebi živijo vsi, ki si jih poklical k sebi. Spominjamo se vseh rajnih, ki smo jih ljubili, vseh, s katerimi smo živeli. Z njimi nas povezuje tvoja dobrota, s katero ljubiš nje in nas.

Zahvaljujemo se ti, da so v tvoji roki. Rekel si: »Na svojo dlan sem zapisal tvoje ime.« Pred teboj se spominjamo tudi vseh pozabljenih in tistih, ki jih nihče ne objokuje, pogrešanih, katerih usoda nam je neznana, obupanih, ki so si vzeli življenje, vseh tistih, ki so jih ljudje umorili. Vemo, da so v tvoji roki, zato te prosimo zanje. Zahvaljujemo se ti, da si nam tako blizu, in tudi naši umrli so nam blizu v tebi. Nihče, ki je v tebi, ne umrje. Od tebe smo prejeli življenje; tudi umrli živijo iz tebe. Z njimi nas povezuje to, da imamo isto življenje.

Tvoj križ, Gospod, je znamenje tvoje zmage nad smrtjo. Z njim smo bili rešeni večnega trpljenja. Nad njivo grobov stoji tvoj križ in združuje vse, umrle in nas. Gospod Jezus, verujemo tvojim načrtom, čeprav jih ne razumemo. Hodimo po tvojih potih in se držimo tebe. Ti si premagal smrt. Vstal si od mrtvih in za teboj bodo vstali tudi vsi umrli. Poklical si jih, da bi se veselili s teboj v večni luči in te hvalili vso večnost. Amen.

32. navadna nedelja: VEČNOST LJUBEZNI

2 Mkb 7,1-2.9-14; 2 Tes 2,16-3,5; Lk 20,27-38

V življenjepisu neke kandidatke za svetnico je opisan izredno zanimiv dogodek. Bodoča svetnica je stregla hudo bolni ženi. Svetniška žena je bolnico, ki je trpela in je šla že proti koncu, želela spraviti z Bogom. Obzirno ji je omenila to možnost, bolnica pa jo je ostro zavrnila: »Če bi bil Bog, potem ne bi bila tu in tako trpela!« Po tem dogodku ji je žena dan za dnem stregla z veliko pozornostjo in ljubeznijo, dokler ji nekega dne bolnica ni rekla: »Dobrota, ki mi jo izkazujete, ne more biti izgubljena.« Ljubezen, s katero je žena stregla bolnici, ne more umreti in ne more biti izničena. Vse na svetu mine, vse potone v pozabo, samo »ljubezen in njena dela bodo ostala.«

Naš Bog je Bog ljubezni, zato »ni Bog mrtvih, ampak živih« (Lk 20,38). Vstajenje od mrtvih kar izžareva iz današnje Božje besede. Božja ljubezen traja večno in ne more miniti niti ob srečanju s smrtjo, če hoče ostati zvesta sami sebi. Kjer je na delu Bog in njegova ljubezen, tam je nesmrtnost. Bog pokaže svoj pravi obraz prav v vstajenju, ko zagotavlja po preroku Ezekijelu: »Spoznali boste, da sem jaz Gospod, ko odprem vaše grobove« (Ezk 37,13). Vera v vstajenje je izraz zaupanja v Boga, v njegovo besedo in njegovo obljubo. Če res globoko verujemo vanj in zaupamo v njegovo obljubo, bomo verovali v vstajenje in večno življenje.

Vera v vstajenje temelji na močnem zaupanju v Boga. V Stari zavezi imamo nekaj čudovitih odlomkov, ki opisujejo človekovo neizmerno zaupanje v Boga. Na temelju tega zaupanja je Kristus dopolnil učenje Stare zaveze o vstajenju, kakor lahko beremo v današnjem evangeliju.

Vir: Božo Rustja; Tvoje obličje iščem

Besedilo: br. Matej Štravs, župnik

Foto: Sabrina Ripke, Pixabay, Aleš Čerin, Matej Štravs

/0 KOMENTARJEV/

Župnijsko romanje v Varaždin, Ludbreg in Kančevce

Letošnje jesensko romanje župnije sv. Štefana je potekalo v soboto 19.10. in sicer smo se podali v Varaždin, Ludbreg in Kančevce.

V Varaždinu, nekdanji hrvaški prestolnici, smo najprej obiskali kapucinski samostan s cerkvijo sv. Trojice iz 18. stoletja, kjer smo imeli sv. mašo, tej pa je sledila prijazna pogostitev in druženje v samostanski obednici.

Potem smo si spotoma ogledali mesto Varaždin, mesto cerkva in zvonikov, in seveda najpomembnejšo od cerkva, prelepo baročno stolno cerkev Marije Vnebovzete. Pokukali smo še v frančiškansko cerkev, zatem pa se malo porazgubili po lokalih na izredno lepem mestnem trgu…

Sledila je vožnja do romarskega svetišča v Ludbregu, znanem po evharističnem čudežu iz leta 1411, ki privablja množice romarjev. V Kapeli sv. Križa je namreč izpostavljena relikvija Predragocene Jezusove krvi.

Domači kaplan nam je opisal zgodovino kraja in dogodke, povezane s čudežem. Po litanijah smo se sprehodili še do bližnjega zaobljubljenega Svetišča Predragocene Kristusove krvi, ki se nahaja v čudovitem naravnem okolju in lahko sprejme nekaj tisoč ljudi, zgradil pa ga je po 200 letih od zaobljube 1.demokratično izvoljeni hrvaški sabor v letih 1993 – 1996. Ludbreg naj bi bil po lokalni legendi »center sveta«, kar je tudi ponazorjeno na glavnem trgu.

Nazadnje smo se odpeljali še na pozno kosilo v Kančevce k našim kapucinom, kjer smo v prijaznem vzdušju in dobri hrani zaključili naše vsakoletno župnijsko romanje. Na letošnjem romanju je bila najštevilnejša udeležba doslej, saj nas je bilo čez 80.

[modula id=”2640″]

Besedilo: Dragica Adam

Foto: Milan Boštele

/0 KOMENTARJEV/

Kako moliti rožni venec?

Rožni venec govori o Kristusovi skrivnosti. V litanijah to molitev celo imenujemo sveti rožni venec. To pa zato, ker se v njej poglabljamo v samo skrivnost Božje prisotnosti v našem življenju.

Zgodovina

Zgodovina in izvor rožnega venca se ujemata s staro prakso menihov in posvečenih oseb, da so molili psalme. S temi psalmi je bil prepleten vsakdan posvečene osebe. Sčasoma se je razvila molitev 150 zdravamarij in 30 očenašev, številka 150 ustreza enakemu številu psalmov v Svetem pismu.

Rožni venec je razdeljen na tri temeljne dele. Veseli, žalostni in častitljivi. Sveti oče, sveti Janez Pavel II., je dodal tem delom še svetli del rožnega venca.

Molitev ponavljanja

Rožni venec je molitev ponavljanja, saj kar 50 ponovimo eno molitev zdravamarija v enem samem delu rožnega venca. Zdi se, da se to ne ujema z mislijo sodobnega človeka. Toda molitev rožnega venca ni podajanje informacij, je ustvarjanje Božjega okolja, v katerem mi lahko Bog zelo osebno spregovori.

Rožni venec, ki je najbolj razširjen, so zelo spodbujali bratje dominikanci. Poznamo še druge oblike te molitve: serafinski rožni venec, rožni venec Božjega usmiljenja in druge.

Danes je rožni venec molitev mnogih laikov in družin. Obenem pa je postal skupna molitev vse Cerkve, kraj, kjer se različni stanovi v Cerkvi srečamo.

Ob poplavi duhovnih tehnik, ki zasužnjujejo, ker grobo in nesvobodno preoblikujejo našo dušo, spoznavamo rožni venec kot blago šepetanje skrivnosti Gospoda, ki po Mariji vstopa v naše srce.

Rožni venec nam pomaga, da na poti upodabljanja po Kristusu rastemo naproti cilju, ki je svetost. Najpomembnejši razlog za ponovno odkritje in poživitev molitve rožnega venca je poklicanost vseh k svetosti.

»Potrebujemo krščanstvo, ki se bo odlikovalo predvsem po umetnosti molitve«. Krščanska občestva naj postanejo »pristne šole molitve« v novem tisočletju.

(Iz Apostolskega pisma: Rožni venec Device Marije, papeža Janeza Pavla II.)

Vir: www.marija.si

Kako moliti rožni venec?

1. Križ: Molitev Rožnega venca začnemo tako, da se pokrižamo in ob tem izrečemo: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

2. Apostolska veroizpoved: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje. In v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega; ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Marije Device; trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen; šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal; šel v nebesa; sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega; od ondod bo prišel sodit žive in mrtve. Verujem v Svetega Duha; sveto Katoliško Cerkev, občestvo svetnikov; odpuščanje grehov; naše vstajenje in večno življenje. Amen.

3. Oče naš: Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Amen.

4. Zdrava Marija + prošnja: Nato molimo molitev Zdrava Marija, za besedo Jezus pa povemo prošnjo (skrivnost), ter nadaljujemo s Sveta Marija.

Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj, blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus. Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri. Amen.

5. Slava: Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

6. Molimo enega od delov rožnega venca:

Veseli del (molimo ob ponedeljkih in sobotah)

Apostolska veroizpoved. Oče naš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:

  1. ki nam poživi vero;
  2. ki nam utrdi upanje;
  3. ki nam vžgi ljubezen.

Slava Očetu.
Oče naš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:

  1. ki si ga Devica od Svetega Duha spočela;
  2. ki si ga Devica v obiskovanju Elizabete nosila;
  3. ki si ga Devica rodila;
  4. ki si ga Devica v templju darovala;
  5. ki si ga Devica v templju našla.

Svetli del (molimo ob četrtkih)

Apostolska veroizpoved. Oče naš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:

  1. ki nam daj duha pokorščine;
  2. ki nam daj srečo uboštva;
  3. ki nam podeli milost čistosti.

Slava Očetu.
Oče naš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:

  1. ki je bil krščen v reki Jordan;
  2. ki je v Kani Galilejski naredil prvi čudež;
  3. ki je oznanjal Božje kraljestvo;
  4. ki je na gori razodel svoje veličastvo;
  5. ki je postavil sveto evharistijo.

Žalostni del (molimo ob torkih in petkih)

Apostolska veroizpoved. Oče naš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:

  1. ki nam utrdi spomin;
  2. ki nam razsvetli pamet;
  3. ki nam omeči voljo.

Slava Očetu.
Oče naš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:

  1. ki je za nas krvavi pot potil;
  2. ki je za nas bičan bil;
  3. ki je za nas s trnjem kronan bil;
  4. ki je za nas težki križ nesel;
  5. ki je za nas križan bil;

Častitljivi del (molimo ob sredah in nedeljah)

Apostolska veroizpoved. Oče naš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:

  1. ki nam vodi naše misli;
  2. ki nam vodi naše besede;
  3. ki nam vodi naša dejanja.

Slava Očetu.
Oče naš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:

  1. ki je od mrtvih vstal;
  2. ki je v nebesa šel;
  3. ki je Svetega Duha poslal;
  4. ki je tebe, Devica, v nebesa vzel;
  5. ki je tebe, Devica, v nebesih kronal.

7. Molitev O Jezus, odpusti: Po vsaki desetki rožnega venca za Slava Očetu lahko dodamo še naslednjo molitev: O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja, privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste , ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.

8. Križ: Molitev Rožnega venca končamo tako, da se pokrižamo in ob tem izrečemo: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Viri: Katoliska-cerkev.si

Foto: James Coleman, Unsplash

/0 KOMENTARJEV/

Oznanila 29. nedelje med letom

IZ ŽIVLJENJA NAŠE ŽUPNIJE IN CERKVE NA SLOVENSKEM

MAŠE ZA RAJNE: V novembru lahko darujete ne-oznanjene maše »za rajne«, ki jih bomo opravili v samostanu. Kuverto z napisanim mašnim namenom in mašnim darom 20 € boste lahko oddali v nabiralnik: »maše za rajne«. Vse maše bomo opravili v našem samostanu. Bog vam povrni.

OBISK BOLNIKOV: Pred praznikom vseh svetnikov bomo v sredo 30. oktobra dopoldne obiskali bolnike po domovih. Zelo lepo vas prosimo, da nam sporočite, če bi si še kdo od starejših želel obisk duhovnika na domu.

VSI SVETI IN DAN VERNIH DUŠ, petek in soboto 1. in 2. november. Slovesni in zapovedani praznik Vseh svetih, ki govori o našem vstajenju in življenju, predvsem pa tudi o občestvu svetih v nebesih pri Bogu in z nami na zemlji. Osnovna poklicanost vsakega kristjana je svetost, bližina in povezanost z Bogom, ki bo v polnosti uresničena v nebesih.
V mesecu novembru bomo našim rajnim posvečali molitev rožnega venca pred delavniškimi mašami zjutraj in zvečer, v Štepanji vasi in Bizoviku.
Svete maše: 1. november, po nedeljskem sporedu, (razen maše ob 6.30 ne bo): v Štepanji vasi bo molitev rožnega venca za rajne ob 14.00, maša ob 15.00, molitve na pokopališču pa po maši.
V Bizoviku bo molitev rožnega venca za rajne ob 13.15, maša ob 14.00, molitve na pokopališču pa po maši.

POPOLNI ODPUSTEK: Na praznik Vseh svetih in na dan spomina na rajne lahko podarimo popolni odpustek enemu naših rajnih, če teden prej ali kasneje prejmemo zakrament sprave, če smo pri maši in prejmemo sveto obhajilo, da obiščemo pokopališče in molimo za rajne, molimo Oče naš in Zdravo Marijo po papeževem namenu, da smo nenavezani na greh.

BOGOSLUŽJA PRI SV. KRIŽU NA LJUBLJANSKIH ŽALAH: V cerkvi Vseh svetih bodo maše na praznik vsako uro od 7.00 do 18.00. Ob 15.00 bo predvidoma maševal nadškof Stanislav Zore. Molitve za rajne bodo ob 14.15 na novem delu pokopališča pri spomeniku padlih v vojni za Slovenijo in ob 16.00 na duhovniških grobovih. Ob 19.00 molitev rožnega venca. Ob 20.00 bo MOLITEV MLADIH.
2. november: maše v Štepanji vasi ob 8.00 in 19.00, v Bizoviku ob 18.00.

DUHOVNA AKADEMIJA: Vpišite se v program Duhovne akademije pri Teološki fakulteti v Ljubljani! Predavanja bodo vsakih 14. dni ob četrtkih ob 18. uri. (začetek 24. oktobra) V akademskem letu 2019/2020 bo program obsegal 13 predavanj uveljavljenih strokovnjakov in poznavalcev človeka, družbe, duhovnosti in Svetega pisma. Več informacij dobite na spletni strani: www.duhovna-akademija.si, kjer se lahko do 30. oktobra v zavihku »Vpis« vpišete.

VABIMO VAS

VEČER O SVETNIŠKI KANDIDATKI MAGDALENI GORNIK: bo v torek, 22. oktobra, ob 20. uri v dvorani župnijskega doma. Večer bo pripravila MARTINA KRALJIČ, ki je napisala knjigo o tej svetniški kandidatki in mistikinji, na priprošnjo katere se v zadnjem obdobju dogajajo milostna uslišanja in ozdravljenja. Martina nam bo spregovorila o njenem življenju in njeni duhovnosti. Lepo vabljeni.

MOLITEV ZA MIR V DUHU ASSISIJA: Papež Janez Pavel II. in vrhovni predstojniki Frančiškovih redov so spodbudili molitev za mir v duhu Assisija. Sv. Frančišek je bil kot evangeljski človek tudi izjemen glasnik miru in sprave. Molitev za mir bo v župnijski cerkvi v Štepanji vasi v soboto, 26. oktobra ob 18.00, ob 19.00 bo sveta maša.

PRI SV. URHU v nedeljo, 27. oktobra, ko se v tej molitvi povežemo s sosednjo župnijo Sostro, z brati minoriti in z župnijo sv. Peter. Zberemo se ob 17.20 pri spodnjem spomeniku v Dobrunjah od koder bomo peš poromali k sv. Urhu, kjer bo ob 18.00 v cerkvi sveta maša, ki jo bo daroval frančiškan Ambrož Mušič.

BREZJE: V soboto 26. oktobra: Program: 9.30: molitev za mir, 10.00: sveta maša, somaševanje vodi ljubljanski nadškof Stanislav Zore, 11.30: pričevanja o edinosti (sestra Metka Kos, duhovnik Blaž Jezeršek in zakonca Lojze in Tantely Gabršček), 14.00: dramska uprizoritev Mož miru.

PRESTAVITEV URE: iz sobote 26. na nedeljo 27. oktobra prestavimo uro za eno uro nazaj.

ZAKONSKI JUBILEJI: Na zahvalno nedeljo, 3. novembra, bomo pri župnijski maši ob 8. uri obhajali zakonske jubileje: 10, 20, 25 (srebrni), 30, 35, 40, 45, 50 (zlati), 55, 60 in dalje. Prosimo vas jubilante, da se sami prijavite za slovesnost v župnijski pisarni čim prej, ali na GSM 031-434-520 (v času uradnih ur na tel.: 542-48-72) ali po e-pošti na naslov: matej.stravs@rkc.si. Rok prijave je do četrtka, 31. oktobra. Po slovesnosti v cerkvi bo preprosto srečanje v dvorani župnijskega doma. Jubilanti, lepo vabljeni. Če eden od zakoncev ne more priti, lahko pride le en zakonec.

MISIJONI: MOLITEV ZA MISIJONE V MESECU OKTOBRU: Nebeški oče, ko je tvoj Sin Jezus Kristus vstal od mrtvih, je svojim učencem naročil: »Pojdite in učite vse narode in jih napravite za moje učence.« Ti nas opominjaš, da smo v moči našega krsta tudi mi deležni misijonskega poslanstva Cerkve in smo zanjo odgovorni.

Podari nam darove Svetega Duha, da bomo pogumne in goreče priče tvojega evangelija. Misijonsko poslanstvo, ki ga je Kristus zaupal svoji Cerkvi, še zdaleč ni dovršeno. Zato te prosimo za nove spodbude in učinkovite oblike, da bomo znali Življenje in Luč prinašati v sedanji svet. Pomagaj nam, da bi se vsa ljudstva srečala z odrešujočo ljubeznijo in usmiljenjem Jezusa Kristusa, ki s teboj živi in kraljuje v edinosti Svetega Duha zdaj in vekomaj. Amen.

POROČILO O LANSKI NABIRKI NA MISIJOSNKO NEDELJO: Pri lanski misijonski nabirki se je v vsej Sloveniji zbralo 197.151,12 eur. Z sredstvi, ki ste jih darovali je Sveti sedež odgovoril na naslednji dve od številnih prošenj:
1. BENIN, ŠKOFIJA N’DALI: ozvoč-enje v Katedrali sv. Marka in gradnja dveh kapel (Angaradebou, Gbessazi).
2. BENIN, ŠKOFIJA PARAKOU: gradnja samostana (Bogo, Sansom) pastoralnega centra in škofijskega Marijinega svetišča.

29. NEDELJA MED LETOM – MISIJONSKA NEDELJA

Iz kateheze papeža Frančiška (16. 10. 2019): Evangelizirati pomeni spodbujati srečanje z Očetom.
Izstopiti iz samih sebe in se odpreti za druge. »Potovanje evangelija po svetu«, o katerem pripoveduje sv. Luka v Apostolskih delih, spremlja velika ustvarjalnost Boga, ki se razodeva na presunljiv način. Bog želi, da bi njegovi otroci presegli vsak partikularizem in se odprli za univerzalnost zveličanja. Kot je dejal papež, je cilj naslednji: »Preseči partikularizme in se odpreti za univerzalnost zveličanja, kajti Bog nas hoče vse rešiti. Tisti, ki so ponovno rojeni iz vode in Duha, torej krščeni, so poklicani izstopiti iz samih sebe in se odpreti za druge, slog skupnega življenja, ki preoblikuje vsak medosebni odnos v izkušnjo bratstva«.

Ali oviram srečanje z Očetom? »Dragi bratje in sestre, od prvaka apostolov se učimo, da evangelizator ne more biti ovira za ustvarjalno delo Boga, ki želi, da se vsi ljudje rešijo, ampak nekdo, ki spodbuja srečanje src z Gospodom,« pri čemer je papež usmeril k vprašanjem: »In mi, kako se obnašamo s svojimi brati, predvsem s tistimi, ki niso kristjani? Smo ovira za srečanje z Bogom? Oviramo njihovo srečanje z Očetom ali ga olajšamo?«

Katehezo je sklenil s povabilom: »Prosimo danes za milost, da bi si dopustili osuplost pred Božjimi presenečenji, da ne bi ovirali njegove ustvarjalnosti, ampak prepoznali in pospeševali vedno nove poti, po katerih Vstali izliva svojega Duha v svet in priteguje srca, s tem ko se daje spoznati kot ‘Gospod vseh’« (Apd 10,36).

br. Matej Štravs, župnik

Foto: Aleš Čerin

/0 KOMENTARJEV/

Papež Frančišek: Prosim vas, ne živimo »zakristijske« vere

Papež Frančišek je ob začetku izrednega misijonskega meseca vernike povabil, da bi se ta mesec vprašali, kakšno je naše pričevanje ter spomnil, da nihče ni izključen iz poslanstva Cerkve. Poudaril je, da nas Gospod kliče, da bi postali dar tam, kjer smo.

Ne notarji vere in varuhi milosti, ampak misijonarji

V priliki, ki smo jo slišali, se Gospod kaže kot človek, ki pred potovanjem pokliče služabnike, da bi jim izročil svoje premoženje (prim. Mt 25,14).

Bog nam je zaupal svoje največje darove: naše življenje, življenje drugih, mnogo različnih darov za vsakogar. In te dobrine, ti talenti, ne predstavljajo nečesa, kar se hrani v sefu, ampak predstavlja klic: Gospod nas kliče k pogumnemu in ustvarjalnemu prizadevanju, da bi talenti obrodili sadove.

Bog nas bo vprašal, če smo tvegali, tudi če smo se  celo osramotili. Ta izredni misijonski mesec želi biti premik, ki bi nas spodbudil, da bi postali dejavni v dobrem. Ne notarji vere in varuhi milosti, ampak misijonarji.

Ta mesec se vprašajmo: kakšno je moje pričevanje?

Misijonar se postane tako, da živimo kot priče: da z življenjem pričujemo, da poznamo Jezusa. Življenje je tisto, ki govori.

Priča je ključna beseda, beseda, ki ima isti koren kot beseda mučenec. In mučenci so prvi pričevalci vere: ne z besedami, ampak z življenjem. Vedo, da vera ni propaganda ali prozelitizem, je spoštljiv dar življenja. Živijo tako, da širijo mir in veselje, ljubijo vse, tudi sovražnike, iz ljubezni do Jezusa.

Kako bi potem lahko mi, ki smo odkrili, da smo otroci nebeškega Očeta, zamolčali veselje nad tem, da smo ljubljeni, gotovost, da smo vedno dragoceni v Božjih očeh? To je oznanilo, ki ga pričakuje toliko oseb. In to je naša odgovornost. Ta mesec se vprašajmo: kakšno je moje pričevanje?

Življenje smo prejeli, da bi ga podarili

Ob koncu prilike Gospod reče »dober in zvest« služabnikoma, ki sta bila podjetna; »hudoben in len« pa služabniku, ki se je branil.

Zakaj je Bog tako strog do tega služabnika, ki se je bal? Kaj je storil slabega? Njegova krivda je bila, da ni storil dobrega, greh opustitve. In to je lahko greh, ki traja vse življenje, saj smo prejeli življenje ne zato, da bi ga zakopali, ampak da bi ga tvegali; ne zato, da bi ga zadržali, ampak podarili.

Kdor je z Jezusom, ve, da se ima tisto, kar se da, da se poseduje to, kar se daruje; in skrivnost tega, da bi imeli življenje, je, da ga darujemo. Živeti opustitev pomeni zanikati svojo poklicanost: opustitev je nasprotno od poslanstva.

Greh opustitve je greh proti poslanstvu

Greh opustitve (v izvirniku omissione, op. prev.), to je proti poslanstvu (v izvirniku missione, op. prev.), storimo tedaj, ko se namesto da bi širili veselje, zapiramo v žalostno samopomilovanje in mislimo, da nas nihče ne ljubi in ne razume.

Proti poslanstvu grešimo tedaj, ko podležemo vdanosti v usodo: »Ne morem več, nisem sposoben.« Kako vendar? Bog ti je dal talente in ti misliš, da si tako ubog, da ne moreš nikogar obogatiti?

Proti poslanstvu grešimo tedaj, ko se pritožujemo in še naprej govorimo, da gre vse narobe, tako v svetu kot v Cerkvi. Proti poslanstvu grešimo tedaj, ko smo sužnji strahov, ki hromijo in nas paralizirajo z »vedno se je delalo tako«.

In proti poslanstvu grešimo tedaj, ko živimo življenje kot težo in ne kot dar; ko smo v središču mi s svojimi napori, ne pa bratje in sestre, ki čakajo, da bi bili ljubljeni.

Moč Cerkve: ponižna in zastonjska ljubezen

»Bog ljubi veselega darovalca« (2 Kor 9,7). Ljubi Cerkev v izhodu. Bodimo pozorni, če ni v izhodu, ni Cerkev.

Cerkev v izhodu, misijonska, je Cerkev, ki ne izgublja časa s tem, da joka nad stvarmi, ki ne gredo, nad verniki, ki jih nima več, nekdanjih vrednot, ki jih ni več. Cerkev, ki ne išče varovanih oaz, da bi bila mirna; želi biti le sol zemlje in kvas za svet.

Ta Cerkev ve, da je to njena moč, ista Jezusova moč: ne družbena ali institucionalna pomenljivost, ampak ponižna in zastonjska ljubezen.

Zgled treh služabnikov ta mesec

Danes nas ob vstopu v misijonski mesec oktober spremljajo trije »služabniki«, ki so obrodili obilo sadu.

Pot nam kaže sv. Terezija Deteta Jezusa, ki je iz molitve naredila gorivo za misijonarsko dejavnost v svetu. To je tudi mesec rožnega venca: koliko molimo za širjenje evangelija, da bi se spreobrnili od opuščanja k poslanstvu?

Potem je sv. Frančišek Ksaverij, eden izmed velikih misijonarjev Cerkve. Tudi on nas predrami: ali izstopamo iz svojih oklepov, smo sposobni pustiti svoje lagodnosti zaradi evangelija?

Prav tako častitljiva Pauline Jaricot, delavka, ki je s svojim vsakdanjim delom podpirala misijone: z darovi, ki jih je odtegovala od plače, je začela ustanove, iz katere so nastale današnje Papeške misijonske družbe.

In mi, ali storimo iz vsakega dneva dar, da bi presegli prelom med evangelijem in življenjem? Prosim vas, ne živimo »zakristijske« vere.

Ponovno najdi svojo rodovitnost v veselju poslanstva

Spremljajo nas redovnica, duhovnik in laikinja. Pravijo nam, da nihče ni izključen iz poslanstva Cerkve. Da, v tem mesecu Gospod kliče tudi tebe. Kliče tebe, družinski oče in mama; tebe, mlad človek, ki sanjaš velike stvari; tebe, ki delaš v tovarni, v trgovini, na banki, v restavraciji; tebe, ki si brez dela; tebe, ki si na bolniški postelji …

Gospod te vabi, da postani dar tam, kjer si, tako, kot si, s tistim, ki je ob tebi; da ne bi zgolj prenašal življenja, ampak ga podarjal; da se ne bi smilil samemu sebi, ampak bi dopustil, da bi te izdolble solze tistih, ki trpijo.

Pogum, Gospod od tebe veliko pričakuje. Prav tako pričakuje, da bi kdo imel pogum oditi, da bi šel tja, kjer najbolj manjkata upanje in dostojanstvo, tja, kjer preveč ljudi še vedno živi brez veselja evangelija.

»Ali moram iti sam?« Pojdi, Gospod te ne bo pustil samega; s tem ko boš pričeval, boš odkril, da je Sveti Duh prišel pred teboj, da bi ti pripravil pot. Pogum, bratje in sestre; pogum, Mati Cerkev: ponovno najdi svojo rodovitnost v veselju poslanstva.

Vir: Slovenska oddaja Radia Vatikan

Foto: Wikipedija

/0 KOMENTARJEV/