Takole je zapisala in v uvodu v sveto mašo pri slovesnosti prvega svetega obhajila povedala gospa Polona Stegu. Hvala, ker ste delili z nami.
Prebrala sem misel nekega svetnika*: “Ne recite, da ste grešniki, da ste polni napak in da zato sveto obhajilo ni za vas. Bilo bi tako, kot če bi rekli, da ste preveč bolni in da zato nočete ne zdravnika ne zdravil.”
Evharistija je trenutek, ko se Bog sklanja k nam pod podobo kruha in vina. To je velika skrivnost, ko se nam, popotnikom na tem svetu, Jezus daje v hrano, ko smo lačni ljubezni, lačni miru, lačni veselja, lačni smisla.
K evharistiji ne pristopamo, ker smo tako dobri ali pa ker si jo zaslužimo – tako kot večino stvari na tem svetu. Če pristopamo v svoji slabosti, brez »mask« in s hvaležnostjo v srcu, lahko Bog naredi velike čudeže: tisoči vsakodnevni opravki postanejo ena smiselna celota, nemir se spremeni v mir, »ki presega vsak razum«, v srce se naseli veselje, ki »ni od tega sveta«. Morda ostanejo stvari in situacije enake, iste, a naš pogled je drugačen, z druge perspektive, »od zgoraj«.
Dragi prvoobhajanci: BLAŽ, EVA, JAN, JAŠA, KIARA, MAŠA, NIKOLINA, NUŠA, NIKA, PIA, PETER, ROK, TAJA, TINKARA, TRISTAN, URBAN in VID!
Želimo vam, da bi Jezusa sprejeli s hvaležnostjo in ga objeli z veseljem.
*sv. Janez Vianney
Foto: David Eucaristía from Pixabay
