Poslanica nadškofa msgr. Stanislava Zoreta v podporo ukrepom za preprečevanje okužb s koronavirusom.

Dober dan. Morda se vam zdi čudno, da vas nagovarjam z masko na obrazu. Je čudno, če na to gledamo, kakor smo gledali takrat, ko smo maske na obrazih videli samo pri ljudeh iz drugih kultur in drugih okolij. Danes pa v tej globalni resničnosti koronavirusa maska na obrazu ni nič čudnega tudi pri nas.

Rad bi se zahvalil vsem tistim, ki z molitvijo in prošnjo k Bogu podpirate vse tiste, ki so se in se še vedno z vsemi močni trudijo, da bi naše življenje v zelo spremenjenih razmerah lahko potekalo kolikor toliko nemoteno. Večkrat slišimo, da delajo s skrajnimi močmi. Spoštujmo njihovo delo s tem, da sledimo njihovim navodilom.

Zahvaljujem se vsem vernikom, ki se zavedajo, kako dragoceno je naše srečevanje pri maši in drugih obredih. Brez te bližine je naše krščanstvo podhranjeno, do neke mere invalidno. Ker veste, da Cerkev živi v občestvu, ste sprejeli tudi nošenje maske. Potolažen sem in pomirjen, ko pridem v različne skupnosti in vidim, da ljudje praktično sto odstotno upoštevate navodila zdravstvene stroke in politike.

Zelo dobro vem, da nam je maska odveč in pogrešamo čas, ko smo se lahko srečevali brez nje. Vem, da tudi vi slišite različna mnenja, ki govorijo o nepotrebnosti maske in vseh drugih ukrepov za omejitev možnosti okužbe. Bodimo kristjani pri odnosu do vseh teh mnenj med tistimi, ki upoštevajo razum, znanost in strokovnost – in ta nam pravi, da je najboljše zaščitno sredstvo maska in razkuževanje. Nevšečnost, ki nam jo morda povzroča maska, naj bo izraz solidarnosti s tistimi, ki so zboleli in tistimi, ki se z boleznijo srečujejo pri svojem delu.

Povabim vas, da poživimo in okrepimo molitve in prošnje za vse tiste, ki se spopadajo z boleznijo. Na poseben način Bogu priporočajmo bolnike in tiste, ki skrbijo zanje. Ljubeče ga prosimo za vse umrle. Tudi to oblikuje občestvo med nami.

Hvala vam, da nosite masko, da upoštevate vse varnostne ukrepe in na ta način v dejanjih živite ljubezen do bližnjega.

Marija, zdravje bolnikov, prosi za nas.

Msgr. Stanislav Zore

Ljubljanski nadškof metropolit in predsednik SŠK

Video

Vir: Katoliška cerkev 

Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov je objavila pismo predsednikom škofovskih konferenc Katoliške cerkve o obhajanju bogoslužja med in po pandemiji COVID-19 z naslovom: Z veseljem se vrnimo k evharistiji! Papež Frančišek je na avdienci kardinalu Robertu Sarahu, prefektu omenjene Kongregacije, 3. septembra 2020 odobril objavo pisma.

Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov
Prot. št. 432/20

Z veseljem se vrnimo k evharistiji!

Pismo o obhajanju bogoslužja med in po pandemiji COVID-19 predsednikom škofovskih konferenc Katoliške cerkve

Pandemija, ki je posledica virusa COVID-19, je povzročila preobrate ne samo v družbenih, družinskih, gospodarskih, vzgojnih in delovnih dinamikah, ampak tudi v življenju krščanske skupnosti, vključno z liturgično razsežnostjo. Da bi virusu odvzeli prostor širjenja, je bila potrebna ostra socialna razdalja, ki je učinkovala na temeljno potezo krščanskega življenja: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, sem jaz sredi med njimi« (Mt 18,2); »Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in molitvah. Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno« (Apd 2,42-44).

Skupnostna razsežnost ima teološki pomen: Bog je odnos Oseb v Sveti Trojici; človeka ustvari v dopolnjujoči se odnosnosti med moškim in žensko, kajti »ni dobro za človeka, da je sam« (1 Mz 2,18), vstopi v odnos med moškim in žensko in tudi njiju kliče v odnos z Njim: kot je dobro spoznal sv. Avguštin, je naše srce nemirno, dokler se ne spočije v Njem (prim. Izpovedi, I, 1). Gospod Jezus je svoje javno delovanje začel tako, da je poklical k sebi skupino učencev, da bi delili z njim življenje in oznanilo Kraljestva; iz te male črede se je rodila Cerkev. Za opis večnega življenja Sveto pismo uporablja podobo mesta: nebeški Jeruzalem (prim. Raz 21); mesto in skupnost ljudi, ki med seboj delijo vrednote, temeljne človeške in duhovne resničnosti, kraje, čase in organizirane dejavnosti in ki sodelujejo pri gradnji skupnega dobrega. Medtem ko so pogani gradili templje, posvečene njihovim božanstvom, do katerih ljudje niso imeli dostopa, so kristjani takoj, ko so uživali svobodo bogoslužja, gradili kraje, ki so bili domus Dei et domus ecclesiae, kjer so se verniki lahko prepoznali kot Božja skupnost, kot ljudstvo, sklicano za bogoslužje in postavljeno v sveti zbor. Zato Bog lahko razglasi: »Jaz sem tvoj Bog in ti boš moje ljudstvo« (prim. 2 Mz 6,7; 5 Mz 14,2). Gospod ostaja zvest svoji zavezi (prim. 5 Mz 7,9) in zato Izrael postane Božje prebivališče, svet kraj njegove navzočnosti v svetu (prim. 2 Mz 29,45; 4 Mz 26,11-12). Zaradi tega Gospodova hiša predpostavlja prisotnost družine Božjih otrok. Tudi danes v molitvi posvetitve nove cerkve škof prosi, da bi bila to, kar po svoji naravi mora biti:

»[…] naj bo za vedno svet prostor […]
Tukaj naj voda božje milosti izmiva grehe ljudi,
da se bodo tvoji otroci, odmrli grehu,
prerajali za nebeško življenje.
Tukaj naj tvoji verniki
ob oltarni mizi obhajajo spominski obred velike noči
in se nasičujejo s Kristusovo besedo in njegovim Telesom.
Tukaj naj odmeva prijetna hvalna daritev,
angelskemu petju naj se pridružijo človeški glasovi
in naj se za rešitev sveta dviga nenehna molitev.
Tukaj naj ubogi dobivajo usmiljenje,
stiskani prihajajo do prave svobode
in vsi ljudje prejemajo dostojanstvo tvojih otrok,
dokler veseli ne dospejo do onega Jeruzalema, ki je zgoraj.«

Krščanska skupnost ni nikoli iskala osamitve in iz cerkve ni nikar naredila mesta z zaprtimi vrati. Kristjani, ki so bili vzgojeni za vrednoto skupnostnega življenja in iskanje skupnega dobrega, so si vedno prizadevali za vključitev v družbo, čeprav so se zavedali drugačnosti: biti v svetu, ne da bi mu pripadali in ne da bi se omejili nanj (prim. Pismo Diognetu, 5-6). Tudi v pandemičnem izrednem stanju je se pokazal čut velike odgovornosti: v poslušanju in sodelovanju z civilnimi oblastmi in s strokovnjaki so bili škofje in njihove ozemeljske konference pripravljeni sprejeti težke in boleče odločitve, vse do daljše prekinitve sodelovanja vernikov pri obhajanju evharistije. Ta kongregacija se globoko zahvaljuje škofom za prizadevanje in napor, ko so na najboljši možni način skušali dati odgovor na nepredvidene in zapletene razmere.

Takoj pa, ko bodo okoliščine to dopuščale, se je treba nujno in neodložljivo vrniti k normalnosti krščanskega življenja, v katerem je cerkvena stavba kot dom, obhajanje bogoslužja, zlasti evharistije, pa kot »vrhunec, h kateremu teži delovanje Cerkve, in hkrati vir, iz katerega izvira vsa njena moč« (Sacrosanctum Concilium, 10).

Zavedajoč se dejstva, da Bog nikdar ne zapusti človeštva, ki ga je ustvaril, in da tudi najhujše preizkušnje lahko rodijo sadove milosti, smo sprejeli oddaljenost od Gospodovega oltarja kot čas evharističnega posta, koristnega za ponovno odkritje njegovega življenjskega pomena, lepote in neizmerne dragocenosti. Takoj ko bo mogoče, pa se moramo vrniti k evharistiji z očiščenim srcem, z obnovljenim začudenjem, s povečano željo, da bomo srečali Gospoda, da bomo z njim, da ga bomo prejeli, da bi ga nesli bratom s pričevanjem življenja, polnega vere, ljubezni in upanja.

Ta čas pomanjkanja nam lahko da milost za razumevanje srca naših bratov mučencev v Abiteni (začetek 4. stoletja), ki so svojim sodnikom, čeprav so bili pred zanesljivo smrtno obsodbo, z vedro odločnostjo odgovorili: »Sine Dominico non possumus«. Absolutnega non possumus (ne moremo) in jasnosti pomena samostalnika srednjega spola Dominicum (kar je Gospodovega) ni mogoče prevesti z eno samo besedo. Kratek izraz povzema veliko bogastvo odtenkov in pomenov, ki se danes ponujajo naši meditaciji:
– Ne moremo živeti, biti kristjani, popolnoma uresničiti svoje človečnosti in želja po dobrem in sreči, prebivajočih v srcu brez Gospodove besede, ki v obhajanju bogoslužja privzame telo in postane živa beseda, ki jo Bog izgovarja za tistega, ki danes svoje srce odpre poslušanju;
– Ne moremo živeti kot kristjani, ne da bi bili deleži žrtve Križa, v kateri se Gospod Jezus daje brez zadržkov, da bi s svojo smrtjo rešil človeka, ki je umrl zaradi greha; Odrešenik pridružuje sebi človeštvo in ga vodi nazaj k Očetu; v objemu Križanega najde luč in tolažbo vsako človeško trpljenje;
– Ne moremo brez evharistične gostije, Gospodove mize, h kateri smo povabljeni kot sinovi in bratje, da bi prejeli istega vstalega Kristusa, navzočega v telesu, krvi, duši in božanstvu, v tistem nebeškem Kruhu, ki nas podpira v veselju in naporih zemeljskega romanja;
– Ne moremo brez krščanske skupnosti, Gospodove družine: potrebno je, da srečamo brate, ki z nami delijo Božje otroštvo, bratstvo s Kristusom, poklicanost in iskanje svetosti in odrešenja njihovih duš v bogati različnosti let, osebnih zgodb, karizem in poklicev;
– Ne moremo brez Gospodove hiše, ki je naša hiša, brez svetih krajev, kjer smo se rodili v veri, kjer smo odkrili previdnostno Gospodovo navzočnost in odkrili njegov usmiljeni objem, ki dviga padle, kjer smo posvetili svojo poklicanost redovniški hoji za Njim ali poročenosti, kjer smo prosili in se zahvaljevali, se veselili in jokali, kjer smo Očetu zaupali svoje drage, ki so dopolnili svoje zemeljsko romanje;
– Ne moremo brez Gospodovega dneva, brez nedelje, ki daje luč in smer zaporedju delovnih dni ter družinskim in družbenim odgovornostim.

Čeprav mediji opravljajo dragoceno služenje bolnim in tistim, ki jim je onemogočeno, da bi šli v cerkev, in so nudili veliko uslugo s prenašanjem svete maše v času, ko ni bilo možnosti, da bi jo obhajali skupnostno, pa noben prenos ni primerljiv z osebnim sodelovanjem in ga ne more nadomestiti. Nasprotno, zgolj ti prenosi sami na sebi nas predstavljajo tveganje, da nas oddaljijo od osebnega in intimnega srečanja z učlovečenim Bogom, ki se nam ni izročil na virtualen način, ampak stvarno, rekoč: »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem« (Jn 6,56). Ta telesni stik z Gospodom je življenjskega pomena, je nepogrešljiv in nenadomestljiv. Ko bodo ugotovljene in sprejete konkretno izvedljive rešitve za zmanjšanje okužbe z virusom na minimum, je potrebno, da vsi ponovno zasedejo svoje mesto v zboru bratov, da ponovno odkrijejo nenadomestljivo dragocenost in lepoto obhajanja bogoslužja, z okužbo navdušenja spet pokličejo in privabijo malodušne in prestrašene brate in sestre, ki so predolgo odsotni ali raztreseni.

Ta dikasterij namerava poudariti nekatera načela in predlagati nekaj smernic za delovanje, da bi spodbudili hitro in zanesljivo vrnitev k obhajanju evharistije.

Potrebna pozornost na higienske in varnostne predpise ne more voditi k sterilizaciji gest in obredov, k ustvarjanju, pa čeprav nezavednemu, strahu in negotovosti v vernikih.

Zaupamo v preudarno a odločno ravnanje škofov, da sodelovanje vernikov pri obhajanju evharistije javne oblasti ne bi opredelile kot »zbiranje« in da ga ne bi imeli za primerljivega ali celo podrejenega rekreativnim zbiranjem.

Bogoslužni predpisi niso materija, o kateri bi lahko sprejemale zakone civilne oblasti, ampak samo pristojne cerkvene oblasti (prim. Sacrosanctum Concilium, 22).

Sodelovanje vernikov pri obhajanju bogoslužja je treba olajšati, vendar brez improviziranih obrednih poskusov ter v polnem upoštevanju predpisov, ki so v bogoslužnih knjigah in urejajo njegov potek. V bogoslužju, ki je doživetje sakralnosti, svetosti in lepote, ki spreminja, vnaprej okušamo harmonijo večne blaženosti: skrbimo torej za dostojanstvo krajev, svete opreme, načinov obhajanja v skladu z zanesljivim pojasnilom 2. vatikanskega koncila: »Obredi naj sijejo od plemenite preprostosti« (Sacrosanctum Concilium, 34).

Vernikom je treba priznati pravico do prejemanja Kristusovega Telesa in do češčenja v evharistiji navzočega Gospoda na predvidene načine, brez omejitev, ki presegajo to, kar predvidevajo higienski predpisi, ki so jih izdale civilne oblasti ali škofje.

Verniki v obhajanju evharistije častijo vstalega Jezusa, ki je navzoč; vidimo, s kakšno lahkoto se izgubi čut češčenja, molitev češčenja. Prosimo pastirje, naj v svojih katehezah vztrajajo na potrebnosti češčenja.

Varno načelo, da se ne zmotimo, je pokorščina. Pokorščina pravilom Cerkve, pokorščina škofom. V težkih časih (pomislimo na primer na vojne, na pandemije) lahko škofje in škofovske konference dajo začasna določila, ki jih moramo ubogati. Pokorščina varuje zaklad, ki je bil zaupan Cerkvi. Ukrepi, ki jih zapovedo škofje in škofovske konference, prenehajo, ko se stanje normalizira.

Cerkev bo še naprej varovala človeško osebo v njeni celoti. Pričuje o upanju, vabi nas k zaupanju v Boga, opominja nas, da je zemeljsko bivanje pomembno, a da je veliko bolj pomembno večno življenje: naš cilj, naša poklicanost je, da bi svoje življenje delili z Bogom za vso večnost. To je vera Cerkve, ki so jo skozi stoletja izpričevale trume mučencev in svetnikov, pozitivno sporočilo, ki nas osvobaja enodimenzionalnih enostranskosti in ideologij. Dolžni skrbi za javno zdravje Cerkev pridružuje oznanilo in spremljanje duš k večnemu življenju. Z zaupanjem se torej še naprej izročajmo Božjemu usmiljenju, prosimo za pomoč blažene Device Marije, ki je salus infirmorum in auxilium christianorum, za vse tiste, ki jih trdo preizkuša pandemija in kakršna koli druga nadloga, bodimo stanovitni v molitvi za tiste, ki so zapustili to življenje, in istočasno obnavljajmo sklep, da bomo priče Vstalega in oznanjevalci trdnega upanja, ki presega meje tega sveta.

V Vatikanu, 15. avgusta 2020

Praznik vnebovzetja blažene Device Marije

Papež Frančišek je na avdienci podpisanega kardinala prefekta Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov 3. septembra 2020 odobril to pismo in ukazal njegovo objavo.

Robert kard. Sarah, prefekt

Vir: Katoliška Cerkev 

V soboto, 8. avgusta 2020, bo ob 10. uri v ljubljanski stolnici škofovsko posvečenje naslovnega nadškofa Beneventa in apostolskega nuncija v Iraku msgr. dr. Mitja Leskovarja.

Odlok papeža Frančiška

FRANČIŠEK, ŠKOF, SLUŽABNIK BOŽJIH SLUŽABNIKOV, 

ljubljenemu sinu Mitju Leskovarju izmed duhovščine ljubljanske nadškofije, našemu častnemu prelatu in doslej svetniku Nunciature v Indiji in Nepalu, postavljenemu za apostolskega nuncija v Iraku in izbranemu za naslovnega nadškofa beneventskega, pozdrav in apostolski blagoslov. Kakor je apostol Pavel nekoč postal izvoljena posoda za Gospoda, da je ponesel njegovo ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove (prim. Apd 9,15), tako so v vsakem času potrebni možje, obdarjeni z učenostjo, trdno vero in izjemno ljubeznijo, ki skrbijo za zadeve Cerkve po raznih državah in pri njihovih voditeljih. Ker je sedaj potrebno imenovati apostolskega nuncija v Iraku, menimo, da si primeren, da zaupamo to nalogo tebi, dragi sin, saj vemo, da obvladaš več jezikov, si bistrega uma, se odlikuješ s srčnimi darovi, si vešč pri opravilih in si doslej marljivo služil Apostolskemu sedežu na Državnem tajništvu, v Bangladešu, Nemčiji, Indiji in Nepalu. Iz polnosti naše apostolske oblasti te torej postavimo za apostolskega nuncija v Iraku in obenem naznanjamo za naslovnega nadškofa beneventskega; podeljujemo ti dolžne pravice in nalagamo ustrezne dolžnosti. Kar zadeva tvoje posvečenje, dovoljujemo, da ga prejmeš od kateregakoli katoliškega škofa zunaj mesta Rima, skladno z bogoslužnimi predpisi. Pred tem je potrebno, da po zakonih in določilih Cerkve izpoveš vero in izrečeš prisego zvestobe nam in našim naslednikom. Prepričani smo, dragi sin, da boš, ko boš povzdignjen do dostojanstva svete oblasti Kristusovih apostolov, dan za dnem posnemal njihove slavne kreposti. Naposled te spodbujamo z besedami istega apostola: »Ti pa bodi v vsem buden, trudi se, izpolni svojo službo« (2 Tim 4,5), da boš na koncu prejel plačilo od Kristusa. Preblažena Devica Marija, Kraljica apostolov, naj te skupaj s svetim mučencem Demetrijem vedno spremlja in ti izprosi obilne milosti Gospodovega Duha. 

Dano v Rimu, v Lateranu, 1. maja, na god sv. Jožefa Delavca, leta Gospodovega 2020, v osmem letu našega papeževanja. 

Frančišek

Franciscus Piva, apostolski protonotar 

Prevod iz latinščine: br. dr. Miran Špelič OFM

Življenjepis msgr. dr. Mitja Leskovarja

Dr. Mitja Leskovar se je rodil 3. januarja 1970 v Kranju. Odraščal je na Kokrici pri Kranju. Leta 1989 je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Po petih letih študija je diplomiral iz teologije in bil posvečen v diakona. 29. junija 1995 je v Ljubljani prejel duhovniško posvečenje in bil imenovan za kaplana župnije Domžale. Po dveh letih je bil poslan na nadaljnji študij v Rim, kjer je leta 1999 pridobil magisterij, dve leti kasneje pa še doktorat iz cerkvenega prava na papeški univerzi Gregoriani. Obenem je opravil izobraževanje za vatikansko diplomatsko službo, ki jo je nastopil leta 2001 na Apostolski nunciaturi v Bangladešu.

Leta 2003 je bil prestavljen na Državno tajništvo Svetega sedeža v Vatikanu, kjer je deloval naslednjih enajst let. V istem obdobju je bil tudi pomočnik duhovnega asistenta Bratovščine svetih apostolov Petra in Pavla v Vatikanu ter redni spovednik na eni izmed rimskih župnij.

Leta 2015 je bil imenovan za svetovalca nunciature v Nemčiji, leta 2018 pa je prevzel isto vlogo na nunciaturi v Indiji in Nepalu.

V petek, 1. maja 2020, ga je papež Frančišek imenoval za naslovnega nadškofa Beneventa in apostolskega nuncija v Iraku.

Poleg maternega jezika dr. Leskovar govori italijansko, angleško, nemško, hrvaško, francosko in špansko.

Za škofovsko geslo si je izbral izrek: “Križ je les oz. drevo življenja”

Opis obreda škofovskega posvečenja

Novi nuncij nadškof msgr. dr. Mitja Leskovar bo škofovsko posvečenje prejel med slovesno mašo v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja.

Obred posvečenja se prične po evangeliju. S skupno pesmijo se vsi skupaj najprej obrnemo po pomoč k Svetemu Duhu. Nato spremljevalca izbranega za nadškofa predstavita in prosita glavnega posvečevalca kardinala Franca Rodeta, naj ga posveti za škofovsko službo. Prisluhnili bomo papeški listini o imenovanju Mirja Leskovarja za naslovnega nadškofa Beneventa in apostolskega nuncija v Iraku. Glavni posvečevalec bo zatem v homiliji spregovoril o škofovski službi.

Po homiliji bo kardinal posvečevalec zastavil izbranemu devet vprašanj, ob katerih bo ta izpovedal svojo vero in pripravljenost služiti Kristusu v zboru naslednikov apostolov ter skrbeti za oznanjevanje neokrnjenega razodetega nauka. Nato bomo vsi skupaj v litanijah prosili vse svetnike, da s svojo priprošnjo podpirajo novega nuncija. Med litanijami bo izbrani ležal na oltarnih stopnicah.

Sledi glavni del posvečenja, ko bo na izbranega kandidata kardinal posvečevalec molče položil roke, za njim bodo to naredili nadškofa soposvečevalca in vsi navzoči škofje. Potem bodo škofje posvečevalci zmolili posvetilno molitev, med katero bosta diakona držala nad glavo izbranega odprto evangeljsko knjigo. To je zunanje znamenje, da je škofovska služba breme in odgovornost. Po končani molitvi bo posvečevalec s sveto krizmo mazilil glavo novo posvečenega nadškofa.

Novi nuncij je tako posvečen. Od posvečevalca bo prejel evangeljsko knjigo z naročilom, naj oznanja in poučuje Božjo besedo. Nato bo prejel zunanja znamenja škofovske službe: prstan, škofovsko pokrivalo – mitro in pastirsko palico.

Kardinal bo novega apostolskega nuncija povabil, naj sede na sedež, kot prvi med škofi somašniki. Potem bodo navzoči škofje novemu nunciju s poljubom miru izrazili bratsko povezanost, spoštovanje in ljubezen.

Slovesnost se nato nadaljuje z darovanjem in evharističnim bogoslužjem.

Opis in razlaga grba msgr. dr. Mitja Leskovarja

Blazon

Grb njegove ekscelence naslovnega nadškofa Beneventa msgr. dr. Mitja Leskovarja je upodobljen na poznogotskem ščitu španske oblike in je sekan, precedenčno prvo polje pa je deljeno.

Na prvem – modrem polju sta upodobljena srebrn trohrib in nad njim osemžarna zlata zvezda. Na drugem – rdečem polju sta upodobljeni dve srebrni lovorjevi vejici, ki se ob vznožju križata in v polkrožni postavitvi oblikujeta venec. Na precedenčno tretjem – srebrnem polju je upodobljeno oljčno drevo.

Šlemni okras je tipičen nadškofovski: zelen galero, iz katerega izhaja na vsaki strani deset zelenih cofov v štirih vrstah po en, dva, tri in štiri cofe. Za grbovnim ščitom je v navpični legi zlat t.i. patriarhov križ.

Grbovna deviza se nahaja pod grbovnim ščitom in nosi prostostoječ napis: CRUX LIGNUM VIT AE.

Razlaga simbolov 

Srebrn trohrib na modrem polju nakazuje Sveto Trojico, ki jo imetnik grba po besedah psalmista imenuje »moja skala in moje zavetje« (prim. Ps. 18), obenem pa izraža njegovo veselje do gorništva. Zlata zvezda, kot je to običajno v cerkveni heraldiki, predstavlja blaženo Devico Marijo.

Lovorjev venec na rdečem polju pomeni zmago mučencev, ki so zaradi vere prelili svojo kri. Ta motiv je bil izbran, ker je zavetnik imetnika grba sv. Demetrij iz Verolija, mučenec iz prvega stoletja Cerkve.

Oljčno drevo na srebrnem polju se vsebinsko navezuje na škofovsko geslo.
Barve grba so blizu slovenskim, s čimer je imetnik hotel izraziti svojo ljubezen do zemeljske domovine.

Geslo »Crux lignum vitae« se v slovenskem prevodu glasi »Križ je les oz. drevo življenja«. Beseda »les« je tudi v priimku imetnika grba in torej tvori nekakšen »podpis«. Geslo obenem izraža imetnikovo prepričanje o osrednji vlogi Kristusove daritve na križu, ki prinaša življenje.

Vir besedila in fotografije (Rok Mihevc – Tatjana Splichal): Spletna stran Katoliške cerkve

Poslovilo smo se od br. Mateja Nastrana in br. Mira Pavška. Hvala obema za zgled zvestobe Gospodu in za vse kar smo z vama lahko doživeli. Vse dobro in obilo Božjega blagoslova na vajinih poteh.

Slovo od Mateja Nastrana

V nedeljo, 19. 7. 2020, smo se pri maši ob osmi uri poslovili od brata Mateja Nastrana, ki po dvanajstih letih odhaja v kapucinsko župnijo v Celju. V zahvalnem govoru smo se mu zahvalili: »… hvala za vse tvoje molitve in delo. Hvala za tvoje povzdigovanje Gospoda na oltarju in vse izbrane besede v pridigah, ki mehčajo srca in žlahtnijo naše duše. Hvala za vse besede, namenjene skesancem pri spovedi in besede tolažbe v duhovnih pogovorih. Hvala za vodstvo mladih v Frančiškovem duhu in spremljanje zakoncev v lepem in težkem. Hvala za pripravo in urejanje spletne strani Hozana.si, s katero omogočaš slavljenje Gospoda vsak dan v naših realnostih. Hvala za vse video maše, ki smo jih tudi po tvoji zaslugi lahko spremljali.«

V zahvalo je prejel sliko in šopek rož. Zahvalil se mu je tudi župnik br. Matej Štravs.

Slovo od Mirota Pavška

 

Na žegnanjsko nedeljo, 26. 7. 2020, pa smo se poslovili od kaplana, brata Mira Pavška, ki odhaja v Vipavski Križ. Nekaj misli iz zahvale predstavnika ŽPS po sveti maši: »Rjav habit in nasmeh na obrazu sta tvoj zaščitni znak. Hudomušnost in dobra volja, iskrena in globoka ljubezen do Jezusa, iznajdljivost in preprostost so značilnosti, s katerimi bi te lahko na hitro opisal. No, pa na pregovorno zagorsko trmo ne smem pozabiti. Hvala ti za lep zgled kapucina, za iskrenost in resnicoljubnost, potrpežljivost in vztrajnost. Hvala za vse molitve in žrtve, ki si jih Bogu daroval za nas.«

Zahvalil se mu je tudi župnik in animatorji.

Škofijska priznanja

Sledila je podelitev škofijskih priznanj zaslužnim župljanom: gospe Anici Grum (ki je istega dne praznovala 80. jubilej), gospe Jožici Černe, gospe Mariji Lovšin, gospe Mariji Veličič, gospe Miri Lukman Škufca in gospodu Janezu Mraku.

Sledil je blagoslov vozil in pogostitev s sladoledi. Navzoči so se (v varni razdalji) zadržali v prijateljskem klepetu.

[modula id=”4379″]

Besedilo in foto: Lojze in Polona Mušič